Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
antepéndij -a m (ẹ́) um. poslikana ali izrezljana plošča na sprednji strani oltarne mize: baročni antependij
// rel. prt na sprednji strani oltarne mize
SSKJ
antipéndij -a m (ẹ́) um. poslikana ali izrezljana plošča na sprednji strani oltarne mize; antependij: baročni antipendij
// rel. prt na sprednji strani oltarne mize
SSKJ
čêlo -a s (é) 
  1. 1. del obraza nad očmi: gubati, gubančiti, nabrati, nagubančiti čelo; poljubil jo je na čelo; pot mu stopi na čelo; zdaj se spomnim, je rekel in se udaril po čelu; nizko, visoko čelo; briše si potno čelo / kot povelje s čelom levo! / pesn. jasno, mračno čelo obraz, obličje
  2. 2. sprednji, začetni del
    1. a) skupine ljudi, živali: čelo kolone, sovražnikove vojske; čelo sprevoda / biti, hoditi na čelu pred skupino
    2. b) predmeta, stvari: posadijo ga na čelo mize; veter piha v čelo ladje; čelo zibelke / hiša je obrnjena s čelom proti ulici s pročeljem; zastar. na čelu knjige je bilo zapisano: za prosto ljudstvo
  3. 3. manjša, končna ravna ploskev podolgovatega orodja: čelo kladiva, sekire, zagozde
  4. 4. navadno v zvezi z biti, postaviti se, stopiti na prvo, vodilno mesto ali položaj: postaviti se, stopiti na čelo delavskega gibanja; stati na čelu organizacije; delavski razred s komunistično partijo na čelu
    ●     gleda ga izpod čela grdo, jezno; pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; med tekmovanjem je bil ves čas na čelu prvi; star. saj nima na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi
    ♦     arhit. čelo trikotni vrh stene pod streho; geogr. čelo ledenika spodnji konec; čelo strmo se dvigajoči del pobočja gore ali stene; les. čelo čelna ploskev lesa ali lesnih izdelkov; mont. čelo stena odkopnega prostora, iz katere se koplje ruda; um. nadvratno čelo ploskev med preklado in lokom nad portalom; timpanon
SSKJ
deskà -è in dèska -e [dəs] ž, rod. mn. dèsk tudi desák (ȁ ȅ; ə̄) 
  1. 1. ploščat kos lesa iz podolžno razžaganega debla: pooblati, razžagati desko; pribiti desko čez luknjo; iz desk zbita koča; zabiti žebelj v desko; dolga, široka deska; hrastove, smrekove deske; suhe deske so škripale pod nogami; žagana deska; tla iz surovih desk / ekspr. spati na golih, trdih deskah
  2. 2. s prilastkom (lesena) plošča, prirejena za različne namene: rezati na kuhinjski deski; likalna deska z blagom prevlečena deska za likanje oblek; obvestilo je bilo pritrjeno na oglasni, razglasni deski; bleščeče osvetljena reklamna deska; risalna deska
  3. 3. šport. telovadna priprava, s katere se skače, preskakuje: pognal se je na desko in preskočil konja; z deske je skočil v vodo / odskočna, prožna deska
    // publ., v zvezi odskočna deska kar omogoča kako dejavnost, izhodišče: odvetniški poklic mu je bil odskočna deska za politično delovanje; okupirano ozemlje jim je služilo kot odskočna deska za nadaljnjo ekspanzijo
  4. 4. šah. plošča, razdeljena na kvadratna polja dveh barv, navadno za igranje šaha: postaviti figure na desko / demonstracijska deska; šahovska deska / igrati na prvi deski na tekmovanju igrati kot najboljši igralec v moštvu
    // žarg. dolgo je bil prva deska moštva najboljši igralec
  5. 5. mn., ekspr. gledališki oder, gledališče: z velikim uspehom je nastopil na opernih deskah; to delo želimo videti tudi na domačih deskah / gledališke, odrske deske / zelo mlada je stopila na deske začela igrati v gledališču
    ♦     agr. deska poševna železna plošča pri plugu, ki odrezano brazdo obrne in zdrobi; čeb. naletna deska deska na spodnji sprednji strani čebelnjaka, kamor sedajo čebele; tisk. deska plošča, na katero se odlaga stavek; zgod. deželna deska v fevdalizmu zemljiška knjiga z vpisi plemiških zemljišč
