- 1. (porokova) obveza za izpolnitev obljube, dolžnosti: dati, odpovedati jamstvo za kredit; prenehanje jamstva / zavarovalnica je razširila jamstvo; začetek jamstva
// trg. obveza za brezplačno popravilo okvare v določenem roku po nabavi; garancija: prodajati šivalne stroje z enoletnim jamstvom; rok jamstva - 2. kar zagotavlja izpolnitev kake obljube, dolžnosti: njegovo premoženje je zadostno jamstvo, da boste dobili denar vrnjen / njegova nepristranost je jamstvo za pravično razsodbo
// redko kavcija, varščina: jamstvo za izpustitev na prostost
● publ. ustavna jamstva z ustavo zagotovljene pravice in svoboščine; ustavna zagotovila
♦ jur. neomejeno jamstvo z vsem premoženjem ali za vso škodo; omejeno jamstvo ki sega le do določene vsote ali je vezano le na določeno premoženje; družba z omejenim jamstvom v kapitalistični ekonomiki pri kateri jamčijo družabniki le s svojim deležem; osebno jamstvo s svojo osebo ali s celotnim premoženjem; stvarno jamstvo z določeno stvarjo ali z določenim premoženjem
Zadetki iskanja
- 1. določiti denarno vrednost: oceniti premoženje, zemljišče
- 2. ustvariti, izraziti mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost: oceniti literarno delo; nastop so dobro ocenili; kritično, strokovno oceniti; negativno, ugodno oceniti; oceniti z določenega stališča
// knjiž. presoditi: oceniti dokaze, izjave, navedbe; položaj je pravilno ocenil; proizvodni plan bo treba ponovno oceniti kritično pregledati, analizirati - 3. ugotoviti veljavo ali vrednost: oceniti človeka po dejanjih
- 4. približno določiti količino: ocenili so rezerve, zaloge; nastalo škodo so takoj ocenili / približno oceniti razdaljo, višino
- 5. šol. dati oceno: oceniti učenca; negativno, pozitivno, pravično oceniti / oceniti znanje
♦ šah. oceniti partijo določiti rezultat prekinjene partije
- océnjen -a -o: nepravično ocenjen dijak; negativno ocenjena naloga; pisateljevo dramsko delo še ni v celoti ocenjeno
♦ fiz. ocenjena napaka približno izračunana ali ugotovljena vrednost napake
♦ šol. opisno ocenjevanje označevanje učnega uspeha z besedami
- 1. določati denarno vrednost: ocenjevati posest, premoženje
- 2. ustvarjati, izražati mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost: ocenjevati umetniško delo, film; ocenjevati nastop, sposobnosti; kritično, slabo, strogo ocenjevati; ocenjevati z enakimi merili / ocenjevati vina
// knjiž. presojati: ocenjevati dokaze, izjave; pravilno ocenjevati položaj; ocenjevati pomen česa / redko ocenjujejo, da se bo razvoj tehnike še stopnjeval menijo, sodijo - 3. ugotavljati veljavo ali vrednost: moža ocenjuje po besedah, ne po dejanjih / gledal je prihajajoče in jih ocenjeval
- 4. približno določati količino: ocenjevati zaloge; na pogled, s pogledom ocenjevati / približno ocenjuje razdaljo
- 5. šol. dajati ocene: ocenjevati učence; strogo ocenjevati
- ocenjujóč -a -e: ocenjujoč nastali položaj, so se odločili za nove ukrepe; premeril ga je z ocenjujočim pogledom
- ocenjeván -a -o: ocenjevanega dela sploh prebral ni; pravično ocenjevana prizadevanja
● knjiž., redko pledirati novo uredbo zagovarjati, braniti
♦ jur. imeti končni govor na glavni obravnavi
- 1. narediti, da se kaj razdeli
- a) na celotno površino, celoten prostor: z mešanjem porazdeliti maščobo po jedi; enakomerno porazdeliti delce v tekočini / porazdeliti izlete na celo leto / porazdeliti težo telesa na obe nogi enako
- b) na več oseb ali vse osebe določene skupine: pravično porazdeliti dobrine; bogataši so si porazdelili rodovitno zemljo / delo zna pametno porazdeliti / vloge so si že porazdelili
