Fran > SSKJ

1. 1. izginjati, uničevati se v ognju, plamenu in ga s tem vzdrževati: začelo je goreti; suha drva dobro, hitro gorijo; papir je gorel z močnim plamenom; po hribih gorijo kresovi; senik je gorel kot bakla; brezoseb. v štedilniku ves dan gori / ogenj v peči slabo gori / kot klic pri požaru gori
2. 2. s tem izginjanjem, uničevanjem dajati svetlobo: luč je gorela vso noč; ob postelji so gorele sveče / žarnica ne gori več
   // ekspr. dajati močen sij, žar: nebo je gorelo v večerni zarji; pesn. zvezde gorijo / njene oči so kar gorele
3. 3. ekspr. biti razgret od bolezni, napora: otrok je bolan, saj ves gori; glava, čelo mu gori; telo ji je pričelo goreti / lica so ji gorela od zadrege
4. 4. ekspr. biti, obstajati v veliki meri: v njem je gorela ljubezen, strast; v srcu je gorelo sovraštvo / še vedno je gorelo upanje v njej; ta želja že dolgo gori v njem
   // kazati se v veliki meri: z obraza mu je gorela jeza; v očeh ji gori radost; zaničevanje je gorelo v njegovih pogledih
   // v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: goreti od hrepenenja, ljubezni; ves je gorel od jeze, nestrpnosti, razburjenja, sovraštva / gori od želje, da bi jo videl
5. 5. ekspr., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje: gorel je za domovino; goreti za resnico, svobodo / ves gori za šport
   ● ekspr. ne hiti, saj ne gori (voda) ne mudi se tako zelo; ekspr. to dejanje mu bo gorelo na duši zmeraj si ga bo očital, trpel bo zaradi tega; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; pesn. na oknih gorijo nageljni cvetejo z rdečimi cveti; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. gori mu pod nogami, petami je v veliki stiski, nevarnosti; beži, kot da bi mu tla gorela pod nogami zelo hitro, kolikor more; preg. če bi nevoščljivost gorela, ne bi bilo treba drv
   ♦ etn. gori vzklik pri otroških igrah zdaj se bližaš skritemu predmetu

gorèč -éča -e: goreč s svetlim plamenom, je bakla osvetljevala prostor; goreč od želje po maščevanju, je naredil ta usodni korak; prim. goreč

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. goreti s plamenom: ogenj plameni / po hribih plamenijo kresovi; brezoseb. v peči plameni; senik je plamenel kot bakla / ob postelji so plamenele sveče
2. 2. knjiž. dajati močen sij, žar; goreti: nebo je plamenelo v večerni zarji / pesn. njene oči so plamenele
3. 3. knjiž. biti, obstajati v veliki meri; goreti: v njem je plamenela ljubezen, strast; v srcu je plamenelo sovraštvo / v očeh ji plameni radost
   // v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: ves je plamenel od jeze, nestrpnosti, razburjenja, sovraštva
4. 4. knjiž., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje; goreti: plamenel je za resnico
   ● knjiž., ekspr. na polju plameni mak cvete z rdečim cvetom; knjiž., ekspr. lica ji plamenijo od zadrege zelo je zardela

plamenèč -éča -e: plameneč pogled; plameneča ljubezen; s plamenečo trsko je prižgal grmado; šopek plamenečih vrtnic; hladila si je plameneča lica; prisl.: plameneče ljubiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. goreti s plamenom: ogenj ni ugasnil, a plamtel ni več / po hribih so plamteli kresovi
2. 2. knjiž. dajati močen sij, žar; goreti: nebo plamti / pesn. njene oči so plamtele
3. 3. knjiž. biti, obstajati v veliki meri; goreti: v njej je plamtelo navdušenje; v srcu je plamtel ogenj sovraštva / v očeh mu plamti veselje
   // v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: plamteti od ljubezni; ves je plamtel od jeze, razburjenja, sovraštva
4. 4. knjiž., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje; goreti: plamtel je za svobodo
   ● knjiž., ekspr. na vrtu plamtijo vrtnice cvetejo z rdečimi cveti; knjiž., ekspr. lica ji kar plamtijo od sramu zelo je zardela

plamtèč -éča -e: plamteče bakle; plamteče domoljubje; hladila si je plamteča lica; gleda ga s plamtečimi očmi; prisl.: plamteče je utiral pot novim spoznanjem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. delati, povzročati, da kaj začne goreti: otroci so s kremeni vnemali dračje
2. 2. ekspr. delati, povzročati, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: govorili so, da rad vnema prepire / vnemati ljubezen do knjig; vnemati veselje za glasbo / vnemati v kom strast / vnemati domišljijo
3. 3. ekspr. vzbujati pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: njegovi nastopi so gledalce vnemali / lepota narave ga je vedno vnemala
4. 4. ekspr., v zvezi z za povzročati pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: vnemati kmete za živinorejo

vnémati se 
1. 1. začenjati goreti: ob vetrovnih dneh se vnemajo saje v dimniku
   // zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov se segrevati in začenjati goreti: premalo suho seno se rado vnema
2. 2. ekspr. goreč, sveteč se pojavljati: na nebu se vnemajo bliski
3. 3. nav. 3. os. zaradi bolezenskih sprememb postajati vroč, rdeč, otekel: oči se otrokom pogosto vnemajo; koža se mu je začela vnemati
4. 4. ekspr. začenjati se z veliko silo, intenzivnostjo: po predavanjih so se vnemale živahne razprave; vnemali so se ostri spopadi / v njem se je vnemala ljubezen, strast
5. 5. ekspr., v zvezi z za začenjati čutiti močen, navadno pozitiven odnos do česa: vnemati se za tehniko / vnemati se za prijazno dekle

