Fran > SSKJ

1. 1. enoletna kulturna rastlina z velikimi listi, ki vsebujejo nikotin, ali njeni listi: tobak cvete; sušiti in rezati tobak; obirati tobak; nasadi tobaka / makedonski tobak
2. 2. posušeni listi te rastline, pripravljeni za kajenje, njuhanje, žvečenje: kaditi, njuhati, žvečiti tobak; natlačiti pipo s tobakom; klobasa, ščepec tobaka; kupiti zavojček tobaka; duh po tobaku / ekspr. prepovedali so mu tobak kajenje; prodajalec tobaka tobačnih izdelkov
   ● zastar. piti tobak kaditi; zastar. sedel je in pokal tobak iz kratke pipe kadil; ekspr. to ni vredno pipe tobaka to je vredno zelo malo, nič
   ♦ bot. kmečki tobak gojena rastlina z zelenkasto rumenimi cveti, Nicotiana rustica; navadni tobak kulturna rastlina z velikimi listi in rdečimi cveti v latu, Nicotiana tabacum; kem. fermentacija tobaka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 4. 2024.

1. 1. vleči vase kaj skozi nos, zlasti tobak: navadil se je njuhati / njuhati tobak
2. 2. star. vohati, duhati: pes je njuhal po zraku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 4. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 4. 2024.

1. 1. z uporabo lepila pritrjevati kako stvar na drugo: lepiti plakate; lepiti tapete na steno, znamke na kuverte; lepiti na podlogo
   // z uporabo lepila povzročati, da se kaj sprime, zlepljati: lepiti raztrgane liste v knjigi; lepiti plasti / lepiti kuverte zalepljati
   // lepiti cigareto s slino zlepljati papirček, v katerega je zavit tobak; njeno delo je, da lepi škatlice z lepljenjem izdeluje; pren. lepiti življenje iz drobcev
2. 2. imeti lepilno lastnost, moč: ta klej slabo lepi; izsušeno lepilo ne lepi več

lepíti se in lépiti se, tudi lépiti se 
1. 1. s prislovnim določilom zaradi lepljivosti se pritrjevati na podlago: blato se lepi na podplate; kri curlja iz rane in se lepi na kožo; potni lasje se lepijo na čelo; snežinke se lepijo na steklo; testo se lepi na prste; knjiž., redko na obrazu mu je lepil prah / ekspr. steza se lepi ob gladki steni
   // zaradi lepljivosti pritrjevati se drug k drugemu: mokri lasje, prsti se mu lepijo
2. 2. ekspr. kazati veliko čustveno navezanost na koga: dekleta se kar lepijo nanj
3. 3. knjiž. odlepljati se: tekmovalci se drug za drugim lepijo od skakalnice; kadar je zamahnil, so se muhe v rojih lepile od mrhovine
   ● ekspr. od žeje se ji jezik kar lepi na nebo zelo je žejna; ekspr. od spanca se mu lepijo oči zaradi zaspanosti se mu veke zapirajo; knjiž., ekspr. njene oči se lepijo na stvareh v izložbah nepremično, poželjivo jih gleda; slabš. ali se jim moraš kar naprej lepiti na pete biti v njihovi družbi

lépljen -a -o: odstraniti lepilo, s katerim je bila znamka lepljena
♦ les. lepljeni les les, zlepljen iz več plasti; obrt. lepljena obutev obutev, pri kateri je podplat pritrjen z lepljenjem; šport. lepljene smuči smuči, zlepljene iz več plasti; tekst. lepljene preproge preproge, pri katerih so niti lasu na spodnji strani zabodene v tkanino in prilepljene

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 4. 2024.