- 2. drugega za drugim razdeliti: porazdeliti knjige; vse bonbone je porazdelil med otroke
- 3. razdeliti na več približno enakih delov, enot: učence so porazdelili v skupine / družbo je treba porazdeliti v dva čolna
● ekspr. porazdeliti blago po kakovosti razdeliti
- porazdeljèn -êna -o: v brigade porazdeljeni prostovoljci; hranilne snovi so v živilih različno porazdeljene
- 1. delati, da se kaj razdeli
- a) na celotno površino, celoten prostor: enakomerno porazdeljevati delce v tekočini
- b) na več oseb ali vse osebe določene skupine: porazdeljevati delo, dobrine / pravično porazdeljevati pomoč
- 2. deliti na več približno enakih delov, enot: izletnike so porazdeljevali v skupine
- 1. ki ravna v skladu z določenimi normami, priznanimi načeli: pošten človek; sosed je pošten in delaven; predstojnik je bil do vseh pošten; vse življenje je ostal pošten; bodi pošten in priznaj krivdo; zelo je poštena, nikomur ne bi storila nič hudega / ekspr. on je poštena duša / to je revna, a poštena družina / naša hiša je poštena / publ. pošten najditelj naj izgubljeni predmet vrne proti nagradi
// nav. ekspr. ki je v skladu z določenimi normami, pravili: poštena igra / poštena obravnava problema / dobiti pošteno plačilo za pošteno delo - 2. ki obvladuje moralno negativna nagnjenja in teži k dobremu: poštena ženska; dekle je pošteno / pošteno življenje
- 3. nav. ekspr. ki se ne okorišča z oškodovanjem drugega: pošten obrtnik, trgovec; v tej trgovini so zelo pošteni / poštena kupčija
- 4. ki vsebuje, izraža resnične misli, čustva: pošten obraz; njegovi nameni so pošteni; ekspr. to je poštena beseda; pošteno priznanje
- 5. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: potreben bi bil pošten dež; pošten prehlad ima hud; s poštenim sunkom ga je spravil na tla močnim
// precej velik, precejšen: dali so mu pošten kos mesa; popil je pošteno mero vina; dobil je pošteno vsoto denarja
// ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne navade: pošten delavec, športnik, znanstvenik - 6. ekspr. ustrezen, primeren: nima niti enih poštenih čevljev; v kraju ni poštene trgovine; komaj je prišel do poštenega stanovanja / prodajati po poštenih cenah
● ekspr. za svoje ravnanje je dobil pošten nauk je bil ostro opomnjen, kaznovan; ekspr. bojim se, da ta denar ni pošten pravično pridobljen; ekspr. dal mu je pošteno klofuto zelo ga je udaril; star. to vino ni pošteno pristno
- poštêno
- 1. prislov od pošten: pošteno delati, živeti; pošteno je plačal, poravnal dolgove; pošteno povedano, ne zanimam se zanj / v povedni rabi: pošteno je, da napako priznaš; tako je prav in pošteno
- 2. ekspr. izraža visoko stopnjo: pošteno je že lačen; pošteno so se namučili z zidavo hiše; pošteno sem se prestrašil
- poštêni -a -o sam.: hotel je ločiti poštene in krivične; delati se, kazati se poštenega; ves dan ni pojedel nič poštenega
- 1. ki ravna v skladu z določenimi normami, priznanimi načeli: pravičen človek; do sosedov je pravičen; bila je pravična: vsem je dala primerno plačilo
// ki pri presojanju, vrednotenju upošteva resnico, dejstva in ravna v skladu z moralnimi in drugimi priznanimi načeli: pravičen kritik, sodnik, učitelj; pravičen in krivičen / biti filmu pravičen; pravičen do zgodovine - 2. nav. ekspr. ki je v skladu z resnico, dejstvi ter moralnimi in drugimi priznanimi načeli, pravili: dobiti pravično odškodnino; ta kazen, ocena je pravična / graditi nov, pravičen svet; njihova stvar je pravična; to ni pravično / obrambna vojna je pravična
