Fran > SSKJ

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

1. 1. z udarjanjem spraviti kak predmet iz snovi, v kateri je, tiči: izbiti zagozdo; izbiti sekiro iz tnala
   // s silo, z močnim udarcem odstraniti: izbiti sodu dno; izbiti nož, orožje iz roke / pri padcu si je izbil dva zoba; s kamnom mu je izbil oko
   ● ekspr. klin se s klinom izbije najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom; publ. to sporočilo je izbilo sodu dno je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal; ekspr. te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti
   ♦ fiz. izbiti iz kovine elektrone
2. 2. ekspr. z vztrajnim prepričevanjem doseči, da kdo ne misli več na kaj: te misli mu je treba kar izbiti; izbiti si kaj iz spomina; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo
   // zaradi revščine si je moral to izbiti iz glave se temu odpovedati
   // s strogim ravnanjem doseči, da preneha pri kom obstajati kaka negativna lastnost: lenobo mu bom že izbil; izbiti otroku trmo / z bičem je hotel izbiti živali upornost
3. 3. publ. dobiti, pridobiti: izbiti čimveč dobička pri prodaji; če bo spreten, bo že izbil nekaj odškodnine; iz tega posestva bi se dal izbiti še kak milijon
4. 4. publ., navadno s prislovnim določilom pojaviti se, izbruhniti: prva nesoglasja so že izbila; nezadovoljstvo je izbilo na dan; problem je izbil v vsej svoji ostrini

izbít -a -o: izbiti elektroni; izbiti zobje; prim. zbiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

1. 1. priprava za bojevanje ali obrambo: čistiti orožje; izdelovati, kovati orožje; obrniti orožje proti komu; polniti orožje z naboji; pripraviti orožje na strel; nevarno, ekspr. smrtonosno orožje; skladišče orožja; kmetje so uporabili cepce za orožje; uriti se v ravnanju z orožjem; orožje in strelivo / četa je imela premalo orožja / spopad, upor z orožjem; ekspr. policija je nastopila z orožjem v roki oborožena
   // artilerijsko, protiletalsko, ročno orožje; atomsko, jedrsko, kemično orožje; publ. klasično orožje ki učinkuje neposredno z izstrelkom, razpršenimi drobci ali s pritiskom; metalno, strelno orožje; napadalno, obrambno orožje; lovsko, športno orožje / dovoljenje za nabavo orožja
   ● ekspr. s to izjavo jim je dal orožje v roke je povzročil, da so lahko nastopili proti njemu; ekspr. te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti; ekspr. vojaki so začeli metati orožje iz rok so se začeli razoroževati; niso se hoteli več bojevati; odložiti, položiti orožje vdati se; žarg., šport. domače moštvo je štirikrat položilo orožje pred gosti je bilo štirikrat premagano; ekspr. pozivati k orožju na boj, v vojno; star. poklicati pod orožje vpoklicati, mobilizirati; ekspr. prijeti, zgrabiti za orožje začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. ves narod je bil pod orožjem se je bojeval; ekspr. rožljati z orožjem groziti z vojno; ekspr. klic k orožju želja, zahteva po udeležbi v boju, za pripravljenost na boj; star. tovariš v orožju bojni tovariš, sobojevnik
   ♦ šport., voj. malokalibrsko orožje; voj. avtomatsko orožje ki se samo polni in prazni in strelja zlasti v rafalih; hidrogensko orožje; hladno orožje ki rani z rezilom ali konico; lahko orožje manjšega kalibra ali manjše teže; težko orožje večjega kalibra ali večje teže; strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti
2. 2. ekspr., navadno s prilastkom učinkovito sredstvo, dober pripomoček: solze so njeno edino orožje; beg v vodo je najučinkovitejše orožje proti vročini / ideološko, politično orožje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

