Fran > SSKJ

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. kapljica slane, prozorne tekočine, ki se izloča v očesni votlini v večji količini zlasti
   1. a) ob veliki čustveni prizadetosti, žalosti, telesni bolečini: iz očesa ji je kanila solza; solze tečejo, ekspr. se usujejo po licih; ekspr. solze privrejo, se ulijejo iz oči; solze silijo, ekspr. stopijo v oči; brisati si solze; ko se je poslavljal, je imel solze v očeh; knjiž., ekspr. sočutje ji je izvabilo solze; jokati brez solz; ekspr. potoki solz; kot lešnik debele solze / ekspr. pekoče, vroče solze / knjiž. veliko solz je že prejokal / ekspr.: nasmejati se do solz; biti ganjen do solz zelo, močno
   2. b) ob draženju očesa: ob rezanju čebule so ji tekle solze iz oči
      // knjiž., ekspr. kar je podobno taki kapljici: kraljica je imela oblačilo posuto z briljantnimi solzami / s sveče so se začele cediti solze
      // mn., ekspr. jok: težko prenašam solze; ni res, je trdila med solzami; to so bile solze jeze, sreče jok zaradi jeze, sreče; smeh in solze / spraviti koga v solze; našel sem jo vso v solzah jokajočo, objokano
      // nasmehniti se skozi solze jokati in se obenem nasmehniti
2. 2. knjiž., ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina tekočine: kaniti v čaj solzo žganja / niti za solzo zdravila ni več
   ● ekspr. oblile, posilile so jo solze začela je jokati; ekspr. od žalosti so se ji posušile solze ne more več jokati; ekspr. še bodo tekle solze še bodo ljudje jokali, trpeli; ekspr. to ni vredno solz za to ni vredno jokati; ekspr. obrisati, otreti komu solze potolažiti ga; pomagati mu v nesreči; ekspr. kaj bi prelivali solze jokali, žalovali; ekspr. pretakati bridke, grenke solze zelo jokati; ekspr. njene oči plavajo v solzah so zelo solzne; ekspr. topiti se v solzah zelo jokati; ekspr. grob je močila z grenkimi solzami jokala je za umrlim; knjiž., ekspr. njihova zgodovina je pisana s solzami v njihovi zgodovini je bilo mnogo trpljenja, žalostnih dogodkov; ekspr. pretakati krokodilje ali krokodilove solze z jokom kazati nepristno, lažno žalost, sočutje; ekspr. to niso mačje solze to ni majhna, nepomembna stvar; ekspr. ta svet je dolina solz kraj trpljenja, težav; ekspr. zapustiti dolino solz umreti; studenec, čist kot solza zelo čist
   ♦ etn. solze svetega Lovrenca (zvezdni) utrinki, vidni okrog 10. avgusta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. navadno s skrčenim kazalcem večkrat zapovrstjo udariti po vratih kot prošnja za vstop: preden vstopiš, potrkaj; močno, tiho potrkati; brezoseb. sredi noči je potrkalo / potrkati na okno, vrata / s pestjo potrkati po vratih
2. 2. večkrat zapovrstjo narahlo udariti po čem, navadno z določenim namenom: potrkati s peto ob tla; potrkati po sodu, če je poln / žolna potrka s kljunom po deblu; prijel ju je za lase in potrkal z glavama skupaj / prijateljsko ga je potrkal po rami potrepljal
3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom pojaviti se, nastopiti: v njem je potrkala topa bolečina / bolezen, zima je potrkala na vrata se je začela; sočutje je potrkalo na njeno srce začutila je sočutje
   ● za zdaj je še kar zdrav, moram potrkati upam, da bo še naprej; po ljudskem verovanju potrkati po čem, da ne bi imela ta izjava negativnih posledic; kozel, oven ga je potrkal napadel z glavo, rogovi; ekspr. potrkati na srce, vest koga skušati mu vzbuditi čustva, čut za pravičnost; ekspr. potrkaj znova na vrata založbe, pri založbi, če imajo kaj dela zate vprašaj pri založbi; ekspr. drugje potrkaj, tu ne bo nič vprašaj, prosi

