dríska -e ž (ȋ)
1. neobičajno pogostno iztrebljanje tekočega blata: dobiti, imeti drisko; nezrelo sadje povzroča drisko
2. nizko siten ali strahopeten človek: on je čisto navadna driska / kot psovka driska tečna
Zadetki iskanja
SSKJ²
Botanika
Pravopis
infantílen -lna -o; bolj ~, tudi -ejši -a -e (ȋ; ȋ) ~o vedenje otročje, nezrelo; zdrav. biti telesno in duševno ~ nerazvit, zaostal
infantílni -a -o (ȋ) zdrav. ~a maternica
infantílnost -i ž, pojm. (ȋ)
infantílni -a -o (ȋ) zdrav. ~a maternica
infantílnost -i ž, pojm. (ȋ)
Pravopis
SSKJ²
kísel -sla -o [kisəu̯] prid. (í)
1. ki je ostrega okusa kot limona, kis: kisla pijača; kislo jabolko; grozdje je še kislo nezrelo; zelo kisel; kisel kot vrisk zelo / ima nekoliko kisel okus / kisel vonj / kisla vina
// ki je tak zaradi vrenja: repa še ni kisla / kisla smetana; kislo mleko / klobasa s kislim zeljem / ekspr.: tu je kisel zrak; ta kompot je že kisel pokvarjen, slab
// ki mu je dodan kis: solata je preveč kisla / pog. za večerjo bo kisel krompir krompirjeva solata; kisle kumarice kumarice, vložene v kis
2. ekspr. ki izraža, kaže nerazpoloženje, nejevoljo: kisel nasmeh / naredil je kisel obraz / bila je vedno kisle volje
// navadno v povedni rabi nerazpoložen, nejevoljen: zakaj si tako kisel; že ves popoldan je kisel
3. kem. ki tvori z bazo2 sol: kisla raztopina / kisla reakcija; kisle soli
● pog. kisla voda mineralna voda, slatina; ekspr. ugrizniti v kislo jabolko lotiti se česa neprijetnega, neugodnega; ekspr. kislo vreme neprijetno, pusto
♦ agr. kisla krma silirana krma; kisla trava trava, ki raste na kislih tleh; kisla tla tla, ki vsebujejo mnogo humoznih kislin; bot. kisla deteljica detelji podobna rastlina z belimi zvezdastimi cveti, ki raste po senčnatih gozdovih; zajčja deteljica; gastr. kisla juha juha iz svinjskih parkljev ali glave in zelenjave, začinjena s kisom; metal. kisla opeka opeka, obstojna v ognju; kisla žlindra žlindra, ki vsebuje mnogo kremena
1. ki je ostrega okusa kot limona, kis: kisla pijača; kislo jabolko; grozdje je še kislo nezrelo; zelo kisel; kisel kot vrisk zelo / ima nekoliko kisel okus / kisel vonj / kisla vina
// ki je tak zaradi vrenja: repa še ni kisla / kisla smetana; kislo mleko / klobasa s kislim zeljem / ekspr.: tu je kisel zrak; ta kompot je že kisel pokvarjen, slab
// ki mu je dodan kis: solata je preveč kisla / pog. za večerjo bo kisel krompir krompirjeva solata; kisle kumarice kumarice, vložene v kis
2. ekspr. ki izraža, kaže nerazpoloženje, nejevoljo: kisel nasmeh / naredil je kisel obraz / bila je vedno kisle volje
// navadno v povedni rabi nerazpoložen, nejevoljen: zakaj si tako kisel; že ves popoldan je kisel
3. kem. ki tvori z bazo2 sol: kisla raztopina / kisla reakcija; kisle soli
● pog. kisla voda mineralna voda, slatina; ekspr. ugrizniti v kislo jabolko lotiti se česa neprijetnega, neugodnega; ekspr. kislo vreme neprijetno, pusto
♦ agr. kisla krma silirana krma; kisla trava trava, ki raste na kislih tleh; kisla tla tla, ki vsebujejo mnogo humoznih kislin; bot. kisla deteljica detelji podobna rastlina z belimi zvezdastimi cveti, ki raste po senčnatih gozdovih; zajčja deteljica; gastr. kisla juha juha iz svinjskih parkljev ali glave in zelenjave, začinjena s kisom; metal. kisla opeka opeka, obstojna v ognju; kisla žlindra žlindra, ki vsebuje mnogo kremena
- kíslo prisl.:
kislo se drži; kislo gledati; kislo se nasmehniti; soli kislo reagirajo
