Fran > SSKJ

1. 1. nebesno telo, ki kroži okoli kakega planeta: zemlja in njen satelit luna; hodi okrog nje kot satelit / naravni satelit
   ♦ astr. Jupitrovi sateliti
   // temu podoben tehnični izdelek, opremljen z različnimi instrumenti, napravami: izstreliti satelit; okrog zemlje kroži že veliko satelitov; spremljati olimpiado preko satelita / komunikacijski, meteorološki, navigacijski satelit; sateliti za znanstveno raziskovanje / umetni satelit
2. 2. publ. formalno samostojna država, vlada, politično in gospodarsko podrejena močnejši državi, vladi: poraz Nemčije in njenih satelitov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. ozek pas zemljišča, pripravljen za hojo ali vožnjo: kam drži, pelje ta pot; pot se cepi; pot se vzpenja; krčiti, narediti pot; popravljati pot; to pot dobro poznam; prečkati pot; v temi so zgrešili pot; umaknil se je avtomobilu, in stopil s poti; iti čez pot; deblo leži čez pot; stati na poti, ob poti; iti, peljati se po poti; s potjo, ki so jo obnovili, so bili ljudje zadovoljni; blatna, ovinkasta, strma, široka pot; krajša in daljša pot do mesta; pot je prehodna, prevozna / dovozna pot ki veže industrijske, gradbene objekte z večjo javno cesto; gozdna pot; javna, zasebna pot; kolovozna pot kolovoz; peš pot pešpot; planinska pot; sprehajalna pot / najprej sta hodila skupaj, nato pa je vsak odšel svojo pot po svoji poti
2. 2. del ozemlja, prostora, po katerem ali skozi katerega je mogoče premikanje iz enega kraja v drugega: določiti, poiskati pot do morja; puščice so označevale pot do vrha gore; vrisati pot na zemljevid; prometne poti / voda si je izdolbla pot; utrli so si pot skozi džunglo / ženska jim je kazala pot jih je vodila, usmerjala; prijatelji so mu naredili pot skozi množico / zagraditi, zapreti pot komu onemogočiti mu prehod; prepovedana pot prepovedan prehod; ta vozila imajo prosto pot prost prehod
   // s prilastkom ta del ozemlja, prostora
   1. a) glede na način, značilnosti premikanja: pomorska, rečna pot; vodna pot / plovne poti; prevoz po zračni poti po zraku, z letalom
   2. b) glede na namen, cilj premikanja: kurirska pot; oskrbovalna pot; tihotapska pot; trgovske poti / jantarska pot po kateri so nekoč prenašali jantar iz baltskih dežel v južno Evropo
      // Pohod po poteh partizanske Ljubljane množična politično-športna prireditev v spomin na zmago nad fašizmom 9. maja 1945
      // možnost za premikanje iz enega kraja v drugega: tu ni več nobene poti
3. 3. s prilastkom razdalja, ki jo je treba preiti do namembnega kraja: ladja potrebuje za to pot več dni; več kilometrov dolga pot; pot do tja je kratka; zadnjo četrtino poti se je peljal / srečala sta se na pol poti do doma
4. 4. gibanje, premikanje iz enega kraja v drugega ali od enega mesta, točke do drugega
   1. a) z določenim namenom, ciljem: pot je trajala več dni; opraviti pot v pol ure; iti, odpraviti se na pot; med potjo so prepevali; službena pot; pot nazaj; dnevnik poti; hrana za na pot / pot jim je hitro minevala zdelo se jim je, da traja malo časa; ekspr. pot se jim vleče zdi se jim, da traja veliko časa
      // ima neko pot na sodišče; nalagati si nepotrebne poti / vso pot sta molčala; odposlanci so že na poti; zmeraj je na poti / pot ga je ogrela hoja
      // po poti jesti med potjo
      // kot vljudnostna fraza: kam vas pelje pot; srečno pot
   2. b) v določeni smeri, črti: satelit se je utiril na pot okoli zemlje; navidezna pot sonca
      // navidezna črta, smer, ki se opiše s takim gibanjem, premikanjem: pot, ki jo naredi telo pri takem gibanju, je krivulja; krogu podobna pot; pot v obliki loka / sklenjena pot, po kateri teče električni tok
5. 5. fiz. razdalja, ki jo preide gibajoče se telo: pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; izračunati pot jadrnice med dvema obratoma; gibanje po najkrajši poti / pot impulza; razmerje med časom in dolžino poti
6. 6. nav. ekspr., navadno s prilastkom proces, delovanje, ki omogoča nastop, uveljavljanje ali dosego česa: samostojna pot v socializem; pot do uspeha je dolga; pot od prve pobude do uprizoritve ni bila lahka; pot za kruhom ga je vodila po svetu / knjiž. pokazal je narodu pot k svobodi; preprosta miselna pot / razvojna pot besede razvoj
7. 7. v zvezi odpreti, utreti pot omogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ta poraz je odprl sovražniku pot v zaledje; s prekopom se je ladjam odprla nova pot na morje / ta uspeh mu je utrl pot v svet
   // publ. omogočiti nastop, uveljavitev: odpreti pot naprednim idejam; novi način dela si je utrl pot / gledališče je že v prvi sezoni odprlo pot klasiki je začelo uprizarjati klasična dela; utreti pot marksizmu