potŕkati se v zvezi z na, po  s trkanjem, rahlim udarjanjem po določeni stvari izraziti to, kar določa sobesedilo: pameti jim manjka, se je potrkal po čelu; to za nas ni nič, se je potrkal po denarnici; to smo pa mi, se je potrkal po prsih / ekspr. skesano se potrkati na prsi priznati krivdo

potŕkan -a -o etn.  pri katerem plesalec udarja z nogami ob tla: potrkani ples; potrkana polka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. ki je v stanju žalosti: tolažiti žalostnega človeka; žalosten je zaradi smrti očeta; v nesreči so žalostni vzdihovali; ekspr. do smrti, na smrt žalosten / v osmrtnicah z žalostnim srcem sporočamo
   // ki izraža, kaže žalost: žalosten obraz, pogled / žalostno petje
2. 2. v povedni rabi ki občuti žalost, nezadovoljstvo ob čem: žalostni so, ker jim ne pišejo / star. žalosten je svojih otrok nezadovoljen je z njimi
3. 3. ki vsebuje kaj, kar povzroča žalost, duševno bolečino: obujati žalostne spomine; žalostna misel, novica / v osmrtnicah sporočamo žalostno vest
   // ki vzbuja sočutje, obžalovanje: žalosten konec zgodbe; žalostno dejanje / odpravljati žalostne posledice povodnji
   // poln žalosti, trpljenja: biti kriv žalostne nesreče, usode koga / žalostni časi; žalostne razmere; žalostno življenje / žalostna zgodba / žalostne izkušnje
4. 4. ekspr. enoličen, pust: žalostna pokrajina / žalostna jesenska polja prazna, pusta
   // ki je sive, temne barve: žalosten videz knjige / žalostna megla / žalosten jesenski dan meglen, deževen; žalostno vreme / žalostne barve
   // medel, slaboten: žalostna razsvetljava; žalostno jesensko sonce
5. 5. ekspr. zelo slab: žalosten videz avtomobila po nesreči; hiša je v žalostnem stanju / žalostno znanje / ima žalostne nazore o življenju; žalosten sloves nekaterih gostiln / da se kaj takega lahko pripeti tudi drugim, je žalostna tolažba zame
   // zelo nizek: številke o naraščanju proizvodnje so žalostne / žalostna udeležba na sestanku / dobiti bolj žalostno pomoč
   ● publ. žalosten rekord ceste prvo mesto po številu nesreč; zastar. žalostna koračnica žalna koračnica; star. žalostna pesem žalostinka; iron. vitez žalostne postave kdor zaradi svojega vedenja, videza vzbuja usmiljenje, sočutje; knjiž. žalostna vrba vrba žalujka
   ♦ rel. Žalostna Mati božja; um. slika, kip Žalostne Matere božje slika, kip sedeče Kristusove matere z mrtvim sinom v naročju

žálostno 
1. 1. prislov od žalosten: žalostno se držati; žalostno živeti; žalostno smešen
   ♦ muz. žalostno označba za izraz izvajanja triste
2. 2. ekspr., v povedni rabi zelo slabo: pri sosedu je žalostno, odkar nimajo zaslužka / z bolnikom je žalostno
   // izraža odklanjanje česa, nezadovoljstvo s čim: žalostno je, da morajo ljudje tako slabo živeti; žalostno je poslušati take neumnosti; žalostno se nam zdi tako dolgo čakati / elipt. žalostno, da tega ne veš / v medmetni rabi ogoljufal da ga je, žalostno; sam.: doživeti kaj žalostnega; tolažiti žalostne

