- 1. javno slovesno dejanje v predpisani, ustaljeni obliki sploh: laični obredi pri podelitvi imena; poročni obred na magistratu; to so bili stari pravni obredi; obred promocije
// javno versko dejanje v predpisani, ustaljeni obliki: udeležiti se obreda; duhovnik opravlja obrede / pogreb s cerkvenim obredom; verski obred / magični obredi prvotnih ljudstev
♦ etn. pomladanski obredi; ženitovanjski obred
// ed., rel. skupek pravil, določil, po katerih se opravlja bogoslužje: v pravoslavni cerkvi se uporablja vzhodni obred; katoliška cerkev zahodnega obreda / opraviti mašo po vzhodnem obredu / velikonočni obred - 2. nav. šalj. dejanje, opravilo: večerja je pri nas družinski obred; umivanje las je zanjo pravi lepotni obred / obred pospravljanja
Zadetki iskanja
- a) vzhodni del države, gorovja; cesta obide mesto po vzhodni strani / vzhodna Italija / vzhodna smer / veter piha z vzhodne strani z vzhoda; na vzhodno stran se razprostirajo gozdovi na vzhod, proti vzhodu
// vzhodni veter - b) vzhodni mistiki / vzhodni fatalizem vzhodnjaški
// vzhodni begunci; vzhodni blok blok vzhodnih držav; vzhodne države do 1990 evropske in azijske socialistične države vzhodno od Zvezne republike Nemčije in Avstrije pod vodstvom Sovjetske zveze; trgovina med vzhodno in zahodno Evropo / Vzhodni Berlin do 1990 del Berlina, ki je pripadal Nemški demokratični republiki; Vzhodna Nemčija do 1990 Nemška demokratična republika
● publ. vzhodna fronta fronta med nemško in rusko vojsko v prvi svetovni vojni; fronta med nemško in sovjetsko vojsko v drugi svetovni vojni; Vzhodna Indija nekdaj področje Indonezije, Indokine in Indije; publ. vzhodna politika politika zahodnih držav do vzhodnih in jugovzhodnih evropskih držav; publ. države na vzhodni polobli države v Evropi, Aziji, Afriki, Avstraliji
♦ astr. vzhodna točka točka vzhoda Sonca na obzornici ob enakonočju; fiz. vzhodna deklinacija; geogr. vzhodna zemljepisna dolžina zemljepisna dolžina vzhodno od začetnega poldnevnika; rel. vzhodni obred obred vzhodne cerkve; vzhodni razkol razcepitev krščanske cerkve na katoliško in pravoslavno leta 1054; vzhodna cerkev cerkev s središčem v vzhodnem rimskem cesarstvu ali od nje ustanovljena, odcepljena cerkev; zgod. vzhodno rimsko cesarstvo cesarstvo, ki je po delitvi rimskega cesarstva leta 395 obsegalo njegov vzhodni del s prestolnico v Carigradu
- vzhódno prisl.: vzhodno od reke je ravnina; deset kilometrov vzhodneje
- a) zahodni del dežele; zahodna stran doline / zahodna Slovenija / zahodna smer / veter piha z zahodne strani z zahoda; na zahodni strani leži ravnina na zahodu
// zahodni veter - b) zahodni strokovnjaki / zahodna miselnost zahodnjaška
// zahodni blok blok zahodnih držav; zahodne države kapitalistične države zlasti Evrope in Severne Amerike; gospodarsko sodelovanje med vzhodno in zahodno Evropo / Zahodni Berlin do 1990 del Berlina, povezan z Zvezno republiko Nemčijo; Zahodna Nemčija do 1990 Zvezna republika Nemčija
● publ. zahodna fronta fronta med francosko in nemško vojsko v prvi svetovni vojni; fronta med nemško in angleško, francosko, ameriško vojsko v drugi svetovni vojni; publ. politični položaj na zahodni polobli v Južni, Severni Ameriki