8. 8. nav. ekspr. način, sredstvo za dosego česa: ne vidim druge poti za reševanje tega problema; predlagal je dve poti za pomiritev sprtih strank / hitro je našel pot iz zadrege / druge poti ni možnosti
   // v prislovni rabi: rešiti spor po diplomatski poti; po kakšni poti si to izvedel kako; priti do česa po nepošteni poti; po tej poti ne boste nič dosegli tako, na tak način; publ. doseči sporazum po poti dolgotrajnih pogajanj z dolgotrajnimi pogajanji
9. 9. ekspr., s prilastkom delovanje, udejstvovanje: svojo umetniško pot je začel v majhnem podeželskem gledališču; odločil se je za uporniško pot / prizadeval si je spraviti ga na pošteno, pravo pot / to so nedoumljiva pota usode usoda
10. 10. ed., v prislovni rabi, s števnikom ali izrazom količine izraža število ponovitev, kot jih nakazuje števnik ali izraz količine: to pot mu je uspelo; še nikoli niso bili tako prijazni kakor to pot; star.: pridem drugo pot drugič, drugikrat; vsako pot vsakič, vsakokrat; zadnjo pot ti rečem zadnjič, zadnjikrat
    ● ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so šle njihove poti narazen niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; ekspr. njegova pot gre navzgor ima prihodnost pred seboj; obeta se mu življenjski uspeh; ekspr. ne bom ti gradil poti ne bom te oviral pri tvojem delu, prizadevanju, hotenju; ekspr. z bičem mu je pokazal pot ga je napodil, nagnal; nar. vzhodno posoditi komu pot spremiti ga; iti za njegovim pogrebom; knjiž., ekspr. ubrati, vzeti pot pod noge začeti iti, hoditi; ekspr. ne bom ti več hodil na pot ne bom te več oviral pri tvoji dejavnosti, delu; ekspr. nastavlja se mu na pot ovira ga pri kaki dejavnosti, delu; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. stvar je na dobri poti, da uspe veliko možnosti je; ekspr. kot dramatik ni hodil po izhojenih potih ni pisal tako, kot je bilo do takrat v navadi; ekspr. hoditi po krivih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; tam je slavna božja pot romarska cerkev; iti na božjo pot romanje; ekspr. vse gre rakovo pot nazaduje, propada; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; knjiž. hodi svoja pota ni dovzeten za vplive; vznes. odšel je na zadnjo pot umrl je; vznes. včeraj smo ga pospremili na njegovi zadnji poti šli smo za njegovim pogrebom; življenjska pot ekspr. njegova življenjska pot je bila dolga življenje; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta s cvetlicami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno; vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila; ekspr. ostati na pol poti ne dokončati, ne opraviti začetega; ekspr. preden je kaj dosegel, je imel veliko poti je moral urejati stvar v najrazličnejših uradih, pri najrazličnejših ljudeh; ekspr. s to zadevo imam sama pota z urejanjem te zadeve imam veliko opravkov, dela; preg. vse poti vodijo v Rim isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine; preg. srednja pot najboljša pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem
    ♦ aer. zračna pot del zračnega prostora, določen z višino, širino in smerjo, v katerem se giblje letalo med dvema letališčema; alp. nezavarovana pot brez klinov in žičnih vrvi; anat. dihalne poti deli dihal, po katerih prihaja zrak v pljuča; limfne poti limfne žile, mezgovnice; živčna pot živčna vlakna, po katerih prehaja vzburjenje; avt. zavorna pot razdalja, ki jo prevozi vozilo od začetka zaviranja do takrat, ko se ustavi; šah. izsiliti kmetu prosto pot; prim. napoti, spoti, spotjo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. z določenim dejanjem kot posledico določenega dejstva pokazati, izraziti odnos, stališče do tega dejstva; odgovoriti, odzvati se: vodstvo še ni reagiralo; reagirati na novico; reagirati na očitke z jokom; čustveno, instinktivno, ostro reagirati / reagirati s streljanjem, z žalitvijo odgovoriti, povrniti
   // telo reagira na cepljenje z vročino
   // z določenim dejanjem kot posledico določenega dejstva pokazati sposobnost čutenja, zaznavanja: ponesrečenec še reagira; reagirati na dotik / satelit na ukaze ne reagira več / publ. umetnost na te družbene probleme še ni reagirala
   // pokazati, da kaj deluje na kaj: na to gnojilo rastline hitro reagirajo / ne ve se, kako bo na nove predpise reagiralo tržišče
   ♦ fot. emulzija filma reagira na svetlobo
2. 2. kem. zaradi medsebojnega učinkovanja ali pod vplivom toplote, svetlobe se spremeniti v snov z drugačnimi lastnostmi: fluor reagira tudi z žlahtnimi plini; lakmus reagira v tej raztopini kislo, nevtralno / ob takih pogojih reagirata dušik in vodik v amoniak

