bòlj1 prisl., nàjbolj (ȍ) 1. stopnjujea) pridevnike, ki nimajo primernika z obrazilom, in iz njih izpeljane prislove: bolj zelen;
bolj goreč, oddaljen, razvit;
bolj moški;
bolj domač, zdrav;
najbolj gozdnati kraji;
bolj divje gleda / tako se stopnjujejo, posebno kadar je poudarek očiten, tudi tisti pridevniki in prislovi, ki imajo sicer primernik z obrazilom: bolj pametno govori, kakor smo pričakovali; to je najbolj pohleven človek / zagotovljena je kar najbolj izdatna podpora b) nepridevniške prislove: premakniti bolj naprej;
stal je bolj zadaj kakor jaz;
bolj natanko pogledati;
to mi je bolj prav / to vprašanje je danes bolj kot kdajkoli pereče; ogiba se ga bolj ko mogoče kolikor se le da2. izraža večjo mero glagolskega dejanja ali stanja: eden je bolj molčal kakor drug;
ono drugo blago mi je bolj po volji;
izkazal se je bolj moža, kot bi si mislil;
naraven je, da bolj ne more biti;
telesna moč ga ne mika manj od duševne, če ne celo bolj;
doma je najbolj brez skrbi / čedalje, še, veliko, vse, zmerom bolj me skrbi; poleti ni bral, tem bolj pa pozimi
● bolj in bolj mu je všeč čedalje bolj, zmerom bolj; stvar je bolj ali manj jasna kolikor toliko, približno3. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: kolikor bolj so jih tlačili, toliko bolj so se upirali;
čim nižje greš, tem bolj je zeleno;
bolj ko se ga otepaš, bolj sili vate;
Kmet če je bolj jezen, bolj pije (F. Detela) ;
Bolj psa dražiš, huje laja (I. Koprivec)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.