Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
pánj -a m (ȃ) 
  1. 1. zaboju podobna priprava za bivanje čebel: čebele letajo iz panja; v panju brenčijo, šumijo čebele; panj čebel; v dvorani šumi kakor v panju; v pristanišču je bilo živo kot v panju / čebelni panj
    // čeb. biološka celota, ki sestoji iz delavk, matice in trotov; čebelja družina: panj roji; dodajati panjem matice
  2. 2. nerazsekan večji kos debla: na ognjišču so goreli panji; daj še dva panja na ogenj
    ●     iron. če se star panj vname, dolgo gori če se zaljubi človek v zrelih letih, je to čustvo močno in dolgotrajno
    // po podiranju drevja preostali del debla; štor: izkopati, ruvati panje; stal je kakor panj
    ♦     čeb. eksportni panj s premičnimi sati, ki ima samo plodišče; nakladni panj iz naklad; les. prodati les na panju gozdna drevesa, ki še niso posekana
SSKJ
bučáti -ím nedov. (á í) 
  1. 1. dajati močne, zamolkle glasove: morje, vihar buči / orgle, zvonovi bučijo / čebele bučijo v panju; brezoseb.: v glavi mi buči; v globini je votlo bučalo; v dvorani buči kakor v panju
  2. 2. bučeč se hitro premikati: reka buči po soteski / slap buči v kotanjo bučeč pada
    bučèč -éča -e: bučeči valovi; oglasile so se bučeče fanfare
SSKJ
šuméti -ím nedov. (ẹ́ í) 
  1. 1. dajati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: drevje, suho listje šumi v vetru; morje, slap šumi; voda v loncu že šumi, kmalu bo zavrela; glasno, tiho šumeti; brezoseb. veter je pihal, da je šumelo / celofan papir šumi; svila šumi / ekspr., z notranjim predmetom gozdovi so šumeli svojo pesem / zunaj je šumel veter
    // povzročati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: neprestano se je presedala in šumela z obleko; ves čas je šumel s papirjem; šumel in ropotal je pred vrati, dokler mu niso odprli
    // s prislovnim določilom šumeč se premikati: potok šumi po dolini / slap šumi v kotanjo šumeč pada
    // ekspr. v svilenem krilu je šumela po dvorani šumeč z oblačili šla; pren., ekspr. mimo nas šumi čas
  2. 2. v zvezi s čebela s premikanjem telesa, kril povzročati šumenju podobne glasove: čebele šumijo v panju; brezoseb. v čebelnjaku je prijetno šumelo / ekspr. ob poti je šumel čebelnjak
  3. 3. ekspr. z govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročati šumenju podobne glasove: množica v dvorani je šumela; brezoseb. v razredu je šumelo kakor v panju
    ●     ekspr., redko vse ženske so šumele o tem govorile, šušljale
  4. 4. brezoseb. imeti neprijeten, šumenju podoben občutek v glavi, ušesih zaradi motenj v delovanju organizma: temnilo se mu je pred očmi in v glavi mu je šumelo; šumelo ji je v ušesih
    // ekspr. imeti neprijeten občutek razdraženosti, vznemirjenosti, navadno zaradi zelo močnega predhodnega dražljaja: še dolgo mu je šumelo v glavi od bučne glasbe / v glavi mu je kar šumelo od številnih vprašanj
    šumé knjiž.: voda je šume padala v strugo
    šumèč -éča -e: potok je šumeč tekel med skalovjem; prim. šumeč
SSKJ
izpodrézati -réžem in spodrézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. z rezanjem od spodaj poškodovati, uničiti: izpodrezati korenine, steblo; padel je, kot bi mu noge izpodrezal / izpodrezati podpore pri mostu; pren., ekspr. izpodrezati korenine birokratizmu
    // z rezanjem skrajšati: izpodrezati kokošim peruti
  2. 2. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjšati pomen ali preprečiti obstoj česa: izpodrezati akcijo sovražniku; izpodrezati trgovino s sosednjo državo
    ♦     čeb. izpodrezati matičnike odstraniti jih in s tem preprečiti rojenje; izpodrezati satje z odstranitvijo dela satja povečati prostor v panju; med. izpodrezati (otroku) prirasli jezik zarezati v sluznično gubo; obrt. izpodrezati rokavni izrez z rezanjem na spodnjem delu narediti ga večjega
