Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
dražljív -a -o prid. (ī í) 
  1. 1. ki deluje na organizem tako, da nastane reakcija: dražljiv dim, vonj; dražljive dišave, snovi / dražljiv nasmešek; bila je v zanj že dražljivi bližini; obšla ga je čudno dražljiva misel; vsak dan je postajala bolj dražljiva
    // redko razdražljiv, razburljiv: bolnik postane včasih dražljiv; dražljiva žival
  2. 2. redko občutljiv za dražljaje: dražljiv sapnik
    dražljívo prisl.: vonj je dražljivo silil v nosnice; dražljivo razgaljene ženske
SSKJ
dušník -a m (í) 
  1. 1. odprtina, luknja za zračenje: napraviti dušnike v oglarsko kopo; zamašiti dušnike v hlevu; dušnik v podmornici / dušniki v kaminu kanali, po katerih je speljan dim, da se zadrži čimveč toplote
  2. 2. redko cevka, ki dovaja zrak iz grla v bronhije; sapnik, traheja: v dušniku mu grgra
SSKJ
požirálnik -a [u̯n tudi ln] m (ȃ) 
  1. 1. cevast organ, ki poteka, vodi od žrela do želodca: poškodbe požiralnika; požiralnik in sapnik
  2. 2. odprtina v kraških tleh, v katero izginja voda: vhod v požiralnik; jame in požiralniki
    ♦     geogr. luknja v skali, v katero se steka voda
  3. 3. nav. ekspr. odprtina, v katero kaj izginja: metati snope v požiralnik mlatilnice / kuhinjski požiralnik lijak
  4. 4. pokončna cev v tleh za odvajanje vode s površja: cestni, dvoriščni požiralnik
SSKJ
sápnik -a m (ȃ) cevka, ki dovaja zrak iz grla v sapnice: draži ga v sapniku; sapnik in požiralnik
♦ muz. sapnica
SSKJ
trahéja -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. anat. cevka, ki dovaja zrak iz grla v sapnice; sapnik: vnetje traheje; lega ščitnice ob traheji
  2. 2. nav. mn., zool. cevka pri žuželkah in stonogah, po kateri pride zrak do organov; zračnica: traheje in stigme
  3. 3. bot. cev za prevajanje vode in v njej raztopljenih rudninskih snovi, vodovodna cev: traheje v deblih dreves
SSKJ
túbus -a m (ȗ) 
  1. 1. fiz. znotraj počrnjena cev optičnih priprav, v kateri so leče: premikati tubus pri mikroskopu; tubus daljnogleda
  2. 2. fot. cev, s katero se poveča oddaljenost objektiva od ohišja fotografskega aparata: uporabljati tubus pri slikanju od blizu; tubus in meh / iztegljiv tubus
  3. 3. med. cevka, ki se vstavi v sapnik pri oživljanju ob prenehanju spontanega dihanja: napraviti s tubusom umetno dihalno pot
SSKJ
zadélati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. s kako snovjo, predmetom narediti, da kak prostor v čem preneha obstajati: zadelati luknjice v tlaku, da bo površina čim bolj gladka; zadelati špranjo s kitom / zadelati razbita okna z lepenko; pren., ekspr. zadelati vrzeli v znanju
  2. 2. narediti, da je kaj tesno obdano, prekrito s čim: zadelati oglarsko kopo s prstjo / megla je zadelala gorske vrhove
    // ekspr. namestiti odejo na koga tako, da se njeni robovi zatlačijo za kaj, da ob njih ni odprtin: spraviti otroka v posteljo in ga zadelati; zadelati bolnika z več odejami; dobro se zadelati / zadelati se v plašč zaviti se, obleči se
  3. 3. na koncu izdelave namestiti za kaj, da se ne vidi, se ne para: zadelati nit pri šivanju, pletenju / robove tkanine nevidno zadelamo
    ●     pog. tovornjaki so zadelali cesto zaprli; redko zadelal si je pipo s tobakom natlačil
    zadélati se ekspr.  delajoč se zadržati kje predolgo: ali se zasedi pri pijači ali se zadela na polju
    ●     star. sapnik se mu je zadelal zamašil; star. nebo se je zadelalo prekrilo z oblaki
    zadélan -a -o: vhod v jamo je zadelan z veliko skalo; z desko zadelana luknja v strehi
    ●     ekspr. skladišče je do stropa zadelano s škatlami zapolnjeno
SSKJ
zaletéti se -ím se dov., zalêtel se (ẹ́ í) 
  1. 1. hitro se premikajoč priti v sunkovit dotik s čim: v temi se zaleteti v zaboj; hote se zaleteti v koga / muha se zaleti v pajkovo mrežo
    // udariti s hitro vozečim vozilom ob kaj: zaleteti se z avtomobilom v drevo / zaletela sta se avtobus in tovornjak
  2. 2. začeti se hitro premikati z namenom dobiti zadostno hitrost, silo za določeno dejanje: zaletel se je in preskočil potok; zaletel se je, da bi razbil vrata
    // s prislovnim določilom hitro se premikajoč usmeriti se kam: bik se je zaletel proti nam; jezdeca se zaletita drug proti drugemu
    // s prislovnim določilom hitro se premikajoč priti kam: ne zaleti se med goste, v sobo kakor zadnjič / ščuka se včasih zaleti na vodno površino
  3. 3. ekspr. hitro, premalo premišljeno se lotiti česa, narediti kaj: priznam, da sem se glede tega zaletel / zaleteti se z gradnjo, odgovorom
  4. 4. ekspr., navadno v zvezi z v vznemirjeno, razburjeno izraziti pomisleke glede česa: zaleteti se v besedilo, program
  5. 5. priti kot tujek v grlo, sapnik in sprožiti kašelj: grižljaj se mu je zaletel; sapa, slina se mu je zaletela; brezoseb. zaletelo se mu je od smeha / ekspr. glas se mu je zaletel
    ●     zaleteti se z glavo skozi zid, v zid poskušati izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. nekam, v zid se zaleti izraža nejevoljo, nestrpno odklanjanje, zavračanje
    zaletèn -êna -o: zaleten avtomobil; zaletena sapa
Število zadetkov: 8