1. 1. črviv: piškav oreh; piškavo sadje / piškava miza
2. 2. ekspr. ki ima razmeroma majhne razsežnosti; droben: pridelali so piškav krompir; letos so jabolka sicer piškava, so pa okusna
   // slaboten, bolehen, šibek: bil je precej piškav otrok / ima piškave zobe gnile
3. 3. slabš. malovreden, ničvreden: zakaj se družiš s tem piškavim človekom / pravi, da je ves svet piškav
4. 4. ekspr. majhen, neznaten: pridobil si je bolj piškav ugled; piškavo upanje / njegovo znanje je precej piškavo / ni hotel delati za tako piškavo plačo
   // nevažen, nepomemben: piškavi razlogi za prepir; tale piškava novica je razburila vse mesto / piškava zmaga
   ● ekspr. to ni vredno piškavega lešnika, oreha zelo malo, nič; ekspr. v nedeljo je bilo prav piškavo vreme slabo, deževno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

1. 1. okončina človeka, ki se uporablja za prijemanje, delo: dvigniti, skrčiti roko; iztegovati roke proti materi; prekrižati roke na prsih; zlomiti si obe roki; dolge, mišičaste roke; roka v komolcu, zapestju; čez roko obešena torbica; roke in noge / peljati dekle pod roko spremljati, voditi jo, držeč svojo roko pod njeno, navadno v višini komolca; desna, leva roka; braniti se z golimi rokami brez pripomočkov; človek s suho roko; imeti umetno roko protezo, ki nadomešča to okončino; glasovati z dviganjem rok / kot poziv oborožene osebe k neupiranju, vdaji roke kvišku / klesati roko / roka opice
   // del te okončine od zapestja do konca prstov: držati, imeti roke v žepu; stisniti roko v pest; pred jedjo si umiti roke; zebe me v roke; držati se za roke; mehke, negovane, tople roke; hrbet roke / na roki nosi prstan na prstu, navadno prstancu; jesti z rokami z rokami prijemati jed in jo dajati v usta; risati s prosto roko / pri pozdravu dati, stisniti, stresti komu roko; seči komu v roko / kot podkrepitev trditve, obljube ná roko, da bom držal besedo / z oslabljenim pomenom ponuditi, sprejeti roko sprave spravo
   // notranja stran tega dela: imeti raskave, žuljave roke / od presenečenja ji je padlo pismo iz rok; nastaviti dlan in piti iz roke; podajati si kaj iz rok v roke; pljunil je v roke in prijel za lopato; držati, imeti kaj v rokah / ekspr. tak je, da bi iz roke jedel zelo je krotek, ubogljiv
   // kot označba na pošiljki v roke XY
2. 2. nav. ekspr. ta okončina glede na dejanje, delo, ki ga opravlja: prepustiti se rokam bolničarja / pazi se, ker me že srbijo roke ker bi te najraje udaril; dvigniti roko proti komu, nad koga udariti, (pre)tepsti ga; nisem še položil roke nanj nisem ga še udaril; umreti od sovražne roke / denar mu gre nerad iz rok skop je; delo mu gre od rok hitro dela; gledati komu pod roke nezaupljivo nadzorovati koga pri kakem delu, opravku; to sem prislužil z rokami s fizičnim delom
   // nav. ed., s prilastkom ta okončina glede na način opravljanja dejanja: imeti lahko, mirno, zanesljivo roko; voditi vse niti dogajanja z izkušeno, spretno roko / ta pa ima roko je zelo spreten; radi jo imajo zaradi njenih pridnih, spretnih rok zaradi pridnosti, spretnosti; narediti na hitro roko nahitro
3. 3. ekspr., s prilastkom človek, kot ga določa prilastek: potrebovati delavne, pridne roke / pri njih manjka odločna, ženska roka / po tem ozemlju je segala pohlepna tuja roka tujci
4. 4. v prislovni rabi, v zvezi na roko, na roke izraža, da se delo opravlja z rokami ali z določenim orodjem, ki se drži v rokah, ne pa s strojem: delati čevlje na roko; okopavati, žeti na roke; na roko tkani prti ročno
5. 5. ekspr., s predlogom, v zvezi z dati, imeti, vzeti izraža ročno opravljanje določenega dela ali konec, začetek takega opravljanja: cel dan ima kramp, metlo v rokah; rada vzame pletenje v roke / daj že enkrat knjigo iz rok nehaj brati; dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; umreti s puško v roki v boju
