Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
radovédnost -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost radovednega človeka: njena radovednost je zelo znana; zaradi njegove radovednosti ga nihče ne mara / ekspr. sama radovednost te je
// želja vedeti, izvedeti stvari, ki jih ni nujno potrebno vedeti: obšla, premagala ga je radovednost; vzbujati radovednost; to je naredil iz radovednosti / oči se mu svetijo od radovednosti / slabš. babja radovednost; raziskovalna radovednost
● ekspr. pasti radovednost zadrževati se kje in si radovedno ogledovati kaj
SSKJ
nasítiti -im dov. (í ȋ) zadovoljiti komu potrebo, željo po hrani, jedi: nasititi otroka; nasititi se sira; nasititi se s krompirjem, ribami; ekspr. nasititi si želodec / ekspr. besede nikogar ne nasitijo; pren. vse je storil, da bi nasitil svojo častihlepnost; nasititi si radovednost
    nasítiti se ekspr.  naveličati se: dekleta se je že nasitil / teh pesmi se nikoli ne nasitiš
    nasíčen -a -o 
    1. 1. deležnik od nasititi: nasičeni in napojeni gostje; ekspr. nasičena lakomnost, radovednost; biti nasičen življenja
    2. 2. ki ima česa v zelo veliki meri: s frazami nasičen članek; z dimom, vlago, vonji nasičen zrak / tržišče postaja nasičeno
      ♦       kem. nasičeni ogljikovodik spojina ogljika in vodika, v kateri so ogljikovi atomi med seboj vezani z eno vezjo; nasičena raztopina raztopina, v kateri se določena snov ne more več raztapljati; teh. nasičena barva barva, ki ima tako sestavo, da učinkuje izrazito, polno
SSKJ
têžek in težák têžka -o tudi -ó prid., téžji (é ȃ é) 
  1. 1. ki ima razmeroma veliko težo: valiti težke sode; težka butara; kot svinec težki kovčki / težek moker sneg lomi veje; polni klasi so težki / težek zimski plašč debel
    // z izrazom količine izraža težo, ki se ugotavlja s tehtanjem: je petinsedemdeset kilogramov težek in stoosemdeset centimetrov visok / koliko je težek koliko tehta
  2. 2. ki je iz debelih, velikih sestavnih delov: težki čolni; težki tovornjaki vozijo po cesti; težke krojaške škarje; težko pohištvo / težki oblaki veliki, temni
    // težki portali masivni; težke črne kite debele
    // težka mehanizacija stroji z veliko zmogljivostjo, zlasti za opravljanje zemeljskih del
  3. 3. ki izraža, kaže telesni napor: težka hoja / težko dihanje, sopenje / težki koraki trdi, glasni; težki udarci na vrata
  4. 4. za katerega je potreben velik trud, spretnost, sposobnost: težek poklic, študij, vzpon; odgovor na to vprašanje je težek; pred njim je bila težka bitka; težka naloga / piše v težkem jeziku zapletenem, nejasnem; težek nasprotnik težko premagljiv; težek učni načrt zelo zahteven; vinograd ima na težkem zemljišču zelo neugodnem za obdelavo; težka knjiga težko razumljiva
    // za težko delo ni sposoben fizično naporno; pred seboj ima težek dan zelo naporen
  5. 5. ki prinaša dosti težav, neprijetnosti: težka bolezen; težka kazen, novica; zadela ga je težka nesreča zelo huda
    // izvedeti težko resnico zelo neprijetno
    // težek poraz zelo velik, s hudimi posledicami; težka napaka, zabloda, zmota; težka obtožba / težka preteklost polna težav, trpljenja; težko umiranje; težko življenje / težka operacija zelo nevarna; težka poškodba
    // ki zelo otežuje življenje, delo: postaviti komu težke pogoje; živeti v težkih razmerah / biti v težkem položaju
    // ki povzroča pomisleke, omahovanje: težka izbira, odločitev / težka odpoved; to je bila zanj težka žrtev
  6. 6. ki prizadeva žalost, bolečino: težek spomin; smrt staršev je bila zanj težka izguba; težke misli; težka slutnja; težko slovo
    // ki izraža, kaže žalost, bolečino: težek vzdih / težek pogled žalosten; strog
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: težka bolečina; težka bridkost srca; težka žalost
  7. 7. ki povzroča neprijetno telesno počutje: težek vonj, zadah; težek zrak
    // nav. ekspr. zelo neprijeten, mučen: v prostoru je zavladal težek molk / imeti s kom težek pogovor; to je težka zadeva
  8. 8. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki; hud: biti pod težkim pritiskom; težka skrb, žalitev / težki notranji boji; težki davki visoki; težek naliv močen, hud; pasti v težko krizo; težka megla, tema gosta
  9. 9. ki ima določeno značilnost v visoki meri: težek bolnik, ranjenec / ekspr.: težek tat velik; težek kmet bogat, velik; težek milijonar / ekspr., z oslabljenim pomenom vreči stran težke milijone
  10. 10. v katerem osnovna sestavina nastopa v veliki meri: težek parfum; težke cigarete; težka pijača
    // težko prebavljiv: težka hrana / težka večerja
  11. 11. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki se telesno ali duševno slabo počuti: bil je težek od skrbi; čutil se je težkega in bolnega / po kosilu je postal težek zelo zaspan
