Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
zaobóčiti -im dov. (ọ̄ ọ̑) narediti, da dobi kaj navzgor, navzven ukrivljeno obliko: zaobočiti hrbet
    zaobóčiti se dobiti navzgor, navzven ukrivljeno obliko: dno posode se je zaobočilo
    zaobóčen -a -o 
    1. 1. deležnik od zaobočiti: zaobočeno čelo
    2. 2. knjiž. obokan: zaobočeno okno
SSKJ
gŕbavec -vca m (ŕ) kdor ima grbo: kot grbavec je bil še bolj občutljiv
♦ zool. (kit) grbavec kit, ki ima na hrbtu nazaj ukrivljeno tolsto plavut, Megaptera novaeangliae
SSKJ
izbúhniti -em dov. (ú ȗ) 
  1. 1. nav. ekspr. dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: v sodu se je naredil led in izbuhnil dno; zid se je izbuhnil
    ♦     les. les se izbuhne se izboči
  2. 2. nar. izbuljiti: prestrašeno, začudeno je izbuhnil oči
    izbúhnjen -a -o: izbuhnjen zid; na kolenih izbuhnjene hlače; izbuhnjene oči
SSKJ
kolénčast -a -o prid. (ẹ̄) 
  1. 1. ki ima eno ali več izrazitih krivin: kolenčast poganjek; kolenčaste veje
  2. 2. bot. ki ima (izrazita) kolenca: kolenčasto steblo
    ♦     geol. kolenčasta guba guba, ki je na pregibu stanjšana
    kolénčasto prisl.: kolenčasto ukrivljeno steblo
SSKJ
kriváč -a m (á) nar. priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem; klestilnik: Ko je ležala bukev na zemlji, sem jo pa s krivačem klestil in obsekaval (I. Tavčar) / iz žepa je potegnil krivač krivec
♦ obrt. ukrivljeno rezilo za usnje
SSKJ
nabúhel -hla -o [əu̯] prid. (ú) 
  1. 1. ki ima navzgor, navzven ukrivljeno obliko: čebulni listi so spodaj nabuhli; nabuhlo jadro / ekspr. nabuhli nevihtni oblaki
    // redko zabuhel: od vodenice je ves nabuhel; njen obraz je postal nabuhel / nabuhlo telo utopljenca
  2. 2. nav. ekspr. ki ima, vsebuje (zelo) veliko, navadno okrasnih, za vsebino nepomembnih prvin: nabuhel slog; njegove besede so bile nabuhle in celo neresnične; prim. nabuhniti
SSKJ
nagŕbiti -im dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. dati čemu navzgor ukrivljeno obliko: nagrbiti hrbet; mačka se je nagrbila
  2. 2. redko nagrbančiti: nagrbiti čelo / strah mu je nagrbil kožo
    nagŕbljen -a -o: nagrbljen hrbet; nagrbljen obraz
SSKJ
napénjati -am nedov. (ẹ̑) 
  1. 1. z razmeroma močnim potegovanjem, vlečenjem povzročati
    1. a) da doseže kaj največjo možno dolžino: napenjati struno, vrv, žico / napenjal je vrat, da bi videl čez druge iztegoval je
    2. b) da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub: napenjati pregrinjalo, rjuho
      // s takim potegovanjem dajati, spravljati kam: napenjati platno na les, v okvir; vse dopoldne so napenjali streho nad šotor; napenjati nove strune na violino
  2. 2. dajati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napenjal jadra; zaradi vetra se je zastor ves čas napenjal / ekspr. napenjal je lica in debelo gledal
  3. 3. nav. ekspr. delati, da postaja kaj po obsegu večje: obilna hrana mu napenja želodec; po drevju se napenja brstje
    // nav. 3. os. povzročati, da se tvorijo v prebavilih plini v veliki meri: fižol napenja; brezoseb.: po sadju ga rado napenja; živino napenja
  4. 4. spravljati kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel: napenjati fračo, lok; napenjal je petelina na puški in meril
  5. 5. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s samostalnikom izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik: napenjati mišice; v temi je napenjal oči / napenja zadnje moči, sile; napenjati spomin
    ●     ekspr. napenjati možgane intenzivno razmišljati
    ♦     anat. napenjati glasilke
    napénjati se ekspr.  
