Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
pánj -a m (ȃ) 
  1. 1. zaboju podobna priprava za bivanje čebel: čebele letajo iz panja; v panju brenčijo, šumijo čebele; panj čebel; v dvorani šumi kakor v panju; v pristanišču je bilo živo kot v panju / čebelni panj
    // čeb. biološka celota, ki sestoji iz delavk, matice in trotov; čebelja družina: panj roji; dodajati panjem matice
  2. 2. nerazsekan večji kos debla: na ognjišču so goreli panji; daj še dva panja na ogenj
    ●     iron. če se star panj vname, dolgo gori če se zaljubi človek v zrelih letih, je to čustvo močno in dolgotrajno
    // po podiranju drevja preostali del debla; štor: izkopati, ruvati panje; stal je kakor panj
    ♦     čeb. eksportni panj s premičnimi sati, ki ima samo plodišče; nakladni panj iz naklad; les. prodati les na panju gozdna drevesa, ki še niso posekana
SSKJ
bráda -e stil. -é ž, rod. mn. brád (á) 
  1. 1. spodnji del obraza: podpirati si brado; zapet do brade; z brado pridržati šal; gola, koščena, okrogla brada; jamica na bradi
  2. 2. dlakava rast na obrazu: brada mu raste, sega do pasa; briti, gladiti, nositi brado; pustiti rasti brado; častitljiva, črna, dolga, močna, gosta, trda, kratko pristrižena, siva brada; gospod s kozjo brado / Matjaževa brada brada pravljičnega kralja Matjaža
    // kot vzklik pri prerokovi bradi
  3. 3. kar je podobno bradi: z vej visijo brade lišaja / brada pri govedu, konju mahedrava koža pod vratom; brada pri divjem petelinu šop peres na grlu
    // žarg. gamsova brada gamsov čop
    ●     pog. ta dovtip ima že brado je star; ima dve bradi brado s podbradkom; star. dajati na brado na upanje; smehljati se v brado sam pri sebi; zastar. viseti za brado biti odvisen; pog. problem z brado star; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase
    ♦     agr. brada na koruznem storžu lasje, laski; bot. travniška kozja brada travniška rastlina z bledo rumenim koškom in ozkimi listi, Tragopogon pratensis; čeb. brada deščica pred žrelom panja; friz. cesarska brada dvodelna; francoska brada z dolgimi, v spodnjem delu v tri pramene razdeljenimi kocinami; mornarska brada navzgor počesana; les. brada zatrgani del pri štoru, pri tramu; metal. brada odvečni material pri odlitkih, ki ostane na stikih kalupov, modelov; teh. brada del ključa, ki prijemlje v ključavnico; vrtn. judovska brada lončna rastlina z okroglimi listi in visečimi živicami, Saxifraga sarmentosa
SSKJ
dnò -à s, rod. mn. dnòv in dnóv stil. dán, mest. mn. dnìh in dnéh (ȍ ȁ) 
  1. 1. spodnji, osnovni del posode ali posodi podobne priprave: izbiti sodu dno; napraviti, očistiti dno; vstaviti sodu dno; gošča se zbira na dnu lonca; kovček z dvojnim dnom; ravno dno; skleda brez dna / dno ladje, panja; posteljno dno iz žične mreže / izpiti kozarec do dna do konca, popolnoma
    // kot poziv pri pitju do dna! / pesn. izpiti kupo bridkosti do dna
    // spodnji, najnižji del poglobitve v zemeljski površini: voda je tako globoka, da ne dosežeš dna; ladja je zadela ob dno; morsko, rečno dno; peščeno dno; plitvo dno; kamenje na dnu potoka / v dno se je prišlo po skalnati in grmičasti strmini; pren. dno neba
  2. 2. navadno s prilastkom del prostora ali plast, ki je tik nad spodnjo ploskvijo: zajeti vodo z dna; potopiti kaj na dno morja; pog. kaj delate s čolnom, bi radi šli na dno? bi se radi potopili; na dnu brezna, jame je temno; globoko v dnu je ležalo mesto; pren. s pogledom je hotel prodreti na dno njegove duše; na dnu sta si prav blizu, saj sta že dolgo prijatelja; če natančneje presodimo, ni na dnu nič resnega