SSKJ
glavìč -íča m (ȉ í) odebeljeni konec predmeta, zlasti palice: meč je imel medeninast glavič; palica s srebrnim, zlatim glavičem / sedelni glavič sprednji, nekoliko privzdignjeni del sedla
♦ alp. nižja pečina z zaobljenim vrhom; um. zgornji zaključni del stebra; kapitel
SSKJ
goltánec -nca [u̯t] m (á) ekspr. sprednji, srednji del vratu; grlo: stiskal ga je za goltanec; zgrabiti koga za goltanec / kost se mu je zataknila v goltancu
// slabš., redko usta: zamašiti komu goltanec
● ekspr. nastaviti komu nož na goltanec prisiliti koga k čemu
SSKJ
grebén -a m (ẹ̑) 
  1. 1. podolgovata, ozka izboklina ali vzpetina: na sredi kolovoza se dela greben; odlitki so bili slabi in polni grebenov
    // izbokli del vala: na vodi so se delali grebeni; morski greben / ladja se ziblje na grebenih valov
  2. 2. podolgovata, strma gorska vzpetina: vzpeti se na greben; krenili smo po grebenu; gozdni, skalnati grebeni; vznožje grebena / gorski greben / koralni greben nadvodni ali podvodni greben, ki so ga zgradile korale
  3. 3. rdeč nazobčan kožni izrastek na vrhu petelinove glave: petelin z rdečim, pravilno zobčastim grebenom
    ●     ekspr. greben se mu je povesil ni mu bilo prav, čutil se je ponižanega; nehal je biti domišljav; ekspr. mu že raste greben postaja domišljav, prevzeten
  4. 4. vet. sprednji, izbočeni del hrbta: pobožati psa po grebenu; jezdec se je naslonil konju na greben viher
    ♦     anat. nosni greben vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; lopatični greben izboklina na hrbtni ploskvi lopatice; arheol. greben ojačeni del oglavja čelade; grad. greben rob, stik strešnih nagibov; meteor. greben del anticiklona, ki je raztegnjen v eno stran; greben visokega zračnega pritiska slabi; teh. greben daljša, ozka enakomerna izboklina na strojnem delu za preprečevanje vzdolžnega premika; vtirjevalni greben kolobar na robu platišča, ki drži kolo na tirnici; tekst. greben del bila, ki drži osnovne niti v določenem razporedu; zool. grodnični greben izboklina na ptičji grodnici, ki daje oporo letalnim mišicam
SSKJ
gŕlo -a s (ŕ) 
  1. 1. zgornji, razširjeni del sapnika, v katerem sta glasilki: grlo jo boli; v grlu ga je dušilo; kronično vnetje grla / zapel je s hripavim grlom glasom
    // ekspr. zapelo je petsto mladih grl mladih ljudi
    // sprednji, srednji del vratu: prerezal mu je grlo; stisniti koga za grlo / ribja kost se mu je zataknila v grlu
  2. 2. najožji del predmeta: steklenico je prijel za grlo in pil; grlo žarnice / škornji so mu bili pretesni v grlu med stopalom in golenico
  3. 3. publ., v zvezi ozko grlo kar otežuje, zavira delo: slaba cesta je ozko grlo za tamkajšnji turizem; obrtniška dela so ozko grlo v gradbeništvu; novi stroji bodo odpravili ozko grlo v proizvodnji
  4. 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi iz vsega grla, na vse grlo izraža visoko stopnjo glasnosti: zavpil je na vse grlo; iz vsega grla je zaklical
    ●     ekspr. do grla sem že sit tega dela zelo; ekspr. imeti suho grlo biti žejen; ekspr. poplakniti grlo kaj popiti; ekspr. žalost jim je stiskala grlo bili so zelo žalostni, prizadeti; ekspr. nastaviti komu nož na grlo skušati prisiliti koga k čemu; ekspr. zdaj mu pa že voda v grlo teče je v hudi časovni stiski zaradi kakega dela; ekspr. strah ga je grabil, stiskal za grlo zelo se je bal; ekspr. vse je pognal, spravil po grlu zapravil s pijačo, zapil; beseda mu je ostala v grlu ni povedal tega, kar je mislil
SSKJ
hávba -e ž (ȃ) 
  1. 1. pog. priprava, podobna večjemu pokrivalu z vgrajenim električnim aparatom za sušenje las; sušilna kapa: sedeti pod havbo / frizerska havba