♦ astr. zahodna točka točka zahoda Sonca na obzornici ob enakonočju; fiz. zahodna deklinacija; geogr. zahodna zemljepisna dolžina zemljepisna dolžina zahodno od začetnega poldnevnika; rel. zahodni obred obred zahodne cerkve; zahodna cerkev cerkev s središčem v zahodnem rimskem cesarstvu; zgod. zahodno rimsko cesarstvo cesarstvo, ki je po delitvi rimskega cesarstva leta 395 obsegalo njegov zahodni del s prestolnico v Rimu
- zahódno prisl.: zahodno od vasi; kraj leži nekoliko zahodneje
- 1. rel. glavni verski obred, ki ga opravlja duhovnik pri oltarju: mašo bo opravil župnik / črna maša ki se opravlja v črnih oblačilih za umrle; nedeljska, slovesna maša; nova maša prva maša, ki jo opravi duhovnik po mašniškem posvečenju; zlata maša; tiha maša brez petja
// ljudje gredo od maše; iti k maši; biti pri maši
// besedilo za ta obred: knjiga obsega nedeljske in praznične maše - 2. muz. skladba na mašno liturgično besedilo: skladatelj je napisal tri maše / vélika maša
- 3. nižje pog., z oslabljenim pomenom, v zvezi gôtova maša poudarja trditev: tako bo, pa gotova maša
● pog. dati za mašo dati honorar za mašo, ki naj jo opravi duhovnik po plačnikovem namenu; nar. mala maša praznik Marijinega rojstva 8. septembra; mali šmaren; nar. velika maša praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta; veliki šmaren; nar. med mašami čas od 15. avgusta do 8. septembra; ekspr. šiba novo mašo poje s strogo vzgojo se veliko doseže; mala maša za suknjo vpraša s septembrom se začenja hladno vreme
- 1. nanašajoč se na obred: obredno besedilo / obredni jezik je bil takrat latinski; obredne knjige; obredna posoda; obredna oblačila / črnski obredni plesi; obredne maske
♦ etn. obredni kruh kruh, pečen ob krstu, poroki in za določene praznike; obredne pesmi - 2. ekspr. slovesen, svečan: oče je natakal vino z obrednimi kretnjami
- obrédno prisl.: obredno si natlačiti pipo; obredno se posloviti
● biti obredno čist v judovski religiji biti tak, da sme opravljati verski obred ali se ga udeležiti; biti tak, da sme biti darovan pri verskem obredu
- 1. v nekaterih slovanskih državah, nekdaj vladar: ruski car; srbski car Dušan / star. beli car ruski
- 2. star. cesar: francoski, turški car / pesn. pridi, pridi, višine car [sonce], med svoje služabnice zveste (O. Župančič)
● žarg., šol. zeleni car študent višjega letnika, ki vodi šaljivi obred sprejemanja brucov v študentovsko skupnost
- 1. biti dejaven
- a) pri kakem delu, opravilu: opravljati izpit, tečaj; vse opravlja sam / opravlja mizarska in vrtnarska dela; opravljati poljska dela
- b) pri čem zahtevanem, pričakovanem: dobro opravlja svoje dolžnosti, naloge / revija uspešno opravlja svoje poslanstvo
- 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: opravljati izvidniške polete; opravljamo prevoze po naročilu; opravljati nadzorstvo nadzorovati; publ. plačila se opravljajo v dolarjih plačuje se
// opravljati pogrebni obred / maturo je opravljal v juniju maturiral je
// natančno, strokovno opravljati delo / opravljati učiteljsko službo; opravljati službo oskrbnika biti oskrbnik
// bila je zdravnica, a poklica ni opravljala / mišica opravlja delo / opravljati malo, veliko potrebo - 3. imeti določen namen, določeno vlogo: to funkcijo opravlja investicijska banka / vse te naloge opravlja hrbtenica / informatorsko službo opravlja druga poslovalnica
