pomník -a m (í)
knjiž. spomenik, spominsko znamenje: postaviti pomnik narodnemu heroju / pomniki naše kulture; grad kot pomnik slavne preteklosti
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
várnostnik -a m (á)
kdor poklicno skrbi
a) za varnost premoženja koga: varnostnik je pravočasno opazil požar, vlomilca; nočno delo varnostnikov
b) za osebno varnost koga: varnostnik slavne filmske igralke; varnostniki iz spremstva predsednika republike
c) za javno varnost, zlasti kriminalist: varnostniki so roparja, zločinca že odkrili
č) za varnost pri delu: varnostniki imajo visoko ali višjo strokovno izobrazbo / inženir varnostnik varnostni inženir
kdor poklicno skrbi
a) za varnost premoženja koga: varnostnik je pravočasno opazil požar, vlomilca; nočno delo varnostnikov
b) za osebno varnost koga: varnostnik slavne filmske igralke; varnostniki iz spremstva predsednika republike
c) za javno varnost, zlasti kriminalist: varnostniki so roparja, zločinca že odkrili
č) za varnost pri delu: varnostniki imajo visoko ali višjo strokovno izobrazbo / inženir varnostnik varnostni inženir
SSKJ²
ép -a m (ẹ̑)
lit. pripovedno literarno delo v verzih, ki obširno govori o kakem velikem in slavnem dogodku: rad je prebiral slavne epe / ljudski, umetni ep; idilični, junaški, religiozni, zgodovinski, živalski ep
lit. pripovedno literarno delo v verzih, ki obširno govori o kakem velikem in slavnem dogodku: rad je prebiral slavne epe / ljudski, umetni ep; idilični, junaški, religiozni, zgodovinski, živalski ep
SSKJ²
imitátorka -e ž (ȃ)
ženska, ki ravna, govori tako, kot ravna, govori kdo drug; posnemovalka, oponašalka: imitatorka slavne pevke; voditeljica in imitatorka; nastopila je kot imitatorka
ženska, ki ravna, govori tako, kot ravna, govori kdo drug; posnemovalka, oponašalka: imitatorka slavne pevke; voditeljica in imitatorka; nastopila je kot imitatorka
SSKJ²
SSKJ²
sláven -vna -o prid., slávnejši (á)
ki se mu splošno priznava velika vrednost, veljava: slaven igralec, pisatelj; ima slavne prednike; biti, postati slaven / ekspr.: to je njegov najslavnejši roman; slavna preteklost; obiskal je njihovo slavno gledališče / iron. to je ta slavna druščina / star., v vljudnostnem nagovoru slavna gospoda
ki se mu splošno priznava velika vrednost, veljava: slaven igralec, pisatelj; ima slavne prednike; biti, postati slaven / ekspr.: to je njegov najslavnejši roman; slavna preteklost; obiskal je njihovo slavno gledališče / iron. to je ta slavna druščina / star., v vljudnostnem nagovoru slavna gospoda
- slávno prisl.:
slavno končati delo; slavno premagati nasprotnika
SSKJ²
sopótnik -a m (ọ̑)
1. potnik v razmerju do drugega potnika, s katerim skupaj potuje: na postaji so dobili nove sopotnike; pogovarjati se s sopotniki v kupeju; utrujeni sopotniki / voznik in sopotnik sta bila pri nesreči huje poškodovana; pren. njen sopotnik je osamljenost
2. navadno s prilastkom kdor ima zlasti s kako sodobno umetnostno, politično, nazorsko smerjo, skupino nekatere skupne značilnosti: literarni sopotniki in somišljeniki; biti sopotnik novega vala / od njega se je kmalu ločila vrsta sopotnikov in učencev / sopotniki revolucije
♦ lit. sopotniki moderne
3. ekspr. (zakonski) mož, življenjski partner: sopotniki slavne igralke / napisala je spomine na nekdanjega življenjskega sopotnika
● ekspr. zemlja je sopotnik sonca satelit
1. potnik v razmerju do drugega potnika, s katerim skupaj potuje: na postaji so dobili nove sopotnike; pogovarjati se s sopotniki v kupeju; utrujeni sopotniki / voznik in sopotnik sta bila pri nesreči huje poškodovana; pren. njen sopotnik je osamljenost
2. navadno s prilastkom kdor ima zlasti s kako sodobno umetnostno, politično, nazorsko smerjo, skupino nekatere skupne značilnosti: literarni sopotniki in somišljeniki; biti sopotnik novega vala / od njega se je kmalu ločila vrsta sopotnikov in učencev / sopotniki revolucije