  2. 2. žarg. sprednji zgornji del avtomobilske karoserije, ki pokriva motor ali prtljažni prostor, pokrov: izstopil je in dvignil havbo
  3. 3. nar. avba: havba se ji lepo prilega
SSKJ
hŕbet -bta in hrbèt -btà m (ŕ; ə̏ ȁ) 
  1. 1. del človeškega ali živalskega trupa ob hrbtenici: hrbet ga boli; hrbet se mu krivi pod bremenom; žival grbi hrbet; upogniti, vzravnati hrbet; vzpeti se konju na hrbet; zadeti si nahrbtnik na hrbet; držati roke na hrbtu; pot mu lije po hrbtu; s hrbtom zaslanjati kaj; konjski, mačji hrbet; raven, sključen, širok, upognjen hrbet; izbočeni, sprednji, zadnji del hrbta; meso s hrbta / v hrbet me zebe; žival je po hrbtu rjava; mraz ga stresa po hrbtu / kupiti telečji hrbet telečjo zarebrnico
    // pog. pri padcu si je zlomil hrbet hrbtenico
    // hrbtna stran telesa: ležati, plavati na hrbtu; obrniti se s hrbtom k steni / kazal jim je hrbet, zato ga niso spoznali bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; slišala je, da je za hrbtom nekaj počilo za njo
  2. 2. zgornji ali zadnji del predmeta, stvari: hrbet roke; hrbet čeka, menice; podatki so na hrbtu slike / knjiž., redko stol s pozlačenim hrbtom naslonjalom, naslonilom
    // hrbet noža rezilu nasprotna stran
    // zadnji del skupine ljudi, živali: napasti sovražnika v hrbet
  3. 3. navadno s prilastkom del knjige, revije, kjer so listi združeni, speti: knjigo pozna že po hrbtu; knjiga z usnjenim hrbtom; napis na hrbtu knjige je že zbrisan
  4. 4. ekspr., redko izbokli del vala; greben: veliki valovi so nas dvigali na svoje široke hrbte
    ●     pog. kriti komu hrbet ščititi, varovati ga; pog. obrniti, pokazati komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. temu so ustrojili hrbet pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega; ekspr. ničesar ne bi izdal, čeprav bi mu jermene rezali s hrbta z ničimer ga ne bi prisilili, da bi izdal; pog., ekspr. naprtiti si kaj na hrbet prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; pog., ekspr. na hrbtu imam že šest križev star sem že šestdeset let; pog., ekspr. dobiti jih po hrbtu biti tepen; biti premagan; ekspr. plezati po hrbtih drugih hoteti doseči uspeh na škodo drugih; pog., ekspr. neprestano mu je za hrbtom ga nadzoruje; pog. za hrbtom so se mu muzali, smejali ko jih ni videl; pog. to so naredili za njegovim hrbtom brez njegove vednosti; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju; ekspr. to je bil nož v hrbet mlademu gibanju zahrbtno sovražno dejanje proti njemu
    ♦     anat. nosni hrbet vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; gastr. srnin hrbet slaščica iz biskvitnega testa z dodatkom čokolade, okrašena z mandeljni; geogr. gorski hrbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina; podmorski hrbet; lingv. hrbet jezika zgornji del jezika med konico in korenom
SSKJ
íris -a m (ȋ) 
  1. 1. anat. sprednji, barvasti del žilnice za roženico; šarenica: vnetje irisa
  2. 2. vrtn. vrtna rastlina s suličastimi listi in velikimi raznobarvnimi cveti; perunika: šopek rumenih irisov
SSKJ
jabót -a in žabó -ja [žabo -ja] m (ọ̑) obl. okrasek, zlasti iz čipk, ki se nosi na sprednji strani ženskih bluz, moških srajc, nabornica: bluza z jabotom
SSKJ
kôzel -zla [əu̯] m (ó) 
  1. 1. kozji samec: kozel se pase; ovni in kozli; smrdi kot kozel zelo, močno
  2. 2. slabš. neumen, neresen človek: kaj bi s tem kozlom; kozel neumni
    // objesten, pohoten moški: stari kozel ji ne da miru
  3. 3. sprednji, dvignjeni sedež na nekaterih vozovih, zlasti kočiji: sedeti na kozlu; kozel za kočijaža
