Fran > SSKJ

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 5. 2024.

1. 1. glagolnik od vziti: opazovati vzhod lune; sončni vzhod / izračunati sončni vzhod čas, ko sonce vzide
   // stanje ozračja ob tem dogodku: naslikati sončni vzhod
2. 2. smer na nebu ali zemlji proti točki, kjer sonce vzide ob enakonočju: pokazati vzhod; veter piha od vzhoda; usmeriti ladjo proti vzhodu; letalo leti na vzhod / železnica teče v smeri vzhod-zahod / ekspr. nebo se je razsvetlilo od vzhoda do zahoda
   // vzhodna stran neba ali zemlje: nebo na vzhodu se jasni; na vzhodu omejuje deželo visoko gorovje
3. 3. publ. vzhodni del kake geografske ali politične celote: na vzhodu države je ravnina / ta rastlina izvira z Vzhoda s področja vzhodno od Sredozemskega morja; pravoslavni, slovanski vzhod / ekspr. vzhod se upira prebivalci vzhodnega dela
   // pogajanja med Vzhodom in Zahodom do 1990 med evropskimi in azijskimi socialističnimi državami vzhodno od Zvezne republike Nemčije in Avstrije in med kapitalističnimi državami zlasti Evrope in Severne Amerike
   ● ekspr. prihajati od vzhoda in zahoda, od severa in juga od vseh strani; Bližnji vzhod področje, države ob vzhodni obali Sredozemskega morja in blizu nje; Daljni vzhod področje, države ob vzhodni obali Azije in blizu nje; Srednji vzhod področje, države med Bližnjim vzhodom in Pakistanom; države starega Vzhoda države od Egipta do Kitajske, Japonske v obdobju sužnjelastniške družbene ureditve

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 5. 2024.

1. 1. ladja za lovljenje tunov; tunolovec: tunolovka dviguje mrežo / motorna tunolovka
2. 2. rib. mreža za lovljenje tunov: ladja spušča tunolovko v morje / mreža tunolovka
   // navadno ob obali postavljena mreža za lovljenje tunov: postaviti tunolovko / obalna tunolovka
3. 3. rib. ob obali stoječa, navadno poševni lestvi podobna naprava za opazovanje prihoda tunov: sedeti na vrhu tunolovke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 5. 2024.

1. 1. z vezanjem namestiti, dati na kaj: na klobuk so mu navezali trakove; navezati skakalcem padala; navezati tovor na osla; navezati si dereze, smuči
   // narediti, da je kdo privezan, pritrjen: ko je prišel na cesto, je psa spet navezal / redko navezati ladjo k obali privezati
   // alp. namestiti, dati vrv okrog telesa zaradi varnosti, pomoči pri plezanju: na poti čez snežišče so planince navezali; v steni sta se alpinista navezala
2. 2. v zvezi z na narediti, povzročiti, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: z dobroto ga je skušala navezati nase; navezali so jih nase s podkupninami; potrebno bi bilo človeka močneje navezati na naravo; z leti se je navezal na zemljo
   // narediti, povzročiti, da ima kdo do koga pozitivna čustva: fanta je kmalu navezala nase; čustveno sta se navezala drug na drugega; ekspr. nanj se je navezala z vsem srcem zelo ga ljubi
   // ta dogodek ga je še bolj navezal na domači kraj
3. 3. publ., v zvezi z na narediti, da je kaj v zvezi s čim, osnova česa; nasloniti, opreti: svoj jezik je navezala na jezik klasikov; misli je navezal na zadnje dogodke / govornik je premolknil, nato pa je znova navezal tam, kjer je prej pretrgal nadaljeval
4. 4. publ., z glagolskim samostalnikom narediti, da se začne uresničevati dejanje, kot ga določa samostalnik: državi sta navezali diplomatske stike; navezati prijateljske odnose / v predkongresnem obdobju so navezali številne pogovore
   ● star. če nočeš ubogati, kar naveži culo pojdi, odidi

navézan -a -o: navezani baloni; pes je navezan na dolg jermen; navezan na dom, zemljo; uporniki so bili navezani na preskrbo iz zraka; biti čustveno navezan na koga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 5. 2024.