    // spodnji del česa: tam je dno stene; brezno je segalo nekako do dna hriba; sedel je na dnu stopnic
    // najbolj oddaljeni del česa: z dna ulice so prihajali neprijetni zvoki / v dnu oči je smeh; pren., vznes. njegov glas prihaja k nam iz dna stoletij
  3. 3. knjiž., navadno s prilastkom najnižji, najrevnejši družbeni sloj: dno družbe; v drami je prikazano dno takratnega življenja; ljudje z malomeščanskega dna / bil je pometač, živel je prav na dnu
  4. 4. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše je prepričan; iz dna srca sem ti hvaležen; ljubiti, sovražiti iz dna srca; v dno duše, srca ga je bilo sram / v dnu svoje duše se je čutil ponižanega
    // v zvezi do dna popolnoma, čisto: dojeti do dna; dogodek ga je do dna pretresel; spoznal ga je do dna
    ●     pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; tej stvari ne vidim dna konca; publ. to sporočilo je izbilo sodu dno je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal; ekspr. ta prepad je brez dna zelo globok; pogledati, seči stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše; priti vprašanju do dna razrešiti vprašanje; dihniti iz dna globoko iz pljuč; iz dna spremeniti življenje popolnoma, v celoti; publ. naše moštvo je na dnu tabele na enem izmed zadnjih mest; na zadnjem mestu; ekspr. polniti sode brez dna opravljati nekoristno delo; opravljati delo, ki ni nikoli končano
    ♦     anat. lobanjsko dno sestavljena ploščata kost, ki deli lobanjsko votlino od ustne in nosne votline; medenično dno mišična obloga spodnjega dela medenice; bot. listno dno del lista, kjer vstopa iz stebla osrednja listna žila; geogr. dno doline; muz. resonančno dno spodnja plošča resonančnega trupa pri klavirju, godalih in nekaterih brenkalih
SSKJ
lákotnik -a m (á) 
  1. 1. ekspr. lakomen človek: vsi vedo, da je oderuh in lakotnik / kot psovka: zemlje si lačen, lakotnik; ali bi rad vse sam pograbil, ti lakotnik
  2. 2. ekspr. sestradan človek: s slastjo lakotnika je pojedel kruh / ti lakotniki so vse pojedli
  3. 3. nar., navadno v zvezi zajčji lakotnik grmičasta rastlina z rumenimi metuljastimi cveti; navadna metla: na poseki se razrašča zajčji lakotnik
    ●     ekspr. živina je čutila, da se okoli staje potika lakotnik volk
    ♦     čeb. roj lakotnik čebelja družina, ki se zlasti zaradi pomanjkanja hrane izseli iz panja
SSKJ
pádec -dca m (ȃ) 
  1. 1. glagolnik od pasti:
    1. a) preprečiti padec; poškodovati se pri padcu
    2. b) padec bombe, meteorita
    3. c) padec hitrosti / padec cen na tržišču / padec življenjskega standarda
    4. č) padec fašizma, vlade
  2. 2. ekspr. prestopek, prekršek: niso mu zamerili padca / dekletov padec
  3. 3. razmerje med višinsko razliko in vodoravno oddaljenostjo dveh točk: izmeriti, ugotoviti padec; padec doline, terena
  4. 4. razlika med izhodiščno večjo vrednostjo in doseženo manjšo vrednostjo: velik padec temperature
    ♦     geom. padec tangens naklonskega kota premice ali ravnine; grad. vodni padec višinska razlika med gladino vode pred vodno napravo in za njo; les. padec premera manjšanje premera debla od panja proti vrhu; med. padec temperature znižanje temperature na normalno temperaturo; šport. skok s padcem
SSKJ
prestréči -stréžem dov., prestrézi prestrézite in prestrezíte; prestrégel prestrégla (ẹ́) 
  1. 1. narediti, da se kaj tekočega, premikajočega se kje zbere: prestreči prve curke mleka; prestreči odtekajočo kri / prestreči drobtinice v pest; prestreči pepel v pepelnik; z lečo prestreči sončne žarke / ta priprava bo prestregla vso vodo