1. 1. okrogla tvorba s tankimi stenami, katere notranjost je napolnjena s plinom ali tekočino: mehur se je naredil; predreti mehur; milni mehur; napet mehur / na hrbet si je privezal plavalni mehur / zračni mehurji se dvigajo iz globine vode; pren., knjiž. mehurji luči
2. 2. polkrožna tvorba, ki se napravi na površju tkiva, zlasti kože, zaradi bolezni ali poškodbe: na koži so se napravili mehurji zaradi sončnih opeklin; gnojni mehurji
   // tej podobna tvorba sploh: obleka se slabo prilega, na hrbtu se delajo mehurji
3. 3. organ za zbiranje seča: prehladil si je mehur; bolečine v mehurju / izprazniti bolniku mehur; vulg. odcediti si, pog., ekspr. olajšati si mehur opraviti malo potrebo
   // napihniti (svinjski) mehur / sečni mehur
   // nekdaj vrečki podobna priprava iz tega organa, navadno svinjskega, za nošenje tobaka: mehur s tobakom je šel iz rok v roke; v pipo je tlačil tobak iz obrabljenega mehurja / tobačni mehur / mehur tobaka
   ♦ anat. žolčni mehur mehur ob jetrih, kjer se zbira (odvečni) žolč; bot. plavalni mehur z zrakom napolnjeni del steljke; metal. plinski mehur droben mehurček plina v ulitkih kot livarska napaka; zool. črnilni mehur črnilna žleza; vzdušni ali ribji mehur organ, s katerim riba uravnava dviganje ali spuščanje v vodi; zvočni mehur organ za krepitev glasu pri nekaterih živalih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 4. 2024.

1. 1. vrečki podobna priprava za nošenje denarja, zlasti kovancev; mošnjiček: odvezati, zavezati mošnjo; denar spraviti v mošnjo; prazna, težka mošnja; usnjena mošnja / dal mu je mošnjo cekinov, zlatnikov
   ● star. moja mošnja ima jetiko neprestano mi primanjkuje denarja; star. mošnja se je popolnoma osušila zmanjkalo je denarja; ekspr. stiskati mošnjo skopo plačevati; star. človek s težko mošnjo premožen, bogat človek
2. 2. nekdaj taka priprava za nošenje tobaka, smodnika, draguljev: napolniti mošnjo s tobakom; v mošnji iz usnja ima spravljene dragocene kamne / mošnja za tobak
3. 3. kožna vreča, v kateri sta moški spolni žlezi: vnetje mošnje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 4. 2024.

1. 1. s sunkom spraviti iz neposredne bližine ali v večjo oddaljenost od sebe: odrinil je knjigo, ki mu jo je ponujal; odriniti kozarec / hotel jo je objeti, a ga je odrinila; odrinil je radovedneže in vstopil; pren. nejevoljno je odrinil to misel; odriniti doživljaj v podzavest
   // s sunkom, rinjenjem spraviti iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: odriniti ljudi od vrat; odriniti omaro od zidu / odriniti čoln od brega upreti se z veslom ob breg, da se čoln oddalji od njega
   // s sunkom, rinjenjem spraviti z določenega mesta, položaja: odriniti vrata s hrbtom; odriniti zapah / para odrine pokrov / odriniti zaboj, da bo prostor še za škatlo / odrinil ga je, da bi dobil sedež pri njej / plug je odrinil sneg s ceste odstranil
2. 2. nav. ekspr. spraviti koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: ko je prišel nov direktor, so ga odrinili; ne dam se kar tako odriniti / s tem so odrinili ljudske pesmi jih niso upoštevali; so jih premalo upoštevali
   ● ekspr. po zmagi so ga odrinili od plena so mu onemogočili, da bi ga dobil
3. 3. ekspr. spraviti kam, poslati kam kaj odvečnega: svoje izdelke so odrinili v druge dežele / odriniti generala na diplomatsko misijo / odrinil je hčer prvemu snubcu dal; to nalogo je odrinil kolegu dal, naložil
4. 4. nav. ekspr. oditi, odpraviti se: naročil je še to in ono ter odrinil; odriniti od doma, proti mestu; odriniti dalje / odriniti na izlet / odrinimo pojdimo
   // odpluti: ladja odrine od brega; ribiči so odrinili na globoko
5. 5. ekspr. plačati, dati: za najemnino odrine vsak mesec lepo vsoto; za njivo je odrinil sto tisoč / tu in tam mu je odrinil nekaj drobiža za tobak
6. 6. nar., navadno z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času; odložiti: odriniti poroko; rad bi odrinil ta sestanek; spomladansko delo se je zaradi snega odrinilo
7. 7. nar. odleči, zaleči: sin mu že precej odrine / toliko denarja že nekaj odrine

odríniti se s sunkom ob podlago se oddaljiti od nje: plavalec se odrine od stene bazena; skakalec se je pravilno odrinil, žarg., šport. je pravilno odrinil

odrínjen -a -o: zapah je odrinjen; biti odrinjen na rob dogajanja; čutil se je odrinjenega in pozabljenega; v podzavest odrinjena krivda

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 4. 2024.