1. 1. narediti, da pride kaj
   1. a) z daljšo, širšo stranjo na podlago: položiti knjigo na mizo; položiti ranjenca na nosila / položiti eno škatlo navrh druge
   2. b) na podlago sploh: položiti denar na mizo, žogo na tla / položil je glavo na mah in zaspal; položiti roko na volan dati
      // udrlo se mu je, kamor je položil nogo kamor je stopil
      // ko je položil prst na usta, so vsi umolknili / kot svarilo, grožnja samo prst položi name, pa boš videl
      // narediti, da pride kaj iz pokončnega položaja na tla: puško položi, da ne bo padla / ekspr. nekaj so se prerivali in mimogrede ga je položil vrgel, podrl; žarg., lov.: položil je že marsikaterega zajca ustrelil; položiti žival na dlako ustreliti jo
2. 2. na določen način pritrditi na podlago: položiti linolej, parket, tapete
   // dati kaj na določeno mesto v ustrezen položaj: položiti cevi, kabel / položiti kanalizacijo / položiti mine ob obali
3. 3. dati živini (živinsko) krmo: položiti kravam seno / položiti svinjam
4. 4. nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen ga je položila; pljučnica ga je položila za tri tedne; brezoseb. pozimi me je za dva meseca položilo
5. 5. dati, plačati: položiti kavcijo, odkupnino; položiti predpisani znesek na sodišču
6. 6. knjiž., v zvezi z v narediti, da kaj vsebuje, izraža značilnost, kot jo nakazuje določilo: položiti grožnjo v glas, začudenje v pogled
7. 7. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: ob teh besedah je položil slušalko; položiti orožje vdati se; ded je navadno prvi položil žlico na mizo; ekspr. upamo, da pisatelj ne bo še tako kmalu položil peresa iz rok nehal pisati
   ● ekspr. položiti cesto v pobočje gore speljati jo; vznes. položiti koga k večnemu, zadnjemu počitku pokopati ga; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; publ. položiti izpit narediti, opraviti; ekspr. položiti temeljni kamen za kaj opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo; ekspr. položiti vse karte razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; knjiž. položiti svoje misli na papir napisati jih; ekspr. tudi on bo še moral položiti račun se zagovarjati (zaradi svojih dejanj); položiti roko knjiž. sodišče je položilo roko na knjigo je prepovedalo razširjanje, prodajo te knjige; ekspr. nisem še položil roke nanj nisem ga še udaril; pog. položiti roko nase narediti samomor; položite roko na srce in priznajte bodite odkritosrčni; ekspr. policija je že položila roko na tatove jih je že prijela, ujela; vznes. položiti svoje srce k nogam koga postati čustveno popolnoma vdan komu; publ. položiti temelje čemu opraviti začetna, za nadaljnji potek najvažnejša dela; ekspr. položiti svojo usodo v tuje roke prepustiti drugemu, drugim, da odločajo o njej; pog. on je položil že marsikatero žensko imel spolni odnos z njo; pog. položiti koga čez koleno natepsti ga; vznes. položiti življenje na oltar domovine umreti za domovino; pog. položiti koga na izpitu negativno ga oceniti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; ekspr. položiti komu kaj na srce priporočiti mu kaj, prositi ga za kaj; pog. koliko si ta mesec položil na stran prihranil; ekspr. s tem dejanjem je položil na tehtnico vse tvegal, da izgubi vse; knjiž. položiti pripoved v pero, v usta sodobnemu kronistu narediti, da jo pripoveduje, piše sodobni kronist; katera se omoži, se v križe položi si povzroči težave, skrbi
   ♦ lov. položiti krvni sled narediti sled s krvjo divjadi, domače živali, da se pes uči sledenja

položíti se 
1. 1. ekspr., navadno s prislovnim določilom uleči se: položiti se v mehko posteljo; položil se je po klopi in zaspal / položiti se v naslanjač sesti
   // redko s hrbtom se je položil na steno naslonil
2. 2. nav. 3. os., nar. postati položen: svet se tam spet položi

položívši -a -e zastar.: položivši denar na mizo, je vstal in odšel

položèn -êna -o: čez zaboje položena deska
● ekspr. polje je položeno med goro in reko leži

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 5. 2024.