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, da kaj začne goreti: vneti stenj pri petrolejki / z lečo zbrani sončni žarki vnamejo papir
2. 2. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vneti prepir, upor / vneti ljubezen / vneti domišljijo
3. 3. ekspr. vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: vnela ga je njena lepota; predstava je gledalce vnela / novica jim je vnela kri jih je razburila; vneti komu srce vzbuditi ljubezen, naklonjenost koga
4. 4. ekspr., v zvezi z za povzročiti pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: vneti otroke za risanje, šport

vnéti se 
1. 1. začeti goreti: bencinski hlapi se radi vnamejo / vnel se je požar
   // zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov segreti se in začeti goreti: seno v kupu se je vnelo; vlažno žaganje se rado vname
2. 2. nav. 3. os. zaradi bolezenskih sprememb postati vroč, rdeč, otekel: oči, pljuča se vnamejo; sluznica se pogosto vname
3. 3. ekspr. začeti se z veliko silo, intenzivnostjo: kmalu se je vnel živahen pogovor; vnela se je vojna / med njima se je vnelo veliko sovraštvo
4. 4. ekspr., v zvezi z za začutiti močen, navadno pozitiven odnos do česa: takoj se je vnel za predlog / vneti se za dekle
   ● star. vnela se je v ljubezni do njega, zanj zaljubila se je vanj; iron. če se star panj vname, dolgo gori če se zaljubi človek v zrelih letih, je to čustvo močno in dolgotrajno

vnét -a -o 
1. 1. deležnik od vneti: vneta sluznica; vnete oči
2. 2. ekspr. zelo prizadeven, navdušen: vnet plesalec, športnik; vneti pristaši novega gibanja; vnet za lov
   // ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje: vneto razlaganje jih je prevzelo / vnet pogovor; začela se je vneta razprava; prisl.: vneto delati, pomagati; vneto se zavzemati za kaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, da kaj začne goreti: strela, visoka temperatura vžge snov; vžgati z vžigalicami / vžgati ogenj; pren. strast mu vžge plamen v očeh
2. 2. star. prižgati: vžgati petrolejko, svetilko; luč se vžge in spet ugasne / na nebu so se vžgale zvezde
3. 3. s povzročitvijo zgorevanja goriva spraviti v delovanje: vžgati motor / vžgati avtomobil
   // nepreh. zaradi zgorevanja goriva začeti delovati: motor vžge / avtomobil noče vžgati
4. 4. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vžgati v kom jezo, ljubezen; te besede so vžgale v njem strast
5. 5. nepreh., ekspr. vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: knjiga, akrobatska točka je vžgala; kot govornik zna vžgati
   ● ekspr. muzikanti spet vžgejo ognjevito, glasno zaigrajo; ekspr. take zvijače pri meni ne vžgejo ne dosežejo zaželenega učinka

vžgáti se 
1. 1. začeti goreti: vžgala se je še sosedova hiša; suha slama se hitro vžge
   // zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov segreti se in začeti goreti: na kup zmetano napol suho seno se lahko vžge
2. 2. ekspr. pojaviti se z intenzivno svetlobo: na vzhodu se vžge zarja / blisk se spet vžge / v očeh se vžge iskra
   // postati zelo svetel, žareč: obzorje se vžge v rdeči svetlobi / oči se vžgejo v strasti
3. 3. ekspr. pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: v njem se vžge hrepenenje, ljubezen; v srcu se vžge sovraštvo
   ● ekspr. vžgati se za koga, kaj zelo se navdušiti

vžgán -a -o: vžgan motor; biti vžgan za koga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. goreti počasi in brez plamena: drva v peči so tlela; žerjavica tli pod pepelom; brezoseb. danes noče goreti, samo tli
2. 2. ekspr. biti, obstajati v majhni meri, navadno prikrito, skrito: med njima je tlela ljubezen / v njej je še tlelo upanje; ta želja že dolgo tli v njegovem srcu / iskra upora spet tli
   // kazati se v majhni meri: v očeh ji tli veselje / na nebu tli tisoč zvezd medlo sveti; nastopil je mrak, le na obzorju je še tlel ozek trak svetlobe bil viden
   ● ekspr. v njem je še tlelo življenje še je bil živ; preg. stara ljubezen ne zarjavi (če ne gori, pa tli)

