Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
bolečína -e ž (í) 
  1. 1. neugoden telesni občutek zaradi bolezni, udarca: bolečina je malo popustila; čutiti, imeti, trpeti bolečine; njegov krik je izražal bolečino; lajšati bolečine; kričati, stiskati zobe od bolečin; huda, pekoča, topa bolečina; bolečine v križu, v prsih; zdravilo proti bolečinam / porodne bolečine
  2. 2. občutek duševnega trpljenja: bolečina mu kljuje v srcu; duševne bolečine; sin mu je prizadejal veliko bolečin; pesn. bolečina slovesa; zastar. srčne bolečine
  3. 3. zastar. boleče mesto, rana: če pritisneš kamen na rano ali kako drugo bolečino, pa ti odleže
SSKJ
brídek -dka -o stil. -ó prid., bridkéjši tudi brídkejši (í ī) 
  1. 1. nav. ekspr. ki vzbuja duševno bolečino: obšel ga je bridek spomin; izučile ga bodo bridke izkušnje; prizadejal mu je marsikatero bridko uro; ganila ga je njena bridka usoda / bridek smeh; točiti bridke solze / trpeti bridke bolečine hude; star. bridka smrt / vljudnostna fraza ob smrti iskreno sožalje ob bridki izgubi
    ●     star. bridka martra križ s podobo Kristusa
    // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: igralci so bili za tekmo premalo pripravljeni, to je bridka resnica; bridka zmota
  2. 2. star. oster: bridki meč; bridka sablja
  3. 3. nar. vzhodno grenek: bridek okus zdravila
    brídko stil. bridkó 
    1. 1. prislov od bridek: bridko se nasmehniti, vzdihovati, zajokati
    2. 2. ekspr. izraža veliko mero: še bridko se boš kesal; bridko se motiš, če misliš tako; držala se je bridko resno / bridko pogrešati, žalovati; sam.: preslišati mora marsikatero bridko
SSKJ
glád -ú in -a m (ȃ) 
  1. 1. občutek potrebe po jedi; lakota: najhujši glad ga je že minil; nič več ne čuti gladu; utešiti glad; v prijetni družbi je čisto pozabil na glad / pri njih ji ne bo treba trpeti gladu; pren., ekspr. glad po zemlji
  2. 2. pomanjkanje hrane: začel jim je groziti glad; tisoči so umirali od gladu
SSKJ
ječáti -ím nedov., jéči in jêči; jéčal in jêčal (á í) 
  1. 1. dajati enakomerne, slabotne, bolečino izražajoče glasove: bolnik je vso noč stokal in ječal; ječal je v spanju; milo, žalostno ječati; pren. duša ječi od žalosti
    ●     ekspr. zgrudila se je in ječala: odpustite mi govorila s slabotnim, žalostnim glasom
    // ekspr. dajati ječanju podobne glasove: kostanji so ječali v burji; plesali so, da je pod ječal pod nogami
    // ekspr. ječeč se premikati: vozovi ječijo v breg / veter ječi skozi gozd
  2. 2. ekspr., v zvezi s pod, v biti v neugodnem položaju, trpeti: dežela ječi pod težo imperialistične vojne; ječati pod tujim jarmom, v suženjstvu
    ječé: vrata so se ječe odprla; nekaj brezobličnega se je ječe zvijalo pod odejo
    ječèč -éča -e: ranjeni pes je ječeč ležal v grmu; ječeči glasovi; v burji ječeči macesni
SSKJ
krváv -a -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na kri:
