Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
asertóričen -čna -o prid. (ọ́) knjiž. ki izraža določno trditev, ugotovitev: asertorična prisega
♦ filoz. asertorična sodba sodba, v kateri se kaj ugotavlja, trdi
SSKJ
févdnik -a m (ẹ̑) zgod. kdor ima fevd v užitku: fevdniki in podložniki celjskih grofov; prisega fevdnikov
SSKJ
Hipókratov -a -o prid. (ọ̑) v zvezah: knjiž. Hipokratova prisega nekdaj besedilo, ki vsebuje moralna načela zdravniškega poklica in dela
♦ med. Hipokratova čepica obveza za glavo, pri kateri je glava povita od čela do konca lasišča
SSKJ
krív -a -o prid. (ȋ í) 
  1. 1. ki se odklanja, izstopa iz osnovne smeri: kriva črta; vse ploskve so krive; ravnilo je proti koncu krivo / kriv gaber / za klobukom je nosil kriva peresa krivčke, krivce
    // ki je tak zaradi svojega namena: kriv nož; kriva sablja / v roki je držal krivo palico
    // ki nima naravne, pravilne oblike: kriv nos; imel je kriv prst; krive noge / ekspr. posušen in kriv starec
  2. 2. v povedni rabi ki je povzročil kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: te nesreče je on kriv; biti kriv smrti; oče je kriv za tako stanje; čutiti se krivega / ekspr.: sam si je kriv; jaz mu nisem kriv
    // ki stori, navadno nehote, kaj slabega, neprijetnega, nezaželenega: sodišče je odločilo, da je kriv
  3. 3. jur. ki ni v skladu z dejstvi: kriva obtožba, ovadba; krivo pričevanje; kriva izpoved / kriva prisega kriva izpoved zapriseženega
    // nastopil je kot kriva priča
    // ekspr., redko lažen, napačen: dobil je krive informacije; širiti krive vesti
    // raba peša ki vsebuje kaj, kar v določenem okolju ni priznano za pravo, pravilno: širiti krive nauke; krivi nazori / kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi vera, ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna
    // star. po deželi so hodili krivi preroki
    ●     ekspr., redko kriv pogled sovražen, nenaklonjen; ekspr. hoditi po krivih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; pesn. sreča kriva nesreča; ekspr. ti učiš pa krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami
    krívo prisl.: krivo se držati; krivo govoriti, misliti; krivo me je razumel; krivo soditi človeka; krivo raščene noge
    krívi -a -o sam.: po krivem dolžiti; publ. spoznali so ga za krivega sodišče je odločilo, da je kriv
SSKJ
manifestacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na manifestacijo: manifestacijski sprevod; manifestacijsko zborovanje
♦ jur. manifestacijska prisega zaprisežena napoved dolžnika o njegovem premoženjskem stanju, razodetna prisega
SSKJ
nèprelomljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki se ne sme prelomiti, prekršiti: neprelomljiva obljuba, prisega / neprelomljiv zakon neprekršljiv
SSKJ
podlóžniški -a -o prid. (ọ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na podložnike ali podložništvo: podložniške dajatve / podložniški odnosi / izpolnjevati podložniške dolžnosti do cesarja
    ♦     zgod. podložniška prisega do odprave tlačanstva prisega podložnika zemljiškemu gospodu
  2. 2. ekspr. pretirano pokoren, poslušen: prezirati podložniške uradnike / otresti se podložniškega duha
SSKJ
prelomíti -lómim dov. (ī ọ́) 
  1. 1. z lomljenjem razdeliti na dva dela: prelomiti vejo / prelomiti po sredi / prelomiti palico na dvoje
  2. 2. nav. ekspr. ne izpolniti tega, kar je bilo dogovorjeno, obljubljeno, rečeno: prelomila je besedo, obljubo, prisego / prelomiti pogodbo, pravila, zakon prekršiti
  3. 3. publ., z orodnikom narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati in se začne kaj novega, drugačnega: prelomiti s starimi navadami, preteklostjo; prelomil je z vsem, kar ga je vezalo nanjo; dokončno so prelomili s starim načinom življenja / z njim je prelomil nima več zveze z njim
    // pisatelj je prelomil s tradicijo našega pripovedništva
    ♦     jur. prelomiti palico nad obsojencem nekdaj odrediti izvršitev sodbe; rel. prelomiti post
    prelomíti se 
    1. 1. zaradi sile, pritiska ne biti več (popolnoma) zraščen, skupaj: macesen se je prelomil čez sredo; pod težo snega se je veja prelomila / na tem mestu se noga malokdaj prelomi
