- a) napenjanje strune, vrvi / napenjanje tkanine na okvir
- b) napenjanje lic
- c) uživanje nezrelega sadja povzroča napenjanje in druge prebavne motnje; čaj proti napenjanju
- č) napenjanje oči / umsko napenjanje / biti utrujen zaradi dolgotrajnega napenjanja
- d) njegovo napenjanje pred tovariši je bilo prav smešno
Zadetki iskanja
SSKJ
napénjanje -a s (ẹ̑) glagolnik od napenjati:
SSKJ
koló -ésa s (ọ̑ ẹ̑)
- 1. ploščata priprava okrogle oblike, ki omogoča premikanje vozila: kolo se vrti; sneti, zamenjati kolo; gumijasto, leseno kolo; kolo avtomobila / voziček na dveh kolesih / rezervno kolo; plašč kolesa / sprednje, zadnje kolo
// taka priprava kot del naprave, stroja, ki omogoča prenos gibanja: zob kolesa; jermen na kolesu drsi / kolesa transmisije / mlinsko kolo priprava v obliki kolesa s korci ali lopatami, ki izkoriščajo vodno energijo za pogon mlina - 2. vozilo z dvema kolesoma na nožni pogon: sedel je na kolo in se odpeljal; voziti se s kolesom / stojalo za kolesa / dirkalno kolo; žensko kolo; kolo na prestave; kolo s pomožnim motorjem
// v zvezi motorno kolo osebno cestno vozilo z dvema kolesoma, ki ga žene motor z notranjim zgorevanjem: peljati se z motornim kolesom; najnovejši tip motornega kolesa / mehanik za motorna kolesa - 3. ekspr., z rodilnikom, z oslabljenim pomenom kar izraža tek, premikanje tega, kar določa prilastek: kolesa časa so se vrtela; kolesa priprav so se zavrtela z veliko naglico / poganjati kolesa napredka; nihče ni mogel zaustaviti kolesa razvoja; kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj
- 4. zgod. srednjeveška mučilna priprava v obliki kolesa: bilo mu je kakor zločincu, ki ga vežejo na kolo / mučilno kolo
- 5. nar. primorsko, v zvezi kolo sira hlebec sira: kupiti kolo sira
● ekspr. biti (za) peto kolo nepotreben, odveč; ekspr. otrok je prišel pod kolesa avtomobil ga je povozil; kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni
♦ etn. lončarsko kolo, vreteno priprava z vrtečo se ploščo, na kateri se oblikuje glinasta posoda; strojn. gonilno kolo ki žene drugo kolo; krmilno kolo del krmilnega mehanizma ladje, ki posredno deluje na krmilo tako, da se ladja premika v želeni smeri; napenjalno kolo za napenjanje jermena, ki teče čez jermenice; tekalno kolo zlasti pri žerjavih prirejeno tako, da teče po tirnicah ali vodilih; vijačno ali polžasto kolo z izrezom na obodu, ki se prilega vijaku, polžu; zobato kolo z zobmi na obodu; šport. kolo bočna zakotalitev telesa po iztegnjenih in nekoliko razmaknjenih rokah in nogah; teh. gnano kolo ki ga kdo ali kaj žene; pogonska kolesa ki ženejo vozilo; zavorno kolo na katerega obod pritisne zavorni element
SSKJ
viják -a m (á)
- 1. valjast predmet z navoji za pritrjevanje, povezovanje: vijaki so popustili; izviti, priviti vijak; pritrditi z vijakom; jeklen, lesen, medeninast vijak; glava, navoji vijaka; tovarna vijakov; vijaki in matice / napenjalni vijak pri žagi; stol na vijak stol, katerega sedalo se s pomočjo vijaka lahko dvigne ali spusti; ključ za vijake
● publ. priviti davčni vijak povečati davke; poostriti izterjevanje davkov - 2. strojn. naprava z najmanj dvema listoma, ki spreminjata silo vrtenja v vlečno, potisno silo: vijak se je zavrtel; vijak ventilatorja; list vijaka; obrati vijaka / ladijski, letalski vijak
♦ grad. sidrni vijak za pritrjevanje, povezovanje gradbenih elementov na nosilno podlago; muz. vijak lesen klin, zatič na glavi godal in nekaterih brenkal za napenjanje strun; strojn. brezkončni vijak ki se vrti, a se v vzdolžni smeri pri tem ne premika; diferenčni vijak ki ima na enem delu navoj z večjim korakom kot na drugem; šport. vijak pri skoku v vodo, seskoku z orodja obrat okoli dolžinske osi; teh. Arhimedov vijak vijačno zavita ploskev, ki pri vrtenju potiska snov naprej; mikrometrski vijak z majhno višino navoja, navadno kot sestavni del preciznih merilnih priprav; samorezni vijak ki si ob privijanju, zavijanju, navadno v pločevino, sam vreže, zareže utor; stebelni vijak z navojem na obeh koncih stebla; stojni vijak trajno uvit stebelni vijak; korak vijaka razdalja, za katero se vijak pomakne naprej pri zasuku za 360°; steblo vijaka; zgod. palčni vijaki mučilna naprava iz dveh železnih ploščic za stiskanje palcev
SSKJ
žábica -e ž (á)
- 1. manjšalnica od žaba: mlada žabica; regljanje žabic / obleči otroku žabice / plavati žabico
