Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
nékajkrat prisl. (ẹ̄) izraža nekaj ponovitev: pride nekajkrat na mesec / že nekajkrat je stopila do vrat, pa se je vrnila / zračni promet se je za nekajkrat povečal
SSKJ
nekájkrat prisl. (ȃ) knjiž., redko velikokrat, večkrat: to pesem smo nekajkrat navdušeno peli
SSKJ
zamáhniti -em, in zamahníti in zamáhniti -em dov. (á ȃ; ī á ȃ) 
  1. 1. narediti gib, navadno z roko: zamahnil je in odšel; grozeče je zamahnil proti meni; malomarno, onemoglo zamahniti z roko / vol je nekajkrat zamahnil z repom / ekspr. še nekajkrat zamahnem s koso, pa bo pokošeno
    // narediti gib z roko za izrazitev česa, navadno pozdrava: zamahniti v pozdrav, slovo
  2. 2. z gibom roke izraziti odklonilen odnos, omalovaževanje, zaničevanje: če ga kaj vprašamo, samo zamahne / to ni nič, je zamahnil z roko
  3. 3. ekspr. udariti: jezno je zamahnil po mizi
SSKJ
tísti -a -o zaim. (ȋ) 
  1. I. v pridevniški rabi
    1. 1. izraža, da je oseba ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga, od govorečega
      1. a) razmeroma oddaljena: tisti človek tam je moj profesor; vidite, za tistim gozdom na desni leži vas; dajte mi tisti kovček z zgornje police, prosim
      2. b) glede na drugo bolj oddaljena: ostani kar v tisti vrsti, ta je še daljša; odprite tisto okno, to se ne da odpreti / to dekle spredaj dobro poznam, tisto za njo pa vidim prvič
        // izraža, da se govoreči na njem, pred njim ne nahaja: ta del ceste ni asfaltiran, tisti, ki pelje skozi vas, pa je; vsak otrok bi rad imel strica v daljni deželi. V tisti deželi je vse lepo
    2. 2. izraža, da je kaj časovno odmaknjeno od časa govorjenja o njem: rad se je spominjal tistega nastopa, ki mu je prinesel prvo mesto; tista kretnja, kako si je obrisal solze, ga je ganila; se spomnite tiste povodnji pred dvema letoma / bil je trden mož in tisti čas še gospodar tedaj; leteli so nad mestom, tisti dan je bila megla; v jeseni je bil doma en dan in od tistega dne ga ni bilo več; pomeril je in tisti hip, trenutek je počilo takoj nato; meteor se je zasvetil in v tistem trenutku ugasnil; star. tisto pot je igral le zase tistikrat, takrat; ekspr. ujezil se je in pri tisti priči odšel takoj (tedaj)
    3. 3. izraža, da se je o osebi ali stvari že prej pripovedovalo: to so tisti delavci, ki so sekali ob progi; spet je prišel tisti fant, ki vas je iskal dopoldne; ekspr. rad bi, da bi mi popravili tisti hlev, saj veste; ne pozabite mi prinesti tisto knjigo; vprašati sem vas hotel, kako je s tisto vašo zadevo
      // poudarja omejenost na osebo ali stvar, določeno navadno z odvisnim stavkom: tisti delavci, ki opravljajo fizično delo, morajo imeti izdatnejšo hrano; pospeševali bodo razvoj tistih dejavnosti, ki so življenjsko pomembne / ekspr.: pisma so pisana s tisto njemu lastno vnemo; v njem je bilo polno življenja, tiste zdrave kmečke razigranosti in dovtipnosti
    4. 4. ekspr. izraža, da oseba ali stvar vzbuja nejevoljo: teta pride na obisk. O, tista sitnica; ti pa tisto tvoje prepričanje
      // poudarja pomen besede, na katero se veže: še tisto malo drobiža ni zapravil; zaradi tistih nekaj dinarjev sta se sprla; tistih nekajkrat, ko sem ga srečal, je bilo premalo, da bi se spoznala
    5. 5. star. isti: kar mu je učitelj povedal, je ponovil s tistimi besedami / govorila sta en in tisti jezik / zjutraj sta šla in se še tisti dan vrnila