    2. 2. ekspr., v zvezi z v (nenadoma) preiti v kaj drugega: tu se je breg iz strmine prelomil v položno pobočje / glas se ji je v grlu prelomil v pretresljiv jok / poletje se hitro prelomi v jesen nagne
      // nenadoma prenehati obstajati: ljubezen v njej se je prelomila / družinski mir se je prelomil
      ●       ekspr. na ovinku se cesta prelomi strmo spusti navzdol; ekspr. sredi govora se mu je glas prelomil nenadoma ni mogel več govoriti; knjiž., ekspr. pri tem delu se je njegova postava prelomila k tlom bil je zelo sključen, nagnjen naprej; ekspr. stopnišče se je dvakrat prelomilo imelo je dva vmesna presledka, podesta; ekspr. glej, da se pri delu ne prelomiš da se preveč ne izčrpaš; ekspr. služabnik se je trikrat prelomil v pasu globoko priklonil
    prelómljen -a -o: prelomljena kost; prelomljena palica; prelomljena prisega; prelomljen posredi
SSKJ
priséga -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. na določen način dano zagotovilo o resničnosti v postopku izpovedanega: potrditi izpoved s prisego; obrazec za prisego / sodnik narekuje prisego / pod prisego izjaviti, izpovedati kaj
  2. 2. javna, po določenem postopku dana obljuba ravnati se po načelih, navedenih v izjavi; slovesna izjava: izreči, podpisati prisego / olimpijska, sodniška, vojaška prisega; prisega predsednika republike
    // besedilo te izjave: brati prisego
  3. 3. ekspr. trdna obljuba: verjela je njegovim prisegam; držati, izpolniti, prelomiti prisego; prisega zvestobe
    ●     Hipokratova prisega besedilo, ki vsebuje moralna načela zdravniškega poklica in dela
    ♦     jur. kriva prisega; očiščevalna prisega nekdaj prisega, s katero obdolženec, toženec odvrne od sebe obdolžitev, tožbo; zgod. podložniška prisega do odprave tlačanstva prisega podložnika zemljiškemu gospodu
SSKJ
razodéten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na razodetje: razodetna vsebina
♦ jur. razodetna prisega zaprisežena napoved dolžnika o njegovem premoženjskem stanju
SSKJ
róta -e ž (ọ̑) rel. cerkveno sodišče najvišje stopnje, ki odloča o sodbah nižjih sodišč zlasti glede zakonske zveze: sklep rote / rimska rota
♦ zgod. staroslovanska, predkrščanska prisega
SSKJ
vazálski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vazale ali vazalstvo: vazalska pogodba, prisega / vazalska odvisnost
SSKJ
vézati in vezáti véžem nedov. (ẹ́ á ẹ́) 
  1. 1. z namestitvijo vrvi, traku, verige okrog česa delati, da to je, ostane skupaj: vezati lase; žrtvam so vezali noge in roke; vezati smuči z jermeni / vezati koruzne storže; vezati dračje v butaro; vezati pšenico v snope / vezati lončeno posodo za zaščito, trdnost jo obdajati z žico
    // vezati trte h kolom privezovati; vezati čoln, ladjo v pristanišču / vezati konce niti zavezovati; dolgo si je vezal kravato / vezati vozel
    // na tak način delati, izdelovati: vezati metle, šopke; v mladosti je vezal splave
  2. 2. delati, da je kaj
    1. a) skupaj, združeno: hodnik veže stanovanjske prostore / korenine vežejo zemljo; sila, ki veže sonce in planete
    2. b) dostopno: cesta, pot veže tovarno z javno cesto; most veže otok s kopnim
      // delati, da kaj postane celota, eno: vezati glasove v besede / ljubezen ju veže v veselju in trpljenju; ekspr. otroci so ju trdno vezali
  3. 3. teh. na določen način, z določenimi pripravami delati, da je kaj tako skupaj, da tvori celoto: vezati kovinske, lesene dele; vezati ostrešje; vezati električne vodnike; vezati z lesenimi klini, kovicami
  4. 4. obrt. šivati, lepiti (natisnjene) pole in jih spajati s platnicami in hrbti: vezati knjigo / vezati v platno, usnje
  5. 5. delati, da ima kdo s kom kaj skupnega: veže jih jezik, kultura; vežejo jih sorodstvene vezi so sorodniki
    // vežejo ju nekdanji skupni nastopi; z njim ga je vezalo enako mišljenje / veže ju prijateljstvo
  6. 6. delati, povzročati, da se kdo ne more svobodno premikati: spone so ga trdno vezale / obleka veže / ekspr. nemoč mu veže korake
  7. 7. delati, povzročati, da kdo mora ravnati v skladu z dogovorjenim, sklenjenim: veže ga dolžnost, obljuba, prisega, ekspr. beseda; pogodba, zakon jih ne veže
    // delati, da je kdo dolžen
    1. a) ravnati se po čem: pri izbiri zaves so jo vezale barve sten in pohištva