    1. a) v roki je držal krvav nož; krvav sneg; imel je krvave dlani, roke; bolnikovo blato je bilo krvavo / otrok je ves potolčen in krvav; po obrazu je krvav; obveza je že krvava / krvav madež na obleki; srna je puščala krvavo sled / krvavi telečji zrezki / krvava klobasa krvavica
      // krvavi žulji / ekspr. pogledal ga je s krvavimi očmi
    2. b) nav. ekspr.: krvavi boji; prišlo je do krvavega konca, obračuna; krvav pretep, zločin; krvave demonstracije; krvava zadušitev revolucije; krvavo dejanje; maščevanje je bilo krvavo / krvave izkušnje iz vojnih let / zavladal je krvav teror
    3. c) ekspr.: goreti s krvavim plamenom, žarom; oblaki so bili čisto krvavi; krvava zarja
  2. 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: krvava krivica se mu godi; krvava žalitev / to je v krvavem nasprotju / govoril je s krvavo resnobo / moral je plačevati krvave denarje
    ●     ekspr. začel se je krvavi ples bitka, bojevanje; ekspr. potil je krvavi pot zelo se je trudil, trpel; knjiž., ekspr. jokati krvave solze zelo trpeti; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. roke ima do komolcev krvave zakrivil je veliko smrti; veliko ljudi je pobil
    ♦     bot. krvavi mlečnik rastlina z zlato rumenimi cveti, ki ima v steblu temno rumen strupen sok, Chelidonium majus; etn., kot grožnja otrokom ubogaj, drugače te bo odneslo krvavo stegno; jur. krvavi denarič sodna pristojbina v srednjem veku v zvezi z umorom ali ubojem; krvavo sodišče; med. krvava griža griža s krvavim blatom; zool. krvava uš škodljiva žuželka, pokrita z belim voščenim puhom, Eriosoma lanigerum
    krvávo 
    1. 1. prislov od krvav: krava krvavo mokri / piše se narazen ali skupaj krvavo rdeč ali krvavordeč obraz
    2. 2. ekspr. izraža visoko stopnjo, močno obliko česa: krivda se mu krvavo maščuje; krvavo mi bo plačal; to še krvavo potrebujem; hrane krvavo primanjkuje; krvavo zaslužen denar; krvavo zares gre; sam.: do krvavega ga je pretepel
SSKJ
lákota -e ž (á) 
  1. 1. občutek potrebe po jedi: lakota ga muči, tare; čutiti lakoto; huda lakota; ekspr. volčja lakota zelo velika
    // trpeti lakoto in žejo / občutek lakote
    ●     ekspr. začela ga je gruditi lakota postal je lačen; ekspr. lakota je najboljši kuhar lačnemu človeku se zdi vsaka jed okusna
  2. 2. pomanjkanje hrane: v deželi je bila lakota; umreti od lakote, zastar. lakote; ekspr. prebivalstvo je cepalo od lakote; pred očmi se mi megli zaradi lakote; velika lakota; smrt od lakote; boj proti lakoti
  3. 3. ekspr., s prilastkom velika želja po čem: lakota slave; lakota po naravi, po zemlji / spolna lakota poželjivost
  4. 4. slabš. lakomen človek: njegov upnik je bil brezsrčna lakota / kot psovka ali bi rad vse sam pograbil, lakota lačna
  5. 5. slabš. kdor živi v slabih gmotnih razmerah: to so same bajtarske lakote / kot psovka tebi nimam kaj vzeti, ti lakota
  6. 6. bot. rastlina z vretenasto razvrščenimi listi in štiridelnim belim, rdečim ali rumenim cvetnim vencem, Galium: gozdna, navadna lakota