tlèč -éča -e: tleč stenj; razpihati tlečo žerjavico; tleče sovraštvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. narediti, da kaj preneha goreti: ugasiti vžigalico / ugasiti svečo / ugasiti ogenj
   // nepreh., redko prenehati goreti; ugasniti: plamen je ugasil / zadnja iskrica upanja je ugasila
2. 2. narediti, da kaj preneha svetiti; ugasniti: legla je in ugasila luč
3. 3. pog. izključiti, izklopiti: ugasiti radijski sprejemnik
   ● ugasiti apno živo apno politi z vodo; ekspr. z vinom (si) je ugasil žejo s pitjem vina je dosegel, da ni bil več žejen
   ♦ metal. ugasiti jeklo razbeljeno jeklo hitro ohladiti v vodi ali olju; zakaliti

ugašèn -êna -o: ugašena sveča; žeja je bila kmalu ugašena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. narediti, da kaj preneha goreti: ugasniti vžigalico / ugasniti petrolejko
   // nepreh. prenehati goreti: sveča je ugasnila; nenadoma ugasniti / cigareta je hitro ugasnila / ogenj je ugasnil; pren., ekspr. njegova ljubezen do nje je ugasnila
2. 2. narediti, da kaj preneha svetiti: ugasniti luč, svetilko
   // nepreh. prenehati svetiti: ulične luči so ugasnile / ekspr.: na jutranjem nebu je ugasnil mesec; nad dolino je ugasnila zarja
3. 3. knjiž. prenehati biti, obstajati: z njim je ugasnila njegova rodbina / z leti tudi spomin na koga ugasne / njuno prijateljstvo je kmalu ugasnilo / zadnje upanje, veselje mu je ugasnilo v srcu / njen nasmeh je ugasnil / v nesreči so ugasnila tri mlada življenja so umrli trije mladi ljudje
4. 4. knjiž., s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati
   1. a) neviden; izgubiti se: čoln je ugasnil v megli
   2. b) neslišen: njegov klic je ugasnil v daljavi / koraki so ugasnili v noč
5. 5. knjiž. nehati veljati, prenehati: po tem roku ugasne pravica do pritožbe; z aprilom ugasne veljavnost začasnih ukrepov
6. 6. pog. izključiti, izklopiti: ugasniti radijski, televizijski sprejemnik / ugasniti motor

ugásnjen -a -o: ugasnjen motor; vonj po ugasnjenih svečah; prim. ugasel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. delati, da kaj preneha goreti: ugašati sveče; ugašati in prižigati / ugašati cigareto
   // nepreh. prenehavati goreti: stenj je ugašal / sveča ugaša / ogenj v kaminu že ugaša
2. 2. delati, da kaj preneha svetiti: ugašati luči, svetilke
   // nepreh. prenehavati svetiti: reklamne luči so se prižigale in ugašale / ekspr. zvezde že ugašajo
3. 3. knjiž. prenehavati biti, obstajati: pomembne družine druga za drugo ugašajo / ugaša mu občutek za čas; upanje jim ugaša / smehljaj na obrazu je začel ugašati / zunaj je ugašal dan se je nočilo
   // ugašala je v velikih bolečinah umirala; v naročju ji ugaša življenje sina ji umira sin
4. 4. knjiž., s prislovnim določilom z oddaljevanjem postajati
   1. a) manj viden; izgubljati se: letalo je ugašalo v megli; sonce že ugaša za gorami
   2. b) manj slišen: njegovi koraki ugašajo v daljavi
5. 5. pog. izključevati, izklapljati: otrok prižiga in ugaša radijski sprejemnik
   ● ugašati apno živo apno polivati z vodo; gasiti

ugašajóč -a -e: ugašajoča svetilka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. delati, povzročati, da kaj začne goreti: vžigati drva, slamo / vžigati ogenj v peči; pren. strast mu vžiga plamen v očeh
2. 2. star. prižigati: vžigati svetilko; luči se vžigajo in ugašajo / na nebu se vžigajo zvezde
3. 3. s povzročanjem zgorevanja goriva spravljati v delovanje: vžigati motor; voznik je dolgo vžigal / vžigati vozilo
   // nepreh. zaradi zgorevanja goriva začenjati delovati: motor rad, težko vžiga / avtomobil slabo vžiga
4. 4. ekspr. delati, povzročati, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vžigati jezo, sovraštvo; vžigati v kom pohlep / vžigati domišljijo, samozavest
5. 5. nepreh., ekspr. vzbujati pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: popevka, akrobatska točka vžiga; vžigati z nastopom
   ● ekspr. godci vžigajo koračnice ognjevito, glasno igrajo; ekspr. lepotica mu vžiga kri, srce ga spolno zelo vznemirja, privlači; ekspr. njegovi govori vžigajo množice zelo navdušujejo

vžígati se 
1. 1. začenjati goreti: hiše so se vžigale druga za drugo; suha trava se rada vžiga
2. 2. ekspr. pojavljati se z intenzivno svetlobo: jutranja zarja se vžiga / blisk za bliskom se vžiga / iskrice se mu vžigajo v očeh
   ● ekspr. v pogledih se jim vžiga veselje pogledi izražajo veliko veselje
   // postajati zelo svetel, žareč: obzorje se vžiga
3. 3. ekspr. pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: v njem se vžiga ljubezen, strast / v glavi se mu vžigajo nove ideje