  4. 4. redko lesena naprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje; koza: desko položiti na kozla
  5. 5. žarg., rel. član samostanskega reda, ki ni duhovnik; brat: patri in kozli so že zbrani v kapeli
    ●     ekspr. vzdihovali so nad napakami in iskali grešnega kozla osebo, ki bi jo obdolžili krivde zanje; pog., ekspr. streljati kozle delati velike napake, neumnosti
    ♦     agr. kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave; koza
SSKJ
kozoróg -a m (ọ̑) gorska žival z zajetnim telesom in grbicami na sprednji strani sabljastih rogov: trop kozorogov
● rojen v znamenju kozoroga v času od 21. decembra do 20. januarja
♦ astr. Kozorog deseto ozvezdje živalskega kroga; zool. alpski kozorog kozorog z dolgimi, navzdol srpasto ukrivljenimi rogovi, Capra ibex
SSKJ
kraváteljc -a [təl] m (ȃ) nižje pog., navadno v zvezi držati, prijeti za kravateljc držati, prijeti za zgornji, navadno sprednji del oblačila pri vratu: prijel ga je za kravateljc in ga vrgel na cesto
● nižje pog., ekspr. prijeti, zgrabiti koga za kravateljc prisiliti koga, da ravna, govori, kot hoče, zahteva kaka oseba; zahtevati od koga pojasnilo, opravičilo
SSKJ
krížast -a -o prid. (í) 
  1. 1. ki ima obliko križa: okno s križasto mrežo; križasto tramovje ostrešja / meč s križastim držajem; križaste antene
  2. 2. raba peša ki ima večbarven vzorec v obliki pravokotno se križajočih črt, prog; karirast: križast telovnik; križasta volnena obleka; križasto blago / križast vzorec
    ♦     lov. križasto rogovje rogovje pri srnjaku, če sta sprednji in zadnji parožek v isti višini
SSKJ
kròj krôja m (ȍ ó) 
  1. 1. vzorec, model za obliko obleke ali obutve: izrezati kroj iz časopisa; narisati, prerisati kroj / dobila je nov kroj ovratnika / šivati po kroju
    // oblika obleke ali obutve: obleka je neprisiljena v barvi in kroju; eleganten kroj čevljev; moderen, ohlapen, oprijet kroj / nizek kroj ovratnika / obleka je najnovejšega kroja
    ♦     obrt. klasični kroj iz posebej krojenega zgornjega dela, krila in všitih rokavov; princes kroj ki ima sprednji in zadnji del iz treh kosov; srajčni kroj iz skupaj krojenega zgornjega in spodnjega dela in s srajčnim ovratnikom
  2. 2. raba peša oblačilo, značilno za določeno društvo, dejavnost; obleka, uniforma: telovadci so nastopili v krojih / gasilski, vojaški kroj / ženske v pisanih krojih nošah
SSKJ
krojáški -a -o prid. (á) nanašajoč se na krojače ali krojaštvo: krojaški salon; krojaška delavnica / krojaška obrt / krojaški likalnik težji likalnik za oblikovanje krojnih delov, razlikavanje šivov in končno likanje; krojaška kreda mastna kreda za risanje krojev na blago
// krojaški vajenec
♦ anat. krojaška mišica dolga, ozka mišica na sprednji strani stegna; obrt. (krojaška) lutka model človeškega trupa za pomerjanje oblačil
SSKJ
lóggia -e [lodža] ž (ọ̑) 
  1. 1. v nekaterih deželah stavba, zaprta na eni ali več straneh samo s stebri: renesančna loggia; loggia na trgu obmorskega mesta
  2. 2. grad. v stavbo umaknjen, na sprednji strani odprt prostor, z vrati povezan z notranjimi prostori: loggie in balkoni
SSKJ
metúljček -čka m (ū) 
  1. 1. nav. ekspr. manjšalnica od metulj: metuljčki frfotajo, letajo; na cvet se je usedel metuljček / pisani, rumeni metuljčki / okoli nje se ta metuljček ne bo več vrtel / plačati tri metuljčke
  2. 2. (modni) dodatek, navadno k moški obleki, v obliki pentlje na sprednji strani srajce: nosil je bel, črn metuljček; privezati, zavezati si metuljček, metuljčka; eleganten gospod z metuljčkom pod vratom
  3. 3. šport. prsno plavanje, pri katerem se plavalec poganja s sočasnim krožnim potegovanjem obeh rok: metuljček in kravl / plavati metuljčka
Število zadetkov: 80