● star. ob taki surovosti ga je popadla pravična jeza pokazal je upravičeno ogorčenje, odpor; preg. en krivičen vinar deset pravičnih sne zaradi krivično pridobljenega denarja, premoženja še veliko pravično pridobljenega ne prinaša sreče, koristi
- pravíčno prisl.: pravično soditi, živeti; biti pravično kaznovan; sam.: pravičnega vsi spoštujejo; beseda, dejanje pravičnega; ekspr. spati spanje pravičnega mirno, trdno spati
- 1. povzročati duševno bolečino, trpljenje: te besede so jo boleče prizadevale; njegova brezbrižnost jo prizadeva; ekspr. prizadevati v živo zelo
// vsebina te pesmi, romana ga je vedno znova prizadevala vznemirjala
// povzročati škodo, težave: slabe gospodarske razmere zelo prizadevajo delavce; ti ukrepi jih ne prizadevajo preveč - 2. povzročati poškodbe, okvare: potresi prizadevajo zlasti stare stavbe / neustrezne delovne razmere prizadevajo delavce
- 3. povzročati, da je kaj v slabšem položaju, v nevarnosti: reklama ne sme prizadevati koristi drugih / publ. taki ukrepi prizadevajo osebne dohodke zaradi njih se osebni dohodki znižujejo, zmanjšujejo
- 4. z oslabljenim pomenom delati, da je kdo deležen tega, kar izraža samostalnik: prizadevati komu bolečino, skrbi, žalost; nočem vam prizadevati hudega; prizadevati škodo
// izraža, da je kdo deležen tega, kar določa osebek: prebivalstvo prizadevajo naravne nesreče; prizadevale so jih vojne in druge nadloge
● ta odredba nas ne prizadeva se nas ne tiče, nas ne zadeva
- prizadévati si delati, biti aktiven za dosego, uresničitev česa: učenci so si prizadevali za čim boljši uspeh; vztrajno si prizadevati za kaj / prizadevati si za dobro; prizadevati si za pravično družbeno ureditev / prizadeval si je biti duhovit, razumljiv; prizadeval si je prebiti fronto
● zelo so si prizadevali okrog njega mu stregli
- prizadeváje: začel je govoriti, prizadevaje si, da bi prevpil vse druge
- prizadevajóč -a -e: pozorno ga je poslušala, prizadevajoč si vse razumeti; za dobro si prizadevajoč človek
- a) ravnanje pločevine, žice / ravnanje ljudi v vrste / ravnanje zlomljene roke je bolelo
- b) tako ravnanje ni bilo pravično; utemeljevati, zagovarjati svoje ravnanje; ne strinja se z njegovim ravnanjem; prijazno, surovo, vljudno ravnanje
- c) ravnanje s temi aparaturami je preprosto; vadil se je v ravnanju s puško, sabljo / slabo ravnanje z denarjem ga je privedlo na rob propada
- 1. izreči svoje navadno dokončno, odločilno mnenje o določeni stvari: razsoditi spor; sama razsodi o moji prošnji; o tem bo že on razsodil; pravično, pravilno razsoditi / razsodišče je tako razsodilo
♦ jur. odločiti v postopku pred razsodiščem, sodiščem - 2. star. ugotoviti, presoditi: ne da se razsoditi, koliko je resnice v tem; kdo bi mogel to razsoditi
- razsójen -a -o: zadeva je že razsojena
♦ jur. odločati v postopku pred razsodiščem, sodiščem
- 1. odločati o sporni, kazenski zadevi s sodbo: sodnik mora soditi po zakonu, pravično / imeti pravico soditi o življenju in smrti
// v obravnavi ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kazenske zadeve in odločati s sodbo: soditi komu, koga; soditi pred vojaškim sodiščem / ta sodnik umora še ni sodil / soditi v imenu ljudstva
♦ jur. soditi zborno z več sodniki - 2. ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kaznive zadeve in odločati s sodbo sploh: oče in starejša sinova so sedeli pri mizi in sodili najmlajšemu / naj modri mož sodi med nama razsoja, razsodi