vžigajóč -a -e: vžigajoče besede; vžigajoča se zarja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. prenehati goreti: ogenj je dogorel; sveča je dogorela / polena so dogorela popolnoma zgorela; pren. ljubezen dogori; sveča njegovega življenja je dogorela
2. 2. goreti do določene meje: cigareta mu je dogorela do polovice

dogôrel -éla -o: dogoreli tramovi; dogorela cigara

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. viseti in se valujoče gibati zaradi premikanja zraka: perilo plapola; zastave plapolajo / jadro plapola v vetru; peljala se je na kolesu in dolgi lasje so ji plapolali
2. 2. goreti z močnim, sem in tja premikajočim se plamenom: ogenj plapola na ognjišču; plameni kresa so visoko plapolali / na mizi je plapolala sveča
3. 3. knjiž. biti, obstajati v veliki meri; goreti: groza, ljubezen ji plapola v očeh; v njenem srcu je plapolala ena želja
   ● knjiž., ekspr. glasovi zvonov plapolajo v mraku se razlegajo; knjiž., ekspr. otrok je plapolal z ročicami mahal; črne lise so mu plapolale pred očmi plesale

plapoláje: izza dreves se je plapolaje svetlikal ogenj

plapolajóč -a -e: plapolajoči lasje; plapolajoč ogenj, plamen; plapolajoča luč; že oddaleč so videli plapolajoče zastave

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na kri:
   1. a) v roki je držal krvav nož; krvav sneg; imel je krvave dlani, roke; bolnikovo blato je bilo krvavo / otrok je ves potolčen in krvav; po obrazu je krvav; obveza je že krvava / krvav madež na obleki; srna je puščala krvavo sled / krvavi telečji zrezki / krvava klobasa krvavica
      // krvavi žulji / ekspr. pogledal ga je s krvavimi očmi
   2. b) nav. ekspr.: krvavi boji; prišlo je do krvavega konca, obračuna; krvav pretep, zločin; krvave demonstracije; krvava zadušitev revolucije; krvavo dejanje; maščevanje je bilo krvavo / krvave izkušnje iz vojnih let / zavladal je krvav teror
   3. c) ekspr.: goreti s krvavim plamenom, žarom; oblaki so bili čisto krvavi; krvava zarja
2. 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: krvava krivica se mu godi; krvava žalitev / to je v krvavem nasprotju / govoril je s krvavo resnobo / moral je plačevati krvave denarje
   ● ekspr. začel se je krvavi ples bitka, bojevanje; ekspr. potil je krvavi pot zelo se je trudil, trpel; knjiž., ekspr. jokati krvave solze zelo trpeti; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. roke ima do komolcev krvave zakrivil je veliko smrti; veliko ljudi je pobil
   ♦ bot. krvavi mlečnik rastlina z zlato rumenimi cveti, ki ima v steblu temno rumen strupen sok, Chelidonium majus; etn., kot grožnja otrokom ubogaj, drugače te bo odneslo krvavo stegno; jur. krvavi denarič sodna pristojbina v srednjem veku v zvezi z umorom ali ubojem; krvavo sodišče; med. krvava griža griža s krvavim blatom; zool. krvava uš škodljiva žuželka, pokrita z belim voščenim puhom, Eriosoma lanigerum

krvávo 
1. 1. prislov od krvav: krava krvavo mokri / piše se narazen ali skupaj krvavo rdeč ali krvavordeč obraz
2. 2. ekspr. izraža visoko stopnjo, močno obliko česa: krivda se mu krvavo maščuje; krvavo mi bo plačal; to še krvavo potrebujem; hrane krvavo primanjkuje; krvavo zaslužen denar; krvavo zares gre; sam.: do krvavega ga je pretepel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. delati, da je kaj tesno obdano s prsti, dlanjo: v zadregi je prijemal gumbe na obleki; močno, sunkovito prijemati / prijemati koga za roko; od bolečin se je prijemala za glavo / s prsti, z rokami prijemati
2. 2. delati, da je kaj tesno obdano z deli česa: prijemati s kleščami; prijemati znamke s pinceto / čeljusti stroja so prijemale in drobile kamenje
   // prihajati v tesen stik z deli česa: spodnji del ključa prijema v ključavnico / gume dobro prijemajo na suhem cestišču
3. 3. s pritiskanjem na kaj onemogočati (enakomerno) gibanje česa: kolesa nekaj prijema, zato se ne vrtijo
4. 4. trdno se nameščati v podlago: skala je krušljiva, zato klini slabo prijemajo; v trhli deski vijaki ne prijemajo
5. 5. jemati komu prostost: kmalu so začeli prijemati napredne ljudi
6. 6. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: spet me prijema kašelj; večkrat ga prijemajo krči; otroka je prijemala zaspanost
   // izraža nastop razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te prijema; brezoseb. prijema me, da bi se razjokal / brezoseb. prijema jih, da bi povedali resnico radi bi
7. 7. ekspr. odločno, z grožnjami izražati nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja: prijemal je učence zaradi izostankov; prijemajo ga, ker je zapravil toliko denarja
   // zahtevati od koga, da kaj pove, naredi: prijemati dolžnike, naj vrnejo denar; prijemali so jih, kdo je sodeloval pri kraji / čeprav ga bodo ostro, trdo prijemali, ne bo nič izdal
8. 8. žarg. učinkovati, delovati: ta zdravila pri njej ne prijemajo več / preizkusiti bo treba, kako prijemajo zavore
9. 9. rib. jemati vabe: v takem vremenu ribe ne prijemajo; pren. ženske na njegovo govorjenje ne prijemajo
   ● ekspr. prijemati koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. postajal je močnejši in prijemal je tudi za nekatera dela jih opravljal; ekspr. za glavo se je prijemal, ko je izvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; ekspr. ne prijemajte za orožje ne začenjajte se bojevati, pripravljati se na boj; ekspr. smejal se je, da se je za trebuh prijemal zelo se je smejal
   ♦ čeb. smreka že prijema začenja mediti