    // od vina je imel težko glavo neprijeten občutek v glavi
  12. 12. pog. siten, nadležen: kadar je pil, je postal težek; težka ženska
    // ki se nerad prilagaja okolju, zahtevam; težaven: težek otrok / težek značaj
    ●     pog. pri kupčiji je zaslužil težek denar dosti denarja; ekspr. govoril je s težkim glasom z nizkim, globokim; ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge; ekspr. težek križ si je naložil na rame sprejel je veliko skrb, odgovornost; ekspr. jé težki kruh rudarjev preživlja se s težkim rudarskim poklicem; pog. ta človek je težek milijone ima veliko milijonov; evfem. težek odgovor boš dajal pred Bogom v krščanskem okolju pred Bogom si zelo kriv; ekspr. za vse je plačal težek račun je moral dosti pretrpeti; ekspr. to je zadalo trgovini težek udarec jo je zelo prizadelo; narediti se težkega s sprostitvijo mišic otežiti komu dvig; težka atletika atletika, ki obsega dviganje uteži, rokoborbo, boks; težka industrija industrija, ki proizvaja velike stroje, naprave, zlasti za opremo tovarn; ekspr. biti težke krvi miren, nerazburljiv, vztrajen; imeti težke noge težko hoditi; ekspr. varuj se ga, ima težko pest, roko močno udari; ekspr. s svojo odločitvijo mu je prizadel težko rano ga je zelo prizadel; ekspr. v roke so dobili težko ribo pomembnega nasprotnika; pomembnega člana kake organizacije, skupine; pri pisanju ima težko roko močno pritiska, okorno piše; ekspr. imeti težko sapo oteženo, težko dihati; pog. ima težke zveze zelo pomembne; veke so mu postale težke postal je zaspan; ekspr. dom je zapustil s težkim srcem nerad, z obžalovanjem; poln skrbi; ekspr. otroci mu delajo težko srce ga žalostijo; mu povzročajo skrbi; vsak začetek je težek
    ♦     agr. konj težke pasme pasme, ki se goji za prevažanje težkih tovorov; kokoš težke pasme pasme, ki se goji zlasti zaradi mesa; težka prst, zemlja prst, zemlja z več glinenimi primesmi in manj peska in organskih snovi; grad. težki beton beton, v katerem je barit; jur., do 1930 težka ječa; kem. težki vodik stabilni težki izotop vodika; težka voda voda, v kateri je težki vodik; les. težki les les z veliko gostoto; metal. težke kovine kovine z veliko gostoto; težka valjalna proga valjalna proga za valjanje kovinskih, navadno jeklenih blokov; obrt. težka konfekcija oblačila iz debelejšega blaga, zlasti plašči; težka obutev; strojn. težko olje olje z vreliščem med 230° in 350° C; šah. težka figura trdnjava ali dama; šport. težka kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže nad 83 kg; teh. težki bencin bencin z višjo gostoto in vreliščem med 100° in 150° C; voj. težki top top s kalibrom cevi nad 155 mm; težka artilerija artilerija s kalibrom cevi nad 155 mm; težka strojnica na podstavek, vozilo, letalo pritrjeno avtomatsko orožje za streljanje na večje cilje; mitraljez; težko orožje orožje večjega kalibra ali večje teže
    težkó 
    1. 1. prislov od težek: kdor težko dela, mora imeti močno hrano; težko naložen voz / težko se je odločil, odpovedal
      ♦       metal. težko taljive kovine kovine, ki imajo tališče nad 1.500° C
    2. 2. izraža, da se kaj opravlja s trudom, naporom: bolnik težko diha, govori; zaradi utrujenosti težko hodi / težko sledi njegovim mislim; težko razumljiva knjiga / težko se je prebijal skozi življenje
      // izraža, da je kaj povezano z velikim prizadevanjem: težko ga je našel; težko ga je prepričal; težko je razločil, kaj piše / težko premaguje radovednost; težko skriva čustva / težko popravljiva škoda; težko prehodni kraji
      // izraža, da je za kaj potrebno dosti energije, kakega sredstva: težko gorljiva, topljiva snov / težko prebavljiva hrana
    3. 3. izraža, da kdo za kaj nima ugodnih okoliščin, možnosti: težko so mu dali, ker sami nimajo; zaradi otrok gre težko od doma
      // izraža, da je malo možnosti, verjetnosti za uresničitev česa: s to krmo bo težko preredil toliko živine; to bo težko uganil / težko če ga bo našel; težko da bi kdo ostal živ
      // v medmetni rabi izraža pritrditev s pridržkom: bo avtomobil vzdržal? Težko (da) / ali ne bi bilo bolje molčati? Težko če ne
    4. 4. izraža neprijetnost česa: težko vas prosim, vendar vas moram / v povedni rabi: težko je govoriti o tej kočljivi stvari; težko mi je sprejemati darila
      // izraža, da se kaj dela z odporom: težko ga poslušam, ko govori neumnosti; težko prenašam njegove žalitve
    5. 5. v povedni rabi izraža neugodnost razmer, stanja: pri njih je težko, odkar je umrla mati; po vojni je bilo nekaj časa težko / težko je, ker noče več delati
      // izraža težavnost česa: težko je, če vsak dela po svoje; težko bo, če ga ne bodo pustili pri miru