1. 1. priprava za kajenje, ki se napolni s tobakom: iztrkati, natlačiti pipo; vzeti pipo iz ust; kadil je iz dolge pipe; lesena, lončena, porcelanasta pipa; s srebrom okovana pipa; pipa s kratko cevjo / vodna pipa v orientalskem okolju pri kateri gre tobakov dim po dolgi cevi skozi posodo z vodo; tobak za pipo / kaditi pipo; prižgal si je pipo
2. 2. priprava za odpiranje in zapiranje pretoka tekočin in plinov: odpreti, zapreti pipo; pipa na sodu / plinska, vodovodna pipa / pipa pušča; iz slabo zaprte pipe kaplja; iz pipe teče voda
   ● pog. dal je nov sod na pipo začel je točiti pijačo iz novega soda; pog. krčmar je imel na pipi dobro rebulo je prodajal, točil; pipa miru pri severnoameriških Indijancih okrašena pipa z dolgim, ravnim ustnikom, ki se uporablja zlasti ob sklepanju miru; ekspr. pokadiva pipo miru spraviva se, pobotajva se
   ♦ obrt. steklarska pipa priprava v obliki cevke za oblikovanje kroglice steklene mase; teh. pipa okrov z vrtljivim stožcem, ki ima prečno odprtino za reguliranje pretoka; kotna pipa na oglu dveh pravokotno stoječih cevi; mešalna pipa ki omogoča mešanje dveh tekočin; mrazna pipa za iztok vode iz cevja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 4. 2024.

1. 1. dajati tekočino v usta in požirati: v roki je držal kozarec in pil; piti čaj, kavo, liker; šli so k studencu pit; hlastno, počasi, v dolgih požirkih piti / bolnik že je in pije; veliko, zmerno piti; pije kot goba, krava, žolna zelo dosti, pogosto
   // piti iz kozarca, steklenice; piti po slamici, žlički / otrok pije pri materi se hrani z materinim mlekom
   // zlasti v kmečkem okolju piti likof / v nedoločniku: dal mu je piti pijače, tekočine; ponuditi, prinesti piti / rad bi kaj pil / kot poziv pri pitju (alkoholnih pijač) fantje, pijmo
2. 2. uporabljati, imeti za pijačo: otroci pijejo premalo mleka; najrajši pije vodo / likerja ne pijem; pijem samo belo vino
3. 3. uživati alkoholne pijače
   1. a) navadno dalj časa in v veliki količini: vso noč so pili in razgrajali; nekoliko je že pil, zato tako govori; pog., ekspr. še ga bomo pili / šli so pit
   2. b) pogosto in v veliki količini: ne kadi in ne pije; pije iz obupa; začel je piti / elipt. boste kozarček? Hvala, ne pijem; ekspr. piti na žive in mrtve zelo
4. 4. vznes., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen čutnega in duševnega ugodja, kot ga določa samostalnik: piti čar pravljic; z vsem srcem je pila mir pokrajine uživala; žejno je pil lepoto polj gledal
   // pusti, naj pijem ljubezen iz tvojih oči / srce je pilo srečo, veselje
   // zajemati, dobivati iz česa: lirika je pila novo moč iz narodnih virov / iz tvojih besed pijem pozabo, tolažbo
5. 5. ekspr. delati, povzročati, da se kaj zmanjšuje, izginja: sonce je pilo meglo, roso; južni veter pije sneg po grapah / neprestano delo mu pije moči, zdravje
6. 6. vpijati, vsrkavati: gaza, goba, obveza pije; suhe drobtine so pile odvečno mokroto / ekspr. trava je pila hladno roso
   ● ekspr. njegove besede je pila z odprtimi usti zelo pazljivo ga je poslušala; piti bratovščino s kom začeti se tikati, navadno po ustaljenem obredu; pog., ekspr. ta človek mi pije kri me brezobzirno izkorišča; me zelo muči, trpinči; ekspr. ljubezen do domovine je pil že z materinim mlekom pridobival v zgodnjih otroških letih; ekspr. s poljubi piti komu solze z lic s poljubljanjem odstranjevati; zastar. piti tobak kaditi; vznes. piti iz čaše modrosti, učenosti postajati moder, pameten, učen; piti na medvedovo kožo, čeprav je medved še v gozdu proslavljati uspeh, čeprav ta še ni dosežen; piti na zdravje koga s slovesnimi besedami in izpitjem kozarca alkoholne pijače želeti komu srečo, zdravje; pog. imate kaj za piti pijače (zame); ekspr. ni se vedelo, kdo pije in kdo plača gospodarjenje je bilo zelo neurejeno

pijóč -a -e: otrok je pijoč zaspal; jedoči in pijoči gostje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 4. 2024.