      ●       ni več tista, kakršna je bila taka, takšna
  2. II. v samostalniški rabi
    1. A) 
      1. 1. izraža osebo ali stvar, na katero se usmerja pozornost koga, od govorečega
        1. a) razmeroma oddaljeno: poglej, tisti tam je naš znanec
        2. b) glede na drugo bolj oddaljeno: poglejte vrhove, ti so še v soncu, tisti pa že zaviti v oblake
      2. 2. izraža osebo ali stvar, kot jo določa navadno odvisni stavek: rad je smešil tiste, ki se imajo navado bahati; vsi so prišli, tudi tisti od daleč; blagor tistemu, ki je zdrav; misli na tiste, ki stradajo; pomaga naj tisti, ki more / volja je tista, ki mu pomaga živeti / kdor je delal, tisti je dobil plačilo
      3. 3. ekspr. izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati: ves večer je silil vanjo tisti, kako se že piše; ste slišali tiste na sestanku; Janez in tista se dobro razumeta; rad pije tisto, saj veste vino; samo na tisto mislita na spolne odnose
        // ugotoviti morajo, kdaj se je tisti in tisti zaletel z avtomobilom ta in ta
    2. B) 
      1. 1. izraža navadno še ne prepoznano, od govorečega razmeroma oddaljeno stvar, na katero se navadno usmerja pozornost koga: kaj je tisto? Tisto tam so ovce; tisto ni bil grom, ampak nekaj drugega
        // izraža stvar, pojav, kot ga določa odvisni stavek: mir je tisto, kar si najbolj želi; pozabil je še tisto, kar se je naučil v šoli / ali veste o njem tisto, kako se je zdravil
      2. 2. izraža znan, časovno odmaknjen dogodek, pojav: kaj hočemo, tisto takrat se je zgodilo proti naši volji / ekspr. tisto, da je zavrgel sina, ga preganja to
        // pomeril je in v tistem sprožil hkrati, takoj nato; pred dvema letoma ga je obiskala in po tistem je ni več videl
        ●         ekspr. ima me za eno od tistih za lahkoživo žensko; star. tista, da ponoči ne mara ven, je malo čudna tisto; ekspr. zasledujejo ga, pa ga skrbi, to je tisto poudarja trditev; kmetijo je dobro uredil. Gospodar je, tisto pa, tisto izraža pritrditev; pog. lepo ste nas postregli, zelo ste se potrudili. Dajte no, kaj bi tisto izraža rahlo zavrnitev; preg. tistega pesem poje, čigar kruh je govori v korist tistega, ki mu daje zaslužek, ga preživlja
SSKJ
posijáti -síjem dov., posijál (á ȋ) 
  1. 1. začeti sijati: nevihta je minila in posijalo je sonce / kmalu je skozi oblake posijala luna / ekspr. ko posije dan, bom že daleč se zdani; vstal je, ko je posijalo sonce vzšlo
    // krajši čas sijati: tu in tam je posijalo sonce / sonce posije v to grapo samo nekajkrat na leto
    ●     ekspr. v to ulico sonce nikoli ne posije ta ulica je mračna, temačna
  2. 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: končno je posijalo upanje / posijalo je sonce svobode
SSKJ
strél -a m (ẹ̑) 
  1. 1. sprožitev strelnega orožja, ki jo spremlja močen pok: strel ga je prestrašil; dati znak s strelom; zaustavili so jih s streli; strel iz bližine; strel iz puške, topa; strel s šibrami / stopil je proti njemu s puško na strel držeč (nabito) puško, usmerjeno naravnost predse
    // strel odjekne, poči / odšli so brez strela ne da bi ustrelili, streljali; oddati nekaj strelov nekajkrat ustreliti
    // častni strel
  2. 2. izstrelitev krogle, naboja: strel v hrbet, nogo; strel mimo / opozorilni, svarilni strel / težko je hodil zaradi strela v ramo zadetka
    // izstreljena krogla, naboj: strel ga je oplazil, zadel, zgrešil; padali so pod streli bili ubiti