- 3. nadzorovati igro, tekmovanje, da se kaznujejo kršilci pravil, odloča v sporu: soditi hokejsko, nogometno tekmo; soditi na šahovskem turnirju
- 4. ustvarjati, izražati mnenje o kom
- a) glede na njegove dobre in slabe lastnosti: tako je z menoj, ne sodi me napačno; rad preostro sodi, zlasti tiste, ki jih ni zraven; zmotil se je, pa kdo bi ga zato sodil obsojal
// krivično, ostro soditi umetniško delo; pren. čas edini pravično sodi - b) glede na kaj sploh: jaz sodim po sebi; ne sodite ga po videzu
// knjiž. presojati, ugotavljati: ni naš namen soditi, ali roman podaja natančno zgodovinsko resničnost / kakšne posledice bi to imelo, sodite sami
- a) glede na njegove dobre in slabe lastnosti: tako je z menoj, ne sodi me napačno; rad preostro sodi, zlasti tiste, ki jih ni zraven; zmotil se je, pa kdo bi ga zato sodil obsojal
- 5. na osnovi znanih podatkov prihajati z razmišljanjem, logičnim povezovanjem do mogočih, verjetnih dejstev; sklepati: iz njegovega vedenja sodim, da je kriv; po teh besedah sodim, da marsikaj ve; po oblakih sodim, da bo dež; brezoseb. po njegovem zagorelem obrazu se je lahko sodilo, da je bil na počitnicah
- 6. z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično; misliti: arheologi sodijo, da je najdba stara dva tisoč let; sodim, da so dogodki potekali tako
// izraža omejitev povedanega na osebni odnos: ne poznam ga natančno, vendar sodim, da je pošten; sodil je, da jih to zanima / pisec sodi, da zdaj ni primeren čas za obravnavanje takih vprašanj - 7. biti glede na svoje značilnosti sestavni del česa; spadati: v opremo alpinistov sodi tudi cepin
// imeti kje ustrezno, sebi primerno mesto: sadje, živila sodijo v shrambo / tak človek ne sodi v našo družbo ni primeren za našo družbo
// z ocenitvijo vrednosti, značilnosti biti uvrščen kam: sicer sodi v starejšo generacijo, vendar je še zelo delaven / to vprašanje ne sodi v mojo stroko / z oslabljenim pomenom njegove slike sodijo med najboljše na razstavi so med najboljšimi - 8. mitol. ob rojstvu napovedovati usodo: sojenice so prišle sodit otroku / pravijo, da prva vila sodi človeku mladost, druga zakonsko življenje, tretja pa starost
● ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; množica je sama sodila morilcu, morilca ga ubila takoj, brez zakonitega sojenja; zastar. zaradi bolezni je bil prikrajšan za življenje, kakršno sodi možu je zanj primerno, mu ustreza; knjiž. povedal sem mu, kar mu sodi kar mu gre, kar zasluži; zastar. ne sodi nam vračati se ne kaže; zastar. sodim te vrednega zaupanja imam te za vrednega zaupanja; zastar. ljudje so ga sodili na več milijonov menili so, da ima več milijonov premoženja; ekspr. sam si je sodil naredil je samomor zaradi storjenega zločina; ekspr. s to odločitvijo si si sam sodil si sam odločil, povzročil, da te bo doletelo kaj slabega, neprijetnega
- sodèč -éča -e: sodeč na oko, po vtisu; pravično, trezno sodeč; ozreti se na koga s sodečim pogledom
- sójen -a -o: obtoženci še niso bili sojeni
● ekspr. ta človek ji ni bil sojen ni postal njen mož; tako mu je bilo sojeno določeno, usojeno
♦ jur. biti sojen v nenavzočnosti
- 1. kdor ima pravico soditi in odločati o drugih pravnih zadevah: sodnik je izrekel sodbo; imenovati, izvoliti koga za sodnika / nepoklicni, poklicni sodniki; sodnik za prekrške
