Zadetki iskanja
SSKJ
ántigén -a m (ȃ-ẹ̑) biol. snov, ki povzroča v organizmu nastajanje protiteles: živalski strupi so antigeni za človeka
SSKJ
SSKJ
jédek -dka -o prid., jédkejši (ẹ́)
- 1. ki najeda, razjeda snov ali tkivo: jedki plini, strupi; jedka snov, tekočina
♦ kem. jedke kemikalije - 2. ki kaže nenaklonjen, nedobrohoten odnos zlasti z govorjenjem: jedek človek; z njim je bil jedek; postati jedek in hud
// ki izraža nenaklonjenost, nedobrohotnost: zatekajo se k jedkemu humorju in ironiji; jedki prepiri; jedek smehljaj / jedke karikature - 3. knjiž. ščemeč, oster, rezek: jedek dim, mraz; jedki vbodljaji / jedka bolečina
- jédko prisl.: jedko delovati na kožo; jedko se nasmehniti
SSKJ
pokončeváti -újem nedov. (á ȗ)
- 1. namerno delati, da kdo več ne živi: pokončevati taboriščnike v plinskih celicah / pokončevati mrčes s strupi
- 2. delati, da je kaj zelo poškodovano, da ne obstaja več: pokončevati gozdove; veliki valovi pokončujejo na obalah vse, kar dosežejo
SSKJ
pôsel -sla [əu̯] m (ó)
- 1. nav. mn., navadno s prilastkom celota del, opravil v zvezi z nalogami, obveznostmi, za katere je kdo zadolžen: sam vodi vse bančne, blagajniške, trgovske posle; kreditni, plačilni posli / dekanski, državniški posli; opravljati razredniške, tajniške posle biti razrednik, tajnik
// sklepati posle; komisijski posli prodajanje ali kupovanje za določeno drugo osebo
// ekspr. to so tvegani, umazani posli
♦ polit. odpravništvo poslov diplomatsko predstavništvo kake države v tuji državi, za stopnjo nižje od poslaništva - 2. nav. ekspr. dejavnost, navadno gospodarska, za pridobivanje materialnih dobrin: posel jim uspeva; dober, donosen posel / narediti, razdreti posel kupčijo
// privatni posel / na svoj posel se dobro razume - 3. nav. ekspr. delo, opravilo: določil je vsakemu svoj posel; lahek, neprijeten, vsakdanji posel / lotiti se posla / ženski posel / z njim nočem imeti nobenega posla opravka; imeti posla s strupi ukvarjati se z njimi
// šel se je učit mizarskega posla mizarske obrti
// delo, zaposlitev: dobiti nov posel; biti brez posla / postranski posel - 4. nav. mn., nekdaj najeta oseba na večjem posestvu, graščini za pomoč pri delu, strežbi: imeti veliko poslov; gospodar je bil s posli grob; kmečki posli; prostori za posle
● ekspr. posel je posel izraža, da čustva ne morejo vplivati na denarna, poslovna vprašanja; ekspr. ne vmešavaj se v moje posle ne rešuj mojih problemov, vprašanj; star. spet bo imel precej posla, da jo bo prepričal zelo se bo moral truditi
SSKJ
strúp -a m (ȗ)
- 1. snov, ki je zaradi svojih (kemičnih) sestavin organizmu zelo škodljiva ali smrtna: strup je začel takoj delovati; v vino mu je dala, stresla strup; nastaviti živali strup; pojesti, spiti strup; umreti zaradi strupa; hud, jedek strup; delovati kot strup / alkohol je za otroka strup; ekspr. dimniki so bruhali v ozračje strupe strupene snovi, pline
// bojni strupi; kačji, rastlinski strupi; podganji strup za uničevanje podgan - 2. ekspr. kar deluje negativno, notranje uničujoče: v duši se mu je nabiral strup; ima strup v srcu / ta knjiga je zanj pravi strup / z oslabljenim pomenom, z rodilnikom razjeda jo strup dvomov, ljubosumnosti
● ekspr. njegove besede, pripombe so polne strupa so zlobne; ekspr. ne jemlji toliko strupov zdravil
♦ biol. bakterijski strup; farm. krvni, srčni, želodčni, živčni strupi
SSKJ
ščítiti -im nedov. (í ȋ)