1. 1. počasi se premikati, teči po nagnjeni ali navpični, navadno gladki površini: deževne kaplje polzijo po šipah; solze mu polzijo po licih / snežna, zemeljska plast polzi po pobočju / ustreljeni gams je začel polzeti proti prepadu / knjiž. reka polzi po dolini
2. 2. ekspr. počasi se premikati
   1. a) po gladki površini: jadrnica polzi proti obali / njeni prsti so mu polzeli po obrazu
   2. b) po površini sploh: megla polzi po dolini / sonce polzi proti obzorju / pogled mu je polzel po gorah
3. 3. v zvezi polzeti iz rok, med prsti uhajati iz prijema zaradi
   1. a) gladkosti, vlažnosti: jegulje, ribe polzijo iz rok
   2. b) drobnosti, sipkosti: mivka, pesek polzi med prsti; pren. čutil je, da mu sreča polzi iz rok
4. 4. knjiž. počasi minevati: minute so mu polzele kot dnevi / čas je polzel zelo počasi
   ● knjiž. oblast jim vedno bolj polzi iz rok jo vedno bolj izgubljajo; ekspr. besede so mu enakomerno polzele iz ust počasi je govoril; knjiž. na poledeneli cesti polzi drsi

polzèč -éča -e: po steklu polzeče kaplje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 5. 2024.

1. 1. s sunkovitim gibom spraviti
   1. a) bližje k sebi: pritegnil je stol in sedel; pritegnila je otroka in ga objela / legel je na tla in pritegnil noge k sebi skrčil
   2. b) v večjo bližino česa: pritegniti ladjo k obali; pritegnil je eno smučko k drugi / magnetizem jih je pritegnil
2. 2. s potegom, potegi narediti
   1. a) da je kaj bolj napeto: pritegniti pas na hlačah; pritegniti vajeti; pritegniti vrv, žico
   2. b) da je kaj bolj ravno, gladko, brez gub: pritegniti odejo na postelji; pritegniti ponjavo na tovornjaku
   3. c) da kaj močneje pritiska na kaj: pritegniti zavoro / pritegniti vijak priviti
3. 3. narediti, da kdo pride s kom, čim v določen odnos: delovna organizacija je pritegnila več strokovnjakov; pritegniti koga v komisijo / prizadevajo si pritegniti tuji kapital v svojo industrijo
   // vzbuditi pri kom pripravljenost za kaj: pritegniti koga k delu, zapisovanju ljudskih pesmi
4. 4. narediti, da se kaj kje upošteva: v raziskavo pritegniti nove vire; če pritegnemo k povedanemu še druga dejstva, se položaj pokaže popolnoma drugačen
5. 5. vzbuditi pri kom zanimanje: pogovor ga je močno pritegnil; igra otrok ni pritegnila
   // vzbuditi pri kom pozitiven, naklonjen odnos: vprašala ga je, kaj ga je na njej še posebej pritegnilo; pritegnila ga je lepota trga
6. 6. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dekle je pritegnilo njegov pogled; skušal je pritegniti njihovo pozornost; stvar je pritegnila njihovo zanimanje
7. 7. začeti navadno za kom peti: zapela je, a nihče ji ni pritegnil; nekaj časa so poslušali, nato pa še sami pritegnili
8. 8. knjiž. pritrditi komu, strinjati se s kom: v srcu jim je pritegnil / pritegnili so njegovi sodbi / res storimo tako, so pritegnili drugi
9. 9. pog. udariti: pritegni ga, če ne bo on tebe; pritegnil je konja z bičem

pritégnjen -a -o: pritegnjen pas; pritegnjena jadra; biti pritegnjen k delu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 5. 2024.

1. 1. s sunkovitimi gibi spravljati
   1. a) bližje k sebi: pritegovali so stole in sedali nanje
   2. b) v večjo bližino česa: pritegovati ladjo k obali / pritegoval jih je magnetizem
2. 2. s potegom, potegi delati
   1. a) da je kaj bolj napeto: pritegovati in popuščati vrv
   2. b) da je kaj bolj ravno, gladko, brez gub: pritegovati odejo na postelji
   3. c) da kaj močneje pritiska na kaj: pritegovati zavoro
3. 3. delati, da kdo prihaja s kom, čim v določen odnos: pritegovati sodelavce; pritegovati nove člane v društvo
   // vzbujati pri kom pripravljenost za kaj: pritegovati študente k raziskovalnemu delu
4. 4. delati, da se kaj kje upošteva: pritegovati v besedilo dokumente
5. 5. vzbujati pri kom zanimanje: taki pogovori me ne pritegujejo
   // vzbujati pri kom pozitiven, naklonjen odnos: dekle ga je vse bolj pritegovalo; priteguje jih lepota mesta in njegove okolice
6. 6. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: razstavljene slike so pritegovale občudovanje; njegovo delo priteguje pozornost kritikov
7. 7. začenjati navadno za kom peti: zapel je, drugi pa so mu polagoma pritegovali
8. 8. knjiž. pritrjevati komu, strinjati se s kom: pritegovati javnemu mnenju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 5. 2024.