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. I. z dajalnikom
   1. 1. za izražanje usmerjenosti pri gibanju h komu ali čemu: premakniti stol nasproti peči
      // za izražanje položaja, ki je glede na izhodišče na drugem koncu vmesnega prostora: stavba stoji nasproti cerkvi; okno nasproti vratom / stanuje meni nasproti
   2. 2. za izražanje nasprotovanja, sovražnosti: postavljati nasproti kritikom svojo razlago; znajti se nasproti dvojnemu sovražniku / zločin nasproti narodu proti
   3. 3. za izražanje primerjave z drugačnim; v primeri z: padanje cen nasproti decembru; ti si nasproti meni pritlikavec / razlika nasproti lani je očitna
      // za izražanje razmerja, navadno čustvenega; do: budnost nasproti takim pojavom; politika Avstrije nasproti Slovencem / neustalj.: sočutje nasproti lačnim; nezaupljiv nasproti vsemu novemu
      // za izražanje omejitve na navedeno osebo: nasproti meni se je tako izrazil
2. II. raba peša, z rodilnikom za izražanje pomena kakor pod I, 1: postaviti pisalni stroj nasproti okna / stanovati nasproti gostilne

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente; kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje
   // s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom; kazala je na desno stran, za njim; s palico kazati po zemljevidu
   // navadno v zvezi s pot voditi, usmerjati: ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot; pren., knjiž. kazati pot do sreče
2. 2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst
   // tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute
3. 3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč je kazal podlogo; dvorišče kaže red in snago; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki
4. 4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma
   // nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli; kaže, da ima prav; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal
5. 5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže; sadje lepo kaže; ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže
   // obraz kaže na jok da bo jokal; nebo kaže na dež / star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo
6. 6. delati vidno, opazno
   1. a) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo; javno ne kaže svoje ljubezni do nje; sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice
   2. b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let; proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav., ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega
   3. c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo; kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela
      // nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice; murve so kazale prvo brstje
7. 7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti; ne kaže hoditi tja; niti minute ne kaže izgubljati; tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je
   // elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega
   ● ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake; ekspr. spet kaže čemeren obraz je slabe volje; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev

kázati se tudi kazáti se delati tako, da se lahko kaj gleda, opazuje: kazal se je v ponošenem cilindru / rada se kaže ljudem; ni se rad kazal v javnosti hodil med ljudi; nastopal
// življenje se mu kaže v pravi luči

kazáje: vlekel ga je s seboj, kazaje na grm; kazaje s pogledom, prstom proti sobi

kažóč -a -e: zastar. govoril je, kažoč nanjo; kažoč ji pot

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. povzročati prehajanje iz spečega stanja v budno: dolgo je budila zaspanca; ropot budi ljudi iz spanja; ptice se že budijo / buditi bolnika iz omame; pren. pomlad budi naravo
2. 2. knjiž. povzročati, da kaj nastane; vzbujati: pesem mi budi spomin na mladost; pogled nanj ji budi žalostne misli; buditi radovednost, občudovanje, upanje / buditi v ljudeh narodno zavest; v srcu se mu budi sočutje