6. 6. ekspr., s predlogom, v zvezi z biti, dobiti, imeti izraža, da kdo ima, razpolaga s čim, kar se prime, drži v rokah: zdaj imam vsa potrdila v rokah / te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti; dobiti dober dokaz v roke
   // izraža osebo, ki razpolaga s čim, ima kaj v lasti: posestvo je v drugih, tujih rokah; gostilne so v zasebnih rokah / zemlje ni dal iz rok do smrti je ni prepustil, izročil; hiša prehaja iz rok v roke lastniki se pogosto menjajo; premogovniki so prešli v roke tujega kapitala / pog. blago ima iz druge roke od preprodajalca, prvega uporabnika; novica je iz prve roke iz neposrednega vira
7. 7. ekspr., s predlogom, v zvezi z biti, imeti, vzeti izraža, da kdo vodi kaj, odloča o čem: izlet ima v rokah tajnik; vzgoja je v njihovih rokah; oblast je v rokah ljudstva / predsednik je sam vzel stvar v roke; vzeti usodo v svoje roke / odločitev je v vaših rokah; zadeva je že v rokah sodišča; imeti škarje in platno v rokah imeti moč, oblast odločati o čem
   // v zvezi z določenimi glagoli izraža vpliv, nadzorstvo, oblast koga nad kom ali čim: komaj se je rešil iz njihovih rok; iztrgati oblast iz rok buržoazije; mesto je v rokah partizanov / iztrgati koga iz rok smrti rešiti ga smrti; ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; otrok je v dobrih rokah
8. 8. ekspr., s prilastkom moč koga ali česa, ki se uveljavlja po kom drugem: roka oblasti, pravice, sodišča ga ni dosegla / njegova roka je dolga njegova moč, oblast sega daleč; publ. biti podaljšana roka organizacije pomagati pri uresničevanju njenih namenov, nalog
9. 9. ekspr., v zvezi biti, imeti pri roki izraža, da je komu kaj glede na dejanje, pri katerem se uporablja tudi roka, blizu, na primernem mestu: orodje ima urejeno, da je takoj pri roki; nobenega zemljevida ni pri roki / izgovor ima zmeraj pri roki / jest hodi v gostilno, ki je najbolj pri roki
10. 10. pog., v zvezi biti od rok izraža, da je komu kaj glede na določeno dejanje daleč, na neprimernem mestu: trgovina je precej od rok
    ● ekspr. s tem si ne bom mazal rok ne bom storil tega nečastnega, negativnega dejanja; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; pog. če le more, drži roke v žepu, križem lenari, ne dela; ekspr. držati, imeti roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; že po prvih težavah so mnogi dvignili roke izgubili upanje na uspeh; opustili delo; ekspr. trgovci so si meli roke so bili zadovoljni, veseli; ekspr. poletje podaja roko jeseni prehaja v jesen; ekspr. zadnji čas je, da si podasta roke se pobotata; ekspr. lahko si kar roko podasta oba sta enaka, slaba; knjiž. sodišče je položilo roko na knjigo je prepovedalo razširjanje, prodajo te knjige; pog. položiti roko nase narediti samomor; ekspr. (položi) roko na srce in priznaj bodi odkritosrčen; ekspr. ponuditi komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; izraziti željo se s kom poročiti; umiti si roke (kot Pilat) ne sprejeti odgovornosti za negativno dejanje, ki ga je kdo storil ne popolnoma prostovoljno; ekspr. izpustiti zmago iz rok ne zmagati kljub ugodnemu položaju; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; pog. biti si na roke, na roko pomagati drug drugemu; biti v prijateljskih, dobrih odnosih; pog. na roke, na roko jim gre dela zanje tako, kot želijo; pomaga jim; pog. denar na roko ali pa nič plačati takoj in v gotovini; ekspr. ukrade, kar mu pride pod roko kar more; ekspr. skozi njegove roke je šlo že dosti učencev poučeval je že dosti učencev; dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. padel je policiji v roke policija ga je odkrila, ujela; ekspr. treba bo pljuniti v roke treba bo z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; ekspr. oče ga je vzel v roke ostro opomnil, oštel; ekspr. (vzemi) pamet