1. 1. s silo, pritiskom delati, da kaj ni več celo: treti jajca, lešnike, orehe; treti s kleščami, z zobmi / mučili so ga, mu trli kosti; lončena posoda se rada tre / treti sol v možnarju drobiti
   // ekspr. trli so mu prste močno stiskali
   // s silo, pritiskom uničevati, usmrčevati: z nohti je trl stenice; treti uši
2. 2. premikati kaj sem in tja po površini in pri tem močno pritiskati nanjo: treti kamen ob kamen; trla sta ga z brisačo; treti otrple mišice drgniti z dlanmi, rokami; treti si otekla zapestja masirati; od zadovoljstva si je trl roke mel; trla je rob predpasnika med prsti mečkala
3. 3. navadno v zvezi s konoplja, lan odstranjevati olesenelo steblo od ličja: pozno jeseni so trli; treti konopljo, lan
   ● ekspr. vse življenje so trli revščino živeli v revščini; ekspr. zaradi tega si ne bo trl glave delal skrbi; ekspr. treti si glavo s težkimi vprašanji veliko razmišljati o njih; pog. zna več kot hruške peči in orehe treti ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj

tréti se 
1. 1. pri premikanju se tesno dotikati česa: deli stroja se trejo med seboj; plezalčeva vrv se tre ob skalo
2. 2. ekspr. gnesti se: jata rib se je trla mimo ladje; po ulici so se trli ljudje / ljudje so se trli v gostilno
   // s prislovnim določilom, s smiselnim osebkom v rodilniku biti, obstajati v velikem številu: po klopeh se je trlo ljudi; na obali se je trlo turistov

tróč in teróč -a -e: med seboj troči se deli stroja

tŕt -a -o: trto kamenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 5. 2024.

1. 1. z glagolskim samostalnikom izraža približevanje prenehanju dejavnosti, aktivnosti: končujemo priprave na občni zbor; publ. z zidavo že končujejo; čas njegove strahovlade se končuje / s temi ukrepi se končuje ekstenzivno gospodarjenje / mlačev za danes končujejo / seje bomo končevali točno ob določeni uri
   // s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto: svoje referate končuje s kratkimi povzetki / delo so vedno končevali s pesmijo
2. 2. s širokim pomenskim obsegom izraža približevanje celotnosti, polnosti dejanja: jopico je že končevala; ravno je končeval nalogo, ko je vstopil sošolec / oba fanta sta končevala gimnazijo / strokovnjaki končujejo elaborate
3. 3. star. ubijati, usmrčevati: končevali so vse, kar je bilo živega
   // uničevati, ugonabljati: s svojim ravnanjem končuje živali in orodje; s takšnim delom si samo končuješ oči

končeváti se navadno s prislovnim določilom  izraža
1. a) približevanje prenehanju obstajanja glede na čas: šolsko leto se že končuje; zima se počasi končuje
2. b) prenehanje obstajanja glede na prostor: ulica se končuje na obali / rebra se prosto končujejo v mišicah / tu se travnik končuje in začenja se gozd / samostalnik se končuje na soglasnik; pesem se končuje z naslednjo kitico
   // izraža izid dejanja, kot ga nakazuje določilo: take nesreče se pogosto končujejo s smrtjo

končujóč -a -e: slepo končujoč se jarek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 5. 2024.