budíti se pesn.  porajati se, nastajati: pomlad, jutro se budi

budèč -éča -e: domišljijo budeče razvaline; budeči se dan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. ki ima razmeroma nizko temperaturo: mrzel zrak; gaziti mrzlo brozgo; piti mrzle pijače; ledeno mrzla voda; mrzel kot led / mrzel dan; letošnja zima je bila mrzla; mrzlo podnebje / mrzli studenci; mrzle roke
   // ki vzbuja, povzroča občutek mraza: mrzel veter; nasloniti se s čelom na mrzel zid / ekspr.: mrzli bajoneti; mrzli lunini žarki; mrzle zvezde; mrzlo zimsko nebo
   // ki ima temperaturo okolice: leči v mrzlo posteljo; mrzla prha; umivati se v mrzli vodi; piti mrzlo mleko / preživeti zimo v mrzli sobi nezakurjeni; peč je še mrzla / postreči z mrzlimi jedmi z jedmi, ki se jedo nekuhane ali ohlajene; mrzla večerja večerja iz mrzlih jedi
2. 2. ki vsebuje, izraža veliko nenaklonjenost, odklanjanje: mrzel nasmeh; premeril ga je z mrzlim pogledom; mrzel sprejem; odgovoriti z mrzlimi besedami / ekspr. oditi v mrzlo tujino / ekspr., v povedni rabi do njega je bila zmeraj mrzla neprijazna, sovražna
3. 3. ki se ne da vplivati čustvom; hladen: mrzel znanstvenik / to mu narekuje mrzli razum; mrzla logika, razsodba; mrzlo opazovanje v naravoslovju / ekspr. mrzla sovražnost
   // nav. ekspr. ki ne izraža čustev: mrzla glasba, lepota; mrzle oči / lep, a mrzel človek
4. 4. knjiž. zelo neprijeten, tesnoben: mrzel molk; mrzel strah; mrzla groza; spreletela ga je mrzla slutnja / mrzla barva neugodno delujoča
   ● mrzli bratranec sin očetovega ali materinega bratranca ali sestrične; mrzli stric očetov ali materin bratranec; nizko samo poskusi me udariti, pa boš mrzel te bom ubil; mrzle barve modra, zelena, siva barva; ekspr. biti mrzle krvi ne vdajati se čustvom; nar. mrzla žlahta daljno sorodstvo; ekspr. ima mrzlo srce ni dostopen za ljubezen, sočutje; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost
   ♦ agr. mrzli gnoj gnoj, ki se pri preperevanju navadno ne segreje; mrzla tla tla, pri katerih je voda blizu površine; lov. mrzla sled sled, pri kateri je dah ohranjen le pri tleh; med. mrzli obkladek; meteor. mrzli dan dan s temperaturo pod 0° C; mrzli val je zajel naše kraje v naše kraje je prodrl mrzel zrak; mrzla fronta del atmosferske fronte, kjer prodira mrzel zrak; tekst. mrzli otip otip, ki vzbuja, povzroča občutek hladnosti; hladni otip

mŕzlo prisl.: mrzlo gledati, reči; perilo se mrzlo lepi h koži; ob teh besedah ga je mrzlo spreletelo / v povedni rabi: ob vodi je bilo ledeno mrzlo; bilo je mrzlo, da bi se mu skoraj zanohtalo
♦ etn. vroče, mrzlo otroška igra, pri kateri se z vzklikom vroče, mrzlo opozarja na bližino ali oddaljenost skritega predmeta; sam.: upadli obrazi so izražali nekaj mrzlega; ne smete piti nič mrzlega; hraniti na mrzlem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. človeško telo glede na zunanji videz, zlasti rast, mere: dekle z deško postavo; kljub porodom ima še lepo postavo; popraviti pomanjkljivosti postave z ustreznim krojem; kakor hrast močna postava / spoznati koga po postavi / ekspr. krepka postava se je prerinila skozi vrata človek krepke postave
   // z oslabljenim pomenom biti majhne, suhe, visoke, vitke postave majhen, suh, visok, vitek
   // neznano, nejasno vidno živo bitje, navadno človek: neka postava je ležala v parku; iz megle so se prikazale opotekajoče se postave
2. 2. knjiž. oseba kot literarna, dramska upodobitev; lik: igralec je ustvaril prepričljivo postavo vaškega veljaka; žena mu je bila vzor za mnoge ženske postave v romanu / on je ena izmed najbolj znanih postav našega kulturnega življenja oseba, osebnost
3. 3. šport. moštvo, del moštva pri določenem tekmovanju: trener je določil postavo šele dan pred tekmovanjem; moštvo je nastopilo v oslabljeni postavi
   ● ekspr. bela postava stoji ob postelji smrt; iron. vitez žalostne postave kdor zaradi svojega vedenja, videza vzbuja usmiljenje, sočutje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti
   1. a) sočutje, žalost: pogled na bolnika jih je presunil; njegova smrt jo je presunila; žalostna usoda pregnancev ga je presunila; brezoseb.: presunilo me je, ko sem slišal za nesrečo; ekspr. presunilo me je do dna srca
   2. b) ekspr. občudovanje: lepota gor človeka presune / presunila jih je taka pripravljenost na žrtve; njena vdanost ga je presunila
2. 2. knjiž. prevzeti, obiti: nova moč je presunila njeno telo / groza presune; presunil ga je strah pred ljudmi
3. 3. star. prebosti, predreti: presuniti komu srce z mečem, s sulico / nasprotnikov nož ga je presunil; pren. tvojo dušo bo presunil meč; puščica iz njenih oči ga je presunila
   ● presunilo jo je po vsem hrbtu začutila je ostro bolečino