- 2. šport. kdor nadzoruje športno igro, tekmovanje, da poteka v skladu s pravili, in meri, ocenjuje rezultate, tekmovalce: sodnik je tekmovalca izključil, opomnil; sodniki so povedali ocene / atletski, nogometni, plavalni sodnik; glavni sodnik; stranski sodnik pri nogometu vsak od obeh sodnikov ob vzdolžni črti igrišča, ki opozarja glavnega sodnika na prekrške v avtu, ofsajdu; točkovni sodnik ki ocenjuje tekmovalce s točkami; sodnik v ringu ki v ringu nadzoruje boj
- 3. kdor sodi, ocenjuje kaj sploh: če se bosta metala, bom jaz sodnik; kritik je bil pesniku strog sodnik / rad se postavlja v vlogo sodnika
● on je že stopil pred večnega sodnika v krščanskem okolju je že umrl; ekspr. v zadnjih dveh letih je stopil že tretjič pred sodnika je bil že tretjič obtoženec, obdolženec; čas je najboljši, najpravičnejši sodnik po daljšem času se najbolj pravično pokaže resnična vrednost, pravilnost česa; brez tožnika ni sodnika če nihče ne zahteva, sodišče samo ne začne določenega postopka; če se nihče ne pritoži, nihče ne nastopi kot razsodnik
♦ jur. civilni, kazenski sodnik; mirovni sodnik v nekaterih državah sodnik za manj pomembne zadeve; preiskovalni sodnik ki opravlja preiskavo, preiskovalna dejanja; sodnik poročevalec ki na pritožbeni stopnji poroča senatu o obravnavani zadevi; sodnik porotnik vsak izmed nepoklicnih sodnikov, ki skupaj s (poklicnimi) sodniki odloča o zadevi, o kateri teče postopek pred sodiščem; sodnik posameznik ki v primerih, določenih z zakonom, sam sodi, odloča; rel. nebeški, večni sodnik Bog kot sodnik; vet. kinološki sodnik kdor uradno ocenjuje pse na razstavi, tekmovanju; zgod. mestni sodnik od 14. do 18. stoletja nosilec sodne oblasti v mestu, včasih tudi s funkcijo župana
- 1. ki zahteva, pričakuje dosleden red, disciplino: ima strogega očeta, učitelja; njeni starši niso strogi; bil je strog do samega sebe in do drugih; biti strog z otroki / imeti strogo vzgojo
// ki izraža, kaže zahtevo po takem redu, disciplini: strog glas, pogled; naredil je strog obraz / njegove besede so bile stroge
// ki ne odstopa od določenih pravil, načel: strog kritik, sodnik; ocenjevalci so bili zelo strogi / stroga merila; stroga etična načela - 2. ki ne dovoljuje nobene izjeme, nobenega odstopanja: strog predpis, zakon; stroga prepoved kajenja; navodila so zelo stroga / v razredu je vzdrževal strog red; strog ukaz / zdravnik mu je predpisal strogo dieto / od nje so zahtevali strogo diskretnost, molčečnost
- 3. ki vsebuje, izraža neprizanesljiv, neizprosen odnos: strog izbor člankov; uvesti strog nadzor nad čim; doletela ga je stroga kritika; znan je po strogem ocenjevanju / dobil je strog opomin; tako dejanje zasluži najstrožjo grajo, kazen; strogo ravnanje s prestopniki
- 4. ekspr. ki se pretirano dosledno, načelno zavzema za kaj: uvršča se med stroge častilce moderne umetnosti; strog republikanec, vegetarijanec
- 5. nav. ekspr. ki se pojavlja v zelo izraziti obliki: stroga omejenost, razdeljenost področij / stroga doslednost, natančnost; po strogi logiki bi stvar drugače razložili / to je že stroga znanost / klasicistično strog princip zgradbe; stroge sistematske oblike; stroge zakonitosti razvoja / hiše, stvari so stale v strogem redu
- 6. knjiž. oblikovan preprosto, brez olepšav: v kotu je stala stroga vojaška postelja; pohištvo v sobi je bilo strogo / stroge tapete notranjosti niso polepšale / bluza z visokim, strogim ovratnikom; stroga pričeska; njena obleka se mu je zdela za to priložnost preveč stroga
● knjiž. občudoval je njeno strogo lepoto pravilno, klasično - 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: povsod je zavladala stroga tišina / vojska je v strogi pripravljenosti / razumeti kaj v strogem pomenu besede / publ. stanuje v strogem središču (mesta)