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. potisniti izstrelek iz cevi orožja s pomočjo plinov eksploziva: izstreliti kroglo iz puške; izstreliti naboj v zrak; priletel je iz hiše, kakor bi ga bil iz topa izstrelil / četa je izstrelila častno salvo / izstreliti puščico
   // s streljanjem izprazniti: izstreliti puško / ekspr. izstreliti cel magazin
2. 2. s streljanjem, razstreljevanjem narediti: z minami so izstrelili odprtino v zidovju
3. 3. potisniti in usmeriti s startne naprave proti cilju: izstreliti raketo / izstreliti vesoljsko ladjo, umetni satelit / pog. v vesolje so izstrelili prvega astronavta
4. 4. ekspr. hitro, nepričakovano reči, povedati: te besede je kar izstrelil

izstreljèn -êna -o: izstreljeni naboji; izstreljena granata

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. geom. sklenjena ravninska krivulja, katere točke so enako oddaljene od središča: narisati krožnico s šestilom / žig z eno, dvema krožnicama
2. 2. knjiž. pot v obliki krožnice: gibanje elektronov po krožnici / satelit se je usmeril na krožnico okoli zemlje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. potisniti in usmeriti s startne naprave proti cilju; izstreliti: lansirati raketo, torpedo / lansirati vesoljsko ladjo, umetni satelit
2. 2. publ. dati na tržišče nov proizvodni in trgovski predmet, navadno z veliko reklamo: lansirati nove modele čevljev; lansirati dirkalno vozilo; lansirati v serijah; pren. lansirati lažne vesti
3. 3. publ. omogočiti komu hitro napredovanje, uspeh: lansirati igralca / ta film jo je lansiral med filmske zvezde