presúnjen -a -o: presunjen do dna duše; biti presunjen od lepote; kip ima srce presunjeno z mečem
● spregovoril je s presunjenim glasom zelo ganjenim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. vzbujati močen čustveni odziv, zlasti
   1. a) sočutje, žalost: njen molk ga je bolj presunjal kot njen jok
   2. b) občudovanje: njegove stvaritve nas presunjajo
2. 2. prevzemati, obhajati: kakšna čustva so jo presunjala, ko je to gledala / ljubezen, ki presunja dva mlada človeka

presunjajóč -a -e: proseč in presunjajoč pogled; srce presunjajoče klicanje na pomoč

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. ki vzbuja močen čustveni odziv, zlasti
   1. a) sočutje, žalost: presunljiv prizor; presunljivo ihtenje
   2. b) ekspr. občudovanje: spoznal sem lepo, presunljivo severno deželo
2. 2. ekspr. predirljiv: pevke so pele s presunljivim glasom; presunljiv krik; presunljivi zvoki sirene; zaslišal se je presunljiv žvižg / uprl je vanjo svoj presunljivi pogled
   ● iron. to je že kar presunljiva naivnost zelo velika

presunljívo prisl.: presunljivo jokati; presunljivo piskati, zakričati; presunljivo pogledati; iron. ta motiv ni presunljivo nov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. s točenjem spravljati kaj tekočega v drugo posodo: pretakati mleko v kanglico; pretakati vino v nove sode
2. 2. ekspr., s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride denar na drugo področje, da menja lastništvo: pretakati del dobička v druge dejavnosti; denarna sredstva se pretakajo v sklade
   ● pretakati kri za domovino prelivati; ekspr. pretakati krokodilove solze z jokom kazati nepristno, lažno žalost, sočutje; ekspr. kaj bi pretakali solze jokali, žalovali

pretákati se 
1. 1. tekoč prehajati na drugo mesto: voda se pretaka iz cevi v posodo / kri se pretaka po žilah kroži; hranljive snovi se pretakajo po telesu / nekaj se mi pretaka po želodcu; ekspr. nad njivami se pretakajo megle
   // ekspr. prehajati na drugo mesto sploh: od zbornega mesta so se dolge vrste vojakov pretakale v barake / prebivalstvo se pretaka v mesta
   // knjiž., ekspr., s prislovnim določilom v velikem številu hoditi sem in tja: po ulici se pretakajo ljudje; vozila so se pretakala po cesti v obe smeri
2. 2. knjiž., ekspr. širiti se, prehajati: nemir se pretaka od človeka do človeka; njegova življenjska sila se pretaka vame
   // izraža navzočnost česa čutno zaznavnega v prostoru: zelena svetloba se pretaka skozi krošnje; po sobi se pretaka tišina
   ● knjiž. poletje se pretaka v jesen polagoma prehaja; po dolini se pretaka potok teče; ekspr. utrujenost se mi pretaka po telesu utrujen sem