♦ rel. strogi post post, pri katerem se ne sme uživati mesa in se sme le enkrat na dan do sitega najesti
- strógo stil. strogó prisl.: strogo gledati, govoriti; strogo ločiti med prijateljstvom in hinavščino; sodil je strogo, a pravično; strogo upoštevati predpise, roke; glas mu zveni strogo; hodil je v strogo krojeni obleki; strogo objektivno mnenje; to je strogo prepovedano
♦ jur. strogo zaupno kot pripis na dopisu, dokumentu oznaka, da se smejo z vsebino dopisa, dokumenta seznaniti le določeni ljudje
- 1. delati, da kaj, kar obstaja v mislih, postaja resničnost: uresničevati načrte, zamisli; ekspr. njihove sanje so se začele uresničevati / človek uresničuje svoje bistvo z dejanji, odločitvami
// izpolnjevati: uresničevati grožnje, obljube; te besede se že uresničujejo
// uveljavljati: uresničevati svoje pravice, zahteve
// knjiž. ustvarjati: uresničevati pravično družbo - 2. knjiž. delati, da določeno bistvo, zmožnost koga postaja zaznavna, zgodovinska resničnost: uresničevati samega sebe; uresničevati se v dejanjih, z dejanji; uresničevati se kot Slovenec, voditelj / delo se uresničuje v izdelku postaja zaznavno, predmetno obstoječe
- uresničujóč -a -e: uresničujoč ta načrt, so morali rešiti več problemov; uresničujoči se človek
- uresničeván -a -o: predpis je dosledno uresničevan; uresničevana zamisel
- 1. narediti, da kaj, kar obstaja v mislih, postane resničnost: uresničiti idejo, načrt; kar si zamisli, uresniči; ekspr. sanje so se uresničile / uresničiti vzgojne cilje / uresničiti svoje bistvo
// izpolniti: uresničiti grožnjo, obljubo, povelje; njegove besede, napovedi so se uresničile / uresničiti kazen, sodbo izvršiti
// uveljaviti: uresničiti pravico / uresničiti načelo v praksi
// knjiž. ustvariti: uresničiti pravično družbo / delo, roman je uresničil čez dve leti napisal, izdal - 2. knjiž. narediti, da določeno bistvo, zmožnost koga postane zaznavna, zgodovinska resničnost: uresničiti samega sebe; uresničiti se z zmago; uresničiti se kot človek
- uresníčen -a -o: uresničeni načrti; naloga je uresničena; sam.: oceniti uresničeno
- 1. nekdaj avstrijski novec za pol krajcarja: kovati vinarje / žemlja je pred prvo svetovno vojno stala štiri vinarje
- 2. ekspr. kovanec majhne vrednosti: odštej mu tiste vinarje / v ljudski pesmi beli vinar svetel, srebrn srednjeveški novec; belič
● star. ne bo te stalo niti vinarja popolnoma nič; star. plačati vse do zadnjega vinarja popolnoma vse; star. gledati na vsak vinar biti varčen; biti skop; preg. en krivičen vinar deset pravičnih sne zaradi krivično pridobljenega denarja, premoženja še veliko pravično pridobljenega ne prinaša sreče, koristi
♦ num. vinar srebrnik majhne vrednosti, kovan na Dunaju od 13. do 15. stoletja; zgod. plačevati tedenski vinar davščino za deželno obrambo proti Turkom
- 1. ki ima razmeroma visoko temperaturo: vroč likalnik; vroča juha, voda / vroči poletni dnevi; vroča poletja in mrzle zime / vroči kraji z visoko povprečno temperaturo
// ki vzbuja, povzroča občutek vročine: pihal je vroč veter; sonce je že vroče / vroča volnena obleka / začutiti vročo bolečino pri srcu pekočo, žgočo - 2. pri katerem zaradi telesnega napora nastopi potenje, pride do večjega dotoka krvi v žile: vroč konj ne sme piti mrzle vode; ves vroč je prišel na vrh; bil je vroč od teka