♦ lit. sopotniki moderne
3. ekspr. (zakonski) mož, življenjski partner: sopotniki slavne igralke / napisala je spomine na nekdanjega življenjskega sopotnika
● ekspr. zemlja je sopotnik sonca satelit
SSKJ²
štéti štêjem nedov. (ẹ́ ȇ)
1. imenovati števila po vrsti: otrok že zna šteti; šteti od ena do sto; šteti na prste
2. ugotavljati število česa: šteti drevesa na vrtu; volilna komisija je štela glasove; šteti hiše ob cesti; štel je, koliko dni je še do novega leta; od zdaj se bo vse blago štelo, da ne bo goljufije preštevalo; trikrat so se šteli, če so vsi / vojna leta se mu za pokojnino štejejo dvojno / šteti denar
3. s števnikom ali z izrazom količine izraža, da so pri osebku sestavine, deli v takem številu, kot ga nakazuje števnik ali izraz količine: garnitura šteje več elementov; njegova knjižnica je štela več tisoč knjig; mesto šteje sto tisoč prebivalcev; odbor šteje petnajst ljudi
4. upoštevati pri štetju, številu česa: ali mene ne boste šteli zraven; če ne štejem tebe, nas bo devet
// upoštevati, obravnavati v kaki celoti: pri ceni šteti zraven tudi delo in prevoz / ta opravila štejemo v redno zaposlitev; vsak tek posebej se šteje v končni vrstni red
5. z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrščati: marsikdo bi se rad štel k umetnikom; šteti koga med slavne osebnosti; štel se je med njegove prijatelje / kite štejemo k sesalcem / z oslabljenim pomenom: štejejo ga k dobrim delavcem je dober delavec; star. srečnega se štejem, da sem vas spoznal srečen sem
// knjiž. spadati, soditi: k domačiji šteje tudi hlev; ljubezenski prizori štejejo med priljubljene pisateljeve motive; določiti, kaj šteje v redno delo; ta država šteje v skupino gospodarsko nerazvitih
6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka; imeti: tako ravnanje štejem za napačno, žaljivo; štel jo je za zelo srečno; to mestno zemljišče se šteje za urejeno / sestri sta svojega brata šteli za nasprotnika; ne šteje ga več za sina; štel se je za Slovenca; to dejanje se je štelo za upor
● ekspr. šteje samo dokaz, drugo ne upošteva se; ekspr. njegovi romani (nekaj) štejejo so pomembni, dobri; v takih razmerah noben predpis več ne šteje ne velja; ekspr. že štejem dneve do počitnic nestrpno čakam počitnice; ekspr. gospodar ji je štel grižljaje pazil, da ne bi veliko pojedla; ekspr. šteti komu kosti zelo ga pretepati, tepsti; knjiž. dekle šteje dvajset let je staro; šteti komu kaj v dobro, v zlo, za slabo upoštevati, da je kdo kaj dobrega, zlega, slabega naredil; šteli so, da smo si v sorodu imeli so nas za sorodnike; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno; ekspr. tako je suha, da bi ji lahko rebra štel zelo
1. imenovati števila po vrsti: otrok že zna šteti; šteti od ena do sto; šteti na prste
2. ugotavljati število česa: šteti drevesa na vrtu; volilna komisija je štela glasove; šteti hiše ob cesti; štel je, koliko dni je še do novega leta; od zdaj se bo vse blago štelo, da ne bo goljufije preštevalo; trikrat so se šteli, če so vsi / vojna leta se mu za pokojnino štejejo dvojno / šteti denar
3. s števnikom ali z izrazom količine izraža, da so pri osebku sestavine, deli v takem številu, kot ga nakazuje števnik ali izraz količine: garnitura šteje več elementov; njegova knjižnica je štela več tisoč knjig; mesto šteje sto tisoč prebivalcev; odbor šteje petnajst ljudi
4. upoštevati pri štetju, številu česa: ali mene ne boste šteli zraven; če ne štejem tebe, nas bo devet
// upoštevati, obravnavati v kaki celoti: pri ceni šteti zraven tudi delo in prevoz / ta opravila štejemo v redno zaposlitev; vsak tek posebej se šteje v končni vrstni red
5. z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrščati: marsikdo bi se rad štel k umetnikom; šteti koga med slavne osebnosti; štel se je med njegove prijatelje / kite štejemo k sesalcem / z oslabljenim pomenom: štejejo ga k dobrim delavcem je dober delavec; star. srečnega se štejem, da sem vas spoznal srečen sem