- 4. star. oskrbovati, skrbeti za: opravljati čebele, živino / kdo ti bo opravljal vrt / opravljati komu dediščino
- 5. star. oblačiti: opravljati otroka; opravljati se za v mesto; zelo počasi se je opravljala / rad se je gosposko opravljal
● publ. vrsto let je uspešno opravljal naloge vodenja podjetja je uspešno vodil podjetje; zastar. sinovi so mu opravljali sitnosti povzročali; star. vse, kar je opravljal, je opravljal z ihto delal, počel
♦ fiz. sila opravlja delo; rel. opravljati devetdnevnico; opravljati božjo službo
- opravljajóč -a -e: delal je kot čuvaj deset let, natančno opravljajoč svojo službo
- 1. navadno z določenim obredom dati, položiti truplo ali pepel koga v zemljo in ga pokriti: pokopati mrtve, ubite; pokopali so ga na domače pokopališče, v rodbinsko grobnico / pokopati po cerkvenem, civilnem obredu; pokopati z vojaškimi častmi / očeta smo pokopali pred desetimi dnevi
- 2. nav. 3. os., ekspr., navadno v zvezi s pod seboj pokriti s seboj in s tem navadno povzročiti smrt: plaz je pokopal pod seboj skupino turistov; zrušila se je betonska streha in pokopala pod seboj sto ljudi / konj je pokopal jezdeca pod seboj
// zasuti, prekriti: sneg je pokopal grmič pod seboj / val je pokopal čoln pod seboj zalil - 3. nav. 3. os., ekspr. povzročiti, da kdo umre: pokopala ga je huda bolezen, pljučnica / pokopala ga je pijača, žalost / dinozavre je pokopala njihova velikost
- 4. ekspr. narediti, povzročiti, da
- a) je kdo deležen neprijetnih, hudih posledic: pokopala ga je neprevidnost, oholost; s to izjavo se je obtoženec dokončno pokopal
- b) kdo ne more, ne sme več opravljati svoje dolžnosti, funkcije: ta članek je urednika pokopal; politično se pokopati
- c) se kaj ne uresniči: to je pokopalo njihove ideje, načrte, želje / s tem si pokopal našo akcijo
- č) kaj preneha biti, obstajati: ta dogodek je pokopal vso njegovo srečo / dvostopenjski študij so na fakulteti pokopali pred desetimi leti
- 5. ekspr. prenehati biti v stanju, kot ga nakazuje določilo: pokopati misli na beg; pokopati svoje upe, želje / v pijači je skušal pokopati te spomine / pokopali smo preteklost in začeli novo življenje; pokopati medsebojno sovraštvo
- 6. krajši čas kopati: konj je pokopal s prednjima nogama / še to gredico moram pokopati
● star. nismo še pokopali vsega krompirja izkopali; pokopal ga je domači župnik obred, s katerim so ga pokopali, je opravil; ekspr. globoko je pokopala svoja čustva skrila, prikrila; ekspr. ti nas boš vse pokopala boš živela dalj kot mi; ekspr. nekatere ženske so bolnega soseda že dvakrat pokopale so že dvakrat začele govoriti, misliti, da je umrl; ekspr. ta stil so nekateri kritiki že hoteli pokopati razglasiti za nesodobnega; ekspr. dve ženi je že pokopal sta mu že umrli; knjiž., ekspr. pokopati kak dogodek v pozabo zavestno, hote pozabiti, se ga nehati spominjati; ekspr. to ga je v njihovih očeh pokopalo to je povzročilo, naredilo, da ga niso več cenili, spoštovali; da od njega niso več česa dobrega, ugodnega pričakovali; ekspr. marsikateri nadarjen človek se sam pokoplje povzroči, naredi, da se njegova nadarjenost ne uresniči
- pokopán -a -o: pokopani načrti, upi; v tem grobu je pokopan njegov sin; spomniti se davno pokopane ljubezni; s tem je vse naše delo pokopano