    6. 6. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža stanje bolečine, prizadetosti: ob slovesu mu je bilo težko; bilo mu je tako težko, da je jokal
      // v zvezi z za izraža obžalovanje: težko mi je zanjo, ker je dobro dekle; za mlade ljudi mi je težko / težko mi je za brati žalujem za njimi; pogrešam jih
    7. 7. nav. ekspr. zelo, hudo: težko ga je prizadel; težko bolan, ranjen
      // silovito, močno: težko stopati; vrata so težko zaječala; ura je težko udarila glasno, zamolklo
      // težko pasti na tla z močnim udarcem
      ●       zaradi hitre hoje mu je bilo težko pri srcu je čutil tesnobo, bolečino pri srcu; ekspr. že nekaj časa me težko gleda tukaj ne vidi rad, da sem tukaj; besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je to povedal; med vojno je bilo težko za živež ga ni bilo dovolj na razpolago; z bolnimi otroki je težko bolni otroci povzročajo težave
    têžki -a -o sam.: ne bi rad bral kaj težkega; nekaj mračnega, težkega je v njem; nič težkega ne sme jesti težko prebavljive hrane; ekspr. težka mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; prim. težji
SSKJ
gnáti žênem nedov., stil. ženó (á é) 
  1. 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: motor žene črpalko; veter žene jadrnico; voda žene mlinsko kolo; elektrika žene stroj / predica žene kolovrat / ekspr., z oslabljenim pomenom: pridno je gnal koso kosil; ribiči so krepko gnali vesla veslali
    // ekspr. burja žene oblake, valove
    // delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: neusmiljeno je gnal konja; ekspr. gnal je avto proti morju; nepreh. z vso silo je gnal; ekspr. gnala sta se, da se je kadilo za njima / sivi oblaki so se gnali od juga / ekspr. sovražnika smo gnali noč in dan preganjali, zasledovali
  2. 2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: gnati živino na pašo, v planino / oče je gnal vola na semenj; gnati kravo k biku / ekspr. videl je, kako so jih gnali na morišče
  3. 3. nav. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo zelo aktiven: k tebi ne pridemo delat, ker nas preveč ženeš; celo otroke ženejo k težkemu delu; gnal ga je od jutra do večera
    // delati, povzročati, da pride kdo v določeno stanje: glad žene ljudi v obup; ne vem, kaj jih je gnalo v smrt / radovednost, strast, želja jo je gnala naprej; pojdi, kamor te srce žene / brezoseb. zločinca žene na kraj zločina
  4. 4. ekspr. kar naprej govoriti, ponavljati: ženske so gnale svoj očenaš / godci ves čas ženejo isto melodijo / zmeraj žene (eno in) isto
  5. 5. delati brste; brsteti: drevje že žene; kal žene / veje na stari češnji ne ženejo več
    // v zvezi z v razvijati se, rasti: ajda žene v cvet; žita ženejo v klas
    ●     ekspr. stvar so gnali predaleč pretiravali so; ekspr. ta človek žene vse na nož vse obravnava s prepirom; ekspr. gnati vik in krik zelo se razburjati za kaj; star. sosed je gnal vso stvar na pravdo predal sodišču, tožil; preveč si ženeš k srcu preveč se žalostiš, vznemirjaš
    ♦     agr. drevje žene v les bujno raste, a malo rodi; med. bolnika žene na blato, na vodo prepogosto si mora izpraznjevati črevesje, mehur
    gnáti se ekspr.  
    1. 1. izredno si prizadevati za kaj: gnal se je brez oddiha, da bi preživel družino; gnati se z delom, učenjem; preveč se ženeš; za doto se ne bom gnal
    2. 2. s težavo hoditi, se premikati: drug drugega sta podpirala in se gnala proti domu; utrujeno so se gnali naprej
    ženóč -a -e: mimo so hodili kmetje, ženoč živino na semenj
    gnán -a -o: sneg, gnan od burje; žival, gnana od nagona samoohranitve
    ♦     teh. gnano kolo kolo, ki ga kdo ali kaj žene; mehanično, ročno, strojno gnana naprava
SSKJ
prelíti -líjem dov. (í) 
  1. 1. z vlivanjem spraviti kaj tekočega v drugo posodo: preliti mleko iz lonca v kozico
    // narediti, da pride tekočina na (vso) površino kake jedi: preliti makarone z omako
    // prekriti površino česa s tekočo snovjo: preliti cestišče z asfaltom; pren., ekspr. sobo, ulico je prelila tišina
  2. 2. knjiž., ekspr., v zvezi z v izraziti, izpovedati kaj tako, da nastane to, kar določa samostalnik: preliti svoja čustva, doživetja v pesmi, skladbe, verze
    // dati čemu, zlasti umetniškemu delu, drugo, drugačno obliko: preliti opero v balet; preliti roman v odrsko delo / preliti pesnitev v drug jezik prevesti
  3. 3. ekspr., s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride denar na drugo področje, da menja lastništvo: preliti del dohodka v drugo organizacijo, drug sklad
  4. 4. pretopiti: preliti zvonove v topove
  5. 5. redko obliti, politi: od strahu ga je prelil mrzel pot; od napora ga je prelil znoj
  6. 6. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik; obiti: prelil ga je strah, da je zašel; prelil ga je občutek sreče