// ki ima višjo telesno temperaturo, kot je navadno: potipal mu je čelo, bilo je vroče; vneto mesto je vroče / otrok je vroč in težko diha - 3. ekspr. strasten, čuten: vroč ljubimec; tako vroče dekle ga ne bo čakalo / vroč objem, pogled, poljub
// ki se hitro razburi, čustveno razvname: nagli in vroči ljudje / vroč temperament / vroča kri mu ni dala miru vzkipljiva narava; ima vročo kri, je vroče krvi je vzkipljiv
// navdušen, vnet: postal je vroč privrženec novega gibanja; bil je vroč za pravično stvar - 4. ekspr. oster, nepopustljiv: imeti vroč pogovor s kom; vroča polemika, razprava o čem; vroče prerekanje / vroč pretep; vroča seja / vroča agitacija
// ki se pojavlja z veliko intenzivnostjo: vroča ljubezen; vroča želja; vroče upanje / vroča molitev, prošnja - 5. ekspr. zaradi velike intenzivnosti določene dejavnosti nevaren, neprijeten: med vojno je bil poročevalec na najbolj vročih krajih / hriboviti svet je postal za okupatorja vroče področje / bližajo se vroči časi; jutri bodo imeli v šoli vroč dan
- 6. publ. ki v določenem času, kraju zelo prizadeva, vznemirja koga: vroči družbeni problemi / vzklikati vroča gesla politično nezaželena, nevarna; izogibati se vročih tem / ob gradnji šole je postalo vroče tudi vprašanje vodovoda pereče
- 7. teh. pri katerem je kovina v razbeljenem stanju: vroče kovanje, valjanje, vlečenje
● publ. vroči telefon neposredna telekomunikacijska povezava med vladama Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze; ekspr. vroče barve živo rdeče, oranžne; ekspr. nosi vroče hlačke zelo kratke; ekspr. vročo kašo so mu skuhali povzročili so, da je v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. konj vroče krvi isker, živahen; ekspr. še vroča novica novica o stvari, ki se je pravkar zgodila; ekspr. preiskava ga je pripeljala na vročo sled sled, ki vodi k razkritju česa; žarg. pošiljka je vsebovala vroče blago tihotapsko, prepovedano; ekspr. tla mu tukaj postajajo vroča tukaj postaja zanj nevarno; njegov položaj postaja ogrožen; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost; preg. nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha vsaka zahteva, vsak ukrep je v začetku videti hujši, kot pa se izkaže kasneje; preg. kuj železo, dokler je vroče vplivaj na koga, kaj, dokler je mogoče; takoj izkoristi vsako ponujeno ugodnost
♦ agr. vroči gnoj živalski gnoj, ki se hitro razkraja in pri tem močno segreje; ekon. vroči denar kratkoročni denarni prihranki, ki prehajajo z enega denarnega trga na drugi glede na večjo donosnost in varnost; gastr. vroče polnjenje polnjenje, pri katerem se da, vlije vroča jed, živilo v ogreto posodo, ki se takoj zapre; jur. vroči žig žig, narejen z vročim predmetom; metal. vroče cinkanje cinkanje s pomakanjem v raztaljen cink; rad. vroča vaja vaja v studiu s priključenimi aparaturami; teh. vroči laki laki, ki se nanašajo v vročem stanju
- vróče
- 1. prislov od vroč: vroče jo ljubi; vroče razpravljati o čem; vroče zaželena stvar / v povedni rabi: bilo je vroče in soparno; tako mu je vroče, da mu pot kar lije z obraza
- 2. v povedni rabi izraža stanje hudega spopadanja: naredili so barikade, vroče bo; na prednjih položajih je bilo najbolj vroče / pri njih doma bo vroče
● ob tej misli mu je postalo vroče se je zelo vznemiril; ekspr. vroče vam bo, pomoči pa ne bo v zelo težkem položaju boste
♦ etn. vroče, mrzlo otroška igra, pri kateri se z vzklikom vroče, mrzlo opozarja na bližino ali oddaljenost skritega predmeta
- vróči -a -e sam.: kaj vročega bi popil; ekspr. dobil je nekaj vročih klofut; sušiti na vročem; prim. vreti
- « Prejšnja
- 1
- 2
- Naslednja »