    izpodrézan in spodrézan -a -o: izpodrezana korenina; izpodrezane peruti
SSKJ
izpodrezováti -újem in spodrezováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. z rezanjem od spodaj kvariti, uničevati: izpodrezovati korenine; izpodrezovati osat; pren., ekspr. izpodrezovati korenine družine
    ♦     čeb. izpodrezovati satje z odstranjevanjem dela satja povečevati prostor v panju
  2. 2. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjševati pomen ali preprečevati obstoj česa: izpodrezovati možnosti za razvoj; z neobjektivnim poročanjem izpodrezovati znanstveno delo
SSKJ
lés -á stil. -a m (ẹ̑) 
  1. 1. snov, iz katere so deblo, veje, korenine dreves in grmov: pridelek, prirastek lesa / les gori, se napne, vpija vlago; les poka, strohni, se suši; impregnirati les; sekati, skobljati, žagati les; škodljivci uničujejo les; uporabljati les za izdelavo orodja; vrezati črke v les; črviv, preperel, suh, trhel, žilav les; les je grčav, mehek, trd; kos lesa; lastnosti, struktura lesa; obdelava, predelava lesa; vrste lesa; kip je iz lesa; palice iz različnega lesa iz različnih vrst lesa; grče, razpoke v lesu; ne stoj, kakor bi bil iz lesa / bukov, hrastov, lipov, smrekov les / les pod linolejem ne more dihati ne pride v stik z zrakom; rezbariti v lesu iz lesa
    // mn.: eksotični lesovi vrste eksotičnega lesa; lesovi svetle barve
  2. 2. kosi iz te snovi, navadno za določeno uporabo: izvažati les; spravljati les iz gozda; spuščati les po drči; delavci zlagajo les; kubični meter lesa; skladovnice lesa na žagi; trgovina z lesom / gradbeni les za gradnje ali za pomožne konstrukcije; stavbni les za lesene konstrukcije v stavbi; tesani, žagani les; les za kurjavo
  3. 3. redko gozdna drevesa, gozdno drevje: posekati les in ga pripraviti za žago; pridelovanje drobnega lesa; sečnja lesa / tak les raste povsod tako drevo, tak grm; goji topolov les topolovo drevje
  4. 4. nav. mn., knjiž. gozd: les šumi; veter je bučal skozi lesove; iti po drva v les; mračni lesi / les zarašča pašnike
    ●     žarg., um. umetnik tokrat razstavlja samo les umetniške izdelke iz lesa; on je iz drugačnega lesa kot jaz (po naravi) drugačen; pog., ekspr. biti (malo) čez les čudaški, neumen; vznes. Kristus visi razpet na lesu v krščanskem okolju na križu; gostinska soba je vsa v lesu stene so obložene z lesenimi deskami, ploščami; dati na ogenj nekaj blagoslovljenega lesa v krščanskem okolju vejic iz snopa šibja in zelenja za cvetno nedeljo; nar. gadov les grm s celorobimi listi in črnimi plodovi; krhlika; nar. kačji les grm z belimi cveti v socvetju in rdečimi jagodami; brogovita; nar. pasji ali volčji les grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami; puhastolistno kosteličevje; star. popotni les popotna palica
    ♦     agr. rastni, rodni les; bot. božji les zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; dišeči les prijetno dišeč okrasni grm, Calycanthus floridus; gozd. črni les les iglastega drevja; okrogli les ki se uporablja v svoji naravni obliki zlasti za gradbene namene; pozni les gostejša plast lesa v letnici; prodati stoječi les ali les na panju gozdna drevesa, ki še niso posekana; kem. suha destilacija lesa; les. les dela se krči in širi zaradi sušenja ali vpijanja vlage; jamski les okrogli les, ki se uporablja za utrjevanje rovov v rudnikih; mehki, trdi les; tehnični les ves les razen drv; pohištvo iz upognjenega lesa omehčanega s parjenjem ali kuhanjem, da se lahko krivi; vezani les vezane in panelne plošče; papir. brusiti les z brusilnikom pridobivati iz lesa lesovino; teh. celulozni les za pridobivanje celuloze