    // do sem strel ne seže domet krogle, naboja
    // nizki ki zadene cilj v spodnjem, visoki strel ki zadene cilj v zgornjem delu; oplazni strel
  3. 3. šport. močen sunek, udarec žoge proti vratom: neubranljiv strel; igra je bila polna dobrih strelov / prosti strel strel z žogo v korist nasprotnika zaradi kršenja pravil igre; strel iz kota
    ●     ekspr. to je pa strel v prazno zgrešena, ponesrečena, neuspela stvar; ekspr. s strelom so ga poslali na oni svet ustrelili so ga
    ♦     lov. žival mu je prišla na strel v ugoden položaj za streljanje nanjo; lov., voj. milostni strel s katerim se skrajša trpljenje umirajočemu; šport. startni strel kot znak za začetek plavanja, teka (na tekmovanju)
SSKJ
vdíhniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. zajeti zrak v pljuča pri dihanju: globoko, počasi vdihniti; vdihniti skozi nos, usta; vdihnil je in pridržal dih
    // zajeti kaj sploh v pljuča pri dihanju: vdihniti smrad, vonj / prižgal je cigareto in nekajkrat slastno vdihnil
  2. 2. ekspr. dati, ustvariti: veselost je vdihnila njenemu obrazu posebno lepoto / slikar je sliki vdihnil življenje
    vdíhnjen -a -o: vdihnjen zrak
SSKJ
obkrožíti in obkróžiti -im dov. (ī ọ́) 
  1. 1. priti okrog česa: obkrožil je hišo, da bi odkril morebitno zasedo / letalo je dvakrat obkrožilo mesto; satelit je nekajkrat obkrožil zemljo
  2. 2. narediti sklenjeno črto, črte okrog česa: obkrožiti ustrezni odgovor, številko; na listku obkrožiti izbranega kandidata
  3. 3. postaviti se, pojaviti se okrog koga: govornika so obkrožili novinarji; radovedneži so ga obkrožili / ekspr. truden nasmeh je obkrožil njena usta
  4. 4. narediti krožno pot: kri obkroži telo v eni minuti; pren. novica je obkrožila svet
    ●     nova cesta bo mesto obkrožila bo v loku speljana okrog njega; redko obkrožiti hišo z vrtom obdati
    obkróžen -a -o: z visokimi gorami obkrožena dolina
SSKJ
pobrusíti in pobrúsiti -im dov., pobrúšen (ī ú) 
  1. 1. nekoliko nabrusiti: pobrusiti koso
  2. 2. nekoliko obrusiti: pobrusiti zob
    ●     nar. hotel jo je hitro pobrusiti pobrisati, popihati; mula je pobrusila kopito ob tla podrgnila; nar. petelin je nekajkrat pobrusil in potem utihnil zapel
SSKJ
póčiti -im dov. (ọ́ ọ̑) 
  1. 1. dati kratek, močen glas: suha veja je počila; v temi je nekaj počilo; brezoseb. udaril ga je, da je počilo / strel poči / puška poči strel iz puške
    // povzročiti kratek, močen glas: počiti s prsti
    // s tankim prožnim predmetom zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: počiti z bičem
    // ekspr. ustreliti: nekajkrat počiti s puško / pog. vzel je pištolo in ga počil
  2. 2. dobiti razpoko, špranjo: kozarec, led, obroč poči; skala, zvon poči; počiti po sredi / mehurček, žulj poči / struna je počila zaradi prevelike napetosti se je pretrgala; šivi na hlačah so počili
  3. 3. ekspr. udariti: počiti otroka po roki; počiti koga s kolom; počiti se po čelu
  4. 4. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: počiti od jeze, smeha
  5. 5. brezoseb., ekspr. priti do spopada: nazadnje je tudi na tem koncu sveta počilo
    ●     star. počil je glas o njegovi smrti nenadoma se je razvedelo, da je umrl; ekspr. od žalosti ji je počilo srce je umrla; ekspr. počiti v smeh nenadoma glasno se zasmejati; ekspr. spotaknil se je in počil po tleh padel; tako sem sit, da bom počil zelo
    póčiti se pog., ekspr.  