    1. 1. knjiž. dvigati se, naraščati: reke se napenjajo in ponekod že prestopajo bregove
      // redko vzpenjati se: cesta se je ves čas napenjala; pot se napenja v breg
    2. 2. opravljati kako delo z veliko truda, napora: vse dneve se napenja z učenjem; pri delu se čez mero napenja
      // truditi se, prizadevati si: brezuspešno se je napenjal, da bi jim stvar prikril
    3. 3. bahati se, postavljati se: pred njo se rad napenja; kaj se napenjaš, saj vemo, kako je
    napenjajóč -a -e: obstal je, napenjajoč oči v temo; napenjajoča jed, krma
SSKJ
napéti -pnèm dov., napél; nam. napét in napèt (ẹ́ ȅ) 
  1. 1. z razmeroma močnim potegovanjem, vlečenjem povzročiti
    1. a) da doseže kaj največjo mogočo dolžino: napeti jermen, struno, vajeti, vrvico; pren., ekspr. napeti kredit do skrajnih možnosti
    2. b) da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub: napeti pregrinjalo, rjuho
      // s takim potegovanjem dati, spraviti kam: napeti platno na les, v okvir; napeti streho nad šotor; napel je nove strune na kitaro / napeli so tristo metrov dolgo smučarsko vlečnico napeljali, zgradili; pren., ekspr. njihovo potrpljenje je napel do skrajnosti; učne načrte so preveč napeli
  2. 2. dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napel jadra; zajel je sapo in napel lica; zaradi nenadnega sunka vetra se je dežnik močno napel / napeti prsi izbočiti
  3. 3. nav. ekspr. narediti, da postane kaj po obsegu večje: brsti so se že napeli; izdatna hrana mu je napela želodec; pri petju so se mu napele žile na sencih
    // nav. 3. os. povzročiti, da se tvorijo v prebavilih plini v veliki meri: sveža krma je kravo napela; brezoseb. konje je napelo
  4. 4. spraviti kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel: napel je brzostrelko in sprožil; napeti lok
  5. 5. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s samostalnikom izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik: napeti mišice; čeprav je napel ušesa, ni nič slišal / napeti misli, spomin / vso voljo je napel, da bi ostal miren
    ●     knjiž., ekspr. doslej v svojih zahtevah še nisem napel loka čez mero nisem preveč zahteval; ekspr. zdaj bomo napeli drugačne strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; slabš. napeti šobo z našobljenjem pokazati nejevoljo, užaljenost; ekspr. tudi njega smo napeli za denar smo ga pregovorili, prepričali, da ga je dal; ekspr. pri njem bo treba vajeti bolj napeti biti bolj strog, zahteven do njega
    ♦     anat. napeti glasilke; navt. napeti jadro napraviti, da ga veter ne boči, zaradi večjega izkoriščanja njegove sile
    napéti se 
    1. 1. povečati obseg zaradi vpijanja vlage: les se je napel; pšenični zdrob se v mleku napne / vrata so se napela ukrivila zaradi vpijanja vlage
    2. 2. knjiž., ekspr. dvigniti se, narasti: ob nevihti so se vsi studenci napeli / reke se spomladi napnejo v poplave
      // redko vzpeti se: cesta se tam nekoliko napne
    3. 3. ekspr. pri kakem dejanju zbrati, uporabiti vso svojo fizično moč: še enkrat so se napeli in voz se je premaknil
      // uporabiti vse možnosti, sposobnosti čutil: napel se je, da bi slišal, o čem govorijo; zadržal je dih in se napel kakor struna
    4. 4. ekspr. postati čustveno vznemirjen: čutil je, da se je ves napel; vse v njej se je napelo
    5. 5. ekspr. pobahati se, postaviti se: v njeni navzočnosti se je še bolj napel kot ponavadi
    napét -a -o 
    1. 1. deležnik od napeti: napet lok; ošinil ga je z napetim pogledom; toga, napeta drža; napete strune; napeta lica; napeto razmišljanje; poslušati z napetimi ušesi; bil je živčno napet in razdražen; trebuh ima napet kot boben; biti napet kot struna