prijémati se 
1. 1. podpirati se, opirati se s prijemanjem česa: prijemal se ga je, da ne bi padel; tako mu je bilo slabo, da se je pri hoji prijemal za ograjo
2. 2. pojavljati se tesno okrog česa: bluza se preveč prijema telesa
3. 3. ob dotiku s kako stvarjo ostajati na njej: lasje se prijemajo potnega čela; testo se prijema rok; žvečilni gumi se prijema na zobe / zdrob se pri kuhanju rad prijema
4. 4. začenjati rasti, poganjati korenine: na novo posajeno drevje se že prijema; hitro se prijemati
5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: prijema se ga nervoza; počasi se je vseh prijemala dobra volja / prijema se me strah, da se je zgodila nesreča / prijema se ga gripa obolel bo za gripo
   ● ekspr. ogenj se prijema tudi hiše tudi hiša začenja goreti; ekspr. vino se ga že prijema postaja pijan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. stvar, enota, po kateri se more očitno, neposredno spoznati, dokazati kak splošnejši pojem, pravilo: povedati primer; dokazati trditev na primerih; ponazoriti pravilo s primeri; dober, nazoren, prepričljiv primer; primeri za samostalnik: človek, zemlja, življenje; povedati kaj kot primer / povedati kaj za primer za zgled, ponazoritev
   // v zvezi na prímer tudi na primér izraža, da je kaka stvar, enota navedena z namenom neposredno pokazati, ponazoriti kak širši, splošnejši pojem: dobro je gojiti šport, na primer [npr.] kolesarjenje, plavanje; marsikaj pogrešam, na primer knjige / bili so na primer časi, ko je bila lakota; recimo, na primer, da začne goreti: kaj bi storili / piše se tudi skupaj naprímer
2. 2. stvar, enota iz skupine stvari, enot, na katero se kak pojem, pravilo nanaša: pojdimo od primera do primera, pa bomo videli, če ustrezajo trditvi; tega načela ne moremo posplošiti na vse primere / to so sami lahki primeri, jih boš že izračunal
   // z rodilnikom stvar, enota kot pojavna oblika tega, kar splošneje izraža samostalnik: ta stavba je primer arhitekture 18. stoletja; to je značilen primer sožitja med rastlino in živaljo / muzej hrani več primerov takega orodja primerkov
   // to je, žal, edini primer podpore naših prizadevanj / ekspr. njegovo dejanje je kričeč primer neodgovornosti, neosveščenosti / publ. poznamo več primerov nezakonitih gradenj več nezakonitih gradenj
   // pojav, dogodek, v katerem se pojavlja to, kar izraža določilo: popisati vse primere te nalezljive bolezni / med otroki v razredu je več primerov uši / pri tej bolezni so smrtni primeri redki
3. 3. kar se primeri, zgodi in je zaradi določenih lastnosti predmet
   1. a) pozornosti: primer je vzbudil splošno ogorčenje; o tem primeru so časopisi veliko pisali / primer tega podjetja ni osamljen
   2. b) določene obravnave: primer ni lahek: zlomljena je medenica; tako težkega, zapletenega primera še nisem imel / v spornih primerih odloča žirija / primer Kovač je sodišče zaključilo zadevo
4. 4. žarg. oseba glede na bolezen, poškodbo kot predmet obravnave: ambulanta sprejema vse primere / nekaj postelj za najnujnejše primere je zmeraj na razpolago
5. 5. publ., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi z v izraža, da se ob mogoči uresničitvi dejanja, položaja, kot ga določa prilastek, uresniči dejanje, kot ga izraža povedek: v najslabšem primeru ostanemo doma; v tem primeru se takoj vrni; v primeru dežja predstava odpade / v primeru, če se izdelek pokvari, takoj sporočite če se izdelek pokvari; v primeru, da vam stvar ne ustreza, jo lahko vrnete če vam stvar ne ustreza
   // v izjemnih primerih je to dovoljeno izjemoma; takoj poravnajte račun, v nasprotnem primeru bomo ukrepali sicer, drugače; v nobenem primeru ne popusti nikakor; v vsakem primeru se oglasi vsekakor
   // v zvezi z za izraža namen uresničitve dejanja, kot ga izraža povedek, glede na možnost uresničitve dejanja, položaja, kot ga določa prilastek: zavarovati se za primer poškodbe, smrti / za vsak primer poglej še enkrat zaradi popolne gotovosti, pomirjenosti
   ● publ. so primeri, da ravnajo igralci drugače dogaja se; ekspr. zanj sem samo še primer, nič več človek, za katerega se nihče posebej ne zanima; star. zapustil je dela, ki jim ni primera primere; redko postavljati komu koga za primer za zgled
   ♦ jur. precedenčni primer; zavarovalni primer glede na katerega se zavaruje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. izraža voljo, željo osebka
   1. a) z nedoločnikom da sam uresniči dejanje: dokler živim, hočem biti gospodar v hiši; z njim noče imeti nobenega opravka; oče mu noče izročiti posestva; ni me hotel spoznati; on hoče storiti to; otrok se noče učiti / s poskusom so hoteli dognati, če je teorija pravilna; ravnokar vam je hotel telefonirati / že večkrat smo vam hoteli kaj dati; spet bi hotel biti srečen želel
      // elipt., v glavnem stavku človek marsikaj hoče, a ne more vsega uresničiti; saj veš, zakaj hočem (iti) v tujino; v odvisnem stavku: lahko daš, kar sam hočeš (dati); ne gre, da bi hodil, kadar in kamor bi hotel; ni se mogel upijaniti, četudi je hotel / pa pojdi, če hočeš; udaril sem te, ne da bi hotel; pren. odprl sem knjigo, kjer se je sama hotela; pesn. srce, kam hočeš