    1. 1. sesti: počiti se v naslanjač
    2. 2. spreti se, stepsti se: spet sta se počila
    póčen -a -o: počen kozarec, vrč; počena deska; počeno jajce
    ●     ekspr. hiša ni vredna počenega groša zelo malo, nič
SSKJ
pognáti -žênem dov., stil. poženó (á é) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da kaj začne
    1. a) gibati se, premikati se: poženi konje, voz vendar ne more stati sredi ceste; pognati živino iz hleva, na pašnik / žarg. šofer je ravno hotel pognati, ko je pritekel še en potnik
    2. b) delati, delovati: pognati elektromotor, stroj / po eni minuti lahko poženete stroj s polno hitrostjo / publ. ob prazniku je predsednik skupščine pognal novo hidrocentralo / predica je spet pognala kolovrat; ekspr. kosci so že zgodaj pognali kose začeli kositi
  2. 2. narediti, povzročiti, da se kaj začne bolj hitro gibati, premikati: voznik je od časa do časa pognal konje / pognati konje v dir, drnec / žarg. pognati avtomobil čez sto petdeset kilometrov na uro; pren., ekspr. poženite zadevo, saj čakamo na odločbo že dve leti
  3. 3. narediti, povzročiti
    1. a) da kaj kam gre, pride: srce bolnega človeka požene trikrat manj krvi po telesu kot srce zdravega / črpalka požene pet litrov vode na sekundo
    2. b) da kdo zapusti določen kraj, prostor: pomanjkanje jih je pognalo iz vasi / pustolovstvo ga je pognalo v svet / ekspr. silen hrup ga je pognal iz sobe
  4. 4. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v določeno stanje: lakota ga je pognala v obup; pognati koga v smrt / to bi pognalo svet v vojno / z glagolskim samostalnikom pognati koga v beg, upor
  5. 5. ekspr. nagnati, napoditi: oče ga je pognal od doma / armada je pognala sovražnika nazaj / pognati otroke spat
  6. 6. ekspr. vreči, zagnati: palico je pognal v kot; v obraz mu je pognal tisti drobiž / pognal je čevlje vstran in bos stekel naprej / pognati puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino
  7. 7. ekspr. zapraviti, lahkomiselno porabiti: ukradeni denar je hitro pognal / pognal je hišo in posestvo / več let je pognal za to delo
  8. 8. narediti poganjke: vrtnice so že pognale
    // narediti, povzročiti, da iz česa kaj nastane: rastlina je pognala korenine; seme požene kal / veje so pognale liste / solata je pognala v cvet razvila cvet; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin
    // začeti rasti: na vrtu je pognal plevel; dojenčku so pognali zobje; pren., ekspr. v njegovem srcu je pognalo novo upanje
    // ekspr. zrasti: krompir je že precej pognal; trava je letos visoko pognala; pren. ob obali je pognalo na stotine počitniških hišic
    ●     žarg. drugo dejanje je režiser pognal hitro čez oder je bilo zrežirano tako, da so se dogodki na odru hitro vrstili; ekspr. boš že kako pognal te dni preživel; pog. kislo mleko ga je pognalo zaradi njega si je moral izprazniti črevesje; pognati korenine ekspr. v mestu ni nikoli pognal korenin se ni vživel, počutil doma; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno; ekspr. to mu je pognalo kri v glavo, lica zardel je; ekspr. to mu je pognalo kri po žilah ga je poživilo, razburilo; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; ekspr. pognati komu meč v srce usmrtiti ga z mečem; ekspr. marsikatero noč je pognal s prijatelji preživel v popivanju, veseljačenju; pog. te tablete so mu hitro pognale krvni pritisk povišale, zvišale; ekspr. to mu bo pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; pog. z enim udarcem je pognal žebelj v desko ga zabil; ekspr. pognati koga na boben narediti, povzročiti, da pride njegovo premoženje na prisilno dražbo, da gospodarsko propade; ekspr. pognati na cesto dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. visoka odkupnina je marsikaterega kmeta pognala v roke oderuhov ga je naredila denarno, gospodarsko odvisnega od njih; ekspr. pognati hišo, most v zrak razstreliti; ekspr. vse je pognal po grlu zapravil s pijačo, zapil; ekspr. le kaj ga je pognalo, da je to storil spodbudilo, bilo vzrok; pojavil se je pred nami, kot bi pognal iz tal nenadoma, nepričakovano