lansíran -a -o: lansirana raketa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. namenjen za nošenje, prenašanje bremen, tovora: prišel je z nosilnim drogom na rami; nosilna mreža / nosilni mehanizem
2. 2. teh. ki prenaša obtežbo na podpore: nosilni element, steber; nosilna konstrukcija; nosilen in nošen / nosilni strop, zid / nosilni del pluga
3. 3. publ. glavni, najpomembnejši: nosilni izraz, prizor drame; nosilne barve, linije
   ● nar. gorenjsko (nosilna) rjuha večji kos platnenega, vrečevinastega blaga za nošenje sena, stelje
   ♦ aer. nosilna ploskev, površina letala ploskev, površina letala, na katero delujejo sile, ki držijo letalo v zraku; elektr. nosilni val elektromagnetni val visoke frekvence za prenašanje signalov nizke frekvence; fot., tisk. nosilna folija folija, na katero je nanesena določena snov; geol. nosilna sila reke sila reke, ki povzroča, da se kaj premika po vodi; grad. nosilni lok; nosilna plast vozišča trajna plast vozišča, ki se pri popravilu cest navadno ne menja; nosilna plast, tla plast, tla, ki morejo ohranjati kak objekt v določenem položaju; ptt kabelska (nosilna) vrv na oporišča obešena jeklena vrv, na katero se pritrdi nadzemni kabel; teh. nosilna raketa raketa, ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen tir, mesto; nosilna vrv vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. ženska, ki drži kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža nanjo, in hodi: nosilka kipa, zastave / zidarjem sta nosilki komaj nanosili dovolj opeke / nosilka štafetne palice
2. 2. ženska, ki dela, si prizadeva, da se kaj kje pojavlja: že na univerzi je bila nosilka naprednih idej, nazorov / revija je kmalu postala nosilka nove umetnostne smeri
   // ženska, ki z delovanjem omogoča, povzroča obstoj, pojavljanje česa: ženske so najpogostejše nosilke pedagoške dejavnosti / ona ni le nosilka svoje zgodbe, temveč osrednja oseba romana
3. 3. knjiž. ženska, ki dela, da je kdo deležen česa: ta ženska je nosilka nesreče / ekspr.: take misli so nosilke smrti; lastovke so nosilke sreče napovedovalke, oznanjevalke
4. 4. ženska, ki ji je kaj priznano, dano: nosilka obrtnega dovoljenja, stanovanjske pravice / nosilka zlate medalje
5. 5. publ. ženska, ki ima kaj na sebi, v sebi in more povzročati, da to dobi (še) kdo drug: ona je nosilka bolezni / tudi opice so nosilke nekaterih virusov
6. 6. publ. kar ima kaj kot svojo lastnost, značilnost: celica je nosilka življenja
7. 7. publ. kar ustvarja, opredeljuje kaj: v njenem slikarstvu je barva nosilka izraza / podoba je nosilka ideje
8. 8. kar kaj nosi, drži: okoli vratu zavezana ruta je dobra nosilka poškodovane roke / kar je kupila, je zložila v papirnato nosilko
9. 9. mn., knjiž. nosila: ranjenca so položili na nosilke / platnene nosilke
10. 10. knjiž., redko, v zvezi nosilka letal letalonosilka: pristanišču se bliža nosilka letal
    ♦ teh. raketa nosilka raketa, ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen tir, mesto; (vrv) nosilka vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. načrtno pripravljati zemljo in vanjo saditi, sejati: obdelovati njivo; velike površine obdelujejo s stroji; skrbno obdeluje svoj vrt / imel je toliko zemlje, da jo je lahko obdeloval s svojo družino / obdelovati sadovnjake / preselil se bo na deželo in obdeloval zemljo kmetoval
2. 2. z orodjem, strojem ali določenim postopkom dajati čemu določeno obliko, lastnost: obdelovati železno gmoto, kristale, les; obdelovati z rezilom; obdelovati z udarci; kemično in mehanično obdelovati
   // žarg., s širokim pomenskim obsegom delati s čim to, kar določa sobesedilo: obdelovati madeže z vodo; smučarske steze obdelujejo ponoči pripravljajo, teptajo; obdelovati testo gnesti
   // na določen način urejati, pripravljati za uporabo: računski center obdeluje informacije, ki jih pošilja satelit; obdelovati ankete; obdelovati rezultate raziskav
3. 3. načrtno podajati določeno vsebino: v svojih delih obdeluje motive iz delavskega življenja; v knjigi obdeluje kraški svet; filmsko, likovno obdelovati
   // načrtno se seznanjati s čim: obdelovati predpisano učno snov / to vprašanje so obdelovali na vseh sestankih
   // publ. raziskovati, proučevati: obdelovati kmečko vprašanje; obdelovati zgodovino delavskega gibanja
4. 4. žarg. pregovarjati, pridobivati: toliko časa so ga obdelovali, da je privolil; obdelovali so ga za vstop v stranko
5. 5. ekspr. tepsti, pretepati: pokleknil je na žrtev in jo začel obdelovati; obdeloval ga je s pestmi po glavi; obdeloval ga je toliko časa, da je izgubil zavest / obdeloval ga je z nožem suval, z nohti praskal, z zobmi grizel; petelina sta se obdelovala s kljunom in kremplji
6. 6. ekspr. negativno ocenjevati, kritizirati: obdelovali so ga zaradi mladostnih grehov; nasprotni tisk ga je grdo obdeloval / obdeloval ga je z najgršimi izrazi zmerjal
   ♦ šport. obdelovati mišice z vajami in masažo utrjevati