    2. b) izpolniti svoje dolžnosti: družina, služba ga veže; ne prisegaj, nočem te vezati; vezal se je za eno leto v gledališču
  8. 8. nedov. in dov., v zvezi z na delati, povzročati, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: trgovino so vezali na enega samega dobavitelja / s prijaznostjo jih je vezal nase; nanjo ga ne veže nič več; začel se je vezati na novo družbo in okolje / vezati se na tradicijo; vezati se na zemljo / spomin ga veže na rojstni kraj
    // delati, povzročati, da ima kdo do koga pozitivna čustva; navezovati: vse bolj ga je vezala nase; počasi sta se vezala drug na drugega
  9. 9. z orodnikom delati, da je kaj v kaki zvezi, odvisnosti: vezati študij psihologije s pedagogiko; stensko slikarstvo se veže z arhitekturo / njegovo delo se veže s slovenskim gledališčem / vezati prodajo otrobov s prodajo moke
  10. 10. nedov. in dov., v zvezi z na delati, da je uresničitev, veljavnost česa odvisna od uresničitve, izpolnjevanja česa drugega: prenos posesti sta vezala na preskrbo starih staršev / vezati pogodbo na pogoje, rok
  11. 11. nedov. in dov., ptt delati, da kdo dobi telefonsko zvezo z drugim telefonskim priključkom: centrala, telefonist veže; takoj so jo vezali z njegovo novo številko; direktno vezati
  12. 12. nedov. in dov., fin. s pogodbo določati rok, pred katerim vlagatelj ne more razpolagati z vloženim denarjem: vezati hranilno vlogo / podjetje je vezalo sredstva na tri leta / vezati denar v banki
    // omejevati razpolaganje z vrednostnim papirjem na pogoj, naveden na njem; vinkulirati: vezati hranilno knjižico
  13. 13. delati, povzročati, da kaj postane sestavni del tega, v čemer se nahaja: krvno barvilo veže kisik; snov, ki veže nafto; kemično vezati
    // nepreh. imeti vezalno lastnost, moč: apno, cement, mavec veže; lepilo veže po nekaj urah
    ●     star. stala sta pred hišo in vezala besede se pogovarjala; vezati birmo biti za botra; ekspr. otrobe vezati vsebinsko prazno govoriti; knjiž. spanec ji je začel vezati oči postala je zaspana; publ. vezati začetke te ideologije na romantiko povezovati jih z romantiko; premlad si še, da bi se že vezal se poročil; ekspr. ni si pustil vezati rok hotel je svobodno odločati
    ♦     elektr. vzporedno, zaporedno vezati; fin. vezati valuto na vrednost marke; gastr. vezati dodati juhi, omaki mešanico rumenjaka in smetane, da se maščoba enakomerno porazdeli in jed izboljša; kem. vezati spojine z vodo v hidrate; atom kisika se veže z dvema atomoma vodika; les. vezati (deske) na pero in utor; lingv. predlog pri se veže z mestnikom ima poleg sebe samostalnik v mestniku; voj. vezati sovražnikove sile s svojo navzočnostjo zadrževati jih na določenem področju
    vežóč -a -e: most, vežoč otok s celino
    vézan -a -o: na osebo vezan dokument; preveč je vezan na domače kraje; biti vezan na uvoz / vezana cena določena, omejena; vezane in broširane knjige; vezana hranilna vloga
    ●     vezani kozolec dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; vezan moški poročen
    ♦     fiz. vezani elektron; kem. vezani kisik kisik v spojini; na kisik vezana kovina; les. vezani les vezane in panelne plošče; vezana plošča plošča iz navzkrižno lepljenih furnirjev; lit. vezani ritem ritem, pri katerem so poudarki stalni; vezana beseda poezija; obrt. vezano okno okno iz dvojnih okenskih kril, nasajenih na ena nasadila; vezan v polusnje vezan z usnjenim hrbtom; šah. vezana figura figura, ki se ne more premakniti, ker krije vrednejšo figuro ali kralja; prisl.: učenci že berejo vezano z naravnim izgovorom, ne zlogovaje; vezano varčevati
    ♦     muz. vezano označba za način izvajanja legato
SSKJ
vojáški -a -o prid. (á) nanašajoč se na vojake: vojaški poklic; vojaške veščine / vojaški škornji; vojaška puška, uniforma; vojaško letalo, vozilo; vojaško pokopališče / vojaške akcije; vojaška parada; vojaška prisega / vojaška akademija, šola; vojaška enota / vojaški udar; vojaška diktatura; vojaška oblast / vojaški begunec dezerter; vojaški sluga v nekaterih deželah vojak, dodeljen oficirju za osebno strežbo; vojaška invalidnina invalidnina, ki jo prejema vojaški invalid poleg plače ali pokojnine; vojaška knjižica dokument, ki izkazuje identiteto, uspeh med služenjem vojaškega roka in kasneje vojno razporeditev vojaškega obveznika