    ●     ekspr. za njim ni nihče prelil solze se ni jokal, ni žaloval; ekspr. o tej stvari se je prelilo že dosti črnila se je dosti pisalo; knjiž., ekspr. ta narod je prelil veliko tuje in svoje krvi se je veliko bojeval; ekspr. prelili so veliko znoja, da so to naredili zelo so se trudili; ekspr. zavzeli so vas, ne da bi prelili kapljo krvi ne da bi bil kdo ranjen, ubit; vznes. preliti kri za domovino pasti, umreti v boju za domovino; publ. preliti načela v stvarnost uresničiti jih
    prelíti se 
    1. 1. tekoč priti z enega konca na drugega: voda se je zaradi sunka prelila po posodi / knjiž. solzi sta se prelili čez njegove oči sta stekli, zdrsnili
      // ekspr. preiti na drugo mesto, področje: del prebivalstva se je prelil v industrijske kraje
    2. 2. knjiž., ekspr. razširiti se, preiti: borbenost se je prelila na vse moštvo / ideje so se prelile v gibanje
    3. 3. ekspr. polagoma preiti v kaj drugega: na soncu se je modra barva prelila v zelenkasto / dan se prelije v noč / njena radovednost se je prelila v nemir
      ♦       film. slika (na zaslonu, platnu) se prelije se spremeni tako, da se med izginjanjem slike že pokaže naslednja
    prelít -a -o: z asfaltom prelita cesta; za domovino prelita kri; pozabiti na trpljenje in prelite solze
SSKJ
dražíti in drážiti -im, in drážiti -im nedov. (ī á; á ā) 
  1. 1. delovati na organizem tako, da nastane reakcija: prah draži pljuča; dražiti oči s solzivcem; dražiti živce; brezoseb. draži ga h kašljanju, na kašelj / pečenka ga prijetno draži v nos; sadje draži tek pospešuje, veča
    // razvnemati, podžigati: dražiti domišljijo; skrivnost je dražila dekličino radovednost
  2. 2. spravljati koga v razburjenost, jezo: paglavci dražijo berača; to ga draži kot rdeča ruta bika / dražiti čebele, psa / dražijo jo, da ima fanta; vsi jo dražijo z njim šalijo se, ker ga ima rada, ker jo ima rad; zelo me draži, da ga nisem spoznala
  3. 3. redko hujskati, podpihovati: dražil je ravnatelja proti meni
    dražèč -éča -e: dražeč nemir; dražeča snov
SSKJ
lomíti lómim nedov. (ī ọ́) 
  1. 1. s silo, pritiskom delati iz česa trdega nepravilne dele: lomiti dračje; rezati in lomiti kruh; spomladi se led na reki lomi; suhljad se lomi pod nogami / vihar lomi drevje ga podira, ruje; mu lomi veje; dal je palico čez koleno in jo lomil jo poskušal zlomiti; v jezi je divjal in lomil pohištvo grdo ravnal z njim, ga razbijal; pod težo se je deska začela lomiti je začela kazati znake, da se bo prelomila
    // ekspr.: pomol je lomil valove; morje se lomi ob pečinah; pren., knjiž. val ekspresionizma se je že lomil
    // s silo, pritiskom delati, da kaj trdega ni več s čim zraščeno, skupaj: otroci lomijo mladike v grmu; burja lomi ledene sveče; veter je lomil veje; veje se lomijo pod težkim snegom; lomiti koruzo lomiti koruzne storže s stebla
    // lomiti granit, kamen, marmor pridobivati uporabne kose iz žive skale
  2. 2. nav. 3. os. povzročati zvijanje telesa, udov: spet ga lomi božjast; krč jo lomi; vse telo mu lomijo krči / brezoseb.: včeraj ga je spet lomilo imel je napad božjasti; ekspr. gledalce je kar lomilo od smeha zvijali, pripogibali so se
    // z oslabljenim pomenom otrok ni zdrav, božjast ga lomi ima božjast, je božjasten
  3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa osebek: jeza ga lomi; krčevit jok jo je lomil; togota ga lomi / jeza ga lomi, ker ni bil izvoljen jezi se; taka radovednost me lomi, da moram pogledati
    // polaščati se, lotevati se: komaj gleda, tako ga lomi spanec / kašelj ga je začel lomiti; že prej ga je lomil smeh, zdaj pa se je zakrohotal
  4. 4. publ. odpravljati, premagovati, uničevati: lomiti preživele nazore; lomiti stare družbene odnose, tradicijo; doslej ustaljena praksa se je začela lomiti; predsodki se lomijo
  5. 5. slabš. slabo znati, obvladovati kak jezik, zlasti v govorjeni obliki: za silo je lomil angleščino; lomil je celo nekoliko po slovensko
  6. 6. pog., v zvezi z ga počenjati neumnosti, lahkomiselnosti: če ga bo še naprej lomil, bo izključen; mladina ga lomi / to smo ga lomili / njegova žena ga lomi z drugimi; lomi ga, kot da ne bi bil poročen se družabno, erotično izživlja
    // delati napake: igralec ga je pri premieri lomil; pri šolski nalogi sem ga strašno lomil / godba je dobro igrala, le boben ga je malo lomil / trdil je, da ga trgovina lomi
  7. 7. publ., v zvezi lomiti kopja zelo si prizadevati za kaj; bojevati se: lomiti kopja za pravico / zaradi tega se z njim ne splača lomiti kopja prepirati se
  8. 8. v medmetni rabi izraža začudenje, zavrnitev: menda se bosta ločila. Ne lomi ga; ali si zdaj jezna name? Nikar ga ne lomi; tega izpita ne bom nikoli naredil. Kaj ga pa lomiš