SSKJ
odprtína -e ž (í) 
  1. 1. nezapolnjen prostor v čem: cevna odprtina; zazidati okensko odprtino; odprtina zanke
    // tak prostor za prehajanje česa: izletna odprtina v panju; odtočna odprtina; odprtina za zrak / nosna, ustna, zadnjična odprtina
    ♦     bot. prezračevalna odprtina prepustno mesto na lubju, kjer prihaja zrak v notranjost rastline; fot. odprtina zaslonke
  2. 2. kar nastane na mestu, kjer se snov odstrani, pretrga, predre: izrezati odprtino; bomba je naredila odprtino v steni / rokavna odprtina telovnika
SSKJ
završáti -ím dov. (á í) 
  1. 1. dati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: smreke završijo v vetru; brezoseb. v oblakih je nenadoma završalo / zunaj je završal vihar
    // s prislovnim določilom vršeč se premakniti, iti: završala je skozi sobo / pod nebo so završale rakete; po zraku je završalo kamenje
  2. 2. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko intenzivnostjo: umaknite se, preden završi nevihta / okrog njih je završala bitka; po dvorani je završalo ploskanje / po mestu je završala negotovost
  3. 3. z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti vršanju podobne glasove: gledalci so završali od razburjenja; množica je završala; brezoseb.: med ljudmi je završalo; po razredu je završalo kot v panju
    ●     ekspr. po mestu je završalo, da se bliža potres se je začelo vznemirjeno govoriti
SSKJ
žív -a -o stil. -ó prid. (ȋ í) 
  1. 1. sposoben rasti, razmnoževati se: vsaka živa stvar umre / enovitost živega sveta; človek in druga živa bitja / živa narava živali, rastline, človek
  2. 2. ki je v stanju, v katerem potekajo življenjski procesi: z bojišča so odnašali žive in mrtve tovariše; ranjenec je še živ; vrnil se je živ in zdrav; ekspr.: biti napol živ; pol mrtev, pol živ se je zatekel v vas / ustvariti videz, da je lutka živa / ta žival se hrani z živim plenom; živi in mrtvi organizmi v zemlji / žive in suhe veje; dajanje živega tkiva drugi osebi; ekspr.: kavelj mu je trgal živo meso; sežgali so ga pri živem telesu
  3. 3. ki je iz živih bitij, zlasti ljudi: voziti živi tovor / ekspr.: postaviti živi zid; živa veriga se je pretrgala / risati po živem modelu
    // v katerem so zanj značilne živali, rastline: reka v spodnjem toku ni več živa / živa zgornja plast zemlje
  4. 4. ki še deluje: živ izvir; živi in ugasli vulkani / ekspr. v dolini je živ samo še en mlin / ekspr. biti strokovno še živ dejaven
    // živo oglje še tleče
    // živa rana ki se še ne celi
    // pazi, če je ogenj kje še živ
  5. 5. ki vpliva, vzbuja zanimanje: še vedno živ avtor; žive ideje / njegovo ime je tam še zmeraj živo še znano, uveljavljeno
    // ki se uporablja: učiti se žive jezike; ti običaji so ponekod še živi; žive besede
  6. 6. ki obstaja (v resničnosti): živa družbena stvarnost; opisovati živo življenje
    // ki izhaja iz življenja, temelji na njem: živa izobrazba; to je globoka, živa psihologija
    // ki obstaja, je: vojna je pustila žive sledi; v vseh je živa ista misel / publ. sovražnosti so še žive vojaške operacije, oboroženi spopadi še trajajo
    // aktualen, pereč: živa problematika našega časa; potreba po društvu je zelo živa
  7. 7. ki ima izrazite poteze, značilnosti, podobne kot v resničnosti: živi umetniški liki / žive podobe trpljenja
    // ki zaradi svoje prepričljivosti, verjetnosti zelo prevzame: knjiga je živ dokaz tistih dni; opisovati z živo in iskreno besedo / predstava je bila zelo živa
  8. 8. za katerega je značilna življenjska sila, veselje, volja do udejstvovanja: sproščen, živ fant; biti živ kot živo srebro
    // nav. ekspr. ki izraža, kaže življenjsko silo, veselje, zanimanje za kaj: živ pogled; pogledati z živimi očmi / v živem pogovoru so prišli domov; živa razprava o kakem vprašanju