  2. 2. narediti, da kaj gibajočega, premikajočega se ne nadaljuje gibanja, premikanja: z napravo prestreči dim, vodni tok / dobili so nalogo, da prestrežejo sovražnikovo četo; stala je na pragu, da bi ga prestregla; pojdi jim naproti in jih prestrezi
    // narediti, da kaj, kar se približuje, ne doseže cilja: s stolom je prestregel nož, ki je letel proti njemu; prestregel je žogo, da ni razbila okna / prestreči udarec / prestregli so sovražnikov napad
  3. 3. narediti, da kdo ne pade na tla: padla bi, če je ne bi prestregli; prestreči koga v roke / hotela je poklekniti pred njim, pa jo je prestregel
  4. 4. (skrivaj, neopazno) priti do sporočila, ki je namenjeno komu drugemu: prestregli so vsa njegova pisma; prestregel je njun telefonski pogovor; prestreči zaupno poročilo / prestregli so nevarne dokumente
  5. 5. zaznati z ustrezno pripravo: prestreči zvočne signale / naprave so prestregle potresne sunke
    // zaznati zlasti s sluhom: prestregla je čudne šume, ki so prihajali iz sobe / prestregel je, da sta si namignila opazil
    ●     knjiž. prestreči komu besedo, besede seči mu v besedo; ekspr. prestregel je njen pogled spogledala sta se; spretno je prestregel vrženo pomarančo ujel; prestreči komu pot onemogočiti prehod
    ♦     čeb. prestreči roj preprečiti roju prost vzlet iz panja; šport. prestreči žogo odvzeti jo nasprotniku med podajo; voj. prestreči sovražno letalo s prestrezalnim letalom onemogočiti njegovo delovanje, gibanje
SSKJ
strán -í ž (ȃ) 
  1. 1. s prilastkom vsak od obeh delov z umišljeno črto, ravnino razdeljenega predmeta, prostora: desna, prazna stran ceste; leva stran dvorane; ena stran hiše je bila ob bombardiranju porušena / leva stran vrat je zastekljena levo krilo
    // vsak od obeh delov vzdolžno, somerno razdeljenega telesa: desno stran ima hromo; boli ga na levi, srčni strani
    // del česa glede na lego, določeno s smerjo, usmerjenostjo česa drugega: jugovzhodna stran dežele je gorata
  2. 2. navadno v zvezi stran neba del neba glede na smer, določeno z navidezno potjo sonca: ugotoviti strani neba / glavne strani neba
  3. 3. navadno s prilastkom vsaka od obeh površin, ki omejuje telo, predmet v smeri, prečni na njegovo gibanje, usmerjenost: obrniti se s hrbta na stran / obtesati eno stran debla / nož z rezilom na obeh straneh obeh robovih
    // vsaka od površin, ki ne omejuje telesa, predmeta v vodoravni smeri: prebeliti bočno, zadnjo stran hiše; hrbtna stran telesa; vse štiri strani kvadra so gladke
    // vsaka od površin, ki omejuje telo, predmet v poljubni smeri: očistiti spodnjo stran avtomobila; čelna, zgornja stran panja
  4. 4. navadno s prilastkom vsaka od obeh ploskev ploščatega, tankega predmeta: spodnja stran deske, smuči; pege na zgornji strani listov trte; notranja, zunanja stran vrat / narobna, prava stran blaga; prednja, zadnja stran bankovca, medalje / ploska stran sablje
    // ploskev vsakega od listov (v tiskanem, rokopisnem delu): končati pismo na sredini tretje strani / že prva stran bralce vznemiri; vsak dan napiše deset strani; knjiga ima dvesto strani / kulturna, oglasna stran časopisa; slika na naslovni strani; pri navajanju vira Računalništvo, 1983, stran [str. ali s.] 10
  5. 5. s predlogom, s prilastkom izraža položaj, lego česa glede na določeno smer, usmerjenost česa drugega: na desni, zadnji strani hiše je vrt / na obeh straneh ceste se širi gozd; videti ljudi na drugi strani reke / usesti se na levo stran koga
  6. 6. s predlogom izraža smer lege izhodišča, ki določeni smeri česa ni enaka ali nasprotna: od strani opazovati; pripeljati s strani / cesta zavije na stran proč od določene smeri