    pognáti se 
    1. 1. začeti se hitro premikati: pognal se je iz hiše, na cesto; s startne črte se je pognala zadnja skupina kolesarjev; po smučini se je pognal naslednji smučar; letalo se je pognalo navzgor / v steno so se pognali prvi alpinisti začeli plezati
      // pognati se v beg začeti bežati
    2. 2. s silo, sunkom se premakniti z enega mesta na drugo: pognati se s čolna na kopno; riba se je pognala za mušico; plavalec se je nekajkrat pognal in dosegel ponesrečenko / pognal se je na konja in ušel / ekspr. skakalec se je pognal sto metrov daleč je skočil
    3. 3. s predlogom hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: dva orjaka sta se pognala name; pognal se je vanj in ga začel daviti
    4. 4. nav. 3. os., ekspr. vzpeti se: steza se je strmo pognala v breg / stena pred njimi se je pognala v nebo
      ●       ekspr. kaj je rekel? so se nestrpno pognali vanj so ga nestrpno spraševali; ekspr. pesnik se je pognal v sam vrh slovenske književnosti se je uvrstil, ga je dosegel; ekspr. pognati se za reveže zavzeti se, postaviti se
    pognàl -ála -o: knjiž. iz tradicije pognala poezija
    pognán -a -o: pognan stroj; pognan od doma
SSKJ
pomočíti -móčim dov. (ī ọ́) 
  1. 1. dati kaj v tekočino z namenom, da se ta prime nanj: pomočiti kruh v omako / gosje pero pomočiti v črnilnik / noge je do gležnjev pomočil v toplo vodo
  2. 2. (nekoliko) zmočiti: ko je nalival vino, je pomočil prt / pomočiti tla z vodo
  3. 3. knjiž. zmočiti s sečem: otrok je pomočil posteljo; pes je večkrat pomočil sobo
    ●     ekspr. svoj nož je nekajkrat pomočil v tujo kri nekaj ljudi je zabodel, ubil; ekspr. le pomočila je ustnice v vino vino je le pokusila
    pomočíti se knjiž.  opraviti malo potrebo: pijanec se je pomočil kar pred vrata
    // izprazniti sečni mehur: otrok se je pomočil
    pomóčen -a -o: v smolo pomočen les; pomočena tla; pomočen s krvjo
SSKJ
poskočíti -skóčim dov. (ī ọ̑) 
  1. 1. z odrivom se za hip oddaljiti od podlage: zavriskal je in poskočil; piščanec poskoči; na vsak tretji korak je poskočil na eni nogi; poskočil je kot žrebe / deklica je poskočila od veselja
    // skočiti z noge na nogo: nekajkrat je poskočil, da bi se ogrel
  2. 2. nav. ekspr. skočiti: poskočila je čez jarek; poskočil je z ladje na pomol
    // hitro se premakniti: ko je pritisnil na plin, je avtomobil poskočil / kazalec brzinomera je poskočil na stopetdeset
  3. 3. zaradi sunka se za hip oddaljiti od podlage: udaril je po mizi, da so kozarci kar poskočili / ledeno zrno je poskočilo od tal se odbilo
  4. 4. ekspr., navadno v zvezi s srce močno udariti, utripniti: čutil je, kako mu je poskočilo srce ob pogledu na domačo hišo
  5. 5. ekspr. povečati se, narasti: število tatvin je poskočilo / prebivalstvo je zelo poskočilo / proti večeru je bolniku temperatura poskočila / zanimanje za nogomet je poskočilo / tabela kaže, da je proizvodnja poskočila / cena zlata, zlatu je poskočila / pog. les je poskočil se je podražil