v roke izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; ekspr. (za)prosil je za njeno roko zasnubil jo je; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; pog. kupiti, prodati pod roko nezakonito, skrivaj; ekspr. to podpišem z obema rokama s tem se v celoti strinjam; žarg., grad. z roko podprt tram z ročico; evfem. nima čistih rok je kriv; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; ekspr. on je njegova desna roka nepogrešljiv, najožji sodelavec; pog. biti dobrih rok radodaren; leva roka star. kmetija leži na levo roko od ceste na levi strani; pog. to bo naredil z levo roko z lahkoto, brez težav; ne temeljito, površno; ekspr. imeti dve levi (roki) biti len, neroden pri delu; publ. v državi se je uveljavila politika močne roke zahteva po doslednem izpolnjevanju predpisov, zakonov; goste so sprejeli z odprtimi rokami gostoljubno, z veseljem; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; ekspr. odtegniti komu prijateljsko roko prijateljstvo, pomoč; dati komu proste roke dovoliti mu, da ravna po svojem preudarku; ekspr. delati na svojo roko brez upoštevanja soglasja, vednosti, mnenja drugih; pog. začeti (obrt) na svojo roko postati samostojen obrtnik; knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja; ekspr. imeti zvezane roke ne moči storiti kaj odločilnega; ekspr. vladati z železno roko odločno, s silo, nasiljem; ekspr. zdi se mu, da je dolina na dosegu roke zelo blizu; ekspr. ima prijateljev, da jih na prste ene roke prešteješ zelo malo; ekspr. saj nimam deset rok ne morem opraviti toliko dela, kot se pričakuje, zahteva od mene; roka roko umije človek povrne zlasti v neprijetnem, nedovoljenem položaju dobljeno pomoč s podobno pomočjo; če mu prst ponudiš, pa roko z(a)grabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti
    ♦ elektr. pravilo desne roke s katerim se določa smer inducirane napetosti; film., fot. fotografirati, snemati iz roke tako, da se drži kamera, fotografski aparat v roki; igr. igrati iz roke brez talona; rel. polaganje rok bistveni del obreda pri birmi, mašniškem posvečenju; teh. mehanična roka priprava, ki opravlja podobna dela kot roka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na snovne stvari: razstaviti listine in stvarno gradivo o razvoju šolstva / stvarna in duhovna zgodovina Slovencev
   // nanašajoč se na objektivne, od človekove zavesti neodvisne stvari, neodvisno stvarnost: načelni in stvarni razlogi; zaznava brez stvarne podlage; med temi pojavi obstaja stvarna zveza / navesti stvarne dokaze
2. 2. nanašajoč se na stvari, stvarnost samo brez osebnih, čustvenih primesi: imeti stvarne odnose s kom; odgovor je bil miren, stvaren / stvarna obravnava, presoja; stvarna razčlenitev stanja / stil tega pisatelja je suh, stvaren / govornik je bil kratek in stvaren
3. 3. ki v resnici je, obstaja: stvarni svet; stvaren in navidezen / publ. upoštevati stvarno stanje dejansko, resnično
4. 4. ki pri mišljenju, ravnanju priznava, upošteva dejstva, uresničljive možnosti: zmeraj je bil zelo stvaren, trezen človek
   // značilen za takega človeka: nadaljeval je v bolj umirjenem, stvarnem tonu
   ♦ biblio. stvarni katalog katalog, narejen po določenih vidikih glede na vsebino del; stvarno kazalo kazalo obravnavanih pojmov; jur. stvarni dokaz predmet, sled na predmetu, pomembna za ugotovitev dejstev; stvarna pristojnost pristojnost glede na predmet, zadevo; stvarno jamstvo jamstvo z določeno stvarjo ali z določenim premoženjem; stvarno pravo pravo, ki ureja razmerja med ljudmi glede stvari; lingv. stvarna lastna imena lastna imena časopisov, umetniških del, delovnih, političnih organizacij; šol. stvarni pouk do 1957 pouk prirodopisa, zemljepisa, zgodovine v okviru predmeta slovenski jezik v prvem in drugem razredu osnovne šole