    // ekspr., v povedni rabi ki kaže veliko nagnjenje do spolnosti: premalo je živ zanjo; ne bo ga čakala, preveč je živa
  9. 9. živahen: otroci so bili na izletu zelo živi; bodi malo bolj živ / med najbolj živimi žuželkami je kobilica / živi koraki / živ tok reke; živa ulica / živ promet med prazniki / kopališče je bilo ves dan živo
  10. 10. ekspr., navadno v povedni rabi ki se zaradi velike prožnosti težko oblikuje, uredi: po umivanju so lasje zelo živi; živo blago; suho seno je živo
  11. 11. ekspr. intenziven, močen: jutro, polno živega sonca / žive barve svetle in intenzivne
    // živi in temni pasovi na obleki z živimi barvami; živa pisanost oblačil
  12. 12. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: spomin se je spremenil v živo bolečino; iz oči mu je brati živo prošnjo; molil je z živo vero / starost je živo nasprotje mladosti / v živem spominu so mu ostali tisti dnevi
  13. 13. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: priseči pri živem bogu; tisti je živ norec / tam se je začel živ pekel; domišljija je postala živa resnica
    ●     ekspr. živ človek ga ni več videl nihče; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; ekspr. za vse svoje žive dni si bom zapomnil za vse življenje; ekspr. tukaj te živ hudič ne stakne nihče; ekspr. živega krsta nisem videl nikogar; ekspr. on je živ(i) leksikon je zelo razgledan, načitan; ekspr. bolnik je živ mrlič zelo bled, shujšan; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; knjiž. z živo in pisano besedo je opozarjal na nevarnosti vojne govorjeno; ekspr. živi duši tega ne povej nikomur; ekspr. tega ne smem povedati za živo glavo pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. podiranje stropov nad živimi jamami nad jamami, v katerih (še) teče voda; ekspr. ta človek je živa kronika se dobro spominja dogodkov; knjiž. narediti komu živo lestvico nastaviti komu sklenjene roke, ramena, da nanje stopi in se tako povzpne; živa meja vrsta strnjeno nasajenega nizkega grmičevja, navadno za ograditev, razmejitev; knjiž., ekspr. sin je živa podoba očeta je zelo podoben očetu; ekspr. priti pri kopanju do žive skale do skale, ki je na prvotnem mestu, trdno zraščena z zemljo; ekspr. pred hišo ima živo vodo tekočo vodo, navadno studenec; živo apno negašeno apno; ni udarjal konja po hrbtu, ampak je izbiral sama živa mesta najbolj občutljiva, boleča; živo opazovanje pri pouku pozorno, skoncentrirano; živo srebro tekoča žlahtna kovina srebrno bele barve; pog. v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo je temperatura zelo narasla; ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ pokopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora; ekspr. najraje bi jo živo požrli zelo so jezni nanjo; ekspr. živega ga ne morejo (videti) zelo ga sovražijo; boji se ga kot živega vraga zelo; bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; ekspr. vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan; živemu človeku se vse pripeti, mrtvemu pa samo jama dokler je človek živ, lahko doživi zelo različne stvari; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari
    ♦     agr. živa teža teža žive živali; cepljenje na živo oko cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča še isto leto; biol. živo svetlikanje sevanje za živali in rastline značilne svetlobe zaradi življenjskih pojavov v organizmu; ekon. živo delo tekoče delo, ki ustvarja dobrine; geogr. živi pesek peščeni delci, navadno v večji količini, ki se zaradi delovanja vetra, vode premikajo z enega mesta na drugo; gled. živa slika prizor, v katerem se igralci ne gibljejo in ne govorijo; les. živa grča grča, ki je vrasla v les; lingv. živi jezik jezik, ki ga kak narod, ljudstvo še govori; med. živo cepivo cepivo, ki vsebuje žive mikroorganizme; mont. živi pesek z vodo prepojen pesek v zemeljski skorji, ki pod pritiskom zasipava rove, jaške; tisk. živa pagina podatek o avtorju, naslovu dela ali o abecednem obsegu strani, naveden na strani nad besedilom; voj. živa sila za boj usposobljeni ljudje; zool. živi fosil žival, ki se je nespremenjena ohranila iz geološke preteklosti; živa nit zelo tanka glista, ki živi v sladki vodi, Gordius aquaticus
    žívo tudi živó prisl.: živo goreti, se lesketati; živo pripovedovati; živo poslikana skrinja / piše se narazen ali skupaj: živo rdeča ali živordeča barva; živo modro nebo / v povedni rabi: pred kratkim je bilo tam še vse živo; v pristanišču je bilo živo kot v panju
    ●     ekspr. živo ga je pogrešala zelo; ekspr. tam je bilo vse živo otrok zelo veliko
    ♦     muz. živo označba za hitrost izvajanja vivace
    žívi -a -o sam.: nar. kositi do živega, v živo do tal; ekspr. suša koruzi ni mogla do živega je ni ovirala v rasti; ekspr. ni mu mogel priti do živega izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel; ekspr. priti resnici, stvari do živega popolnoma jo spoznati; knjiž. rad bi jo videl, kakšna je bila za živega za življenja; ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo; ekspr. opravljati koga na žive in mrtve zelo; ekspr. to problematiko so preiskali bolj v živo natančno, temeljito; ekspr. jermeni so ga rezali v živo v golo kožo; pog., ekspr. rezali so jo v živo, pri živem operirali brez omrtvičenja; ekspr. misel na to jo je v živo zabolela zelo; ekspr. te besede so jo zadele v živo so jo zelo prizadele; ekspr. vsaka krogla je zadela v živo smrtno; ekspr. s tem vprašanjem je zadel v živo je pravilno nakazal problem, bistvo stvari; ekspr. njega ni več med živimi je že umrl; star. učitelji bi se morali na živem seznaniti s tem delom na kraju samem; praktično; žarg. vse živo ga preganja vsi ga preganjajo; nevihta je prinesla uničenje vsemu živemu; razvoj živega; ekspr. oddaja v živo oddaja, pri kateri sodelujoči nastopajo neposredno
    ♦     gozd. smolarjenje na živo pridobivanje smole, zaradi katerega drevo ne odmre
SSKJ
izletíšče -a s (í) 
  1. 1. publ. izletniška točka: urediti izletišče; kraj je priljubljeno izletišče / planinsko izletišče
  2. 2. čeb. izletna odprtina v panju; žrelo: deščica pred izletiščem
    ♦     agr. ograjen prostor, kjer se kokoši prosto gibljejo
SSKJ
mrtvíca -e ž (í) 
  1. 1. knjiž. duševna otopelost, nedejavnost, mrtvilo: ljudje so se vdajali mrtvici; zbuditi koga iz mrtvice
    // neobčutljivost, brezčutnost: mrtvica roke / premrlo telo in ude je prevzela mrtvica
    // med. bolezenska zaspanost: bil je v mrtvici; nastopanje mrtvice pri možganskem vnetju
  2. 2. čeb. mrtva čebela v panju, zlasti pri prezimovanju, zastrupitvi, zadušitvi: delavke odstranijo mrtvice; število mrtvic se je povečalo
  3. 3. agr. spodnja plast zemlje brez humusa in živih organizmov: ločiti pri izkopavanju plodno zemljo in mrtvico / dati v posodo pri sajenju nekaj živice in nekaj mrtvice
  4. 4. struga ali rokav reke s stoječo vodo: loviti ribe v mrtvicah; navesti morebitna imena mrtvic in mlak
SSKJ
pahljáti -ám nedov. (á ȃ) narahlo premikati kaj pred čim za zmanjšanje občutka vročine: pahljati obraz komu; pahljati se s pahljačo, robcem; pahljati si vroče čelo / ekspr. veter je prijetno pahljal naša razgreta telesa hladil
// ekspr. narahlo mahati: sloni so pahljali z uhlji / palme so nam pahljale v pozdrav
♦ čeb. čebele pahljajo (s krili) z gibanjem kril ob izletni odprtini uravnavajo vlažnost, temperaturo v panju