   2. b) z odvisnim stavkom da kdo drug uresniči dejanje: hočejo, da bi bil jaz gospodar; po vsej sili so hoteli, da bi jim izdal tovariše; tako bo, kot jaz hočem / ali hočeš, da ga pokličem / elipt.: če hočeš, ti preberem kako pesem; pomagala jim je, dokler so hoteli; ubogati jo boš moral, kadar bo hotela
      // ekspr. izraža možnost uresničitve česa, navadno nezaželenega: glej ga, vse mi hoče pojesti; ali res hočeš, da plačava kazen zaradi tvoje lahkomiselnosti
      // ekspr., v zvezi z bi izraža omiljeno zapoved, prošnjo: bi mi hotel dati vode; ali bi se hotel malo lepše obnašati
2. 2. imeti voljo, željo, zahtevo po čem: hoče več prostega časa; otrok hoče kruha; hoče novo obleko; ali hočeš večerjati, večerjo / v vljudnostnem vprašanju »hočete še malo vina?« »Prosim.« / hočejo ga za predsednika; njo hoče za ženo / za to delo hoče preveliko plačilo zahteva; pog. koliko hočeš za hišo koliko jo ceniš; pren. vojna hoče žrtev
   // ekspr., z dajalnikom, navadno v zvezi s kaj, nič delati, prizadejati, navadno kaj slabega: kaj se jeziš, kdo ti pa kaj hoče; pustite človeka, če vam nič noče / hoče mu samo dobro prizadeva si za njegovo korist
3. 3. nav. ekspr., navadno v nikalni obliki, z nedoločnikom izraža, da dejanje kljub zaželenosti (razmeroma dolgo časa) ne nastopi: dežja noče biti; te noči noče in noče biti konec; jed se noče ohladiti; otroci se niso in niso hoteli prebuditi; ko bi sonce že hotelo zaiti; brezoseb. noče se zdaniti / mokra drva nočejo goreti; otrok noče rasti
4. 4. ekspr., z nedoločnikom izraža nastopanje dejanja: prestregel sem ga, ko se je hotel zrušiti s konja; elipt. odpravili smo se, ko je sonce že hotelo za goro / obleka se hoče že trgati; čeprav se mu je že hotelo dremati, je pogovor slišal; brezoseb., pog. slabo mi če biti / hoteli so popokati od smeha; od strahu ji je hotela zastati kri v žilah
5. 5. pog., v vprašalnem stavku, z nedoločnikom izraža možnost, negotovost, nujnost: kaj č(e)mo mu pa dati kaj (naj) mu pa damo, kaj bi mu pa dali; ali č(e)mo iti; kako ti čem pomagati; ne vem, če jim čem sporočiti / elipt. molčal sem, kaj sem pa hotel
   // ekspr., z vprašalnim prislovom izraža nemožnost, nepotrebnost: kako čem iti, saj nimam čevljev kako naj grem; kaj mi češ denar pošiljati, ko ga še sam nimaš kaj bi mi denar pošiljal; kako ti čem pomagati, če sam nič nimam
6. 6. pog., ekspr., z dajalnikom, v zvezi s kaj pomagati, koristiti: kaj mi če zdaj denar, prej bi ga potreboval; kaj mi (ho)če hiša, če ne morem stanovati v njej; kaj ti če to
7. 7. v zvezi z reči uvaja
   1. a) povzetek bistvene vsebine povedanega: hočem reči, da to ni res; ti torej hočeš reči, da nič ne delamo / kaj hočeš reči s temi besedami
   2. b) natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: bilo je dobro, hočem reči, zelo dobro; ljudje, hočem reči, nekaj znancev, mi pravi Anton
8. 8. v medmetni rabi, v zvezi s kaj izraža sprijaznjenje z danim dejstvom: ukaz je, kaj hočemo; res je, kaj pa hočem, ko je res; kaj se hoče, star sem že; to je žalostno, a kaj se hoče
9. 9. v prislovni rabi, v tretji osebi, z oziralnim zaimkom ali prislovom izraža nedoločnost, poljubnost, posplošenost: kakor pač hoče, naj bo, meni je vseeno; naj stori, kakor hoče kakorkoli; naj se zgodi, kar se hoče; naj stane, kolikor hoče kolikorkoli
   // piše se tudi brez vejice naj stane kar hoče
   ● ekspr. nesreča je hotela drugače po nesreči se je zgodilo drugače; ekspr. usoda je hotela, da je tisto noč umrl moralo se je zgoditi; zgodilo se je; ta človek ve, kaj hoče načrtno deluje, da bi dosegel svoj cilj; pog., ekspr. »vzemi njega za pomoč.« »Kaj če on!« v tej zadevi mi ne more nič pomagati, koristiti; pog., ekspr. spodletelo nam je, kaj č(e)mo zdaj kaj naj ukrenemo, kako naj si pomagamo; ekspr. o tem noče nič slišati o tem noče z nikomer razpravljati; tega ne dopusti, ne dovoli; ekspr. noge ga niso hotele nositi ni mogel hoditi; star. nekateri sosedje so hoteli vedeti, da ni bil vojak so pravili, pripovedovali; ekspr. novica mu ni hotela v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ima denarja, kolikor (ga) hoče zelo veliko; pog., ekspr. če tu nismo varni, pa nič nočem prepričan sem; živim, kot drugi hočejo ne morem uveljavljati svojih želj, svoje volje; zastar. bog hotel, da bi tako ne bilo bog daj; star. še to bi se hotelo, da zapade sneg, pa nam res ni pomoči še tega bi se manjkalo, še tega bi bilo treba; največji slepec je tisti, ki noče videti; čim več človek ima, več hoče človek ni z doseženim nikdar zadovoljen; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora (narediti); če hočete, če hočeš ekspr. to je moj sorodnik ali, če hočete, moj nečak natančneje povedano; ekspr. da, na te stvari gledamo, če hočete, predvsem praktično uvaja dodatno trditev, ki popušča sobesedniku; hočeš nočeš to moraš napraviti hočeš nočeš izraža podkrepitev nujnosti; hočeš nočeš moraš; hotel ne hotel knjiž. hotel (ali) ne hotel, moral se je umakniti