obdelován -a -o: lastnosti obdelovanega materiala; dobro obdelovana zemlja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. priti okrog česa: obkrožil je hišo, da bi odkril morebitno zasedo / letalo je dvakrat obkrožilo mesto; satelit je nekajkrat obkrožil zemljo
2. 2. narediti sklenjeno črto, črte okrog česa: obkrožiti ustrezni odgovor, številko; na listku obkrožiti izbranega kandidata
3. 3. postaviti se, pojaviti se okrog koga: govornika so obkrožili novinarji; radovedneži so ga obkrožili / ekspr. truden nasmeh je obkrožil njena usta
4. 4. narediti krožno pot: kri obkroži telo v eni minuti; pren. novica je obkrožila svet
   ● nova cesta bo mesto obkrožila bo v loku speljana okrog njega; redko obkrožiti hišo z vrtom obdati

obkróžen -a -o: z visokimi gorami obkrožena dolina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. leteč priti okrog česa: ptica je nekajkrat obletela drevo / satelit v eni uri obleti zemljo
2. 2. pog. hitro obiti: obletel sem vse ulice, pa ga nisem videl; v nekaj dneh sem obletel vse znance
3. 3. leteč se izogniti: letalo je obletelo nevarno področje
4. 4. leteč se premakniti od česa do česa: čebele obletijo veliko cvetov
5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obletele so me druge misli; obletel me je strah / brezoseb. obletelo me je, da bi odšel
   ● obletela jo je rdečica oblila; ekspr. z očmi je obletel čakajoče na hitro pogledal drugega za drugim

obletéti se izgubiti liste, iglice: drevje se obleti, star. obleti / listje se jeseni obleti odpade; pren., knjiž. pesmi tega pesnika so se obletele
// star. osuti se: rože so se obletele
● knjiž., ekspr. lepi časi so se hitro obleteli so hitro minili