SSKJ
pánjevec -vca m (ȃ) 
  1. 1. gozd. drevo, zraslo iz poganjka na panju: posekati panjevce
    // gozd iz takih dreves: prodal je več arov panjevca
  2. 2. nar. večje poleno, panj: cepiti hrastove panjevce
SSKJ
plodíšče -a s (í) knjiž. kraj, prostor, kjer se živali plodijo: na otoku so plodišča divjih rac
♦ bot. del glive, sestavljen iz razmnoževalnih organov in hif; čeb. prostor v panju, kjer čebele gojijo zalego
SSKJ
rastílo -a s (í) nar., navadno v zvezi na rastilu izraža stanje, ko rastlina še raste, stoji: ni dobro ločil mlade pšenice na rastilu od rži; prodati travo na rastilu / prodati les na rastilu na panju
SSKJ
šumênje -a s (é) glagolnik od šumeti: preprečiti šumenje; šumenje listja, vej v vetru / slišati šumenje; glasno, tiho, zamolklo šumenje reke / šumenje z obleko, s papirjem / šumenje čebel v panju / šumenje množice v dvorani / šumenje v glavi, ušesih
♦ agr. šumenje vina pojav, pri katerem se iz vina izloča ogljikov dioksid v obliki mehurčkov
SSKJ
zráčenje -a s (á) glagolnik od zračiti: naravno, umetno zračenje; zračenje prostorov; naprava za zračenje / zračenje posteljnine
♦ agr. zračenje vina pretakanje vina navadno skozi cedilo ali razpršilnik, da izgubi vonj in okus po žveplovodiku; čeb. zračenje panja uravnavanje vlažnosti, temperature v panju z zračenjem
SSKJ
zráčiti -im nedov. (á ȃ) delati, povzročati, da se zrak v kakem prostoru zamenja: zračiti stanovanje; temeljito zračiti
♦ čeb. čebele zračijo panj z gibanjem kril ob izletni odprtini uravnavajo vlažnost, temperaturo v panju
// delati, da večja količina zraka učinkuje na kaj: zračiti obleko, posteljnino
SSKJ
žrêlce -a s (ē) manjšalnica od žrelo: odprla je usta, da se je videlo rožnato žrelce / ognjeniško žrelce / žrelce pri panju
♦ teh. vdolbina, ki nastane pri talilnem varjenju na koncu zvara
SSKJ
žrêlo -a s (é) 
  1. 1. del prebavne in dihalne cevi od nosne votline do grla in požiralnika: hrana prehaja skozi usta in žrelo v požiralnik; vnetje žrela; imeti bolečine v žrelu; žrelo in grlo / kitovo, levje, volčje žrelo
  2. 2. ekspr. velika ustna odprtina zlasti pri zvereh: zver je odprla, razprla žrelo; dreser je segel tigru globoko v žrelo / pes je odpiral žrelo gobec
    // usta: smejal se je, da je široko odpiral žrelo; nastaviti steklenico na žrelo / nasititi lačna žrela lačne živali
  3. 3. ekspr. zevajoča cevasta odprtina česa: topovsko žrelo; žrelo cevi, dimnika / žrelo brezna / žrelo doline, soteske; žrelo ozke ulice
    // široka zevajoča odprtina, v katero se kaj daje: dajati snope v žrelo mlatilnice; peč z velikim žrelom
  4. 4. odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava: lava bruha iz žrela; razpoke v zemlji okrog velikih žrel / ognjeniško žrelo; žrelo vulkana
  5. 5. čeb. izletna odprtina v panju: odpreti, zapreti čebelam žrelo / namestiti ozko zimsko žrelo / žrelo panja
  6. 6. navt. odprtina v krovu ladje nad skladiščem za pretovarjanje tovora: spuščati tovor skozi žrelo; žrelo ladijskega skladišča / sidrno žrelo cevasta odprtina na boku sprednjega dela ladje, v kateri leži del sidra
    ●     ekspr. iti volku v žrelo bližati se veliki nevarnosti; ekspr. kozlički so izginili volku v žrelu jih je požrl; ekspr. pasti zmaju v žrelo priti v veliko nevarnost; ekspr. nikar ne sili v levje žrelo ne imej opravka z nevarnim človekom; ekspr. vtakniti glavo v levje žrelo izpostaviti se veliki nevarnosti; ekspr. peklensko žrelo pekel; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom; knjiž., ekspr. žrelo oceana velika globina
    ♦     alp. žrelo globoka kotlasta globel s strmimi stenami; astr. Lunino žrelo Lunin krater; metal. žrelo zgornji del plavža, kjer se peč polni
Število zadetkov: 27