1. 1. z merjenjem priti do določene količine česa: nameriti pet metrov blaga / merili so globino jame in namerili dvaindvajset metrov / včeraj so namerili najvišjo temperaturo v tem letu / nameril ji je dva kilograma moke natehtal
2. 2. z ocenitvijo lege, oddaljenosti cilja dati orožju položaj, potreben za njegovo uspešno uporabo: nameril je v črno piko in sprožil; nameriti v desno, levo od cilja
   // s takim dejanjem zagroziti, zapretiti: nameril je orožje vanj in zahteval denar; vdali so se, ko je ladja namerila topove proti obali / že je z roko namerila nanj, pa se je zadnji hip premislila
   // nav. ekspr. narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer; naravnati, usmeriti: nameriti fotografski aparat, daljnogled na kaj; astronomi so namerili teleskope proti Marsu; žaromet se je nameril proti letalu / z oslabljenim pomenom: nameriti korake proti komu; na moža je namerila hud pogled
3. 3. star., v zvezi z na srečati, najti: na tako trmoglavega človeka še nisem nameril / zaveden Slovenec je, na kakršnega redko nameriš v teh krajih

namériti se star.  
1. 1. nameniti se, odločiti se: nameril se je obiskati znanca; namerila se je, da se bo poročila / elipt.: kaj si se nameril; nameril se je v tujino
2. 2. zgoditi se, pripetiti se: čudna stvar se mi je namerila; če bi se namerilo, da zamudim, me počakaj

namérjen -a -o: slabo namerjen strel; dobro namerjeno vprašanje; blago je pošteno namerjeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 5. 2024.

1. 1. ki ima v navpični smeri navzdol razmeroma majhno razsežnost: plitev jarek; plitva dolina; izkopati plitvo jamo; plitva posoda / obleka s plitvim izrezom; plitev žep / po plitvem snegu so prišli do koče; plitva voda; ob obali je morje plitvejše / plitvi krožnik
   // ki je v navpični smeri navzdol razmeroma malo oddaljen od površine: bukev ima plitve korenine; dno reke je plitvo
2. 2. ki ima v vodoravni smeri v notranjost razmeroma majhno razsežnost: s plitvimi zarezami je označil deblo; rana je plitva / krilo ima dve plitvi gubi
   // ki je v vodoravni smeri v notranjost razmeroma zelo malo oddaljen od začetka: plitev trg; ta izložba je plitva
3. 3. ki ni sposoben močno občutiti, doživeti: plitev človek; sam sebi se je zdel plitev
   // ekspr. vsebinsko prazen: plitve besede; plitva literatura
   // ekspr. ki se ne pojavlja v visoki stopnji: plitvo čustvo; plitvo veselje
   ● ekspr. otrok ima plitev spanec rahel; plitev žep ekspr. ta človek ima plitev žep malo denarja; publ. počitnice za plitev žep poceni
   ♦ agr. plitvo obdelovanje obdelovanje, pri katerem je obdelana plast nizka; plitvo oranje oranje v globino od 10 do 15 cm; med. plitvo dihanje dihanje ob delovanju prsnih mišic; meteor. plitvo področje nizkega zračnega pritiska področje, kjer je pritisk nekoliko nižji od normalnega; um. plitvi relief ploski relief