obletèl in obletél -éla -o: obletelo drevje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. prazen raven prostor
   1. a) pred kakim velikim poslopjem: spomenik stoji na ploščadi pred mestno hišo; kavarniška ploščad
   2. b) navadno s prilastkom za določen namen: letališka ploščad / knjiž. kolodvorska ploščad peron
2. 2. navadno s prilastkom manjša, navadno ograjena plošča za določen namen: razgledna ploščad stolpa; vrtalna ploščad; ploščad na jamboru / vozilo s ploščadjo z ravno nakladalno ploskvijo
   ♦ alp. ploščad raven gladek predel v skalovju; astr. vesoljska ploščad večji umetni Zemljin satelit za vzletanje vesoljskih ladij

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. potnik v razmerju do drugega potnika, s katerim skupaj potuje: na postaji so dobili nove sopotnike; pogovarjati se s sopotniki v kupeju; utrujeni sopotniki / voznik in sopotnik sta bila pri nesreči huje poškodovana; pren. njen sopotnik je osamljenost
2. 2. navadno s prilastkom kdor ima zlasti s kako sodobno umetnostno, politično, nazorsko smerjo, skupino nekatere skupne značilnosti: literarni sopotniki in somišljeniki; biti sopotnik komunizma, partije / od njega se je kmalu ločila vrsta sopotnikov in učencev / sopotniki revolucije
   ♦ lit. sopotniki moderne
3. 3. ekspr. (zakonski) mož, življenjski tovariš: sopotniki slavne igralke / napisala je spomine na nekdanjega življenjskega sopotnika
   ● ekspr. zemlja je sopotnik sonca satelit

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. ki je na stalno določenem mestu; stalen, nepremičen: tovarna je organizirala stacionarne servise za svoje izdelke; stacionarne prodajalne / stacionarni oddajnik; stacionarni satelit
2. 2. ki se ne spreminja, ne spremeni; stalen, ustaljen: vrednost izvoza je stacionarna / politični položaj je stacionaren; stacionarne vremenske razmere; stacionarno stanje bolezni / živeti v stacionarni revščini trajni
   ♦ fiz. stacionarno gibanje gibanje, ki se v celoti ne spreminja s časom; med. stacionarna zdravstvena ustanova zdravstvena ustanova za stacionarno zdravljenje; stacionarno zdravljenje zdravljenje, med katerim bolnik biva v zdravstvenem zavodu; tur. stacionarni turizem turizem, za katerega je značilno daljše bivanje turistov v določenem kraju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. v grški mitologiji nenavadno veliko in močno, človeku podobno bitje: spopad titanov z bogovi
   // um. kip močnega moškega, ki podpira razne stavbne elemente: vrče nad fontano držijo titani
2. 2. knjiž., ekspr. nenavadno velik in močen človek; velikan, orjak: po telesu je titan
   // s prilastkom kdor ima nadpovprečne uspehe pri svojem delu: on je pravi titan znanja; povzpel se je do titana v industriji
   ♦ astr. Titan največji in najsvetlejši Saturnov satelit

