končníca -e ž (í) 1. zaključna faza športne igre: priigrati si odločilno prednost v končnici;
tekma z dramatično končnico // zaključni del športnega tekmovanja, navadno z izločilnimi tekmami: iz rednega dela tekmovanja napredovati v končnico; uvrstiti se v finale končnice košarkarskega prvenstva; tekma drugega kroga končnice državnega prvenstva // šah. zadnja faza igre, ko sta na šahovnici poleg kraljev in kmetov samo še po ena ali dve figuri: poučna, zanimiva končnica / trdnjavska končnica v kateri so na šahovnici poleg kraljev in kmetov samo še trdnjave / v končnici je igral slabo in izgubil 2. navadno v zvezi panjska končnica čelna, prednja stran panja, zlasti kranjiča: slikati panjske končnice / originalne, ponarejene panjske končnice; ima bogato zbirko panjskih končnic 3. čelna deska postelje: zadel se je ob končnico;
izrezljana končnica zibelke / prednja, zadnja končnica / posteljna končnica 4. končni, zadnji del besede ali večmestne številke: na spomeniku je od napisa ostala le še končnica imena;
izžrebane so bile številke s končnico pet
♦ jezikosl. končni, pri pregibanju ali izpeljavi spremenljivi del besede; del besede, ki izraža sklon, število, spol ali glagolsko osebo; rač. pripona
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.