    ●     ekspr. fant je poskočil po bregu navzdol zelo hitro odšel, stekel; pog. mesarji so poskočili s ceno, cenami povišali cene; ekspr. otroci naj le malo poskočijo kratek čas skačejo; ekspr. ves razburjen je poskočil izza mize hitro vstal; ekspr. srce mu je poskočilo od sreče zelo je bil srečen; ekspr. ob glasbi so malo poskočili zaplesali
SSKJ
potoválen -lna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na potovanje: skrajšati potovalni čas; potovalni načrt; potovalne potrebščine; ekspr. potovalna mrzlica / potovalni urad; potovalna agencija; potovalna torba
  2. 2. zastar. potujoč: potovalni igralci; potovalna knjižnica
    ♦     fin. potovalni ček ček, s katerim je mogoče dvigati gotovino pri različnih bankah; šol. potovalna šola nekdaj manjša šola, v kateri le nekajkrat tedensko poučujejo učitelji z matične šole; žel. potovalna hitrost razmerje med časom, ki ga s postanki vred porabi vozilo za vožnjo od odhodne do namembne postaje, in dolžino poti
SSKJ
prenapétost -i ž (ẹ̑) 
  1. 1. strastna, nestrpna zavzetost za kaj, zlasti za kako idejo ali nazor: njegova prenapetost ni razumljiva / nacionalistična, verska prenapetost
    // ekspr. stanje velike čustvene vznemirjenosti: čustvena, živčna prenapetost / živi v nenehni prenapetosti
  2. 2. lastnost, stanje prenapetega: zmanjšati prenapetost žice / prenapetost načrtov / prenapetost njegove strankarske pripadnosti
    ♦     elektr. napetost, ki je nekajkrat višja od obratovalne napetosti, navadno zelo kratkotrajna
SSKJ
prikázati tudi prikazáti -kážem dov. (á á á) 
  1. 1. z določenim dejanjem narediti, da kdo lahko kaj vidi, spozna: prikazati delovanje naprave; skupina je prikazala reševanje izpod plazov; s poskusom je skušal prikazati, da je pravilo splošno veljavno / publ., z oslabljenim pomenom igralci so prikazali dobro igro so igrali dobro
    // z določenimi sredstvi, na določen način narediti, da kdo lahko kaj spozna, izve: prikazati razmere v deželi; pisatelj je v umetniški obliki prikazal tragedijo Pohorskega bataljona; z diagrami prikazati poslovanje; grafično prikazati; nazorno, stvarno prikazati / prikazal ga je v najboljši luči / redko obračun bo prikazal stanje pokazal
    // z oslabljenim pomenom: prikazal ga je kot nesposobnega človeka; njegovo ravnanje so prikazali kot nespametno; prikazali so ga za neresnega / film je prikazal življenje rudarjev
  2. 2. s posebnimi napravami povzročiti, da postane slikovni zapis filmskega dela viden: film bodo prikazali tudi na mednarodnem festivalu
    prikázati se tudi prikazáti se 
    1. 1. s prihodom na določeno mesto postati za koga viden, opazen: utapljajoči se se je prikazal na površju; na pragu se je prikazala neznana ženska; med vrati se je prikazal starejši človek / izza ovinka se je prikazal avtobus je pripeljal; sonce se bo kmalu prikazalo izza gore bo vzšlo; ekspr. zagrozil mu je, naj se ne prikaže več domov ne pride
      // pojaviti se, začeti obstajati kje (vidno, opazno): na televizijskem zaslonu se je prikazal napovedovalec / na listih se je prikazala plesen / na obrazu se mu je prikazala rdečica zardel je
    2. 2. po ljudskem verovanju pojaviti se v čutno zaznavni obliki kljub nematerialni naravi: duh umorjenega kralja se je še nekajkrat prikazal / v sanjah se ji je prikazal pokojni mož
      ♦       rel. Marija se je večkrat prikazala
    prikázan -a -o: dobro prikazano življenje; nekatera dejstva so pomanjkljivo prikazana
SSKJ
udáriti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. sunkovito dotakniti se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino: udariti otroka, žival; udariti koga v obraz, trebuh; udaril ga je po glavi; udariti s palico, z roko; udaril jo je, da se je opotekla; lahno, močno udariti; pog. udariti koga nazaj vrniti komu udarec; pren. udariti z besedo, jezikom