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. brezoseb. povzročiti močen pok ob razelektritvi ozračja: nekajkrat je treščilo in usula se je toča; v bližini je silovito treščilo; zagrmelo je in treščilo
   // zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo: treščilo je v hišo, v star macesen; soba je bila razmetana, kot bi treščilo vanjo / strela je treščila v gospodarsko poslopje udarila
2. 2. ekspr. dati močen, rezek glas: semintja je zažvižgala krogla in treščila granata
3. 3. silovito zaloputniti: treščila je vrata za njim / treščil je z vrati in odšel
4. 4. ekspr. slišno silovito udariti, zadeti se ob kaj: letalo je treščilo ob drevo; pri padcu je treščil ob skalo / bil je raztresen in bi kmalu treščil vanj se zaletel; pog. na ovinku sta avtomobila treščila skupaj
   // slišno, plosko pasti: satelit je treščil na zemljo; pahnil ga je, da je z vso težo treščil na tla, po tleh
5. 5. ekspr. močno udariti: treščil ga je po glavi; treščiti koga s kolom; s pestjo ga je treščil v obraz / če ne boš tiho, te bom treščil
6. 6. ekspr. silovito vreči: treščiti butaro na tla; treščiti kozarec ob zid; treščiti kamen v vodo / če ne boš dal miru, te bom treščil skozi okno / jezen je treščil telefonsko slušalko jo trdo odložil; treščil je stran vse, kar ga je oviralo odvrgel
7. 7. ekspr. nenadoma, nepričakovano priti: nič ni sporočil, kar treščil je v hišo kot strela z jasnega; jastreb je treščil med piščance / v te razmere je treščila revolucija v teh razmerah je nenadoma prišlo do revolucije
   ● ekspr. z oblakov je končno treščil na zemljo postal je bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. treščiti koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. kaj mu je treščilo v glavo, da se tako vede kaj ga je spodbudilo; obstal je, kot bi treščilo vanj v hipu; ekspr. sedel je in kar treščil vanj: kaj bi torej rad mu nepričakovano, brez uvoda rekel

tréščiti se ekspr.  
1. 1. vreči se, skočiti: treščil se je v morje / treščil se je na posteljo
2. 2. spopasti se, stepsti se: v gostilni so se fantje treščili; zver in človek sta se treščila

tréščen -a -o: treščen je bil s stolpa
● pog. biti malo treščen omejen, neumen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. narejen, nastal kot rezultat človekovega dela, ne narave same: umetni dež, led, sneg; umetni potresi; umetna svetloba; umetna snov; rože niso prave, ampak umetne; naravna in umetna vlakna; to jezero je umetno / umetni diamant; umetni satelit; umetna hrana hranilna raztopina, ki se daje bolniku naravnost v kri; umetna masa umetno dobljena organska snov iz makromolekul; umetna oploditev oploditev z vnašanjem semena v rodila brez spolnega dejanja; umetne pijače pijače z dodatkom umetnih snovi, ki jim dajejo okus, barvo ali vonj; umetna radioaktivnost; umetna smola smoli podobna umetna snov; umetna svila; umetno drsališče drsališče z umetno vzdrževanim ledom; umetno gnojilo; umetno usnje
   // narejen tako, da je po videzu, funkciji podoben pravemu, naravnemu: umetni lasje; umetna noga; umetno oko; umetno zobovje
2. 2. nanašajoč se na umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih predmetov: umetni kovač, mizar / umetna obrt
3. 3. katerega oblika in vsebina sta izraz zavestnega umetniškega hotenja določenega avtorja: umetne in ljudske pesmi; umetne pripovedke; Andersenove pravljice so umetne
   // ki ustvarja taka dela: umetni in ljudski pesniki
4. 4. star. zahtevno, zapleteno oblikovan: pesem je zelo umetna, vendar bralca ne prevzame; preprost in umeten
5. 5. ekspr. nepristen, narejen: umeten smehljaj; umetna skromnost; vse je bilo umetno, navidezno
6. 6. ki nima stvarne podlage: taki problemi so umetni; razlaga temelji na zelo umetnih povezavah / umetno podpihovanje sovraštva
7. 7. zastar. izurjen, spreten: biti umeten v vsaki reči / poklicati umetnega zdravnika izvedenega, šolanega zdravnika
   ● star. prireditev z umetnim ognjem z ognjemetom; poljud. umetno sonce svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča ultravijolične žarke, strok. kremenova svetilka
   ♦ aer. umetni horizont priprava, ki kaže lego letala glede na vodoravno ravnino; agr. umetna koklja priprava za umetno ogrevanje piščancev; biol. umetni izbor odbiranje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki najbolj ustrezajo rejčevim željam, potrebam; elektr. umetna inteligenca sposobnost stroja, računalnika, da rešuje umske probleme; lingv. umetni jezik načrtno sestavljen jezik, namenjen zlasti za mednarodno sporazumevanje; sistem znakov, simbolov za uporabo v znanosti, računalništvu; med. umetni splav; umetna ledvica naprava, ki opravlja funkcije ledvice zunaj telesa; umetno dihanje umetno dovajanje zraka v pljuča; metal. umetno staranje pojav, da postane zlitina trša, če se nekaj časa zmerno segreva; rib. umetna muha vaba za lovljenje rib, ki predstavlja določeno žuželko; šport. umetno drsanje umetnostno drsanje; teh. umetni vlek vlek, povzročen s kako pripravo, ventilatorjem; voj. umetna megla s kemičnimi sredstvi narejena, povzročena megla za maskiranje