    // s prilastkom izraža smer lege izhodišča, ki je glede na določeno smer česa taka, kot jo izraža prilastek: napasti z bočne, sprednje strani; na katero stran si namenjen / od treh strani zaprt prostor; ogledovati si novi avtomobil od vseh strani, z vseh strani; veter piha z zahodne strani z zahoda
  7. 7. navadno s prilastkom lastnost koga ali česa glede na izhodišče opazovanja, presojanja, kot ga določa prilastek: čustvena, pravna stran zadeve; finančna stran je urejena / lotiti se česa z neprave strani; oceniti prevod z jezikovne strani; po tehnični strani dober izdelek / dobre in slabe strani česa / vse jemlje z lahke, smešne strani
  8. 8. v prislovni rabi, v zvezi na eni strani — na drugi strani, po eni strani — po drugi strani poudarja dvojnost ali različnost nasprotja: na eni strani zdravilo pomaga, na drugi strani škoduje / po eni strani bo delo lažje, po drugi (strani) pa nevarnejše
  9. 9. s prilastkom, v zvezi s po izraža sorodstveno razmerje glede na merilo, kot ga določa prilastek: starega očeta po materini strani ni poznal; po očetovi strani je Hrvat
  10. 10. s prilastkom oseba, skupina glede na osebo, skupino z nasprotnim, drugačnim ciljem: nobena stran noče prva popustiti; tako bo prav za obe, vse strani; publ. pobudo za sestanek je dala sovjetska stran / sprte, vojskujoče se strani; dokazi nasprotne strani / na obeh straneh so bili mrtvi in ranjeni
    // v prislovni rabi, v zvezi z na izraža položaj koga glede na sodelovanje, soglasnost z eno od oseb, skupin z nasprotnim, različnim ciljem: glede tega je na moji strani; prestopiti na partizansko stran, na stran partizanov / zmaga se nagiba na nasprotnikovo stran nasprotnik zmaguje; sreča je bila na naši strani imeli smo srečo
    ●     pog. to je druga stran medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika; knjiž. obrniti novo stran zgodovine začeti novo obdobje zgodovine; ekspr. od strani kaj izvedeti posredno, indirektno; pisar. dobiti odobritev s strani pristojnega organa odobritev (od) pristojnega organa; publ. s strani univerze se bo posvetovanja udeležil rektor kot predstavnik, v imenu univerze; pog. dati na stran odložiti; prihraniti, shraniti; pog. denimo šale na stran začnimo govoriti resno; evfem. iti na stran nastran; ekspr. tehtnica se še ni nagnila na nobeno stran ni še jasno, odločeno; knjiž. jeziček na tehtnici se je prevesil na njihovo stran oni so imeli možnost za zmago; oni so zmagali; stopiva malo na stran, da se v miru pomeniva proč od drugih, na samo; star. zadolžila se je na vse strani povsod, pri vseh; ekspr. nikogar ni, ki bi ga lahko postavili njemu ob stran ki bi mu bil enakovreden; ekspr. ta dogodek je potisnil ob stran vse druge probleme je povzročil, da so jih nehali reševati, obravnavati; ekspr. stopili smo ob stran drugim kulturnim narodom pridružili smo se jim; na strani biti, držati se ne skupaj z drugimi; izogibati se odgovornosti, sodelovanja; skupščina je pustila to vprašanje ob strani ga ni obravnavala; ekspr. vse življenje mu je stala ob strani mu pomagala, ga podpirala; star. mahniti jo na dolenjsko stran na Dolenjsko; evfem. starec je že pogledal na ono stran umrl; star. bil je dober človek, toda malo na posebno stran zasukan čudaški, nenavaden; obrniti kaj na smešno stran narediti, da je kaj smešno; star. tudi na to stran je bil pravi meščan tudi po tem, v tem pogledu
    ♦     mat. leva, desna stran enačbe; prim. nastran, postrani
SSKJ
žrêlo -a s (é) 
  1. 1. del prebavne in dihalne cevi od nosne votline do grla in požiralnika: hrana prehaja skozi usta in žrelo v požiralnik; vnetje žrela; imeti bolečine v žrelu; žrelo in grlo / kitovo, levje, volčje žrelo