● star. stopil je v vojaški stan postal je vojak; ekspr. vojaška disciplina zelo stroga; ekspr. obleči vojaško suknjo postati vojak; ekspr. sleči vojaško suknjo nehati biti vojak
♦ jur. vojaško sodišče sodišče, ki sodi o kaznivih dejanjih vojaških oseb in o določenih kaznivih dejanjih drugih oseb, ki se nanašajo na obrambo ali varnost države; polit. vojaška zveza dogovor med državami zlasti glede vojaškega sodelovanja; voj. vojaški čini; vojaški instruktor; vojaški rok čas obveznega bivanja (vojaškega obveznika) v vojski; vojaška obveznost predpisano služenje vojaškega roka; vojaške operacije; vojaška pošta šifriran naslov vojaške organizacijske enote; vojaške vaje; vojaško okrožje vojaška teritorialna uprava, ki se ukvarja z mobilizacijsko, naborno in kadrovsko problematiko vojaških obveznikov
    vojáško prisl.: pozdraviti (po) vojaško; vojaško vzgojen človek
SSKJ
zaklétev -tve ž (ẹ̑) 
  1. 1. po ljudskem verovanju izrek besede, besed, s katerimi se kdo ali kaj zakolne: ob zakletvi se je drevo posušilo
    // posledica, učinek tega izreka: rešiti se zakletve
    // beseda, besede, s katerimi se kdo ali kaj zakolne: izgovoriti zakletev
  2. 2. ekspr. odločitev, sklep glede česa, podkrepljen s kletvijo: uresničiti zakletev
    ●     zastar. vojaška zakletev vojaška prisega, slovesna izjava
SSKJ
zapriséga -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. javna, po določenem postopku dana obljuba ravnati se po načelih, navedenih v izjavi; slovesna izjava: opraviti zaprisego; zaprisega pri zastavi; obred zaprisege; obrazec za zaprisego
  2. 2. glagolnik od zapriseči: sodnikova zaprisega priče / krivična zaprisega prisega
SSKJ
zastáva1 -e ž (ȃ) 
  1. 1. kos tkanine določene barve ali več barv, ki predstavlja simbol kake države, naroda, organizacije: zastava plahuta, plapola, vihra v vetru; s stolpa se vije zastava; dvigniti zastavo na drog pred taborom; izobesiti, sneti zastavo; razviti, zviti zastavo; okrasiti hiše z zastavami in cvetjem; belo-modro-rdeča zastava; tribarvna zastava / brigadna zastava; društvena zastava prapor; državna, jugoslovanska, slovenska zastava; olimpijska zastava; zastava Rdečega križa / bela zastava kos bele tkanine na drogu kot znamenje vdaje, pripravljenosti na pogajanje; črna ali žalna zastava kos črne tkanine na drogu kot znamenje žalovanja; red jugoslovanske zastave z lento visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za zasluge pri utrjevanju prijateljskih odnosov med Jugoslavijo in drugimi državami; red dela z rdečo zastavo visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za posebne zasluge na področju gospodarstva, družbenih dejavnosti
    // kot znamenje počastitve, slovesa nagniti, pripogniti zastavo nad grob
    ♦     navt. krmna zastava zastava države, v kateri je ladja vpisana v ladijski register
    // ekspr., s prilastkom kar je po obliki temu podobno: ogenj plapola v širokih zastavah; veter raznaša zastave dima; sive zastave megle
    // ekspr., s prilastkom država, katere simbol ta je: ladja jugoslovanske zastave / ozemlje je bilo pod britansko zastavo britansko oblastjo; film so prikazovali pod francosko zastavo kot francoski film; igrati pod jugoslovansko zastavo kot predstavnik Jugoslavije
  2. 2. ekspr., s prilastkom nazor, program, gibanje: zapustil je narodno zastavo; prisega na zastavo stranke
    ●     ekspr. pri konjskih dirkah, v plavanju nosi zastavo je prvi, najboljši; ekspr. ta vrsta jabolk nosi zastavo v ceni je najdražja; na odkritem otoku so razvili, zasadili svojo zastavo v znamenje svoje navzočnosti, oblasti na otoku so izobesili, namestili svojo zastavo; spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja; publ. pod zastavo imajo sto divizij njihova vojska šteje; publ. poklicali so pod zastavo vse za vojsko sposobne moške poklicali so v vojsko, mobilizirali; vznes. dvignil je zastavo boja za osvoboditev začel je boj; vznes. visoko dvigajo zastavo napredka z vsemi silami si prizadevajo za napredek
SSKJ
žitomérec -rca m (ẹ̑) nekdaj kdor uradno meri žito: prisega za žitomerce
Število zadetkov: 18