// igrača v obliki te živali: otrok se igra z leseno žabico - 2. ljubk. majhen otrok, navadno deklica: naša žabica še spančka / kot nagovor kaj pa jokaš, žabica mala
- 3. ključavnica z ukrivljenim paličastim delom, s katerim se ta pri zaklepanju namesti na kaj; obešanka: na vratih visi žabica; vtakniti ključ v žabico / varnostna žabica
- 4. večkrat prepognjen papir z eksplozivno snovjo, ki ob vžigu odskakuje od tal in poka: pod nogami je pokala žabica
- 5. odboj vrženega kamna od vodne gladine: otroci mečejo kamne in štejejo žabice / metati, vreči žabico metati, vreči majhen, ploščat kamen, da se odbije, odbija od vodne gladine
● nar. govedo, ovca ima žabico bolezen, za katero je značilno napenjanje, zaprtje; nar. nasaditi žabice zajčke; zapeti žabico na nogavici zaponko z gumijastim jezičkom za držanje obutih dolgih nogavic; pog. zavesa visi na žabicah ščipalkah, zaponkah; ekspr. ne molči, pa če mu zapreš usta z žabico nikakor ne molči
♦ agr., gozd. hoditi z žabicami z enostavnimi derezami s štirimi zobmi za hojo po strmem svetu, travi; alp. žabica priprava, ki s čeljustmi stisne obremenjeno jekleno vrv, da se ne izmakne; etn. žabice igrača iz polovice orehove lupine, pokrite z napetim papirjem, ki pri kroženju po zraku daje kvakanju podobne glasove; lit. žabica med črkarsko pravdo metelčica; med., vet. žabica voden mehur na dnu ust; muz. žabica spodnji konec, držaj loka za godala; obrt. žabica element klekljane čipke, podoben drži nog žabe pred skokom; tisk. žabica iz sredine levo in desno poševno potekajoča guba, nastala zaradi slabega zgibanja pole
SSKJ
amortizêr -ja m (ȇ) teh. priprava za blažitev sunkov in dušenje nihanja, blažilec: v avtu se je zlomil levi amortizer; hidravlični, teleskopski amortizerji / gumijasti amortizerji za napenjanje šotorskih vrvi
SSKJ
izométričen -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na izometrijo: izometrična upodobitev / izometrična projekcija izometrija
♦ kozm. izometrične vaje pri negi obraza istočasno enako močno napenjanje in popuščanje obraznih mišic na obeh polovicah obraza; min. izometrična oblika kristala oblika kristala, ki je v vseh smereh enako razvit
♦ kozm. izometrične vaje pri negi obraza istočasno enako močno napenjanje in popuščanje obraznih mišic na obeh polovicah obraza; min. izometrična oblika kristala oblika kristala, ki je v vseh smereh enako razvit
SSKJ
káveljček -čka [vəl] m (ȃ)
- 1. manjšalnica od kavelj: sneti ključe s kaveljčka; krilo je obesila na kaveljčka obešalnika; lesen kaveljček
- 2. del manjše priprave za napenjanje: s kaveljčki zapeta obleka
- 3. kaveljčasti izrastek: oprijemalni kaveljčki stebla / klòp ima ob straneh na sesalu kaveljčke
SSKJ
uháč -a m (á) ekspr. žival z velikimi, dolgimi ušesi, uhlji, navadno zajec: pes je stekel za uhačem; knjiž. glasno riganje uhača osla
♦ navt. vijak z glavo, podobno šivankinemu ušesu, za vezavo, vodenje ali napenjanje vrvi na plovilu
♦ navt. vijak z glavo, podobno šivankinemu ušesu, za vezavo, vodenje ali napenjanje vrvi na plovilu
SSKJ
napenjálec -lca [u̯c in lc] m (ȃ) priprava za napenjanje, nategovanje: napenjalec za smuči, šotorske vrvi
SSKJ
SSKJ
SSKJ
natezálen -lna -o prid. (ȃ) ki je za nategovanje, napenjanje: natezalna priprava
♦ zgod. natezalno kolo srednjeveška mučilna priprava za nategovanje
♦ zgod. natezalno kolo srednjeveška mučilna priprava za nategovanje
SSKJ
natezálnik -a m (ȃ) priprava za nategovanje, napenjanje, zlasti žice: napeti žico z natezalnikom / žični natezalnik
SSKJ
porájkelj -klja m (á) nar. tanjše sveže deblo za napenjanje verige, vrvi, s katero je povezan z drvmi, s senom naložen voz: najti primeren porajkelj
SSKJ
porájtelj -tlja m (á) nar. tanjše sveže deblo za napenjanje verige, vrvi, s katero je povezan z drvmi, s senom naložen voz: prožen porajtelj
SSKJ
rájkelj -klja m (á) nar. tanjše sveže deblo za napenjanje verige, vrvi, s katero je povezan z drvmi, s senom naložen voz: porinil je rajkelj pod verigo in ga nekajkrat zavrtel
SSKJ
rájtelj -tlja m (á) nar. tanjše sveže deblo za napenjanje verige, vrvi, s katero je povezan z drvmi, s senom naložen voz: vozniki so pod klancem popravljali verige in rajtlje
SSKJ
SSKJ
škŕnek -nka m (ȓ) muz. lesen klin, zatič na glavi godal in nekaterih brenkal za napenjanje strun; vijak: privil je škrnke in zaigral
Število zadetkov: 19
Dostopnost