  2. 2. ekspr. velika ustna odprtina zlasti pri zvereh: zver je odprla, razprla žrelo; dreser je segel tigru globoko v žrelo / pes je odpiral žrelo gobec
    // usta: smejal se je, da je široko odpiral žrelo; nastaviti steklenico na žrelo / nasititi lačna žrela lačne živali
  3. 3. ekspr. zevajoča cevasta odprtina česa: topovsko žrelo; žrelo cevi, dimnika / žrelo brezna / žrelo doline, soteske; žrelo ozke ulice
    // široka zevajoča odprtina, v katero se kaj daje: dajati snope v žrelo mlatilnice; peč z velikim žrelom
  4. 4. odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava: lava bruha iz žrela; razpoke v zemlji okrog velikih žrel / ognjeniško žrelo; žrelo vulkana
  5. 5. čeb. izletna odprtina v panju: odpreti, zapreti čebelam žrelo / namestiti ozko zimsko žrelo / žrelo panja
  6. 6. navt. odprtina v krovu ladje nad skladiščem za pretovarjanje tovora: spuščati tovor skozi žrelo; žrelo ladijskega skladišča / sidrno žrelo cevasta odprtina na boku sprednjega dela ladje, v kateri leži del sidra
    ●     ekspr. iti volku v žrelo bližati se veliki nevarnosti; ekspr. kozlički so izginili volku v žrelu jih je požrl; ekspr. pasti zmaju v žrelo priti v veliko nevarnost; ekspr. nikar ne sili v levje žrelo ne imej opravka z nevarnim človekom; ekspr. vtakniti glavo v levje žrelo izpostaviti se veliki nevarnosti; ekspr. peklensko žrelo pekel; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom; knjiž., ekspr. žrelo oceana velika globina
    ♦     alp. žrelo globoka kotlasta globel s strmimi stenami; astr. Lunino žrelo Lunin krater; metal. žrelo zgornji del plavža, kjer se peč polni
SSKJ
čístiti -im nedov., číščen (í ȋ) 
  1. 1. odstranjevati umazanijo, prah: ves dan čisti in pospravlja; čistiti čevlje, okna; čistiti pribor; čistiti z bencinom; kemično čistiti obleko; čistiti si nohte, zobe
  2. 2. odstranjevati primesi: čistiti rudo; čistiti žito za seme / čaj iz teh rož čisti kri
    // odstranjevati odvečno iz česa; trebiti: čistiti mlad gozd; čistiti senožeti / čistiti jarke / čistiti ribe, solato
    ♦     med. čistiti (črevo) pospeševati iztrebljanje z odvajalnim sredstvom; voj. čistiti teren uničevati ostanke nasprotnikovih enot
    čístiti se izgubljati skaljenost, motnost: voda v potoku se že čisti; vino se čisti / nebo se čisti
    ♦     čeb. čebele se čistijo se iztrebljajo, ko prvič spomladi izletijo iz panja; med. rana se čisti se manj gnoji
SSKJ
izkadíti -ím dov., izkádil; izkajèn (ī í) 
  1. 1. z dimom spraviti iz česa: izkaditi čebele iz panja; pren., ekspr. te bodo že izkadili iz tvoje luknje
    ♦     lov. jazbeca izkaditi
  2. 2. redko z dimom razkužiti: sobo so prezračili in izkadili
SSKJ
izselíti -sélim dov. (ī ẹ́) povzročiti, da kdo zapusti svoje bivališče: izseliti stranke iz stanovanj; izseliti prebivalce z ogroženega področja / Nemci so prisilno izselili naše ljudi
    izselíti se zapustiti svoje bivališče: sosedje so se izselili / izseliti se v tujino / zaradi gnilobe se čebele izselijo iz panja
SSKJ
létati -am nedov., tudi letájte; tudi letála (ẹ́) 
  1. 1. premikati se (sem in tja ali večkrat) po zraku z letalnimi organi, zlasti s perutmi, krili: čebele letajo iz panja; metulj leta od cveta do cveta; mušice letajo nad vodo; lastovke danes visoko letajo / jadralna letala letajo nad mestom; pren., ekspr. njegove misli letajo domov
  2. 2. ekspr. večkrat opraviti kako pot; hoditi: kar naprej leta v mesto / vedno leta okoli zdravnikov