// knjiž. spadati, soditi: k domačiji šteje tudi hlev; ljubezenski prizori štejejo med priljubljene pisateljeve motive; določiti, kaj šteje v redno delo; ta država šteje v skupino gospodarsko nerazvitih
6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka; imeti: tako ravnanje štejem za napačno, žaljivo; štel jo je za zelo srečno; to mestno zemljišče se šteje za urejeno / sestri sta svojega brata šteli za nasprotnika; ne šteje ga več za sina; štel se je za Slovenca; to dejanje se je štelo za upor
● ekspr. šteje samo dokaz, drugo ne upošteva se; ekspr. njegovi romani (nekaj) štejejo so pomembni, dobri; v takih razmerah noben predpis več ne šteje ne velja; ekspr. že štejem dneve do počitnic nestrpno čakam počitnice; ekspr. gospodar ji je štel grižljaje pazil, da ne bi veliko pojedla; ekspr. šteti komu kosti zelo ga pretepati, tepsti; knjiž. dekle šteje dvajset let je staro; šteti komu kaj v dobro, v zlo, za slabo upoštevati, da je kdo kaj dobrega, zlega, slabega naredil; šteli so, da smo si v sorodu imeli so nas za sorodnike; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno; ekspr. tako je suha, da bi ji lahko rebra štel zelo
- štéti se nar.
biti domišljav, prevzeten: sosed se šteje; kaj se boš štela, saj nisi nič posebnega
- štéti si z oslabljenim pomenom, v zvezi z v
izraža priznanje velike vrednosti ali veljave: v čast si štejem, da ste prišli; v posebno prijetno dolžnost si štejem, da vas lahko pozdravim med nami; štejem si v srečo, da sem te našla / tega si ne moreš šteti v (veliko) zaslugo
- štét -a -o:
šteti dnevi so že minili; štet je med najboljše delavce
● ekspr. dnevi so mu šteti kmalu bo umrl; sam.: opozarjati na značilnosti štetega
SSKJ²
utelésiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑)
1. narediti, da se kaj začne kazati na telesen, čutno zaznaven način: v noveli je pisatelj utelesil svoj etični nazor; utelesiti načelo enakopravnosti / slikar utelesi svoje ideje z barvami; pesnik izbira besede in podobe, ki najbolje utelesijo določeno duševno stanje / utelesiti svoje sanje, zamisli uresničiti
2. knjiž. upodobiti, predstaviti: igralec je izvirno utelesil Hamleta; v romanu je pisateljica utelesila slavne ljudi naše preteklosti / igralsko utelesiti knjižno stvaritev
3. knjiž. prikazati kako lastnost, kak pojav v določeni osebi: v glavni osebi je avtor utelesil junaštvo; utelesiti ljubezen
4. knjiž. vključiti, priključiti, pripojiti: župnijo so odvzeli Ogleju in jo utelesili ljubljanski škofiji
1. narediti, da se kaj začne kazati na telesen, čutno zaznaven način: v noveli je pisatelj utelesil svoj etični nazor; utelesiti načelo enakopravnosti / slikar utelesi svoje ideje z barvami; pesnik izbira besede in podobe, ki najbolje utelesijo določeno duševno stanje / utelesiti svoje sanje, zamisli uresničiti
2. knjiž. upodobiti, predstaviti: igralec je izvirno utelesil Hamleta; v romanu je pisateljica utelesila slavne ljudi naše preteklosti / igralsko utelesiti knjižno stvaritev
3. knjiž. prikazati kako lastnost, kak pojav v določeni osebi: v glavni osebi je avtor utelesil junaštvo; utelesiti ljubezen
4. knjiž. vključiti, priključiti, pripojiti: župnijo so odvzeli Ogleju in jo utelesili ljubljanski škofiji
- utelésiti se
pojaviti se v telesu, telesni podobi: duh se je utelesil / po nekaterih verovanjih se duša ponovno utelesi v drugem bitju
- uteléšen -a -o
1. deležnik od utelesiti: utelešena zamisel; v njej je bilo utelešeno življenje tovarniških delavk
2. ekspr. ki ima to, kar izraža določilo, v zelo veliki meri: mati je utelešena ljubezen; on je bil utelešena previdnost / v njem je bila utelešena železna volja / fašizem je utelešeno zlo
Število zadetkov: 9
Dostopnost