- 1. biti nameščen kje z namenom, da se kaj ne poškoduje: ovitek ščiti knjigo; premaz ščiti kovino pred rjo / oklep ga je ščitil pred udarci; sončna očala ščitijo pred premočno svetlobo
// biti na takem mestu, da kaj ni deležno česa neprijetnega, nezaželenega: ščitilo ga je drevo; ščititi komu hrbet; gozdovi ščitijo letališče pred vetrovi / votlina nas je ščitila pred dežjem - 2. delati, da kdo ni deležen česa neprijetnega, nezaželenega: direktor je ščitil svojega nečaka; zmeraj jo ščiti / pri umiku so jih ščitili mitraljezci / strupi ščitijo rastlino pred škodljivci
- 3. delati, da se komu kaj ne zmanjša, odvzame: sindikat ščiti koristi delavcev; ščititi ugled šole / zakon ščiti pravice mladoletnikov
- ščitèč -éča -e: ščiteč plamen sveče, se je opekla
SSKJ
ubíjati -am nedov. (í)
- 1. z udarci, s silo povzročati smrt
- a) človeka: ropali so in ubijali / ubijati ljudi s strupi / ekspr. ni ubijal z rokami, ampak z besedo ukazoval je ubijati
- b) živali: ubijati kače
// s silo svojega gibanja, padca povzročati smrt koga: padajoče skale so ubijale napadalce
// s svojo silo, z delovanjem sploh povzročati smrt: eksplozija ruši in ubija; visoka temperatura ubija bakterije
- 2. z udarci, s silo povzročati, da kaj poči, se poškoduje: ubijati šipe
// v zvezi ubijati jajca na tak način delati, da se odstrani jajčna lupina: ubijati jajca in jih peči / ubijati jajca v ponev - 3. ekspr. povzročati, da kdo izgublja svojo telesno, duševno moč: zakaj me ubijaš s težkim delom / brezdelje, vročina ga ubija; sestanki, spori ga ubijajo / to ga duševno, telesno ubija
- 4. ekspr. povzročati izgubo česa duševnega: ne ubijaj mu upanja; ubijati komu veselje, voljo do dela / hrup ubija duševno zbranost
- 5. ekspr. delati, da kaj praznega, neprijetnega glede na zavedanje hitreje mine: ubijati čakanje, dolgčas s klepetom, z ribolovom, zabavo / prijetno ubijati čas
● ekspr. črka ubija, duh oživlja samo dobesedno razumevanje zapisanega povzroča izgubo njegove resnične vsebine, ki jo more znova ustvarjati duh
- ubíjati se
- 1. zaradi padca, udarca ob kaj umirati: padali so v prepade in se ubijali
- 2. namerno povzročati svojo smrt, zlasti z udarcem, s silo: rajši so se ubijali, kot da bi postali ujetniki
- 3. ekspr. s kakim dejanjem, predmetom delati, povzročati, da se izgublja telesna, življenjska moč: ubijati se z delom, s kmetijo / s pijačo se ubija, in vendar pije
// zelo naporno, težko delati: ubijati se za otroke; ubijati se na kmetiji, po njivah; ubijati se od jutra do noči / star. vse življenje se je ubijal z revščino je živel v pomanjkanju
// s širokim pomenskim obsegom z naporom, navadno brez (večjega) uspeha opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: ubijati se z branjem kitajskih znakov / vse popoldne so se ubijali s prelaganjem hlodov; ubijati se s problemom - 4. ekspr. izgubljati svojo moč, jakost, zlasti zaradi delovanja nasprotne sile: vodni curki so se med seboj ubijali / kriki se ubijajo v bobnenju slapa / koraki se ubijajo v mahu
● ekspr. ubijati si glavo s čim beliti si glavo s čim; star. ne bo se mu treba ubijati s palico po svetu težko, slabo živeč se potikati, hoditi
- ubijajóč -a -e: ubijajoč se sam na kmetiji, je kmalu onemogel; ubijajoči streli; enolično delo je ubijajoče; prisl.: ubijajoče dolgo čakati; ubijajoče zanič zelo
- ubíjan -a -o: kriki ubijanih ljudi
Število zadetkov: 8
Dostopnost