SSKJ
mànjvrédnost -i ž (ȁ-ẹ́) stanje, lastnost manjvrednega: trpeti zaradi svoje manjvrednosti; konstitucionalna manjvrednost; muči ga občutje duševne manjvrednosti; strah pred manjvrednostjo / kompleks manjvrednosti ali občutek manjvrednosti pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne pomanjkljivosti
// manjvrednost tega lesa
SSKJ
mràz mráza m, mn. mrazóvi tudi mrázi (ȁ á) 
  1. 1. razmeroma nizka temperatura: mraz nastopi, poneha, popusti, ekspr. pritisne; mraz je trajal, pog. držal nekaj dni; zavarovati se pred mrazom; ekspr. divji, leden, peklenski, sibirski, strupen mraz; nočni, zimski mraz; prvi mraz; suh mraz; mraz je bil, postajal vedno hujši; biti odporen proti mrazu; biti občutljiv za mraz; omiliti posledice mraza; poškodbe od mraza / trpeti, prenašati mraz in lakoto; ekspr. mraz grize v prste, reže, seže do kosti; drgetati, trepetati, tresti se od mraza; ekspr. biti ves trd od mraza / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: pospraviti pridelke do mraza; iti slabo oblečen na mraz; pustil ga je stati na mrazu; hodili so po mrazu in dežju; nerad gre od doma v takem mrazu; preskrbeti si drva pred mrazom / mraz je razgnal skalo led; pog.: odprl je vrata in spustil mraz v sobo mrzel zrak; dvajset stopinj mraza pod ničlo
    // mn., knjiž.: ptice so odletele v kraje, kjer ni mrazov mraza; začeli so se prvi mrazovi temperature pod 0° C; pren. čutiti mraz ločitve
    // v povedno-prislovni rabi izraža stanje, ko je nizka temperatura: zunaj je bil hud mraz, je bilo hudo mraz; včeraj je bilo bolj mraz, kot je danes; straža mora stati, pa če je še tako mraz; ekspr. bilo je mraz, da je drevje pokalo zelo, hudo; ekspr. mraz je, da (vse) poka, škriplje
    // v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neugodno počutje ob nizki temperaturi: mraz mi je; redko v roke ji je bilo mraz jo je zeblo; fantu je bilo mraz, da se je ves tresel
  2. 2. neprijeten občutek na koži s tresenjem zaradi močnega vznemirjenja, odpora: ko je to slišal, mu je šel, lezel mraz po hrbtu; mraz ga spreleti, trese, če se tega spomni
    // drgetanje (mišic) z občutkom mraza, zlasti pred naglim povišanjem telesne temperature: slabo se počuti in mraz ga spreletava, trese; prehladil se je in začel ga je stresati mraz
  3. 3. knjiž., ekspr. velika zadržanost, neprijaznost: v njegovem glasu je bil mraz; od njega je vel mraz / v svetu mraza umirajo mlada bitja
  4. 4. nar. slana: ajdo je osmodil, poparil mraz; bil je tak mraz, da je bilo vse belo
    ●     knjiž. mraz mi je v dušo, v duši, pri duši sem zelo potrt, žalosten; dedek Mraz simbolični starček, ki ob novem letu prinaša darila; pog. nabral se ga je kakor berač mraza zelo se je napil
    ♦     anat. čutnice za mraz; geogr. pol mraza kraj z najnižjimi temperaturami na zemlji
SSKJ
mréti mrèm tudi mŕjem stil. mrjèm nedov., mŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ) knjiž.  