    2. 2. nav. ekspr. ki je v stanju razvnetosti, vznemirjenosti: napeti odnosi med državama; napeta situacija; pogovori so potekali v napetem ozračju
    3. 3. ekspr. ki povzroča visoko stopnjo čustvene vznemirjenosti: napet film; brati napet roman; tekma postaja napeta; pog. zgodba je napeta kot marela zelo; prisl.: napeto čakati, gledati, poslušati; sam.: najraje bere kaj napetega
SSKJ
napíhniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. napolniti kaj z zrakom, da postane po obsegu večje: napihniti balon, ležalno blazino; napihniti z usti
  2. 2. dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter ji je napihnil krilo; napihniti lica; zračnice so se na soncu napihnile / voda je napihnila truplo / pločevina konzerve se je napihnila izbočila
    // pivo ga je napihnilo / sveža detelja je kravo napihnila napela
  3. 3. ekspr. dati čemu večji pomen, obseg, kot ga ima v resnici: napihniti incident, problem; novico so pograbili in jo precej napihnili / ko je opisoval dogodek, ga je zelo napihnil
  4. 4. ekspr. povzročiti, da postane kdo domišljav, prevzeten: bogastvo jih je napihnilo; pohvala ga je napihnila
    ●     ekspr. umetno napihniti cene zvišati
    napíhniti se ekspr.  
    1. 1. postati domišljav, prevzeten: zaradi imenitnega življenja ob njem se je precej napihnila
    2. 2. postati jezen, užaljen: zakaj si se napihnil, saj nisem nič hudega rekel; ob njegovih besedah se je zelo napihnila
    napíhnjen -a -o 
    1. 1. deležnik od napihniti: napihnjen balon; od pijače napihnjen obraz; rastlina z napihnjenimi stroki
    2. 2. ekspr. domišljav, prevzeten: zaradi doseženega uspeha je ves napihnjen; napihnjen kot puran
    3. 3. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen: rad je uporabljal napihnjene besede
SSKJ
napihováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. napolnjevati kaj z zrakom, da postane po obsegu večje: napihovati balon, blazino; napihovati z usti
  2. 2. dajati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napihoval zastave, zavese; napihovati lica / truplo se je v vodi napihovalo / sveža krma kravo napihuje napenja
  3. 3. ekspr. dajati čemu večji pomen, obseg, kot ga ima v resnici: napihovati napake, zasluge / stvar so tako napihovali, da se je spremenila v pravo senzacijo
  4. 4. ekspr. povzročati, da postane kdo domišljav, prevzeten: bogastvo ga je napihovalo; uspeh ga je čedalje bolj napihoval
    napihováti se ekspr.  
    1. 1. postajati domišljav, prevzeten: zadnje čase se zelo napihuje
      // bahati se, postavljati se: pred njo se je rad napihoval; celo napihuje se s tem dejanjem
    2. 2. biti jezen, užaljen: zakaj se napihuješ, saj nisem nič hudega mislil s tem
      ●       spet se napihuje kot žaba je zelo domišljav, prevzeten; ekspr. če se še tako napihuje, tega dela ne bo dokončal do roka se trudi, si prizadeva
      ♦       agr. sir se napihuje površina sira se izboči zaradi plinov, ki jih povzročajo tehnološko neustrezni mikroorganizmi
SSKJ
verížiti -im nedov. (í ȋ) ekspr.  
  1. 1. nezakonito prekupčevati: verižiti s cigaretami
  2. 2. delati, povzročati, da je kaj na več mestih nepravilno ukrivljeno, oblikovano: veter veriži veje; trsje se veriži / bes mu je trgal glas in verižil telo
  3. 3. vsebinsko nejasno, zapleteno govoriti: blede in veriži, da ga ni mogoče razumeti / verižiti stavke v zoprno uradno govorico
    ●     ekspr. strasti verižijo ljudi kvarijo, pridijo
SSKJ
zverížiti -im dov. (ī ȋ) ekspr.  