plítvo prisl.: plitvo dihati; spi plitvo in nemirno; plitvo zakopati čebulice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 5. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, da kaj začne
   1. a) gibati se, premikati se: poženi konje, voz vendar ne more stati sredi ceste; pognati živino iz hleva, na pašnik / žarg. šofer je ravno hotel pognati, ko je pritekel še en potnik
   2. b) delati, delovati: pognati elektromotor, stroj / po eni minuti lahko poženete stroj s polno hitrostjo / publ. ob prazniku je predsednik skupščine pognal novo hidrocentralo / predica je spet pognala kolovrat; ekspr. kosci so že zgodaj pognali kose začeli kositi
2. 2. narediti, povzročiti, da se kaj začne bolj hitro gibati, premikati: voznik je od časa do časa pognal konje / pognati konje v dir, drnec / žarg. pognati avtomobil čez sto petdeset kilometrov na uro; pren., ekspr. poženite zadevo, saj čakamo na odločbo že dve leti
3. 3. narediti, povzročiti
   1. a) da kaj kam gre, pride: srce bolnega človeka požene trikrat manj krvi po telesu kot srce zdravega / črpalka požene pet litrov vode na sekundo
   2. b) da kdo zapusti določen kraj, prostor: pomanjkanje jih je pognalo iz vasi / pustolovstvo ga je pognalo v svet / ekspr. silen hrup ga je pognal iz sobe
4. 4. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v določeno stanje: lakota ga je pognala v obup; pognati koga v smrt / to bi pognalo svet v vojno / z glagolskim samostalnikom pognati koga v beg, upor
5. 5. ekspr. nagnati, napoditi: oče ga je pognal od doma / armada je pognala sovražnika nazaj / pognati otroke spat
6. 6. ekspr. vreči, zagnati: palico je pognal v kot; v obraz mu je pognal tisti drobiž / pognal je čevlje vstran in bos stekel naprej / pognati puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino
7. 7. ekspr. zapraviti, lahkomiselno porabiti: ukradeni denar je hitro pognal / pognal je hišo in posestvo / več let je pognal za to delo
8. 8. narediti poganjke: vrtnice so že pognale
   // narediti, povzročiti, da iz česa kaj nastane: rastlina je pognala korenine; seme požene kal / veje so pognale liste / solata je pognala v cvet razvila cvet; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin
   // začeti rasti: na vrtu je pognal plevel; dojenčku so pognali zobje; pren., ekspr. v njegovem srcu je pognalo novo upanje
   // ekspr. zrasti: krompir je že precej pognal; trava je letos visoko pognala; pren. ob obali je pognalo na stotine počitniških hišic
   ● žarg. drugo dejanje je režiser pognal hitro čez oder je bilo zrežirano tako, da so se dogodki na odru hitro vrstili; ekspr. boš že kako pognal te dni preživel; pog. kislo mleko ga je pognalo zaradi njega si je moral izprazniti črevesje; pognati korenine ekspr. v mestu ni nikoli pognal korenin se ni vživel, počutil doma; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno; ekspr. to mu je pognalo kri v glavo, lica zardel je; ekspr. to mu je pognalo kri po žilah ga je poživilo, razburilo; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; ekspr. pognati komu meč v srce usmrtiti ga z mečem; ekspr. marsikatero noč je pognal s prijatelji preživel v popivanju, veseljačenju; pog. te tablete so mu hitro pognale krvni pritisk povišale, zvišale; ekspr. to mu bo pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; pog. z enim udarcem je pognal žebelj v desko ga zabil; ekspr. pognati koga na boben narediti, povzročiti, da pride njegovo premoženje na prisilno dražbo, da gospodarsko propade; ekspr. pognati na cesto dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. visoka odkupnina je marsikaterega kmeta pognala v roke oderuhov ga je naredila denarno, gospodarsko odvisnega od njih; ekspr. pognati hišo, most v zrak razstreliti; ekspr. vse je pognal po grlu zapravil s pijačo, zapil; ekspr. le kaj ga je pognalo, da je to storil spodbudilo, bilo vzrok; pojavil se je pred nami, kot bi pognal iz tal nenadoma, nepričakovano

pognáti se 
1. 1. začeti se hitro premikati: pognal se je iz hiše, na cesto; s startne črte se je pognala zadnja skupina kolesarjev; po smučini se je pognal naslednji smučar; letalo se je pognalo navzgor / v steno so se pognali prvi alpinisti začeli plezati
   // pognati se v beg začeti bežati
2. 2. s silo, sunkom se premakniti z enega mesta na drugo: pognati se s čolna na kopno; riba se je pognala za mušico; plavalec se je nekajkrat pognal in dosegel ponesrečenko / pognal se je na konja in ušel / ekspr. skakalec se je pognal sto metrov daleč je skočil
3. 3. s predlogom hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: dva orjaka sta se pognala name; pognal se je vanj in ga začel daviti
4. 4. nav. 3. os., ekspr. vzpeti se: steza se je strmo pognala v breg / stena pred njimi se je pognala v nebo
   ● ekspr. kaj je rekel? so se nestrpno pognali vanj so ga nestrpno spraševali; ekspr. pesnik se je pognal v sam vrh slovenske književnosti se je uvrstil, ga je dosegel; ekspr. pognati se za reveže zavzeti se, postaviti se

pognàl -ála -o: knjiž. iz tradicije pognala poezija

pognán -a -o: pognan stroj; pognan od doma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 5. 2024.