1. 1. dajati kratke, močne glasove: goreča polena so pokala; suhe vejice so pokale pod nogami; brezoseb. v peči je pokalo / streli so pokali / puške so pokale streli iz pušk
   // povzročati kratke, močne glasove: pokati s prsti
   // s tankim prožnim predmetom zamahovati po zraku tako, da se slišijo poki: pokati z bičem
   // ekspr. streljati: lovci pokajo; pokati gamse; pokati na divjad; pokati s topovi
2. 2. dobivati razpoke, špranje: deske pokajo; led je začel pokati; skale, šipe pokajo; ustnice pokajo zaradi vetra; zemlja poka od suše / šivi na hlačah že pokajo; pren., knjiž. stara zgradba tlačanstva je začela pokati
3. 3. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: pokati od jeze, smeha, zavisti, zdravja
   ● ekspr. bilo je mrzlo, da je drevje pokalo zelo, hudo; ekspr. tudi v tem delu dežele so začele pokati puške se je začela vstaja, oborožen spopad; ekspr. ob misli na to mu je pokalo srce mu je bilo zelo hudo; zastar. sedel je in pokal tobak iz kratke pipe kadil

pokajóč -a -e: odpeljal se je, pokajoč z bičem; pokajoč les; pokajoče veje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 4. 2024.

1. 1. izgovoriti tako, da uhaja zrak tudi skozi nosno votlino: otroci včasih kakšno črko ali besedo ponosljajo
2. 2. redko ponjuhati: najprej je nekoliko ponosljal, nato pa odgovoril / ponosljal je ves tobak, kar ga je imel pri sebi z njuhanjem porabil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 4. 2024.

1. 1. v sunkih dajati, oddajati hiter, močen tok zraka, dima: meh je puhal ves dan; vlak puha in bruha iskre / puhati oblake dima
   // pojavljati se, nastopati v sunkih: iz vseh odprtin puha dušeča para / ekspr. vetrovi ledeno puhajo čez vrhove
   // ekspr. puhajoč se premikati: ladja je že ob svitu puhala iz zaliva
2. 2. izdihavati zrak tako, da se zaprte ustnice hitro, sunkovito odpirajo: med igro glasno puhajo in pihajo / vola sta puhala vanj toplo sapo / ekspr. puhal je modre dime iz pipe in počasi pripovedoval; star. puhati cigarete, tobak kaditi
   // ekspr. od jeze je kar puhal
3. 3. s sunkovitim izdihavanjem izražati nezadovoljstvo, sovražnost: mačka puha proti psu; medvedka je jezno puhala; ženska je puhala kot mačka
   // ekspr. puhajoč jezno govoriti: ti že pokažem, kaj se sme, je puhala in ga tepla

puháje: počasi vstane, puhaje dim iz pipe; živali so se puhaje pognale iz votline

puhajóč -a -e: črn dim puhajoč dimnik; puhajoča zver

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 4. 2024.

1. 1. izraža, da se dejanje dogaja okolici neopazno: skrivaj oditi, se sestajati / skrivaj se ozirati / tobak so nosili skrivaj čez mejo nezakonito
2. 2. redko izraža, da je osebno mnenje ali razpoloženje drugim prikrito; natihem: skrivaj ugiba, kako se bo izteklo; prim. naskrivaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 4. 2024.

1. 1. z ognjem, vročino povzročati, da postane kaj deloma poškodovano: smoditi dlake; čevlji se ne sušijo, ampak smodijo; pazi, smodiš si lase
   // povzročati, da se poškodujejo, uničijo občutljivejši deli rastlin: sonce smodi mlado travo
2. 2. tekst. z gorečim plinom ali razžarjenimi ploščami odstranjevati štrleča vlakna: smoditi tkanino
   ● ekspr. sonce smodi, saj je poletje žge; star. smoditi tobak kaditi
   ♦ agr. smoditi prašiča s smojenjem odstranjevati ščetine z njega

smodíti se pri kuhanju se zaradi vročine prijemati podlage in se deloma poškodovati: meso, rižota se smodi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 4. 2024.