    ●     ekspr., redko težko delo človeka lomi zelo utruja; pog., ekspr. letos ga vreme lomi je slabo, nestalno vreme; zastar. tega vprašanja ne bom rešil, naj si še tako lomim glavo belim; knjiž. pili sta kavo in lomili bel kruh jedli; čakal je in nestrpno lomil prste z roko krčevito pregibal prste druge roke; jokala je in (si) lomila roke, lomila z rokami delala krčevite gibe, izražajoč žalost, obup; ekspr. pri tej nalogi si bo lomil zobe jo bo težko reševal; ekspr. medved je lomil skozi goščavo lomastil; knjiž. razbojniki lomijo v hišo vdirajo, vlamljajo
    ♦     agr. lomiti lan s posebno pripravo lomiti laneno slamo pri pridobivanju prediva; fiz. prozorno telo lomi svetlobo povzroča spremembo smeri valovanja pri vstopu vase; tisk. lomiti urejati, razvrščati stolpce stavka (v strani); usnj. lomiti usnje obdelovati ga tako, da postane lice nekoliko hrapavo
    lomíti se 
    1. 1. biti lomljiv: koruzni kruh se lomi / lasje, nohti se mu lomijo
    2. 2. ekspr. pripogibati se, zvijati se: ponižno je pozdravljal in se lomil v pasu; tako so se smejali, da so se kar lomili / lomiti se od smeha, v joku, v smehu
    3. 3. biti ostro ukrivljen: črta se lomi; reka se lomi; cesta se lomi navzdol; rov se ostro lomi / topol meče dolgo senco, ki se lomi ob zidu
      ♦       fiz. svetloba, zvok se lomi spreminja smer pri prehodu v drugo snov
    4. 4. knjiž., ekspr. izgubljati trdnost, moč: njen ponos se lomi; doslej ustaljena praksa se je začela lomiti; njegova upornost se lomi / lomiti se v sebi
      ●       glas se mu je lomil od ganjenosti, razburjenja govoril je pretrgano, s prekinitvami; ekspr. ob tujem izrazu se mu je lomil jezik težko ga je izgovarjal; ekspr. v njem se vse maje in lomi doživlja velike duševne krize; ekspr. dve uri sem se lomil po tistem kamenju (težko) hodil
    lomèč -éča -e: jokala je, lomeč (si) roke; plaz se vali v dolino, lomeč smreke kot bilke; stal je v zadregi, lomeč v roki vžigalico; pokanje lomečega se ledu
    lómljen -a -o: lomljena vrsta hiš / lomljeni kamen; lomljeni oklepaj iz dveh ležeči črki V podobnih znakov; lomljena črta
SSKJ
múčiti -im nedov. (ú ȗ) 
  1. 1. namenoma povzročati telesne bolečine: pri zasliševanju so ljudi tudi mučili; mučiti ujetnike; mučiti živali; mučili so ga, da bi kaj priznal / mučiti koga do smrti
  2. 2. nav. ekspr. povzročati, da mora kdo prestajati velik napor, velike neprijetnosti: ni je dal študirat, kaj bi jo mučil; mučil in teptal je ljudstvo; glej, kako mučiš psa, ko ga imaš na verigi / kaj bi mučil avtomobil po teh hribih; ne bom (si) mučil oči v temi / mučil jih je z dolgoveznim govorjenjem; ne bi vas rad mučil s številkami
  3. 3. povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje: mučil ga je z molkom, namigovanjem / negotovost ga muči; mučilo ga je, da so ga odstavili
    // nav. 3. os., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: muči ga zahrbtna bolezen ima zahrbtno bolezen; mučijo ga dvomi; začela ga je mučiti radovednost, kaj se je zgodilo postal je radoveden; žeja ga muči zelo je žejen
    ●     ekspr. ves večer je mučil harmoniko (slabo) igral nanjo
    múčiti se 
    1. 1. imeti telesne ali duševne bolečine: videl je, da se bolnik muči; mučil se je tako zelo, da ga ni mogla gledati; ranjeno žival so ubili, da se ne bi mučila
      // zelo neudobno, nelagodno se počutiti: otrok se muči v takih čevljih; divje živali se mučijo v kletkah
    2. 2. čutiti velik napor: poglej, kako se ti mučiš, jaz pa zlahka dvignem; zelo se je mučila, ko je vlekla voz
      // ekspr., s širokim pomenskim obsegom z naporom opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: muči se z nemščino, pa ji ne gre; sama se muči z otroki in gospodinjstvom; pren. ladja se muči skozi valove
      // knjiž. truditi se, prizadevati si: vojaki so se mučili, da bi premaknili voz; zelo se je mučil, da bi jih pridobil
    múčen -a -o: usoda mučenega naroda; bili so mučeni in pobiti
SSKJ
nèukrotljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) 
  1. 1. ki se ne da ukrotiti: neukrotljiv tiger, žrebec / ekspr. ti otroci so neukrotljivi
    // nav. ekspr. ki se ne da obvladati, premagati: neukrotljiv pohlep; mučila ga je neukrotljiva radovednost
  2. 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: popadel ga je neukrotljiv smeh; neukrotljiva jeza
    nèukrotljívo prisl.: neukrotljivo se boriti; govorila je kar naprej, neukrotljivo
SSKJ
nèutešèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é) 
  1. 1. ki ni utešen: neutešen otrok / neutešen jok; neutešena radovednost / neutešena lakota / neutešeno srce
    // knjiž. neizpolnjen, neuresničen: neutešene želje; njeno hrepenenje je bilo neutešeno