umétno prisl.: umetno hraniti bolnika; umetno izzvati, pridobiti; zelo umetno ponarediti; umetno uspavati; umetno kovani izdelki
♦ les. umetno sušen les; sam.: nadomeščanje naravnega z umetnim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. celota nebesnih teles, sistemov teles in prostor, v katerem so: teorija o nastanku vesolja; red, zakoni v vesolju
2. 2. prostor, v katerem so nebesna telesa: vesolje se širi; ekspr. neizmerno vesolje; kroženje nebesnih teles v vesolju / rob vesolja meja vidnega, zaznavnega vesolja
   // prostor zunaj zemeljske atmosfere: izkoriščati, osvajati vesolje; izstreliti satelit v vesolje
   ● ekspr. podrlo se mu je njegovo otroško vesolje njegov otroški svet

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. izginiti, uničiti se v ognju, plamenu: les, papir zgori; te snovi ne zgorijo; zgoreti na grmadi, v peči; do konca, nekoliko, popolnoma zgoreti; hitro zgoreti; zgoreti kot bakla, slama / zgoreti v ognju / satelit je zgorel v atmosferi
   // biti v požaru, ognju uničen: domačija je zgorela; nihče se ni rešil iz goreče hiše, vsi so zgoreli; vse jim je zgorelo; ekspr. skedenj je zgorel do tal popolnoma
2. 2. s tem izginjenjem, uničenjem dati energijo: gorivo, plin zgori; taka zmes zgori eksplozivno / hrana zgori v telesu
   ● knjiž. spomin na ta dogodek je že zgorel nihče se ga več ne spominja; ekspr. če ne bo dežja, bo na polju vse zgorelo bo uničeno zaradi vročine, suše; ekspr. zgoreti od napora izčrpati se, oslabeti; ekspr. od sramu bi najraje zgorel zelo me je sram; tako je vroče, da bom zgorel zelo mi je vroče

zgôrel tudi zgorèl in zgorél -éla -o: zgoreli plin; zgorela hiša, vas; zgorela kraška planjava; prim. izgoreti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.

1. 1. zračna plast, ki obdaja zemljo, ozračje: raketa je ponesla satelit nad atmosfero; nižje plasti atmosfere / obmorska, tropska atmosfera; vpliv atmosfere na rast
2. 2. duhovno ozračje, vzdušje: ti dogodki so ustvarili težko politično atmosfero; zrasel je v kulturni atmosferi; delo odseva atmosfero časa; atmosfera v dijaškem domu / gorenjska atmosfera v Finžgarjevih kmečkih povestih
3. 3. fiz. enota za merjenje tlaka: tlak je dosegel 300 atmosfer / fizikalna atmosfera tlak 1,03 kiloponda na 1 cm2; tehnična atmosfera tlak 1 kiloponda na 1 cm2
   ♦ astr. atmosfera plinski ovoj, ki obdaja nebesno telo; kem. atmosfera plin v zaprtem prostoru, v katerem potekajo kemične reakcije; reakcija poteka v dušikovi atmosferi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.