    // sunkovito dotakniti se česa, navadno z določenim namenom: udariti žogo; udariti na boben; udariti po šipi, vratih; udariti z loparjem; vojak je udaril s petami v pozdrav / pog. udariti pečat na listino dati, odtisniti
    // dati glas ob sunkovitem dotiku: ura udari vsake pol ure; kratko, zamolklo udariti / ura je udarila poldne z zvočnim znakom naznanila; brezoseb. udarilo je polnoč
  2. 2. premikajoč se sunkovito dotakniti se česa: pri vstopu je udaril ob podboj; avtomobil je čelno udaril v ograjo / zobje so mu udarili skupaj / burja je udarila v okno
  3. 3. narediti sunkovit gib: petelin je udaril s perutmi in zakikirikal / srce je še nekajkrat udarilo in obstalo
  4. 4. v zvezi s strela zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo in povzročiti močen pok: strela je udarila in bil je takoj mrtev; napeljati strelovod, da v hišo ne bi udarila strela / nepreh. kadar je udarila strela, so se stisnili skupaj
  5. 5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti: najprej je udarila konjenica; udariti z bombami, brzostrelkami / udariti na sovražnika, po sovražniku
  6. 6. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom nenadoma, silovito nastopiti, pojaviti se: sredi travnika je udarila na dan voda; skozi odprtino je udarila svetloba / plamen je udaril nazaj / njegove slabe lastnosti so spet udarile na dan
    // pojaviti se v čutno močno zaznavni obliki: v nos mu je udaril vonj po ožganem; v obraz jim je udaril mrzel veter; ko so stopili na cesto, je udarila vanje vročina / s plesišča je udaril tango se je zaslišal; na ušesa, v ušesa so jim udarili čudni glasovi
    // postati opazen, viden: skozi belež je udarila stara barva
  7. 7. ekspr. povzročiti škodo, težave; prizadeti: s svojim dejanjem je udaril vso družino / državo je udarila gospodarska kriza; nesreča jih je udarila
  8. 8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: slepota ga je udarila / udarila sta jih griža in tifus; kap jo je udarila zadela; udarila ga je sončarica
  9. 9. pog., navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti negativne posledice: mraz ji je udaril na pljuča; brezoseb.: udarilo ji je na ledvice, oči bolna je na ledvicah, očeh; udarilo jo je v noge, da se ni mogla premakniti
  10. 10. ekspr., v zvezi s po začeti neprizanesljivo ravnati s kom: udariti po političnih nasprotnikih
    // začeti kritizirati, napadati koga: vsi so udarili po njem; če le more, udari po tašči
  11. 11. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža začetek dejanja, kot ga določa sobesedilo: udariti tarok; udariti koračnico, polko zaigrati
    // udariti po sadjevcu začeti ga piti
  12. 12. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: ko sta prišla na vrh, sta udarila obilno malico / udariti v jok, smeh zajokati se, zasmejati se
  13. 13. nepreh., ekspr. hitro, silovito reči: nič ne premisli, kar udari; naravnost udariti; brezoseb. kam boš šla, je udarilo iz njega
  14. 14. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: udarili so jo počez čez travnik; udariti jo v gore; udariti za kom