pretakajóč -a -e: pretakajoč solze, jih je prosila usmiljenja; pretakajoča se tekočina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. spraviti kaj sipkega, drobnega v drugo posodo: pretresti krompir v gajbo; pretresti moko v vrečko / pretresti vročo mezgo v kozarce
2. 2. s tresenjem narediti, povzročiti, da se kaka snov kje bolj enakomerno porazdeli: pred uporabo je treba zdravilo dobro pretresti / pretresti steklenico / pretresti blazino zrahljati
   // s tresenjem povzročiti, da kaj ni več trdno: sunek je pretresel hiše
3. 3. vsestransko proučiti, navadno zaradi ocenjevanja, odločitve: pretresti načrt programa; pretresti predloge; sklep naj se še enkrat pretrese / komisija je delo kritično pretresla / ta problem bi rad z njo še pretresel se o njem pogovoril
4. 4. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti
   1. a) sočutje, žalost: njene besede so ga pretresle; ta nesreča, smrt je pretresla vse; ekspr. njen jok jih je pretresel do dna duše, srca, do kosti; brezoseb. pretreslo ga je, ko je to slišal
   2. b) občudovanje: veličastnost gor ga je pretresla / taka ljubezen jo je pretresla
      ● ekspr. ta dogodek je pretresel gledališče v temeljih povzročil velike spremembe; ekspr. če ga dobim, mu bom pretresel kosti zelo ga bom natepel, pretepel; ekspr. grom je pretresel ozračje zelo je zagrmelo; ekspr. stanovanje so mu pretresli, njega pa zaprli temeljito preiskali, pregledali; ekspr. na kamniti cesti nas je dobro pretreslo utrujeni smo od tresenja pri vožnji po njej; ekspr. pri plesu se bodo gostje vsaj malo pretresli razgibali

pretrésen -a -o: globoko pretreseni gledalci; pretresena od te misli, je odšla; žito je že pretreseno
● pretresen do solz zelo, močno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. začenjati imeti, kar je komu namenjeno: v skladišču prevzema blago; prevzemati les; pokojnino prevzema tudi za soseda
   // začenjati imeti, kar ima tudi kdo drug: prevzemati besede iz drugih jezikov; počasi so prevzemali njihove navade; iz občudovanja prevzema tudi slog njegovega pisanja
2. 2. opravljati uradni postopek ob začetku opravljanja kake funkcije: danes prevzema tajniške posle
   // začenjati opravljati kako funkcijo, dejavnost: prevzemati delo, popravila; rad prevzema funkcije; polagoma sam prevzema vodstvo / rad prevzema komične vloge
3. 3. z dajalnikom povzročati, da kdo česa ne dobi, nima več: novi hotel jim prevzema goste
4. 4. vzbujati močen čustveni odziv, zlasti
   1. a) sočutje, žalost: jok žensk in otrok ga je prevzemal; njen obup ga prevzema
   2. b) občudovanje: sončni zahod je vse prevzemal
   3. c) vnemo: znanstveno delo ga zelo prevzema
5. 5. biti, obstajati kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: groza in strah sta jo prevzemala tiste ure; vsa leta ga je prevzemalo sovraštvo / take misli so ga prevzemale, kadar je bil sam
   // z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: začel ga je prevzemati dvom; polagoma ga prevzema utrujenost
   ● ekspr. prevzemam krivdo, odgovornost pripravljen sem sprejeti (vse) posledice svoje ali tuje krivde; prevzemati (plesalke) med plesom prositi za ples plesalke, ki že s kom plešejo

prevzémati se postajati prevzeten, ošaben: zaradi uspehov se je začel prevzemati

prevzemajóč -a -e: prevzemajoč material, se je ponesrečil; ideje, prevzemajoče mladino