1. 1. vohati, duhati: pes šnofa po smetišču
2. 2. poizvedovati, povpraševati: če kam gre, takoj šnofajo za njim
   ● nižje pog. šnofati tobak njuhati; nižje pog. kaj šnofaš po moji omari stikaš, iščeš

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 4. 2024.

1. 1. postaviti kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju: upreti kol ob skalo / upreti kolena v naslonjalo prednjega sedeža; upreti roke v boke
   // dati v tak položaj, da močno pritiska na kaj: uprl je drog v čoln in ga odrinil / upreti hrbet v tram in ga privzdigniti; z vso silo je uprl nogo v vrata
2. 2. redko usmeriti, nameriti: upreti topovske cevi proti trdnjavi / upreti obraz v sonce
   ● ekspr. upreti oči, pogled v koga začeti ga gledati

upréti se 
1. 1. namestiti se z delom telesa tako, da je pri delovanju kake sile mogoče ostati na določenem mestu, v določenem položaju: konj se je uprl s prednjima nogama v tla in se ni dal premakniti; upreti se z nogami in rokami ob podboj / upreti se s koleni ob mizo
   // postaviti se v tak položaj, da se močno pritiska na kaj: uprl se je ob mizo in jo premaknil; uprl se je z ramo ob vrata in jih odrinil; uprli so se z rokami v voz in ga porinili / veter se je uprl v jadro / upreti se v vesla začeti veslati
2. 2. z dejanji izraziti voljo ne pustiti se obvladati: hotel ga je zvezati, pa se mu je uprl
   // pokazati voljo ne dopustiti, dovoliti česa: upreti se izbiri novega predsednika; upreti se operaciji
   // pokazati voljo ne podleči čemu: upreti se tujim vplivom, ekspr. skušnjavi; uprl se je želji, da bi jih videl
3. 3. s silo, z orožjem izraziti voljo do odstranitve oblasti koga: posadka na ladji se je uprla; upreti se okupatorju / delavci v tovarni so se uprli
   // z besedami, ravnanjem izraziti voljo
   1. a) ne ubogati koga: upreti se staršem, vodstvu / uprl se je in ni hotel iti
   2. b) ne prenašati, storiti, izpolniti česa: upreti se nasilju, potujčevanju, ropanju; upreti se ukazu, zahtevi / upreti se revščini
      // izraziti nesoglasje s čim: uprl se je njegovi oceni; upreti se predlogu
4. 4. nav. 3. os. povzročiti stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: mleko se mu je uprlo; kljub bolezni se mu tobak še ni uprl
   // vzbuditi občutek zoprnosti, odpor: igranje se mu je uprlo; uprlo se mu je, kako se prilizujejo drug drugemu
5. 5. neovirano, močno posijati: sonce se je uprlo v hišo
   ● ekspr. ta gora se mu je uprla ni mogel priti nanjo; ob njihovih zločinih se je v njem vse uprlo je začutil velik odpor, ogorčenje

upŕt -a -o 
1. 1. deležnik od upreti: ob skalo uprt drog; v daljavo uprt pogled; v boke uprte roke
2. 2. knjiž. oster, predirljiv: uprt pogled; prisl.: uprto gledati, opazovati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 4. 2024.

1. 1. z lepilom, lepljivo snovjo narediti, da je kaj spet celo, v enem kosu: zalepiti pretrgan list; zalepiti z lepilnim trakom / zalepiti zračnico zakrpati
   // zalepiti koščke razbite vaze zlepiti
2. 2. z uporabo lepila zapreti: zalepiti kuverto / zalepiti paket / zalepiti pismo v kuverto
3. 3. z lepilom, lepljivo snovjo zamašiti, zapreti: zalepiti špranjo / zalepiti stična mesta s klejem, smolo
4. 4. zaradi lepljivosti sprijeti se s čim in to prekriti, zapreti: gnojni izcedek mu je zalepil oči; strjena kri ostane na rani in jo zalepi / zalepiti rano z obližem
5. 5. zaradi lepljivosti povzročiti, da se kaj sprime; zlepiti: gnojni izcedek mu je zalepil veke / zvil je cigareto in jo zalepil s slino zlepil papirček, v katerega je zavit tobak
   ● ekspr. le za trenutek je odprl oči in jih takoj spet zalepil zaprl; ekspr. zalepiti pogled v koga začeti ga nepremično gledati; ekspr. najbolje, da si za take pripombe zalepite ušesa da jih preslišite; redko zalepiti znamko nalepiti, prilepiti