    ●     ekspr. te besede so udarile vanjo kot strela so jo zelo prizadele; star. božje ga je udarilo kap ga je zadela; ekspr. kri mu je udarila v glavo, lica zelo je zardel; ekspr. nekaj mu je udarilo na možgane ne more misliti, razmišljati; pog. pohvala mu je udarila v glavo postal je domišljav, prevzeten; pog. vino mu je udarilo v glavo ga je upijanilo; pog. ob obračunu bo udarilo na dan, da so zadolženi bo prišlo na dan; ekspr. udariti na pravo struno najti pravi način; pog. udariti (s pestjo) ob mizo, po mizi odločno, ostro nastopiti, zahtevati; ekspr. udariti koga po žepu finančno ga prizadeti; ekspr. v glavo mu je udarila misel, da bi se oženil začel je misliti na ženitev; ekspr. to mi je takoj udarilo v oči sem takoj opazil, zagledal; udariti v prazno ne da bi zadel; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; star. bog ga je udaril s hudo žensko dobil je hudo ženo; pog. udariti mimo reči, storiti kaj napačnega; pog., ekspr. udarili so jo po slovensko začeli so govoriti, peti (po) slovensko
    udáriti se 
    1. 1. povzročiti si bolečino z udarcem: zelo se je udaril; pri padcu se je udaril v glavo
      // v zvezi s po z udarjanjem po kakem delu na sebi izraziti podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: jaz, tepec, se je udaril po čelu, glavi; udaril se je po stegnih in poskočil od veselja
    2. 2. ekspr. sporeči se, spreti se: večkrat se udarijo; udarila sta se zaradi otroka, zemlje
      // spopasti se: študenti so se udarili s policijo
    udárjen -a -o 
    1. 1. deležnik od udariti: s poplavami, snegom udarjeni kraji; udarjeni pešec je obležal nezavesten; nogo ima udarjeno in odrgnjeno; udarjena je z neplodnostjo, s slepoto
    2. 2. ekspr., v povedni rabi čudaški, neumen: malo je udarjen; vsak je po svoje udarjen
    3. 3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo: udarjen je na denar, meso; udarjen na ženske / zelo je udarjena nanj zelo ga ima rada
SSKJ
utrípniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. narediti malo zaznaven, rahel gib: utripniti z vekami / oči so nekajkrat utripnile
  2. 2. navadno v zvezi z žila razširiti se in skrčiti zaradi ritmičnega dotekanja krvi: žila mu je močneje utripnila
  3. 3. za kratek čas se pojaviti in prenehati: izza gora je utripnila svetloba
  4. 4. prižgati se in ugasniti: svetilnik je utripnil po točno določenem času
SSKJ
vzplamenéti -ím dov. (ẹ́ í) 
  1. 1. zagoreti s plamenom: ogenj vzplameni / po hribih so vzplameneli kresovi; senik vzplameni kakor bakla
    // začeti goreti z višjim, močnejšim plamenom: petrolejka, sveča še nekajkrat vzplameni in končno ugasne
  2. 2. knjiž. zasijati, zažareti v močni svetlobi: nebo vzplameni / ob blisku pokrajina vzplameni / oči so mu vzplamenele
  3. 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: ljubezen, upanje spet vzplameni; v srcu mu vzplameni sovraštvo / boj, polemika znova vzplameni
    // postati zelo čustveno vznemirjen: vzplameneti od jeze / srce mu vzplameni
    ●     knjiž., ekspr. znova vzplameni dan nastane močno sijoč, žareč; knjiž., ekspr. kmalu po okupaciji je vsa dežela vzplamenela je vso deželo zajel boj, upor
    vzplamenèl in vzplamenél -éla -o: vzplamenela jeza
SSKJ
vzplamtéti -ím dov. (ẹ́ í) 
  1. 1. zagoreti s plamenom: ogenj vzplamti / suho dračje takoj vzplamti
    // začeti goreti z višjim, močnejšim plamenom: petrolejka, sveča nekajkrat vzplamti in končno ugasne
  2. 2. knjiž. zasijati, zažareti v močni svetlobi: nebo vzplamti / oko mu vzplamti v pritajenem ognju
  3. 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: jeza, strast znova vzplamti; med njima vzplamti ljubezen / v očeh mu vzplamti upanje / boj spet vzplamti
    // postati zelo čustveno vznemirjen: vzplamteti od ljubezni, sovraštva / ne bodi nesramen, je vzplamtel
    vzplamtèl in vzplamtél -éla -o: vzplamtela jeza
Število zadetkov: 72