Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ²

Zadetki iskanja

SSKJ²
blaznéti -ím nedov. (ẹ́ í)
1. star. kazati znake duševne bolezni: bolnik blazni
2. ekspr. burno izražati svoja čustva: blazneti od bolečine, veselja; pren. njena duša je blaznela v obupu in žalosti
● ekspr. ne blazni ne govori, ne ravnaj nespametno, nerazsodno; zastar. še vedno blazni za tisto lepotico je zelo zaljubljen vanjo
    blaznèč -éča -e:
    blazneča ženska
SSKJ²
blebèt -éta m (ȅ ẹ́)
slabš. nespametno, nepremišljeno govorjenje: ženski blebet / nerazumljiv bolezenski blebet
SSKJ²
blebetáč -a m (á)
slabš. kdor nespametno, nepremišljeno govori: čisto navaden blebetač je; veljal je za blebetača; neresen, površen blebetač
SSKJ²
blebetáti -ám in -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́)
1. slabš. nespametno, nepremišljeno govoriti: povej, pa ne blebetaj toliko / blebetati neumnosti; blebeta, kar mu pride na misel
2. dajati kratke, nerazločne glasove, podobne govorjenju: dete blebeta; blebetati nerazumljive besede
SSKJ²
blebetávec -vca in blebetálec -lca [blebetau̯ca] m (ȃ)
slabš. kdor nespametno, nepremišljeno govori: nepremišljen blebetavec
SSKJ²
blebetúlja -e ž (ú)
slabš. kdor nespametno, nepremišljeno govori, zlasti ženska: stara blebetulja
SSKJ²
bledênje2 tudi blêdenje -a s (é; é)
glagolnik od blesti: poslušati bledenje bolnika / vse, kar govori, je nespametno bledenje
SSKJ²
blekáti -ám nedov. (á ȃ)
slabš. nespametno, nepremišljeno govoriti: kar tjavdan bleka
SSKJ²
budáliti -im nedov. (á ȃ)
ekspr. govoriti, ravnati nespametno: kaj budališ, še boš vesel in srečen; ne budali
SSKJ²
čeljúst -i ž (ȗ) nav. mn.
1. del obraza, v katerem so vraščeni zobje: čeljusti mu štrlijo naprej; odpreti, razkleniti čeljusti; brezzobe, močne čeljusti; spodnja, zgornja čeljust
● pog., ekspr. dobiti jih po čeljustih biti tepen, kaznovan zaradi predrznega, zabavljivega govorjenja
// nizko kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: molči, čeljust stara; o ti čeljust široka
2. rabi se samostojno ali s prilastkom čeljustim podoben del orodja, naprave, stroja: pri vseh grabljah je moral popraviti čeljusti; čeljusti primeža, žerjava, klešč
♦ avt. zavorne čeljusti vzvoda, ki pritiskata na zavorni boben; šport. prestaviti čeljusti na smučko pritrjeni kovinski del stremen; strojn. drobilne čeljusti; zool. sprednja, srednja, zadnja čeljust organ žuželk za sprejemanje hrane
SSKJ²
čeljustáč -a m (á)
slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: ne poslušaj tega čeljustača / je velik čeljustač in bahač
SSKJ²
čeljustáti -ám nedov. (á ȃ)
slabš. vsebinsko prazno, nespametno govoriti: kaj pa čeljustaš! neprenehoma ji je nekaj čvekal in čeljustal
// govoriti, pripovedovati: ljudje čeljustajo, da sem jaz kriv; vse mogoče čeljustajo o njem / tudi ti bi se bal, kaj bi čeljustal se hvalil, bahal
SSKJ²
čeljustàv -áva -o prid. (ȁ á)
slabš. ki vsebinsko prazno, nespametno govori: čeljustave babnice
SSKJ²
čeljústnik -a m (ȗ)
slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: fant je velik čeljustnik / strupeni čeljustniki so obirali mladi par
SSKJ²
česnáč -a m (á)
slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: bahav česnač
SSKJ²
česnáti -ám nedov. (á ȃ)
slabš. vsebinsko prazno, nespametno govoriti: pijan je, pa česna; molči, kaj česnaš; česna kakor baba / česnati neumnosti
// govoriti, pripovedovati: nikjer ne česnaj tega, kar veš; ljudje o njem marsikaj česnajo
SSKJ²
čvéka tudi čvêka -e ž (ẹ̑; ē)
slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: ti si stara čveka, nikoli ne boš drugačen / je čveka, vse pove
// nav. mn. izmišljotina, čenča: kdo je raznesel te čveke?
SSKJ²
čvekáč -a m (á)
slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: težko poslušam tega čvekača / velik čvekač in bahač je
SSKJ²
čvekálast -a -o prid. (á)
slabš. ki (rad) vsebinsko prazno, nespametno govori: nerad je poslušal čvekalasto sosedo
SSKJ²
čvekaríja -e ž (ȋ)
nav. mn., slabš. vsebinsko prazno, nespametno govorjenje: ne meni se za te čvekarije; vsako čvekarijo verjame / glava mu je polna raznih čvekarij
Število zadetkov: 66