- kísli -a -o sam.:
ekspr. daj mi požirek kislega pijače kislega okusa; imam kislo v ustih kisel okus; vleči na kislo biti, postajati nekoliko kisel; dišalo je po kislem
SSKJ²
nègóden1 tudi nègôden -dna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄; ȅ-ó ȅ-ō)
1. ki (še) ni goden: negodni mladiči, ptiči / strl je lešnik, jedrce pa je bilo negodno nezrelo / ekspr. pozna ga od takrat, ko je bil še negoden nedorasel
// nedonošen: negoden otrok
2. star. neizoblikovan, neizdelan: pesem je še negodna
1. ki (še) ni goden: negodni mladiči, ptiči / strl je lešnik, jedrce pa je bilo negodno nezrelo / ekspr. pozna ga od takrat, ko je bil še negoden nedorasel
// nedonošen: negoden otrok
2. star. neizoblikovan, neizdelan: pesem je še negodna
SSKJ²
nèzrèl in nèzrél -éla -o [nezreu̯] prid. (ȅ-ȅ ȅ-ẹ́; ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́)
ki ni zrel: nezrela koruza; nezrelo sadje / nezrelo seme / nezrel mladoletnik; čustveno in duševno nezrel človek / ekspr. organizacijsko nezrelo vodstvo
// ekspr. neizoblikovan, neizdelan: nezrelo literarno delo
ki ni zrel: nezrela koruza; nezrelo sadje / nezrelo seme / nezrel mladoletnik; čustveno in duševno nezrel človek / ekspr. organizacijsko nezrelo vodstvo
// ekspr. neizoblikovan, neizdelan: nezrelo literarno delo
Celotno geslo
Sinonimni
Pleteršnik
Pravopis
Pravopis
Prekmurski
Pleteršnik
olẹ̑vək, -vka, m. 1) die abgestreifte Haut, Z.; — 2) pl. olevki, slabo sadje, ki pred časom nezrelo popada z drevja, Goriška ok.-Erj. (Torb.), Vrtov. (Km. k.).
SSKJ²
osébnost -i ž (ẹ̑)
1. vse lastnosti, značilnosti, ki jih ima človek kot posameznik: ohraniti svojo osebnost; avtorjeva osebnost v delu še ni dovolj izrazita; sodišče je upoštevalo storilčevo osebnost; oblikovanje, razvoj, vzgoja osebnosti mladega človeka; opredelitev osebnosti; publ. dati čemu pečat svoje osebnosti; ekspr. to je človek brez osebnosti neizrazit; pren., knjiž. to mesto ima svojo osebnost
// s prilastkom človek s temi lastnostmi, značilnostmi: biti formirana osebnost; obtoženec je neuravnovešena osebnost; imeti koga za nezrelo osebnost; on je izrazita umetniška osebnost
2. navadno s prilastkom moralno, kulturno, družbeno pomemben človek: on je osebnost, njegovi nasprotniki pa ne; razviti se v osebnost; velike, vplivne, zgodovinske osebnosti; gosta je sprejel predsednik in druge visoke osebnosti; ekspr. borec za pravico je postal legendarna osebnost; osebnosti iz znanstvenega sveta; razvoj osebe do osebnosti / knjiž., ekspr. kult osebnosti
3. nav. ekspr. človek, oseba: manj samozavestna osebnost se ne uveljavi; položaj osebnosti v družbi
● star. pogosto je poudarjal, da se je treba ogibati osebnostim osebnim sporom, osebni zameri; knjiž. nastopajoče osebnosti v drami osebe, liki; ekspr. skoraj dva metra visoka profesorjeva osebnost postava
♦ ped. mladina z motnjami osebnosti; psih. ekstravertirana, introvertirana osebnost; integracija osebnosti povezovanje človekovih telesnih in duševnih lastnosti, motivov v enovito celoto; psiht. disociacija osebnosti pojav, da se kdo čuti in vede kot dvojna, večkratna osebnost
1. vse lastnosti, značilnosti, ki jih ima človek kot posameznik: ohraniti svojo osebnost; avtorjeva osebnost v delu še ni dovolj izrazita; sodišče je upoštevalo storilčevo osebnost; oblikovanje, razvoj, vzgoja osebnosti mladega človeka; opredelitev osebnosti; publ. dati čemu pečat svoje osebnosti; ekspr. to je človek brez osebnosti neizrazit; pren., knjiž. to mesto ima svojo osebnost