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. začeti imeti, kar je komu namenjeno: prevzeti blago, material; prevzeti pismo za soseda; zaboj je prevzel v skladišču / ladja prevzame tovor
   // začeti imeti, kar ima tudi kdo drug: prevzeti besedo iz tujega jezika; priseljenci so kmalu prevzeli njihov jezik in kulturo; prevzeti mišljenje, navade koga
   // začeti skrbeti za koga: po hčerini smrti je otroke prevzela njena mati; ponesrečenca je po prevozu v bolnico prevzel zdravnik / pritekel je služabnik in prevzel konja
2. 2. opraviti uradni postopek ob začetku opravljanja kake funkcije: bili smo navzoči, ko je prevzel posle
   // začeti opravljati kako funkcijo, dejavnost: kdo bo prevzel to delo; prevzeti dolžnosti, gospodinjstvo, naloge; prevzel je novo funkcijo; prevzeti obveznosti po kom, za kom; prevzeti stražo / prevzeti pokroviteljstvo nad kongresom; prevzeti vlogo Jermana / prevzeti delavnico po očetu; prevzeti grunt postati njegov gospodar
3. 3. z dajalnikom povzročiti, da kdo česa ne dobi, nima več: prijateljica ji je prevzela fanta
4. 4. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti
   1. a) sočutje, žalost: sinova bolečina jo je prevzela; njen jok ga je prevzel; brezoseb. zelo ga je prevzelo, ko je izvedel za nesrečo
   2. b) občudovanje: ta igra gledalce prevzame; njena ljubkost ga je prevzela; skalnati vrhovi so jih prevzeli
   3. c) vnemo: raziskovalno delo ga je prevzelo, da ni mislil na nič drugega
      // zelo vplivati na počutje: vino jih je prevzelo; oster zrak ga je prevzel
5. 5. z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: dvom, groza, strah, žalost prevzame koga; nenadoma ga je prevzelo kesanje; prevzela jih je omotica postali so omotični
   ● ekspr. dekle ga je vsega prevzelo začutil je veliko ljubezensko naklonjenost do nje; nar. ta dišava v jedi vse prevzame ima močnejši okus, vonj kot druge dišave v njej; ekspr. dozdaj mu nobena ženska ni prevzela srca nobene ženske ni ljubil; knjiž. zdaj je prevzel besedo oče začel govoriti za kom; ekspr. prevzeti krivdo, odgovornost biti pripravljen sprejeti (vse) posledice svoje ali tuje krivde; publ. oblast je prevzela vojska v državi je nastopila vojaška vlada; publ. za atentat je prevzela odgovornost neka teroristična organizacija izjavila je, da je organizirala, izvedla atentat; prevzeti (plesalko) med plesom prositi za ples plesalko, ki že s kom pleše; publ. na igrišču so zdaj prevzeli pobudo gostje so postali uspešnejši; ko je učitelj zbolel, je kolegica prevzela pouk začela poučevati razred, postala razredničarka
   ♦ igr. prevzeti soigralcu vzetek; šport. prevzeti štafetno palico sprejeti jo na določenem mestu od prejšnjega udeleženca štafete

prevzéti se postati prevzeten, ošaben: preveč so jo hvalili, pa se je prevzela; bil je najboljši dijak, vendar se ni prevzel; slaven človek se rad prevzame