  2. 2. knjiž., redko (spolno) nezadovoljen; nepotešen: neutešena žena / neutešena sla
SSKJ
neznánski -a -o prid. (ȃ) 
  1. 1. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: to je resnično neznanski napor; gledal ga je z neznanskim prezirom; neznanski trušč; knjigo je bral z neznanskim užitkom; z neznansko naglico je stekel po stopnicah / mučila jo je neznanska radovednost; neznansko hrepenenje, sovraštvo, trpljenje
  2. 2. star. nenavaden, čuden: pogled na skalnato gmoto mu je vzbujal neznanski občutek; v temi je bil ta kraj precej neznanski / nerad je bil ponoči sam s tem neznanskim človekom
    // zelo grd, neprikupen: težko je bilo gledati njegov neznanski obraz; obleka neznanske barve / začel je peti s svojim neznanskim glasom
  3. 3. star. ki prinaša veliko trpljenje, hude težave; grozen: zadela ga je neznanska bolezen / roka je postala po kačjem piku zatekla in neznanska
    neznánsko 
    1. 1. prislov od neznanski: neznansko se ga boji; neznansko me boli glava; neznansko rad jo ima; neznansko lep človek; neznansko srečna je
      // ekspr., z rodilnikom izraža visoko stopnjo, veliko mero česa: neznansko dela ima; ta igra mu je povzročala neznansko zabave
    2. 2. star., v povedni rabi težko, mučno: neznansko ga je poslušati / neznansko mu je bilo pri duši
SSKJ
podkuríti in podkúriti -im dov. (ī ú) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da nastane ogenj: počakajte, da podkuri; podkuriti s papirjem, trskami; spretno podkuriti / podkuriti peč, v peči / ekspr. lopova sta hišo podkurila z več strani zažgala
    // podkuriti ogenj narediti
    // obdati z ognjem zlasti z namenom, da se kaj odstrani: podkuriti jazbecu v brlogu; bežali so, kot bi jim podkuril
  2. 2. ekspr. nahujskati, naščuvati: podkuril jih je, naj oba zaprejo; namesto da bi ga pomiril, ga je še podkuril / to ga je le podkurilo, da je še bolj nagajal spodbodlo, spodbudilo; mojo radovednost je s tem samo podkuril povečal
  3. 3. ekspr., z dajalnikom narediti komu kaj neprijetnega: sovražniku so podkurili; v drugi tekmi so nasprotniku dobro podkurili so jih premagali; če ne boš priden, ti bo že podkuril te bo kaznoval
    ●     ekspr. velik plaz jima je podkuril podplate je povzročil, da sta hitreje šla, tekla; ekspr. z lažjo ga je podkurila razjezila, razdražila
    podkúrjen -a -o: dobro podkurjena peč
SSKJ
podžgáti -žgèm dov., podžgál (á ȅ) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da nastane ogenj: vse je pripravljeno v peči, samo podžgati je treba; podžgati s trskami / podžgati grmado, slamo / podžgati ogenj narediti
  2. 2. ekspr. spodbuditi, navdušiti: govornikove besede so jih podžgale; uspeh ga je podžgal k še intenzivnejšemu delu / podžgati koga proti komu nahujskati, naščuvati
  3. 3. ekspr. povzročiti, vzbuditi: njegove besede so podžgale odpor do stvari; želja po maščevanju mu je podžgala pogum; to ga je podžgalo, da je rekel več, kot bi bil smel
    // v zvezi s še povečati stopnjo, intenzivnost česa: dogodek je še podžgal jezo nanj; dekletovo vedenje je še podžgalo njegovo ljubezen; tisto malo, kar je izvedela, je še podžgalo njeno radovednost
    ●     ekspr. vino je družbo močno podžgalo razvnelo, razgibalo; vulg. temu človeku bi bilo treba pod ritjo podžgati, da bi kaj ukrenil v svojem ravnanju je zelo ravnodušen, neprizadet
    podžgán -a -o: podžgani od njegove vneme, so še sami začeli hiteti
SSKJ
podžígati -am nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. delati, povzročati, da nastane ogenj: podžigati s trskami / podžigati slamo / podžigati ogenj delati; pren., ekspr. podžigati ogenj sovraštva
  2. 2. ekspr. spodbujati, navduševati: partizanske pesmi so podžigale brigade v boju; bratovo navdušenje je podžigalo tudi njega; podžigati koga k delu; z besedami podžigati; obotavljal se je in se obenem podžigal
    ●     ekspr. upor mu podžiga kri ga razvnema
  3. 3. ekspr. povzročati, vzbujati: njegove besede so podžigale odpor, sovraštvo; skrb za vsakdanji kruh ga je podžigala, da je delal podnevi in ponoči
    // v zvezi s še povečevati stopnjo, intenzivnost česa: ta dogodek je jezo nanj še podžigal; spori še podžigajo napetost med njimi; sestrini namigi so njeno radovednost še podžigali
    podžigajóč -a -e: podžigajoči klici, kriki; podžigajoč ritem; podžigajoče besede
SSKJ
potešíti -ím tudi potéšiti -im dov., potéši; potéšil (ī í; ẹ̄ ẹ̑) 
  1. 1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo preneha biti žalosten, nesrečen, vznemirjen: potešiti otroka / s svojo obljubo ga je potešila
  2. 2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, pijači: potešila je lakoto; potešiti (si) žejo
    // knjiž. (spolno) zadovoljiti: noben moški je ni mogel potešiti / potešiti poželenje
