Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu. Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.
Ali je Allah z dvojnim »L« še vedno pravopisna napaka? Današnja želja slovenskih muslimanov in ANG/NEM/BOS vpliv je za Allah z dvojnim »L«.
Slovenščina ima več besed, ki imajo dva soglasnika skupaj, npr. »oddaja« in »izzvati«. Pa za isti razlog lahko pišemo Allah z dvojnim »L«? Mogoče (od/iz) prefiksa, vendar »Al-lah« tudi ima prefiks.
Vse islamske verske skupnosti pišejo Allah z dvojnim L. Kdaj bomo pisali Alah z dvojnim L?
Pred časom sem zasledila, da je V ZVEZI Z (nečim) pogovorne narave, in da sta ustreznejši sopomenki zato in glede. Razlage ne najdem več. Ali ta trditev drži?
Zanima me, ali se svojilni pridevnik iz kratice CIA oz. Cia tvori na enak način kakor iz nekratičnih imen na -ia, se pravi CIJIN oz. Cijin, ali pa j tu odpade?
V šoli so učenci pisali narek in je učenec napisal Ljubljanski grad z veliko začetnico, učiteljica je popravila na malo začetnico. Zanima me zakaj, če je to ime gradu?
Alenka Glazer je uporabila v pesmi Muke besedo mučéle. Pozna kdo to besedo?
MUKE
Kaj se mučiš na mučélah. Svet je trd. Hodiš skrušen po mučélah, s svetom sprt. Streskaj misli. Muke iz tebe v prst potegne Špicov vrt.
Pozdravljeni, Boris Pahor v romanu Nekropola uporablja besedo ročina: "A stabsarzt je zamahnil s svojo ročino." (stran 150, MK, Ljubljana, 2008). Iz zapisa razumemo, da naj bi šlo za roko, da je namreč zamahnil z roko, vendar v SSKJ najdemo tudi geslo ročin moškega spola (ročín -a m (ȋ), zgod., v stari Avstriji zbirka listin s privilegiji deželnega plemstva: vsebina ročina / deželni ročin). Ali naj razumemo, da gre za posebno, morda bolj domačo obliko besede roka (ki je sicer v SSKJ) ni ali gre za snopič listov? Hvaležna bom za pojasnilo.
Na vas se obračam z vprašanjem glede podpisovanja besedila pod note - konkretneje, glede podpisovanja predloga v pod note, saj ga izgovarjamo kot u. Ali v zapišemo kot poseben zlog pod eno noto ali ga pod eno noto zapišemo skupaj z naslednjim zlogom - videla sem namreč že oboje. Ali pa je to pri podpisovanju odvisno od tega, ali se naslednja beseda začne npr. s soglasnikom ali samoglasnikom?
Zanima me, če lahko besedo »razvneti« delimo tudi tako: razv-neti. Soglasnik -v se tu izgovarja kot samoglasnik, zato sem v dilemi.
V členu 605 v SP piše, da sklope iz dveh enakih soglasnikov delimo, med zgledi je tudi Schil-ler. V enem izmed učbenikov za gimnazije pa piše, da sklope iz dveh enakih soglasnikov LAHKO delimo, ob tem pravilu je naveden zgled Schi-ller in Schil-ler.
Ali gre za napako v učbeniku? Če besedo lahko delimo na dva načina, kje v Slovenskem pravopisu je omenjeno to pravilo?
Kako grafično prikažemo deljenje besed z vezajem, npr. božično-novoletni (koncert), če bi morali besedo deliti točno tam, kjer je vezaj?
Pri maši molimo nicejsko-carigraisko veroizpoved, v kateri je tudi uradno besedilo in pričakujem vstajenja mrtvih in življenja v prihodnjem veku. Moje mnenje je, da bi bila ustreznejša raba tožilnika. Kakšno je vaše mnenje?
Kako zapisovati npr. poljske črke, ki jih v slovenski abecedi ni? Če zapišemo Lech Walesa namesto Lech Wałęsa, bi lahko torej »prosto po Prešernu« tudi w zamenjali z v, glede na to, da ga v slovenski abecedi ni. Sprašujem predvsem zato, ker opažam, da je ravno omenjeni priimek največkrat zapisan kar Walesa in da se poljska črka ł pri nas največkrat zapisuje kot l.
Kateri so bili prvi jezikovni priročniki, ki so bili digitalizirani in kdaj?
Pred časom sem spraševal glede izgovarjave covida-19, zdaj pa dopolnjujem vprašanje še glede zapisa: najbrž lahko začnemo pisati poslovenjeno kovid, številko pa tudi brez vezaja, saj to olajša sklanjanje (kovida 19)?
Na kaj se nanaša oziralni zaimek »ki«?
a) Npr., da je stavčni člen podredni:
b) Npr., da je stavčni člen priredni:
Kaj lahko preučim, da mi bo bolj jasno tudi glede podobnih primerov?
Ali se pravilno napiše: nad višino zidu ali nad višino zida?
V NUK-u na Oddelku za opisno in vsebinsko obdelavo delamo tudi preliminarne zapise za monografske publikacije (t. i. CIP zapisi). To so zapisi za knjige, preden te izidejo. Med drugim smo prejeli gradivo za knjigo, katere (stvarni) naslov se je glasil: »Usmiljenje@Delite.Si«. Naslov torej, ki ima obliko naslova elektronske pošte.
In zdaj je tu vprašanje, katera varianta take vrste naslova je pravopisno pravilna oz. (ne)dovoljena: Usmiljenje@Delite.Si (kakor ga je založnik najprej zapisal) ali Usmiljenje@delite.si (kakor smo v CIP zapisali v NUK-u) ali Usmiljenje@delite.Si (kakor si je založnik naknadno premislil).
Preverili smo precej vaših odgovorov, vendar na prav ta konkreten primer nismo naleteli. Pripominjam, da se v NUK-u ne glede na želje založnikov vedno trudimo, da so CIP zapisi v skladu z veljavnimi pravopisnimi pravili, čeprav obstaja nekaj zavestnih odstopanj zaradi narave in pravil CIP zapisa (npr. raba tripičja z natančno določeno funkcijo, pisanje dvojnih priimkov s stičnim vezajem itd.). V zgornjem primeru se nam oblika, kot jo je NUK zapisal v CIP, zdi še najbolj logična, ker v njem nastopa velika začetnica samo enkrat in to na začetku (kot naslov knjige). Vse druge variante so bolj na temo trenutnega navdiha umetnika in založnika, kar v CIP zapis ne sodi.
Zgornji primer naslova je seveda izmišljen, ker knjige s pravim naslovom nočemo po nepotrebnem izpostavljati, prav tako ne njenega avtorja ali založnika.
Zanima me, zakaj je (po SP) pravilno pedikura, manikura pa ne, čeprav drugi del obeh besed izvira iz latinskega »cura« (negovati). Nadalje me tudi zanima, zakaj pri pregibanju pride do spremembe pedikura > pedikirati.
Zakaj glagole stanja, npr. sedeti, ležati (SS 2004, 350) razumemo kot da so brez vidskega para? Če je sedeti nedovršni glagol, bi kot njegov dovršni par razumela usesti se.
Dostopnost
Dostopnost