    // z oslabljenim pomenom izraža, da se osebek ukvarja z delom, dejavnostjo, ki jo nakazuje določilo: direktor je letal s seje na sejo; letati na sestanke, po veselicah; on rad leta po hribih; letati za zaslužkom / leta gledat vse filme
  3. 3. pog. tekati: otroci letajo po travniku in lovijo metulje; letati ven in noter
  4. 4. ekspr., v zvezi z za prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: ali še vedno leta za njim; njen mož leta za drugimi ženskami / že leta za dekleti
  5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, s predložnim povedkovim določilom izraža, da je osebek oblečen, obut, kot nakazuje določilo: hladno je, on pa leta brez suknjiča; vedno leta v kratkih hlačah / ne letaj bos, se boš prehladil; kupi mi obleko, ali misliš, da bom naga letala okrog
    ●     star. to je bilo takrat, ko sem še bos okoli letal ko sem bil še otrok; ekspr. ona previsoko leta ima prevelike zahteve; je preveč domišljava; pog. celo noč sem letal sem moral hoditi na veliko potrebo; preg. kdor visoko leta, nizko pade kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto neuspeh
    letáje: letaje nad pokrajino, išče kragulj žrtev
    letajóč -a -e: orel, letajoč med vrhovi gora; nizko letajoče lastovke
SSKJ
ljúdstvo -a s (ȗ) 
  1. 1. skupnost pripadnikov določene države: organizirati ljudstvo za boj proti okupatorju; slovensko ljudstvo; predstavniki ljudstva; uživati zaupanje ljudstva; dolžnosti do ljudstva / delovno ljudstvo Jugoslavije vsi ljudje, ki so ali so bili udeleženi pri družbenem delu
    // soditi v imenu ljudstva / Socialistična zveza delovnega ljudstva [SZDL]
  2. 2. preprosti, manj izobraženi sloji prebivalstva: ljudstvo se prebuja; izobraževati ljudstvo; zbirati pesmi med ljudstvom; ta navada še živi med ljudstvom; ljudstvo in izobraženci / to je človek iz ljudstva / kmečko ljudstvo; knjige za preprosto ljudstvo
    // v nekaterih družbenih ureditvah večinski, zlasti socialno nižji družbeni sloji: ljudstvo je govorilo slovensko; izžemati ljudstvo; ta šola je bila ljudem iz ljudstva nedostopna
  3. 3. nav. mn. skupnost ljudi, ki jih druži skupen izvor, skupna preteklost, podoben jezik, običaji: Feničani in druga ljudstva okoli Sredozemskega morja; zgodovina ljudstev; razvoj iz ljudstva v narod / državna ljudstva s svojo državo; izvoljeno ljudstvo po bibliji Judje; lovska, pastirska ljudstva
  4. 4. velika strnjena skupina ljudi: po zborovanju se je ljudstvo razšlo; ljudstvo je ob tem prizoru zahrumelo; med ljudstvom se je slišalo odobravanje
    // nav. ekspr. več ljudi, ljudje: vprašaj, če ljudstvo soglaša; na trgu je bilo mnogo ljudstva; bilo je ljudstva kot mravelj / star. tam se je zbralo precej mladega ljudstva mladine; zastar. žensko ljudstvo ženske
  5. 5. zastar., s prilastkom (organizirana) skupina živali: opičje ljudstvo; ljudstvo iz istega panja
    ●     glas ljudstva izraženo mnenje, mišljenje skupine, množice
SSKJ
očístiti -im dov. (í ȋ) 
  1. 1. odstraniti umazanijo, prah: očistiti čevlje, obleko; očistiti s krpo, vodo; temeljito očistiti stanovanje / očistiti brano prsti / ekspr. ceste po nesreči še niso očistili niso še odstranili razbitin z nje; pren. očistiti srce hudobije
    // odstraniti sploh: zdravnik mu je očistil zobni kamen; očistiti sneg z avtomobila / očistiti madeže
  2. 2. odstraniti primesi: očistiti rudo; očistiti žito za seme; pren. očistiti jezik tujih besed
    // odstraniti odvečno iz česa; otrebiti: očistiti mladi gozd; očistiti ledino kamna, redko od kamna / očistiti ribe, solato
  3. 3. knjiž. povzročiti, da postane kaj bolj jasno, izoblikovano: očistiti svoje nazore
  4. 4. knjiž. povzročiti moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev: nesreča ga je očistila; v trpljenju se je očistila / duševno, moralno očistiti