  1. 1. umirati: ti ljudje mrejo brez strahu; otroci so mrli od gladu; množično so mrli za to boleznijo / ekspr.: mrem ob misli, da si v nevarnosti; duša mu je mrla od hrepenenja; od žalosti, zastar. žalosti mi mre srce
    // ekspr. izgubljati se, izginjati: glasovi večernega zvona mrejo; pesem je mrla nekje za gozdom / misli mrejo; upanje je počasi mrlo
  2. 2. ekspr. slabeti, hirati: mre brez doma, miru; mreti od bolečin, strašnih muk; v bridkosti, nesreči mre / marjetica mre v travi
  3. 3. ekspr., v zvezi s po, za zelo hrepeneti: mrl je po domovini, gorah, lepoti; v začetku je gorel in mrl za njo
    ●     knjiž., ekspr. ob pogledu na to lepoto oko strmi in mre človek je zelo navdušen; preg. ko bi ljudje ne mrli, bi svet podrli
    mróč tudi mrjóč -a -e: mroč od lakote; srce, po tebi mroče; zadnja svetloba mročega dneva; v soju mroče mesečine; sam.: z mročimi sočustvovati, trpeti
SSKJ
mrtvoúdnost -i ž (ū) star. ohromelost, hromost: trpeti zaradi mrtvoudnosti / duhovna mrtvoudnost
SSKJ
múka -e ž (ú) 
  1. 1. nav. mn., raba peša trpljenje, bolečina: lajšati muke ranjencem; zvijati se od muk; duševne muke; ekspr. prestajati nečloveške, peklenske muke / vsak korak mu je v muko mu povzroča bolečino; umirali so v mukah / trpeti muke
    // kar povzroča trpljenje, bolečino: vsak korak je bil zanj muka; vse muke, ki so mu jih pripravili, ga niso zlomile; pogumno pretrpeti muke / redko izpraševali so ga med mukami med mučenjem
    ●     star. dati koga na muke mučiti ga; knjiž. grozote vojne je upodobil v muki poginjajočega konja v izrazu, položaju, ki kaže trpljenje, bolečine; knjiž., ekspr. trpeti Tantalove muke zaman želeti dobiti, doseči to, kar je na dosegu
  2. 2. nav. ekspr. neprijetnost, težava, trud: od posestva niso imeli koristi, pač pa samo muko / rad bi se rešil te muke, da bi se moral z njim pogajati / napraviti kaj brez muke z lahkoto, lahko; dihati, vleči z muko s težavo, težko
    // v povedno-prislovni rabi: muka je brisati prah z vseh teh okraskov; muka je poslušati glasbo v tej žalostni hiši; elipt. prenašati jo ves dan, prava muka
SSKJ
naváditi -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. z nedoločnikom ali glagolskim samostalnikom z vajo, ponavljanjem narediti, da kdo zna, je sposoben opravljati določeno delo: otroke je navadila kuhanja in šivanja; v šoli se je navadil brati, pisati; navaditi se plavati / navaditi koga pospraviti knjige / vola navaditi voziti / jezika se je že toliko navadil, da se lahko sporazumeva naučil
    // psa moramo navaditi, da pride na klic / navadil ga je misliti / prijatelji so ga navadili piti
  2. 2. povzročiti, da je kdo sposoben prilagoditi se določenemu stanju, okolju: navaditi koga na mraz, močno svetlobo; navaditi se nove okolice, samote; navadil se je trpeti; navaditi se na ropot / ne morem se ga navaditi; sčasoma sta se navadila drug (na) drugega
    // s spodbujanjem, opozarjanjem povzročiti, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: navaditi koga čistoče; kmalu ga je navadil na red
    naváditi se s ponavljanjem kakega dejanja, dela priti v stanje, ko postane to potreba, navada: navaditi se kaditi; navaditi se na mamila, pijačo
    navájen -a -o: navajen je dela, trpljenja; vsega hudega navajen človek; navajen sem poti, zato bom šel naprej poznam pot; tega smo že navajeni; navajen je, da hodi sam; navajeni so čakati; navajen je na mraz, podnebje
SSKJ
nazarénski -a -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na nazarence ali nazarenstvo: nazarenska slikarska smer / kompozicija je narisana v nazarenskem slogu
