ênorámen -mna -o prid. (ē-ȃ) ki ima en krak, rogelj: enoramni svečnik
♦ arhit. enoramne stopnice stopnice brez podesta, ki vežejo dve etaži ali nadstropji v ravni črti
Zadetki iskanja
SSKJ
SSKJ
lírast -a -o prid. (ȋ) podoben glasbilu liri: lirasta oblika
♦ bot. lirasti list pernato deljeni list, ki ima velik končni rogelj, stranski roglji pa se proti dnu zmanjšujejo
♦ bot. lirasti list pernato deljeni list, ki ima velik končni rogelj, stranski roglji pa se proti dnu zmanjšujejo
- lírasto prisl.: lirasto ukrivljeni rogovi
SSKJ
pálčnik -a [u̯č] m (ȃ)
- 1. nav. mn. rokavica z enim prstom: na rokah je imel palčnike; natakniti, sneti palčnike; usnjeni, volneni palčniki
- 2. tanka gumijasta prevleka za palec: čez obvezo na palcu so mu dali palčnik
- 3. nar. zgornji, krajši rogelj senenih vil: palčnik se je zlomil
♦ bot. palčnik dlakava rastlina s temno modrimi zvončastimi cveti v socvetju; koprivasta zvončnica; les. palčnik skobljič za izdelovanje zaokroženih robov ali okroglih palic; voj. palčnik nekdaj železna rokavica z enim prstom kot del oklepa
SSKJ
rôgelj -glja m (ó)
- 1. vsak od delov vil ali vilam podobne priprave, s katerim se nabada: vile imajo en rogelj odlomljen; roglji kopače; vilice s štirimi roglji
// nav. ekspr. vsak od štrlečih delov česa: oblak je zakril rogelj luninega srpa; ovratnik s trdimi roglji / zvezda s petimi roglji kraki - 2. redko rog, zlasti gamsov, srnjakov: gams z lepimi roglji / nož, nasajen na srnjakov rogelj
- 3. nar. ogel (tekstilnega izdelka): rogelj plenice / imeti denar zavezan v roglju rute
● nar. koroško kazati roglje kazati osle; ekspr. gorski roglji zelo koničasti vrhovi; star. klobuk na tri roglje trirogeljnik
♦ bot. rogelj del pernato deljenega lista; muz. roglja glasbenih vilic; navt. rogelj del jadra, kjer se stikata dva njegova robova; teh. rogelj vsak od delov veznega elementa
SSKJ
róglja in rôglja -e ž (ọ̑; ō)
- 1. redko rogelj: odlomiti rogljo pri vilah
- 2. nar. vrh tanjšega debla z vejama, prisekanima v obliki črke V, ki se uporablja za sušenje krme: sušiti deteljo na rogljah
- 3. mn., nar. belokranjsko senene vile: nakladati seno z rogljami
SSKJ
rogljìč -íča m (ȉ í)
- 1. pecivo iz kvašenega testa, podkvaste oblike: jesti rogljič; žemlje in rogljiči / mlečni rogljič
// pecivo podkvaste oblike, navadno iz piškotnega testa in z nadevom: peči rogljiče / orehovi, smetanovi rogljiči
● pesn. zlati rogljič na nebu lunin srp - 2. manjšalnica od rogelj: rogljiči vilic
Število zadetkov: 6
Dostopnost