1. 1. z vrvjo, trakom, verigo pritrjevati: privezovati počezne drogove na pokončne / privezovati trte h kolom
   // z nameščanjem vrvi, verige delati, da se kaj ne more oddaljiti z določenega prostora: privezovati čolne k obali; privezovati živino k jaslim
   // z vezanjem nameščati, pritrjevati na kaj: privezovati trakove, vrvi / privezovati obeske; hitela si je privezovati predpasnik
2. 2. alp. nameščati, dajati vrv okrog telesa zaradi varnosti, pomoči pri plezanju; navezovati: na nevarnih krajih so planince privezovali
   ● ekspr. znala ga je privezovati nase navezovati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 5. 2024.

1. 1. škatla s črkami, iz katerih otrok sestavlja besede: zlagati črke v stavnico
2. 2. tisk. oddelek v tiskarni, v katerem se stavi: delati v stavnici / ročna, strojna stavnica
3. 3. zlasti v zahodnih deželah podjetje, ki se ukvarja z organizacijo stav: voditi stavnico; lastnik stavnice
   ♦ rib. stoječa mreža, navadno iz treh plasti, ki se uporablja zlasti za lov ob obali; teh. premične palice za zorenje, skladiščenje sira

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 5. 2024.

1. 1. podolgovat, pokončen, navadno večji gradbeni element, ki kaj nosi: postaviti, sezidati steber; streho so naslonili na stebre; betonski, lesen, železen steber; okrogel, štirioglat steber; vitki stebri iz marmorja so krasili dvorano; nosilnost stebra / stebri in late pri kozolcu / nosilni, okrasni, podporni steber; pren., ekspr. stebri starega družbenega reda so se majali
   // prosto stoječ, v prerezu navadno okrogel predmet, ki se rabi kot nosilec, opornik: postaviti stebre za ograjo; ladjo so privezali za stebre na obali / električni, telegrafski steber; poškodovati steber prometnega znaka
   // navadno s prilastkom kar je po obliki temu podobno: po eksploziji so se od tal dvignili dimni stebri; steber plamena se je nagnil; veter je vrtinčil bele stebre prahu; sonce je odsevalo v jezeru v dolgem, gorečem stebru / kapniški steber ki nastane, ko se zrasteta stoječi in viseči kapnik
   ● zmagovitim vojskovodjem so postavljali spominske stebre stebrom podobne spomenike
2. 2. ekspr., s prilastkom najpomembnejši, najvažnejši član ali del: mati je steber družine; biti steber društva, organizacije; mladina je bila steber revolucije
   ♦ alp. steber okroglasta navpična skalna tvorba v steni; arhit. gobast steber razširjen ob vrhu; elektr. steber kovinski ali betonski opornik za električne vode; steber transformatorja pokončni del magnetnega jedra pri velikih transformatorjih; um. dorski steber brez baze in s preprostim kapitelom; jonski steber z bazo in kapitelom z volutami na oglih; snopasti steber v gotski arhitekturi s polstebri okrog pravokotnega jedra; baza stebra podstavek, podnožje; trup stebra srednji del stebra med bazo in kapitelom; vet. roženi steber valjasta odebelitev notranje strani kopitne stene; zgod. sramotilni steber nekdaj h kateremu postavljajo, privezujejo ljudi za kazen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 5. 2024.

1. 1. tunovo meso: tunina v olju; konzerva tunine
2. 2. redko tun, tuni: ujeti tunino
   ● knjiž. opuščene tunine ob obali tunolovke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 5. 2024.