  2. 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: pes se je z nazarenskim laježem zagnal vanj; nazarenska vročina
  3. 3. v medmetni rabi, kot zapostavljeni prilastek izraža podkrepitev, poudarek: pokora nazarenska, še v grob me boš spravil
    nazarénsko prisl.: nazarensko jokati, trpeti; nazarensko bogat človek; biti nazarensko srečen
SSKJ
nèčlovéški -a -o prid. (ȅ-ẹ́) 
  1. 1. ki ni človeški: nečloveška bitja / ekspr.: s kaznjenci je bil zelo nečloveški; to so nečloveške zahteve; nečloveško ravnanje
  2. 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: od nečloveškega napora je že čisto oslabel; trpeti nečloveške muke, strahote; zaslišali so nečloveško vpitje / živi v nečloveških razmerah zelo slabih
    nèčlovéško prisl.: nečloveško so ga pretepli; nečloveško ravnati s kom; nečloveško se vesti
SSKJ
pokvéčenost -i ž (ẹ̑) ekspr. izmaličenost, iznakaženost: trpeti zaradi pokvečenosti / pokvečenost mize
SSKJ
pománjkanje -a s (ȃ) stanje, za katero je značilna odsotnost zadostne količine materialnih dobrin: v hiši je bilo pomanjkanje; trpeti pomanjkanje; pomanjkanje denarja, kruha / pohištvo kaže na pomanjkanje; živeti v velikem pomanjkanju
// dejstvo, da česa ni na razpolago v zadostni količini: pomanjkanje cementa, vode / pomanjkanje šolskih prostorov, stanovanj / pomanjkanje strokovnih kadrov / izpustili so ga zaradi pomanjkanja dokazov; pomanjkanje virov / pomanjkanje srčne kulture, samozavesti
SSKJ
pošást -i ž (ȃ) 
  1. 1. kar pooseblja grozljivost, strah: bala se je, da za hišo preži nanjo pošast; pred seboj je zagledala nenavadno pošast; krokar je bil kot velika pošast
    ●     ekspr. vojna pošast vojna
    // slabš. zloben, hudoben človek: sosed je prava pošast; ne zaupaj tej pošasti / kot psovka pošast ostudna
  2. 2. nar. zahodno nahod: trpeti za pošastjo
SSKJ
prebíti2 -bíjem dov., stil. prebóm (í ȋ, ọ̄) 
  1. 1. biti, ostati kje določen čas: ni se odločil, kje naj prebije počitnice; vsak večer je prebil na sestankih; noč je prebil pri prijatelju; mladost je prebil v domači vasi preživel
    // s prislovnim določilom biti določen čas v stanju, kot ga določa samostalnik: noč je prebil v velikem strahu; večji del življenja je prebila v revščini
    // biti deležen tega, kar določa sobesedilo: v taborišču so prebili težke dni; prebil je hudo preizkušnjo
  2. 2. nav. ekspr. prenesti, zdržati: težko je prebil ločitev od staršev; mislil je, da ne more prebiti brez nje; človek prebije več, kakor misli / te sramote ne prebijem / brez prtičkov bomo že prebili shajali
    // prestati, pretrpeti: pod njegovo oblastjo so ljudje mnogo prebili
    ●     star. bolnica je prebila je umrla; knjiž. z njo se ne da prebiti se je ne da prenašati, trpeti
    prebít -a -o: vstati po prebiti pljučnici; na Dunaju prebita leta; na obrazu se ji pozna prebito trpljenje
SSKJ
prebívati -am nedov. (í) 
  1. 1. imeti kje bivališče, zlasti za daljši čas: prebivati na deželi, v mestu / v tem gozdu so nekdaj prebivali razbojniki
    // stanovati: prebiva na podstrešju; prebivati v bloku, vrstni hiši / začasno prebiva pri prijatelju
  2. 2. knjiž. biti, živeti: naš narod prebiva na tem ozemlju že dolgo / ribe prebivajo v vodi
  3. 3. zastar. prenašati, trpeti: prebivati notranje boje; prebivati lakoto, mraz, žejo
    ●     zastar. za študij mu ne prebiva nič časa ostaja; ekspr. v tej hiši prebiva veselje v njej živijo veseli, zadovoljni ljudje
SSKJ
pregánjanje -a s (ȃ) glagolnik od preganjati: bati se preganjanja; trpeti preganjanje; policijsko, politično preganjanje; preganjanje krivovercev / preganjanje določene ideologije; preganjanje tujih besed v jeziku / preganjanje samote, strahu
Število zadetkov: 40