  1. 1. narediti, povzročiti, da je kaj na več mestih nepravilno ukrivljeno, oblikovano: vihar je zverižil drevo; zverižiti z udarcem; okensko krilo se je zverižilo / bolezen ga je zverižila / zverižiti ustnice
  2. 2. narediti vsebinsko nejasno, zapleteno: z mnogimi vstavki je zgodbo zverižil; misli so se mu zverižile
    // vsebinsko nejasno, zapleteno povedati: zverižil je nekaj stavkov, pa ga ni nihče razumel / zverižil je nekaj pesmi
  3. 3. popačiti: zverižiti dejstva / zverižiti jezik / neprestani pritiski so ga moralno zverižili pokvarili, izpridili
    zverížen -a -o: zverižene črke; zverižena slika mostu v vodi; zverižene stare ulice
SSKJ
ulékniti se -em se dov. (ẹ́ ẹ̑) ukriviti se, upogniti se navznoter v ledvenem delu: mačka se je uleknila in zlezla pod ograjo; krava se ulekne, če jo pogladiš po hrbtu / konj se je v diru uleknil / njeno telo se je uleknilo zaradi nenadne ostre bolečine / ulekniti hrbet
// dobiti navzdol, navznoter rahlo ukrivljeno obliko: vrbova šiba se lepo ulekne / zaradi prevelike obremenitve se je deska uleknila rahlo upognila; vrv za perilo se je precej uleknila povesila
● ekspr. hrib se je uleknil v položno dolino polagoma, v rahlem loku prešel
    uléknjen -a -o: mačka z uleknjenim hrbtom; pot je speljana po uleknjenem žlebu; uleknjena drža; sedela je pokonci, uleknjena v križu; uleknjeno telo
    ●     ekspr. žimnica je bila precej uleknjena ugreznjena; ekspr. solze so mu tekle po uleknjenih licih udrtih
SSKJ
bóčiti -im nedov. (ọ̄ ọ̑) dajati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: mačka boči hrbet; bočiti obrvi, prsi / bočiti pločevino
    bóčiti se dvigati se v obliki visokega loka: mavrica se boči na obzorju; most se boči čez dolino / kupola se boči nad strehami; nad zemljo se je bočilo jesensko nebo razprostiralo
    ♦     les. les se boči se zvija
SSKJ
cineráma -e [ci- in si-] ž (ȃ) film. snemanje filma s tremi kamerami ter ustrezno projiciranje na široko, ukrivljeno platno: plastični zvok in panoramna fotografija sta dve prednosti in novosti cinerame; neskl. pril.: cinerama film; cinerama tehnika
SSKJ
gŕbiti -im nedov. (ŕ ȓ) dajati čemu navzgor ukrivljeno obliko: žival grbi hrbet; maček se grbi
    gŕbiti se 
    1. 1. biti, postajati sključen: grbil se je kot kak starček / postava se grbi pod težkim nahrbtnikom
    2. 2. redko grbančiti se: ob očeh se je grbila koža
SSKJ
grbonós -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) ki ima nos z ukrivljeno kostjo: bil je visok, grbonos človek / grbonosa kobila ki ima zgornji del gobca izbočen
SSKJ
izbóčiti -im tudi zbóčiti -im dov. (ọ̄ ọ̑) dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: mačka je izbočila hrbet; izbočiti prsi / izbočiti pločevino; dno posode se je izbočilo; stena se je močno izbočila
♦ les. les se izboči spremeni pravilno obliko v prečni ravnini
    izbóčen tudi zbóčen -a -o: izbočen hrbet; izbočena ploskev
    ♦     geom. izbočeni kot kot, večji od 180° in manjši od 360°; prim. izbokel
SSKJ
izbókel -kla -o [əu̯] prid. (ọ́) ki ima navzgor, navzven ukrivljeno obliko: izbokla ploskev, stena; izboklo dno / izbokle oči izbuljene
♦ geom. izbokli kot izbočeni kot; prim. izbočiti
Število zadetkov: 33