prevzét -a -o: iz drugih jezikov prevzete besede; prevzete dolžnosti, funkcije; biti prevzet od dela, novih idej; prevzet od strahu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. knjiž. ki temelji na simpatiji: simpatetična čustva
   ♦ soc. simpatetično ravnanje ravnanje, ki izraža sočutje in pripravljenost pomagati
2. 2. nekdaj, v zvezi simpatetično črnilo črnilo, ki postane vidno šele ob segrevanju, delovanju kemikalij: pisati s simpatetičnim črnilom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. spravljati kam kaj tekočega, zlasti pijačo: točiti vino, žganje v kozarce; točiti vodo iz steklenice; točiti s tresočo se roko / točiti bencin v rezervoar
2. 2. prodajati pijačo, zlasti v gostinskem lokalu: točiti alkoholne in brezalkoholne pijače / točimo odprto pivo
   // streči s pijačo, navadno v gostinskem lokalu: če je bilo veliko gostov, je točil tudi gospodar; točiti za točilno mizo
3. 3. ekspr. izločati kaj tekočega (v velikih količinah): točiti kot grah debele solze / točiti sline cediti
4. 4. nar. puščati (tekočino): lonec toči; popravili so streho, da ni več točila
   ● knjiž. potok toči vodo čez skale voda teče čez skale; ekspr. kaj bi točili solze jokali, žalovali; ekspr. točiti krokodilove solze z jokom kazati nepristno, lažno žalost, sočutje; knjiž. točiti pod vejo začasno točiti, prodajati domače vino
   ♦ čeb. točiti med s točilom spravljati med iz satja

točíti se knjiž.  
1. 1. teči: s pobočja so se točili blatni potočki / kri se toči po žilah; na tem mestu se reka toči v morje se izliva
2. 2. ekspr. prihajati, razširjati se: iz zabavišča se toči hrup; z neba se toči blaga luč

tóčen -a -o: vino, točeno v nove sode / točeno pivo pivo, ki se prodaja sproti natočeno iz soda; sam.: pog. eno malo točeno, prosim malo točeno pivo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. iz sočutja narediti komu kaj dobrega: usmiliti se pregnancev, ranjencev; revežev se je vedno usmilila jim dala jesti, jih oblekla; v stiski se usmiliti koga
   // pokazati do koga dobrohoten, prizanesljiv odnos: otrok so se usmilili, odrasle pa so pobili; prosil je, naj se ga usmilijo / v krščanskem okolju: Bog se vas usmili; Bog se usmili njegove duše / usmilite se njihove revščine, samote
2. 2. ekspr., z oslabljenim pomenom narediti komu to, kar pričakuje, kar je treba narediti: čakal je na postrežbo, pa se ga ni nihče usmilil; ostal je sam, nobena se ga ni hotela usmiliti se poročiti z njim
   // vrata so cvilila, pa se jih je oče usmilil in jih namazal
3. 3. v medmetni rabi, navadno v zvezi bog se usmili izraža
   1. a) sočutje, pomilovanje: kakšen je bil, bog se usmili; bog se te usmili
   2. b) nejevoljo, nestrpnost: kakšno vreme imamo, bog se usmili
   3. c) strah, vznemirjenost: bog se usmili, je zaječala; spet bo tepena, bog se usmili
4. 4. star. zasmiliti se: tak je bil, da se je vsem usmilil / v srce se mu je usmilila
   ● ekspr. otroci so bili lačni, raztrgani, da se bog usmili zelo; ekspr. tam je revščina, da se bog usmili zelo velika; ekspr. jokala je, da bi se je kamen usmilil zelo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.

1. 1. v srednjem veku pripadnik nižjega plemstva v službi vladarja ali večjega fevdalca: biti imenovan za viteza; vitezi na konjih; vitezi in oprode / pustolovski vitez
2. 2. v nekaterih deželah plemič, za stopnjo nižji od barona: kralj ga je povzdignil v viteza
3. 3. rel., navadno s prilastkom član kakega viteškega reda: malteški vitezi
4. 4. v nekaterih deželah naziv za nosilca kakega odlikovanja, reda: vitez reda hlačne podveze
5. 5. knjiž. kavalir: plesala je s svojim vitezom
   ● vitezi okrogle mize v viteških romanih vitezi v službi britanskega kralja Arturja; publ. vitezi črno-belih polj šahisti; iron. vitez žalostne postave kdor zaradi svojega vedenja, videza vzbuja usmiljenje, sočutje; ekspr. srečala je viteza svojih sanj izredno lepega, dobrega moškega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.