● ekspr. za nas je on pokopan ne želimo imeti z njim več nobenih stikov, ne zmenimo se več zanj; ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ pokopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora
- 1. oblačilo, perilo za preoblačenje: daj mu kaj preobleke; na potovanje je vzel malo preobleke
- 2. oblačilo, v katero se kdo obleče, da ne bi bil prepoznan: spoznati koga kljub preobleki / morilec je prišel v preobleki inštalaterja / ribiška preobleka vohunske ladje jih ni preslepila; pren. on je romantičen človek v moderni preobleki
- 3. glagolnik od preobleči: preobleka je končana
● redko usnjena preobleka stola je poškodovana prevleka; redko kupiti šest preoblek za blazino prevlek; ekspr. tuji pesniki v slovenski preobleki v slovenskem prevodu
♦ rel. (redovniška) preobleka obred, pri katerem se kandidat, novinec preobleče v redovno oblačilo
- 1. navadno s črtami omejen prostor v obrazcih, poslovnih knjigah za vpisovanje podatkov; razpredelek, stolpec: izpolniti vse rubrike; razdeliti polo na rubrike; vpisati v rubriko; rubrika formularja; rubrike v knjigovodski knjigi
- 2. stalni oddelek, stran s specializirano vsebino v časopisu, reviji; razpredelek, razdelek: odpreti novo rubriko; urednik rubrike / gospodarska, kulturna, lokalna, športna rubrika / časopisna rubrika
// stalna radijska oddaja s specializirano vsebino: zabavna rubrika se je poslušalcem kmalu priljubila
● ekspr. igralka že nekaj let polni rubrike časopisov veliko pišejo o njej
♦ jur. marginalna rubrika kratka označba vsebine nad posamezno določbo zakona; rel. rubrika navodilo v liturgičnih knjigah, kako naj se obred, molitev opravlja
- 1. rel. prošnja za božjo naklonjenost, včasih z obredno kretnjo: dati, dobiti blagoslov; dvigniti roke k blagoslovu; materin blagoslov / apostolski blagoslov papežev
// v krščanstvu obred z znamenjem križa: blagoslov z monštranco / zvoniti k blagoslovu k popoldanskemu cerkvenemu opravilu
// blagoslov oljk blagoslovitev - 2. vznes. kar povzroča srečo, korist: ta človek je blagoslov za hišo / na tej hiši počiva božji blagoslov; klicati blagoslov na polje srečo, obilje; občutiti blagoslov dela; Vse blagoslove tebi, Ljubljana! (I. Cankar)
● vznes. zakonski blagoslov otroci - 3. nav. iron. privoljenje, potrditev: dati blagoslov za kaj; Kar se je dotlej godilo več ali manj prikrito, je dobilo najvišji blagoslov (B. Ziherl)
♦ etn. hišni blagoslov podoba z nabožnim besedilom
- 1. rel. prositi za božjo naklonjenost, včasih z obredno kretnjo: duhovnik je blagoslovil množico / ob slovesu ga je mati blagoslovila
// v krščanstvu opraviti verski obred ob kakem predmetu: blagosloviti jedi, kapelico, zvon - 2. vznes., navadno v zvezi z bog podeliti komu srečo, obilje: bog te blagoslovi! / Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi, a delo in trud ti nebo blagoslovi! (S. Gregorčič)
● ekspr. najljubša ji je kava, no, bog ji jo blagoslovi privoščim ji; vznes. Bog je blagoslovil njun zakon imela sta dosti otrok
- blagoslovljèn -êna -o tudi blagoslóvljen -a -o
- 1. deležnik od blagosloviti: blagoslovljena sveča, voda / njihovo prizadevanje je bilo blagoslovljeno / vznes. njegova žena je blagoslovljena, je v blagoslovljenem stanju noseča
- 2. vznes. slavljen, hvaljen zaradi sreče, ki jo daje: blagoslovljeni kraji, kjer sem preživel mladost; blagoslovljene tiste ure!