// s prilastkom človek s temi lastnostmi, značilnostmi: biti formirana osebnost; obtoženec je neuravnovešena osebnost; imeti koga za nezrelo osebnost; on je izrazita umetniška osebnost
2. navadno s prilastkom moralno, kulturno, družbeno pomemben človek: on je osebnost, njegovi nasprotniki pa ne; razviti se v osebnost; velike, vplivne, zgodovinske osebnosti; gosta je sprejel predsednik in druge visoke osebnosti; ekspr. borec za pravico je postal legendarna osebnost; osebnosti iz znanstvenega sveta; razvoj osebe do osebnosti / knjiž., ekspr. kult osebnosti
3. nav. ekspr. človek, oseba: manj samozavestna osebnost se ne uveljavi; položaj osebnosti v družbi
● star. pogosto je poudarjal, da se je treba ogibati osebnostim osebnim sporom, osebni zameri; knjiž. nastopajoče osebnosti v drami osebe, liki; ekspr. skoraj dva metra visoka profesorjeva osebnost postava
♦ ped. mladina z motnjami osebnosti; psih. ekstravertirana, introvertirana osebnost; integracija osebnosti povezovanje človekovih telesnih in duševnih lastnosti, motivov v enovito celoto; psiht. disociacija osebnosti pojav, da se kdo čuti in vede kot dvojna, večkratna osebnost
Pleteršnik
otȋnək, -nka, m. 1) die glühende Kohle, Valj. (Rad); — 2) otinki = slabo sadje, ki pred časom nezrelo popada z drevja, Lašče-Erj. (Torb.), C., Dol.-Nov.
Pleteršnik
otrẹ̑bək, -bka, m. 1) kar odpada, kadar se trebi solata, zelje, repa i. t. d., BlKr.; das Abklaubsel, Mur., Cig., Jan., Ravn.; otrebki = sadje, katero nezrelo popada z drevja, C., Podkrnci-Erj. (Torb.); — 2) das Excrement, otrebki, die Excremente, Cig. (T.), DZ.; mušji o., Navr. (Kop. sp.); — 3) die Nachgeburt, Štrek.
SSKJ²
otróčji -a -e prid. (ọ́)
1. navadno v povedni rabi po govorjenju, miselnosti ali ravnanju podoben otroku: mlada je še in precej otročja / otrok je za svoja leta še otročji ni tak, kot se za njegovo starost pričakuje; ekspr. tako gledanje se nam zdi otročje nezrelo, neresno
2. star. otroški: spomini na otročja leta / otročji čevlji; otročje igrače
1. navadno v povedni rabi po govorjenju, miselnosti ali ravnanju podoben otroku: mlada je še in precej otročja / otrok je za svoja leta še otročji ni tak, kot se za njegovo starost pričakuje; ekspr. tako gledanje se nam zdi otročje nezrelo, neresno
2. star. otroški: spomini na otročja leta / otročji čevlji; otročje igrače
- otróčje prisl.:
bil je otročje vesel; to je otročje lahko narediti; po otročje govoriti; sam.:, ekspr. gre mu na otročje postaja otročji
Pravopis
otróčji -a -e; bolj ~ (ọ́) biti še precej ~; poud. Tako gledanje je ~e |nezrelo, neresno|; star. ~a leta otroška leta
na otróčje nač. prisl. zv. (ọ́) poud. Gre mu ~ ~ |postaja otročji|
po otróčje primer. prisl. zv. (ọ́) ~ ~ govoriti
otróčjost -i ž, pojm. (ọ́)
na otróčje nač. prisl. zv. (ọ́) poud. Gre mu ~ ~ |postaja otročji|
po otróčje primer. prisl. zv. (ọ́) ~ ~ govoriti
otróčjost -i ž, pojm. (ọ́)
Botanika
Celotno geslo
eSSKJ
polnolétnost polnolétnosti samostalnik ženskega spola [pou̯nolétnost]
- 1. stanje, ko kdo dosega zakonsko določeno starost, navadno osemnajst let, in ima zato polne pravno določene pravice ter dolžnosti
- 1.1. ekspresivno stanje, ko je od začetka obstoja česa preteklo že več časa, navadno vsaj 18 let
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »
Število zadetkov: 35
Dostopnost