    ●     star. očistiti se grehov spovedati se grehov
    ♦     med. očistiti rano odstraniti gnoj, tujke; voj. očistiti minsko polje odstraniti, uničiti neeksplodirane mine; očistiti teren uničiti ostanke nasprotnikovih enot
    očístiti se izčistiti se: voda v potoku se je očistila; vino se še ni očistilo
    ♦     čeb. čebele se očistijo se iztrebijo, ko prvič spomladi izletijo iz panja
    očíščen -a -o: očiščeni čevlji; moralno očiščen človek; oprano in očiščeno sadje; očiščeno žito
SSKJ
odcépljati -am nedov. (ẹ́) 
  1. 1. s cepljenjem odstranjevati: odcepljati od panja velike kose lesa / odcepljati od debla vejo za vejo
  2. 2. delati, da od česa glavnega, pomembnejšega gre v drugo smer: odcepljati vode; od ploščadi se odcepljata dva dolga hodnika
    ♦     kem. atom vodika se v vodni raztopini odceplja kot ion
SSKJ
otrebíti in otrébiti -im, tudi otrébiti -im dov. (ī ẹ́; ẹ́) odstraniti odvečno iz česa: otrebiti mlad gozd; otrebiti ledino kamna / otrebiti ribe odstraniti drobovje
// otrebiti solato / otrebiti drevje mahu, vej odstraniti mah, veje; otrebiti pot očistiti
    otrebíti se in otrébiti se, tudi otrébiti se izločiti neprebavljene delce hrane skozi črevo; iztrebiti se: bolnik se je otrebil
    ♦     čeb. čebele se otrebijo se iztrebijo, ko prvič spomladi izletijo iz panja; vet. otrebiti se izločiti po porodu plodove ovojnice iz maternice
    otrébljen -a -o: otrebljen gozd; otrebljena solata
SSKJ
straníca -e ž (í) 
  1. 1. vsaka od stranskih ploskev oglatega predmeta, stvari: odpreti stranice tovornega avtomobila; predal z nižjo sprednjo stranico; stranica panja
  2. 2. stranska deska navadno postelje: ležal je na postelji in roka mu je visela čez stranico; sedeti na stranici; stranica in končnica / posteljna stranica / stranica čolna bok
  3. 3. geom. vsaka od daljic, premic, ki omejujejo, tvorijo mnogokotnik: stranici oklepata kot 90°; stranica kvadrata, trikotnika / nasprotni, priležni stranici
    ●     zastar. podatek je na deseti stranici knjige strani
    ♦     usnj. stranice odrezani trebušni del kože s prednje in zadnje noge ali usnje iz take kože; okrajci
SSKJ
čebéla -e [čeb in čəb] ž (ẹ̑) žuželka, ki daje med in vosek: čebele brenčijo, letajo, nabirajo med, rojijo, šumijo; čebela se izleže, piči, umre; gojiti, krmiti čebele; divje čebele; roj čebel; pridna kot čebela; bilo jih je kot čebel v panju
♦ čeb. čebele se čistijo se iztrebljajo, ko prvič spomladi izletijo iz panja; pašna čebela odrasla čebela, ki leta na pašo; čebele roparice čebele, ki odnašajo med iz tujih panjev; zool. italijanska čebela z zadkom rumenkaste barve, Apis mellifica ligustica; kranjska čebela sivkaste barve, Apis mellifica carnica; čebela delavka
SSKJ
čêlen -lna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na čelo: čelne gube; čelna kost; vnetje čelne votline / čelni vodja je dal povelje za umik / čelna deska postelje; čelna stran panja, hiše
♦ aer. čelni veter veter, ki piha pravokotno na čelo vozila; geogr. čelna morena nasutina ledenika ob njegovem spodnjem koncu; teh. čelna ploskev ploskev, ki je pravokotna na vzdolžno os predmeta; urb. čelna postaja postaja, ki stoji pravokotno na smer tirov
    čêlno prisl.: čelno napasti sovražnika
SSKJ
čêlnica -e ž (ȇ) 
  1. 1. anat. čelna kost: prebil si je čelnico
  2. 2. nar., navadno v zvezi s panjski čelna, prednja stran panja, zlasti kranjiča; (panjska) končnica: poslikane panjske čelnice
  3. 3. nar. čelna deska postelje; končnica: rjuha je segala čez čelnico
Število zadetkov: 34