stvárno prisl.: prosim, govorite, razpravljajte stvarno; to obstaja stvarno, ne le pojmovno; biti stvarno usmerjen; sam.: dognati kaj stvarnega, otipljivega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

1. 1. ki izhaja iz osebe, ki čuti, misli, deluje, in ne iz predmeta, okolja: subjektivni vzroki nesreč; imeti subjektivne in objektivne težave / publ. objektivni faktorji so letalo, vreme, človek pa je subjektivni dejavnik
   // odvisen od doživljanja, mišljenja in ne od predmeta: subjektivni razlogi; subjektivni vidik / subjektivna resničnost / subjektiven opis dogodka / subjektivni občutek
   ♦ filoz. subjektivni idealizem idealizem, ki trdi, da se svet idej ne da spoznati
2. 2. ki se pri presojanju, vrednotenju ravna po osebnih nagnjenjih, interesih; pristranski, oseben: pri ocenjevanju ni želel biti subjektiven; imeti subjektivna merila
3. 3. nanašajoč se na samo osebo, ki čuti, misli, deluje: subjektivna rešitev ni rešitev vseh / subjektivna lirika / subjektivna resnica resnica, veljavna samo za osebo, ki čuti, misli, deluje, in ne za vse ljudi
   // publ. Zveza komunistov in druge subjektivne sile sile, ki odločajo, pomembno vplivajo

subjektívno prisl.: subjektivno ima prav, objektivno pa se moti; ocenjevati subjektivno; subjektivno se počuti dobro

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

1. 1. ki zaradi krajše ali bolne noge nenormalno hodi: šepava je že od rojstva / šepav konj / šepavi koraki; šepava hoja
2. 2. ekspr. ki nima enako dolgih nog: šepava miza
   // ki ima kako pomanjkljivost sploh: šepavi verzi; tvoji razlogi so šepavi neprepričljivi, neutemeljeni
   // govori šepavo francoščino slabo, nepravilno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na um: človek je umno bitje / knjiž. umni in čustveni razlogi razumski
   // trdil je, da je svet umen z umom spoznaven, doumljiv
2. 2. star. pameten, inteligenten: potrebni so nam umni mladi ljudje / biti umne glave bister, nadarjen
3. 3. star. preudaren, pameten: umen človek ne bi ravnal tako; umen kmet / imeti umne pogovore / pospeševati umno čebelarstvo, gospodarstvo
4. 4. star. razumljiv, umljiv: vsem umna razlaga

úmno prisl.: umno govoriti, kmetovati; sam.: umni si zna pomagati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

1. 1. opravičilo: napisati opravičbo / najti opravičbo za svoje ravnanje
2. 2. opravičenje: doseči opravičbo; razlogi za opravičbo / opravičba obresti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

1. 1. ki dela kaj opravičeno: opravičevalna izjava; opravičevalno pismo / opravičevalen pogled
2. 2. ki opravičuje, zmanjšuje krivdo za kaj: opravičevalni razlogi; opravičevalna okoliščina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

1. 1. ki ima razum: razumna in nerazumna bitja
2. 2. ki ima veliko razuma: razumen in iznajdljiv človek je; bil je razumnejši kot njegovi bratje
   // ki izraža, kaže razum: razumen obraz; gledal ga je z jasnimi, razumnimi očmi
3. 3. ki je v skladu z razumom: razumni razlogi; to so razumne besede; razumno vedenje / ekspr. to presega vse razumne meje
4. 4. star. razumljiv: govoriti z razumnim glasom; to je samo po sebi razumno

razúmno prisl.: razumno delati, gledati, govoriti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