1. 1. z udarcem, s silo povzročiti smrt
   1. a) človeka: napadalec je potnika ubil; namerno, nehote ubiti koga / ubiti koga s kamnom, z nožem, s puško / ubiti koga s plinom
   2. b) živali: ubiti kačo, muho / lovec je medveda ubil šele s tretjim strelom / ubiti prašiča z električnim tokom / ekspr. dobil je udarec, ki bi vola ubil zelo močen udarec
      // s silo svojega gibanja, padca povzročiti smrt koga: v gozdu ga je ubilo drevo / druga krogla ga je ubila
      // s svojo silo, z delovanjem sploh povzročiti smrt: ubila ga je eksplozija, strela / brezoseb. ubilo ga je v rudniku / novica o sinovi smrti je mater skoraj ubila
2. 2. z udarcem, s silo povzročiti, da kaj poči, se poškoduje: ubiti šipo / star. glavo ti ubijem, če te še enkrat zalotim razbijem
   // v zvezi ubiti jajce na tak način narediti, da se odstrani jajčna lupina: ubil je jajce in ga spekel / ubiti jajce v juho / pog. za zajtrk si je ubil dve jajci pripravil, spekel
3. 3. ekspr. povzročiti, da kdo izgubi svojo telesno, duševno moč: pregovarjanje ga je čisto ubilo; vročina me hitro ubije
4. 4. ekspr. povzročiti izgubo česa duševnega: ta človek mi je ubil veselje, voljo do dela / teh načel čas ne bo ubil razveljavil
   // povzročiti, da kdo česa ne čuti, se česa ne zaveda več: s pijačo ubiti občutek sramu; ubiti v kom usmiljenje, vest / da bi ubil duševno praznoto, je veliko bral
5. 5. ekspr. narediti, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubiti čakanje, čas z branjem
6. 6. ekspr. povzročiti, da kaj izgubi svojo izrazitost, intenzivnost: z dodatkom ubiti barvo; ubiti in poživiti / ubiti glas, odmev / ubiti ritem / te besede so ubile do takrat živahno razpravo
7. 7. v medmetni rabi izraža podkrepitev
   1. a) trditve: naj me bog, strela ubije, če lažem
   2. b) zanikanja: ne morem, ne znam, pa če me ubiješ
      ● ekspr. če izve oče, me bo ubil zelo pretepel, kaznoval; ekspr. koliko časa ubije za prazne stvari porabi; ta človek še muhe ne bi ubil je zelo miren, miroljuben; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; žarg., igr. imeti karte za vola ubiti zelo dobre karte

ubíti se 
1. 1. zaradi padca, udarca ob kaj umreti: padel je s strehe in se ubil; ubiti se z avtomobilom / ekspr. pazi, da se na strmih stopnicah ne ubiješ da ne padeš
2. 2. namerno povzročiti svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: obupal je in se ubil / ubiti se s pištolo / ubiti se s strupom
3. 3. ekspr. izgubiti svojo moč, intenzivnost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: valovi so se ubili ob obali / njihova vojaška moč se je ubila
   ● ekspr. delo moraš končati, pa če se ubiješ ne glede na težavnost, napor; zastar. ubiti si nos razbiti si

ubívši star.: ubivši stražarja, so imeli pot prosto

ubít -a -o: ubit človek; ubit pogled, smeh; našli so ga ubitega; ubite barve; ubita šipa; ubit v vojni; duševno ubit; spati kot ubit zelo trdno
♦ agr. ubito vino vino, ki ne učinkuje sveže; prisl.: ubito odgovoriti, pogledati; ubito rumena barva; sam.: pokopati ubite

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 5. 2024.

1. 1. začeti krmariti: sedel je v čoln, vžgal motor in zakrmaril / ekspr. peruti so zakrmarile po zraku
2. 2. z zasukom krmila narediti, da vozilo zavije, se usmeri kam: zakrmariti ladjo, letalo proti vzhodu / motorist zakrmari na drugo stran ceste / ladja zakrmari proti obali / ekspr. riba je zakrmarila s hrbtno plavutjo
   // z zasukom krmila zapeljati, pripeljati kam: zakrmarili so ladjo v pristanišče in se kmalu zasidrali
   // ekspr. iti, zaviti: zakrmariti v gostilno / vodstvo noče zakrmariti v konservativno politiko
3. 3. s slabim, napačnim krmarjenjem zapeljati v napačno smer, na napačno mesto: zakrmariti ladjo na pesek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 5. 2024.

1. 1. začeti pluti: dvignili so sidro in zapluli / jadrnica je zaplula z vetrom
   // ploveč se usmeriti, iti kam: ladja je zaplula k obali, skozi preliv, v pristanišče / ekspr. ptica je zaplula po zraku zletela
   // ekspr. temni oblaki so zapluli čez nebo so se pojavili na njem
2. 2. ekspr. lahkotno, mirno iti, oditi: neslišno je zaplula po preprogi
3. 3. ekspr. začeti se širiti, razširjati: vonj po pečenki je zaplul v sobo / njegov glas je zaplul po prostoru
4. 4. ekspr., v zvezi z v postati deležen visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: zapluti v nezmernost / dežela je zaplula v nasprotja / zapluti v spanec zaspati
   ● ekspr. življenje je zaplulo v stare vode stvari se niso nič spremenile

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 5. 2024.