  3. 3. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: s cigareto je hotel potešiti jezo / potešiti bolečino / potešiti radovednost
  4. 4. knjiž. uresničiti, izpolniti: potešiti hrepenenje; potešiti želje
    potešèn -êna -o tudi potéšen -a -o: potešen je šel domov; potešena lakota
SSKJ
prebudíti -ím dov., prebúdil (ī í) 
  1. 1. povzročiti, da postane kdo buden: prebudilo ga je glasno govorjenje; prebuditi otroka; prebudil se je in prižgal luč; prebudil se je šele doma / prebudil se je žejen; pren. pomlad je prebudila travnike
    // v zvezi z iz povzročiti prenehanje stanja, kot ga določa samostalnik: prebudil ga je iz kratkega dremeža; ne smeš ga prebuditi iz globokega spanja / skušal jo je prebuditi iz nezavesti / prebuditi iz otopelosti, zamišljenosti
    // knjiž. narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: trudil se je, da bi prebudil delavske množice; prebuditi narod
  2. 2. ekspr. povzročiti, da kaj nastane: prebuditi ljubezen; materinski čut se ji je le počasi prebudil / znal je prebuditi radovednost / pogovor je prebudil v njem narodno zavest
    prebudíti se pesn.  poroditi se, nastati: dan se je že prebudil
    prebujèn -êna -o: narodno prebujeni ljudje; otrok še ni popolnoma prebujen; komaj prebujeno jutro
SSKJ
privêsti -vêdem dov., privêdel in privédel privêdla, stil. privèl privêla (é) 
  1. 1. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam pride: domov je privedel svoja nova prijatelja; sina je privedel s seboj
    // narediti, povzročiti, da pride kdo pod nadzorstvom na določeno mesto: privesti morilca na postajo milice; kar z dela so jih privedli tja / s silo privesti
    ♦     jur. privesti obtoženca
    // nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo kam pride sploh: radovednost ga je privedla k njim
  2. 2. narediti, povzročiti, da kdo pride v stanje, kot ga določa samostalnik: s svojim ravnanjem ga je privedel do obupa, v obup / do tega dejanja jih ni privedlo usmiljenje niso ga storili iz usmiljenja
    // narediti, povzročiti nastop stanja, kot ga določa samostalnik: slabo gospodarjenje je privedlo do krize / publ. ti dogodki so privedli do zaostritve položaja so povzročili zaostritev položaja
    // narediti, da kaj doseže določeno stopnjo: tako sklepanje je privedlo do absurda, protislovja; privesti dejanje do največje napetosti
    ●     ekspr. pot nas je privedla do razvalin po poti smo prišli; kaj te je privedlo k meni zakaj, s kakšnim namenom si prišel; naključje mu ga je privedlo na pot nenačrtno, nehote sta se srečala; ko je privedel ženo v hišo, se je vse spremenilo ko se je poročil (na dom); tako razmišljanje ni privedlo nikamor ni bilo uspešno; knjiž. predaleč bi nas privedlo, če bi obravnavali vse podrobnosti preveč časa, prostora bi porabili
SSKJ
razvnémati -am nedov. (ẹ̑) 
  1. 1. povzročati, da kaj močneje gori: veter je razvnemal ogenj; požar se razvnema / razvnemati žerjavico
  2. 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da se kaj pojavi z veliko silo, intenzivnostjo: razvnemati prepir; boji se na novo razvnemajo / razvnemati ljubezen, maščevalnost, radovednost; njen ples mu je razvnemal strast / razvnemati domišljijo
  3. 3. ekspr. vzbujati močen, navadno pozitiven čustveni odziv: igralci so razvnemali občinstvo; pesem ga je začela razvnemati; poslušalci so se vedno bolj razvnemali / ne razvnemaj se po nepotrebnem ne razburjaj se
  4. 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža obstajanje stanja, kot ga določa samostalnik: razvnema ga ljubezen, maščevalnost
    ●     ekspr. vino jih razvnema zaradi popitega vina postajajo bolj živahni, zgovorni
    razvnemajóč -a -e: prisluhniti razvnemajoči se debati
SSKJ
utešíti -ím tudi utéšiti -im dov., utéši; utéšil (ī í; ẹ̄ ẹ̑) 
  1. 1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo preneha biti žalosten, nesrečen, vznemirjen: utešiti otroka / ta novica ga je utešila / ekspr. utešiti si vest
  2. 2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, pijači: utešiti lakoto; utešiti (si) žejo
    // knjiž. (spolno) zadovoljiti: samo eden jo je znal utešiti / utešiti strast
  3. 3. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: z žvižganjem je hotel utešiti svojo razburjenost / utešiti radovednost
  4. 4. knjiž. uresničiti, izpolniti: utešiti svoje pričakovanje
    utešèn -êna -o: njena želja je bila utešena; utešeno hrepenenje
SSKJ
vodíti vódim nedov. (ī ọ́) 
  1. 1. iti pred kom ali s kom z namenom, da pride na določeno mesto: strežniki vodijo bolnike na preglede; voditi goste v hotelske sobe; voditi kaznjence na zaslišanje; učitelj je otroke previdno vodil proti vrhu / voditi živino na pašo, v hlev goniti