- 1. ekspr. izhod iz negativnega, neugodnega stanja: vstajenje iz sužnosti / klicati k vstajenju; verovati v vstajenje naroda / vstajenje zatiranih
- 2. v krščanstvu ponovna združitev duše s spremenjenim telesom ob koncu sveta: verovati v vstajenje mrtvih; smrt in vstajenje / Kristusovo vstajenje vstajenje Kristusa tretji dan po smrti
// rel. obred na praznik Kristusovega vstajenja: imeti vstajenje na veliko noč zjutraj; iti, zvoniti k vstajenju
- 1. javna, po določenem postopku dana obljuba ravnati se po načelih, navedenih v izjavi; slovesna izjava: opraviti zaprisego; zaprisega pri zastavi; obred zaprisege; obrazec za zaprisego
- 2. glagolnik od zapriseči: sodnikova zaprisega priče / krivična zaprisega prisega
- 1. v različnih religijah slavnostni obred dajanja darov božanstvu: opraviti daritev; poganske daritve / klavna, pitna, žgalna daritev; v krščanstvu sveta daritev maša
// vznes. požrtvovalno delo, žrtvovanje: Daritev bodi ti življenje celo (S. Gregorčič) - 2. glagolnik od dariti: daritev posestva
- 1. knjiž. uradna potrditev: to je bila konfirmacija obstoječega pravnega reda
- 2. rel. birmi podoben obred pri protestantih: pastor ga ni hotel pripustiti h konfirmaciji
- 1. v krščanskem okolju obred, s katerim se kdo sprejme med kristjane: nesti otroka h krstu; dobiti ime pri krstu / biti pri krstu biti krščen
♦ rel. prvi od sedmih zakramentov katoliške cerkve - 2. nav. ekspr., navadno z rodilnikom podelitev imena pri slavnostni predaji v uporabo: krst ladje, tovarne
- 3. ekspr., navadno s prilastkom dogodek, ki simbolizira začetek, nastop kake dejavnosti: prestal je svoj govorniški, politični krst; smučarski krst / lovski krst
● ekspr. noben krst ni mogel več pomagati nihče; ekspr. igra je doživela svoj odrski krst bila je prvič uprizorjena; ekspr. prestati ognjeni krst prestati prvo bitko; ekspr. živega krsta nisem videl nikogar
- 1. lit. srednjeveško dramsko delo, ki obravnava snov iz biblije: igrati, uprizoriti misterij; božični, velikonočni misteriji; misteriji, mirakli in moralitete
- 2. v nekaterih orientalskih in antičnih religijah tajni verski obred, dostopen samo nekaterim: udeleževati se misterijev / elevzinski misteriji pri starih Grkih slavje s skrivnostnimi verskimi obredi v mestu Elevsina v čast boginjama Demetri in Persefoni
- 3. knjiž., navadno s prilastkom skrivnost, nedoumljivost: verjeti v misterij umetnosti; življenje je velik, globok misterij; misterij narave, smrti / ekspr. razkrili so misterij letalske nesreče; misteriji mesta
- 1. kar kdo opravlja, dela: to opravilo ga veseli; zmotiti koga pri važnem opravilu; odgovorno, težko opravilo; tudi njihovo opravilo je častno / nabiranje jagod je prijetno opravilo / mn.: drobna opravila; pomladanska opravila v vinogradu / mn.: domača opravila; biti spreten za mehanična opravila
- 2. rel. verski obred, zlasti maša: opravilo je končano in ljudje se razhajajo; prihajati k opravilu; slovesno opravilo / popoldansko opravilo / v tej cerkvi je le redkokdaj opravilo
- 3. nav. mn., star. opravek: opravila so ga zadržala; nujna opravila / iti po svojih opravilih / službena opravila
- 4. nav. mn., knjiž., s prilastkom delovanje, funkcija: na ta telesna opravila človek ne more neposredno vplivati; življenjska opravila v organizmu so prenehala; opravila možganov
- 5. knjiž., redko glagolnik od opraviti: opravilo naloge
● star. njeno edino opravilo je bilo varovanje otrok naloga, dolžnost; star. spoznal je, da ima opravila s čudnim človekom opravka; star. imam mnogo opravila dela; star. napadalec je mislil, da bo imel z menoj lahko opravilo da me bo lahko premagal; star. s tem si mi naložil težko opravilo nalogo
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- Naslednja »