zalepíti se in zalépiti se, tudi zalépiti se s prislovnim določilom  zaradi lepljivosti se pritrditi na podlago in tam ostati: blato se mu je zalepilo na podplate / mokra srajca se mu je zalepila na hrbet / od žeje se mu je jezik skoraj zalepil na nebo

zalépljen -a -o: s papirjem zalepljene razbite šipe; pismo je že zalepljeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 4. 2024.

1. 1. delati, povzročati, da kaj gori: žgati drva, veje / žgati ogenj kuriti
   // imeti kaj na ognju, žerjavici, da tli in oddaja dim, vonj: žgati brinove jagode, kadilo
2. 2. delovati na kaj z veliko vročino: žgati apnenec, les; žgati kavo pražiti
   // sonce je žgalo platneno streho močno segrevalo
   ♦ metal. žgati rudo segrevati jo, da se odstrani iz spojin kemično vezana voda, razpadejo karbonati
   // s tem pridobivati: v teh gozdovih so žgali oglje / žgati kope / žgati apno
3. 3. z močnim segrevanjem delati odpornejše, trdnejše: žgati konice kolov; žgati opeko, posodo iz gline
4. 4. povzročati bolečino z zelo vročimi, žarečimi predmeti: žgali so ga z iglami, cigaretnimi ogorki / med zasliševanjem so ji žgali podplate
5. 5. povzročati občutek, podoben bolečini ob dotiku zelo vročih, žarečih predmetov: to mazilo žge; žganje žge v grlu / svetloba je žgala v oči / rana jo je začela žgati / ekspr. žeja jih žge
   // ekspr. povzročati hude duševne bolečine: krivica, ljubosumje žge; njegov pogled mi je žgal dušo; žaljive besede so ga žgale v srcu; brezoseb. v prsih me žge; ta sramota ga je žgala kot žerjavica / žge ga želja, da bi videl čim več sveta; pohlep jo je žgal
6. 6. nepreh. zelo pripekati: sonce žge že ves teden / ekspr. že dalj časa žge huda vročina je zelo vroče
7. 7. sežigati: žgati drva, bukove trske; žgati stara pisma
8. 8. star. imeti prižgano: pri njih cele noči žgejo luč; sedela sta na peči in žgala svečo
   ● star. žgati tobak kaditi; star. žgati žganje kuhati; pog. žgati po sovražniku streljati

žgáti se 
1. 1. zaradi prevelike vročine se uničevati: potica se žge / na vroči peči se obleka žge
2. 2. ekspr. biti, zadrževati se na soncu, v vročini: poleti se je rad žgal

žgóč -a -e 
1. 1. deležnik od žgati: žgoč pogled; žgoč udarec; žgoča bolečina; žgoča žeja; žgoča želja; žgoče sonce
2. 2. publ. nujen, pereč: obravnavati žgoče probleme; reševanje žgočih vprašanj
3. 3. ekspr. oster, nepopustljiv: žgoča družbena kritika; to je predmet žgočih razprav; prisl.: žgoče gledati; žgoče sijati

žgán -a -o: žgana glina; žgana opeka
● žgano apno negašeno apno; zastar. žgano vino žganje
♦ arheol. žgani grob grob s sežganimi ostanki mrliča; gastr. žgani sladkor rjava snov, ki nastane s praženjem sladkorja; žgana pijača alkoholna pijača, zlasti iz sadja, grozdja, dobljena navadno z destilacijo po končanem vrenju; um. žgana siena rdečkasto rjav pigment; sam.: stopimo na kozarček žganega žgane pijače, žganja; rad bi spil nekaj žganega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 4. 2024.

1. 1. žvečiti, žuliti: žleviti kruh / žleviti tobak
2. 2. piti: žleviti vino

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 4. 2024.