hotéti se s smiselnim osebkom v dajalniku  izraža voljo, željo osebka, da sam uresniči kako dejanje: videl sem, da se ji noče govoriti; ni se nam še hotelo iti dalo, ljubilo
// hotelo se ji je plesa in petja / z njim so ravnali, kakor se jim je hotelo

hoté star.: pospravljala je svoje reči, hote oditi

hotèč -éča -e: pograbila je torbico, hoteč oditi; knjiž. dežela, hoteča se osvoboditi

hotèn -êna -o: stavek je kljub hoteni jasnosti meglen; govoril je s hoteno počasnostjo; hoteno dejanje
♦ med. hoteni splav splav, ki ga nosečnica želi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. izraža voljo, željo osebka
   1. a) z nedoločnikom da sam uresniči dejanje; hoteti: ne bi maral biti gospodar v tej hiši; danes ne mara jesti; nasledniki jih niso marali posnemati / ni maral veliko govoriti o tem / »ali ga hočeš videti?« »Ne, ne maram«
   2. b) z odvisnim stavkom da kdo drug uresniči dejanje: ne maram, da odideš tako zgodaj; oče ni maral, da bi šel sin študirat / ni maral, da se veliko govori o tem / ne maram ga v svoji hiši; ni ga marala za sodelavca ni hotela, da bi bil njen sodelavec
      // elipt., s prislovnim določilom kraja izraža voljo, željo osebka, da uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: nikoli ni maral (iti) k njej; ne mara na delo; danes ne mara v šolo
2. 2. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža, da dejanje kljub zaželenosti (razmeroma dolgo časa) ne nastopi: otrok se ne mara in ne mara prebuditi / mokra drva ne marajo goreti
3. 3. nav. ekspr. biti pripravljen sprejeti, kar je ponudeno: ne maram tvojega plačila / od tebe ne maram sočutja / vse mi je ponujal nazaj, jaz pa nisem maral nič vzeti
4. 4. nav. ekspr. čutiti naklonjenost
   1. a) do koga: tega človeka ne maram; Janez in Tone se ne marata / ne maram čemernih ljudi / nikoli ni maral družbe
   2. b) do osebe drugega spola: tega fanta ne mara; govorili so, da ga ni nikoli posebno marala / zaman hodi za njo, ne mara ga
      // imeti naklonjenost, veselje do česa: drugega dela ne mara; ne mara glasbe / ne maram praznega govorjenja / ni maral mesnih, mlečnih jedi ni jih (rad) jedel
5. 5. ekspr., v zvezi z za zanimati se, meniti se: nobeden ni maral za njegove ideje / ne maram za njene lepe besede; ne mara za vreme / ne maraj, še boš imel priložnost
6. 6. ekspr. izraža popolno nezanimanje, neprizadetost: maram te! maram za vse to kot za lanski sneg / maram zate
   ● star. greh je več ne mara ni več privlačna, zapeljiva; ni maral kavarn nerad je hodil v kavarne; pog. ne mara otroka noče zanositi, roditi; nar. kaj maraš, ker imaš vsega zadosti blagor ti; ekspr. (nič) ne maraj, vsak začetek je težek izraža tolažbo, spodbudo