    // iti s kom z namenom, da se mu kaj pokaže, razkaže: voditi obiskovalce po razstavi; voditi turiste po mestu
  2. 2. držeč koga delati, da se giblje v določeni smeri: voditi slepega človeka / voditi koga za roko, pod roko / voditi konja za uzdo
    // držeč koga delati, da pride na določeno mesto: voditi koga čez trg; voditi otroka na drugo stran ceste / bolnika pogosto vodijo na sprehod
  3. 3. delati, povzročati, da kdo kam pride: otroci so pogosto vodili domov svoje prijatelje / ekspr.: radovednost ga je vodila k njim iz radovednosti je prihajal; poštarja vodi služba v vse hiše poštar ima tako službo, da prihaja v vse hiše
    // otroka ne vodijo več v vrtec nimajo ga več v vrtcu
  4. 4. iti v premikajoči se skupini pred drugimi: sprevod je vodil zastavonoša / kolono je vodil gasilski avtomobil
  5. 5. delati, da se kaj premika, giblje v določeno smer, ima določen položaj: kapitan je sam vodil ladjo; voditi čoln mimo čeri; voditi raketo z zemlje / dobro voditi koso, žago; spretno voditi smuči / z magnetom voditi opilke
    // delati, da kaj deluje, poteka na določen način: voditi napravo; daljinsko voditi / voditi proizvodnjo z računalnikom; strokovno voditi delo
  6. 6. biti na najvišjem mestu pri usmerjanju dejavnosti
    1. a) kake skupine, skupnosti, organizacije: voditi stranko; umetniško voditi zbor / voditi državo / delegacijo vodi znan politik / samec vodi čredo
    2. b) kake delovne enote: voditi podjetje, šolo, tovarno / voditi prodajni oddelek
      // biti na najvišjem mestu pri odločanju o poteku česa: predsednik vodi delo, priprave / sodnik vodi preiskavo / žena vodi gospodinjstvo / voditi sejo, tečaj / voditi televizijsko oddajo / voditi izlet
  7. 7. z zgledom, nasveti delati, povzročati, da kdo ravna na določen način: voditi mladino; voditi otroke tako, da se razvijejo njihove sposobnosti; duhovno, moralno voditi
  8. 8. delati, da kdo ravna v skladu z določenim ciljem: vodila ga je skrb za otroka
  9. 9. biti v določenem prostoru in imeti določeno smer: cesta vodi mimo šole; steza vodi na hrib, po slemenu; stopnice vodijo navzdol / vrata vodijo v spalnico / čez reko vodi most je; pot nas je vodila mimo starega gradu šli smo
    // omogočati, da kdo
    1. a) kam pride: cesta vodi do hribovskih kmetij; pren., ekspr. pot, ki vodi v lepše življenje
    2. b) kaj spozna, se s čim seznani: pisec vodi bralca skozi zgodovino teh krajev / sledovi vodijo daleč nazaj
  10. 10. s prislovnim določilom delati, povzročati, da se doseže to, kar izraža določilo: vztrajno delo vodi do uspeha; pravičen boj vodi k zmagi
    // delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo: žalitve vodijo v prepir / tako gospodarjenje vodi v propad
  11. 11. opravljati kako dejavnost, s katero se spremljajo določeni dogodki, spreminjanje stanja: voditi evidenco o prebivalstvu / voditi poslovne knjige
  12. 12. publ. teči, voziti pred drugimi tekmovalci: vodi mlajši kolesar; tekač je nekaj časa vodil, potem ga je nekdo prehitel
    // biti glede na rezultat, točke pred drugimi tekmovalci: naši skakalci vodijo; vodi Francija pred Sovjetsko zvezo; voditi z dvema točkama
    // biti glede na kaj sploh pred drugimi: vodi kandidat nasprotne stranke / voditi z večino glasov
  13. 13. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: voditi s kom pogajanja; pisec je že vodil podobno polemiko sodeloval v njej; voditi zapisnik pisati
    ●     pisar. ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov ne upoštevajo jih dovolj; ekspr. voditi koga za nos varati ga; publ. v modi vodita Francija in Italija sta najpomembnejši, najboljši; ekspr. tako ravnanje, to nikamor ne vodi izraža odklonilen odnos; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. vse poti vodijo v Rim isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine
    ♦     aer. kontrola letenja vodi letalo daje z zemlje pilotu navodila za krmarjenje; alp. voditi navezo; gled. voditi lutko premikati jo in s tem ustvarjati videz, da je živa; kor. pri plesu vodi moški določa držo in ritem ter usmerja korake, obrate; rad. voditi oddajo neposredno sodelovati pri realizaciji radijske, televizijske oddaje; skrbeti, da oddaja poteka po določenem načrtu; najavljati in komentirati program na prireditvi; šport. voditi žogo premikati jo v določeni smeri z metanjem ob tla ali rahlimi sunki z nogami
    vodèč -éča -e 
    1. 1. deležnik od voditi: vstopila je, vodeč za roko otroka; steza, vodeča strmo navzgor
    2. 2. vodilen: vodeči arhitekt tistega časa / dohiteti vodečega tekača / vodeča politična vloga
    vóden -a -o: netočno vodene knjige; strokovno vodeno delo
    ♦     voj. vodeni izstrelek izstrelek, ki se z elektronskimi napravami usmerja proti cilju
Število zadetkov: 52