1. 1. imeti, navesti zadostne razloge za kaj: upravičiti ustanovitev podjetja; upravičiti zahteve
2. 2. z ravnanjem, dosežki dokazati pravico do česa: upravičil je svoj položaj / kinoteka je upravičila svoj obstoj / upravičil je zaupanje delovnih ljudi

upravíčen -a -o 
1. 1. deležnik od upravičiti: s temi dejstvi je stvar upravičena
2. 2. za katerega obstajajo zadostni razlogi: upravičen odpor proti potujčevanju; upravičeni pomisleki; upravičen sum; upravičena domneva
3. 3. ki ima pravico do česa: upravičen dedič; biti upravičen do otroškega dodatka; prisl.: upravičeno pohvaliti, zavrniti kaj; upravičeno se pritoževati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

1. 1. ki v človekovem delovanju (pretirano) poudarja praktično uporabnost, koristnost: utilitarni nazori; utilitarna usmeritev literature / utilitarna in tendenčna kritika; utilitarna poezija
2. 2. uporabnosten, koristnosten: utilitarni nameni, razlogi / utilitarna naloga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

1. 1. vzbujati pri kom hotenje, željo
   1. a) vedeti, izvedeti kaj: novica ga ni zanimala; bolj ko so mu resnico prikrivali, bolj ga je zanimala / zanima me mnenje drugih o tem; zanima me, o čem sta se pogovarjala / kaj pa je hotel? Zanimalo ga je, kje je oče vprašal je
   2. b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: zanima ga glasba, šah; študiral bo matematiko, ker ga zelo zanima / ta pojav, problem strokovnjake že dolgo zanima / otroka zelo zanimajo pravljice rad jih bere, posluša; zanimajo ga živali / samotar je, drugi ljudje ga ne zanimajo ne vzbujajo v njem želje imeti stike z njimi; ekspr. ženske ga ne zanimajo preveč ne vzbujajo v njem potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi
   3. c) dobiti, imeti kaj: zanima ga ta hiša, parcela / sporoči, če te ta služba še zanima / nobene druge ne mara, samo tisto dekle ga zanima
2. 2. ekspr., navadno z nikalnico izraža popolno nezanimanje, neprizadetost: tvoji razlogi me ne zanimajo; to me nič, niti malo ne zanima; ne zanima me, kaj govorijo ljudje
3. 3. publ. tikati se česa, zadevati kaj: gradnja nove bolnišnice zanima vse prebivalce; ti problemi zanimajo nas vse; državnika sta se pogovarjala o vprašanjih, ki zanimajo obe državi

zanímati se 
1. 1. imeti, kazati hotenje, željo
   1. a) vedeti, izvedeti kaj: zanimati se za vesti s fronte; zanimati se za vzroke nesreče / včeraj se je nekdo zanimal zate je povpraševal po tebi
   2. b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: zanimati se za filozofijo, šport; za politiko se ne zanima / že od malega se zanima za avtomobile / ti starši se premalo zanimajo za otroka premalo skrbijo zanj; ne zanima se za sosede ne želi imeti stikov z njimi
   3. c) dobiti, imeti kaj: več prosilcev se zanima za to službo, stanovanje / kupci se zelo zanimajo za te izdelke povprašujejo po njih
      // zanimati se za nakup zemljišča
2. 2. publ. prizadevati si, zavzemati se: zanimati se za gradnjo nove ceste, železniške proge

zanimajóč -a -e: poslušal jih je, zanimajoč se za podrobnosti o dogodku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

1. 1. z udarjanjem, tolčenjem odstraniti izpod česa: izpodbiti podstavek; izpodbiti stol / izpodbiti komu nogo, roko; zgrudila se je, kakor bi jo izpodbil; pren., ekspr. izpodbiti temelje državi
2. 2. zanikati, ovreči: izpodbiti dokaz, trditev; tega dejstva ni mogoče izpodbiti
   // jur. dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: izpodbiti avtentičnost pisma, veljavnost pogodbe / izpodbiti oporoko s tožbo / izpodbiti nasprotnika, tožnika

izpodbít in spodbít -a -o: izpodbiti razlogi; sodba je bila s tem dokazom popolnoma izpodbita

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.