márati se star.  
1. 1. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža pripravljenost koga za kako dejanje; dati se: ni se jim maralo delati
2. 2. v medmetni rabi, v zvezi s kaj izraža nezanimanje, neprizadetost: kaj se mara, bom pa lenaril; kaj se mara, ko nikoli ne pogrešata družbe / mara se nam krompirja

maráje star.: hodil je iz kraja v kraj, ne maraje za prepovedi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. stanje, ki povzroča duševne bolečine: družino je doletela nesreča; kriv je njene nesreče; zavedati se svoje nesreče; ne znajo si pomagati iz nesreče; spraviti koga v nesrečo; ekspr. zabredli so globoko v nesrečo / ekspr.: nakopal si je (na glavo) veliko nesrečo; ti si nam prinesel nesrečo / Prešernovi Sonetje nesreče
2. 2. dogodek, pri katerem je človek poškodovan ali mrtev: nesreča se je zgodila danes zjutraj; povzročiti, preprečiti nesrečo; zaradi neprevidnosti je prišlo do nesreče; kraj nesreče; posledice, vzroki nesreče / avtomobilska, letalska, prometna nesreča; nesreča pri delu / publ. nesreča je zahtevala smrtno žrtev
   // dogodek, ki človeka zelo prizadene, navadno materialno: zadela jih je nesreča, pogoreli so; ekspr. nesreče so ga kar naprej teple; da ne bi bilo nesreč, naj stranke ne pustijo goreti plina brez nadzorstva; zaradi nesreče, ki ga je doletela, je začel piti / elementarne nesreče
3. 3. dogodek, ki povzroča človeku zadrego, neprijeten občutek; nezgoda: na proslavi se mu je pripetila nesreča, spotaknil se je in skoraj padel / kot vzklik sreča v nesreči
4. 4. ekspr. človek, ki pogosto naredi kaj neprimernega: ta nesreča se je spet napila / kot nagovor nesreča nesrečna, kaj si storil
5. 5. v prislovni rabi izraža
   1. a) v zvezi po nesreči da se dejanje zgodi brez določenega namena: po nesreči je dregnil v luč; po nesreči prevrniti, razbiti posodo / to se je zgodilo po nesreči
   2. b) v zvezi na nesrečo obžalovanje, sočustvovanje: na nesrečo je premlad, razburljive narave; na nesrečo ga imajo za neumnega
      ● ekspr. nesreča je hotela, da je izgubil stavo zgodilo se je; ekspr. nesreča ga spremlja vse življenje vse življenje je nesrečen; ekspr. ne izzivaj nesreče ne ravnaj predrzno, nepremišljeno; ekspr. biti komu v nesrečo povzročati mu neprijetnosti, težave; drži se kot kup nesreče obupano, žalostno; ekspr. nesreča človeka izmodri; prijatelja spoznaš v nesreči; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni; preg. nesreča nikoli ne počiva vedno se lahko pripeti kaj slabega; preg. nesreča ne pride nikoli sama slabi, neprijetni dogodki se pogosto vrstijo drug za drugim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.

1. 1. v krščanstvu kraj, kjer trpijo pogubljeni: pekel, vice in nebesa / priti v pekel; goreti v peklu
2. 2. ekspr. veliko trpljenje, bolečina, grozota: njeno življenje se je spremenilo v pekel; knjiga o taboriščnem peklu / v povedni rabi: doma je bil pekel; med bombardiranjem je nastal pravi pekel / z oslabljenim pomenom: pekel dvomov, ljubosumnosti; pekel vojne
   ● ekspr. delati komu pekel povzročati mu veliko trpljenje, bolečine; knjiž., ekspr. v ognjenem peklu je izgubilo življenje deset ljudi v ognju, požaru; bilo je kot v peklu zelo vroče; zelo hudo
   ♦ rel. posmrtno trpljenje pogubljenih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 5. 2024.