Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika

Celotno geslo eSSKJ
afékt afékta samostalnik moškega spola [afékt]
    1. kratkotrajno močno čustvo, ki ga lahko spremlja zmanjšana zmožnost razsojanja
    2. naklonjen čustveni odnos do koga, česa
    3. čustvo, občutje, zlasti kot ga odraža, vzbuja umetniško delo
STALNE ZVEZE: patološki afekt
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. Affekt iz lat. affectus ‛čustvo, volja, strast’, iz afficere ‛prizadeti’ iz facere ‛delati’ - več ...
Celotno geslo eSSKJ
anonímnost anonímnosti samostalnik ženskega spola [anonímnost]
    1. stanje, lastnost koga, da se zanj ne ve, kdo je, ker njegovi osebni podatki, zlasti ime in priimek, niso znani, so prikriti
      1.1. stanje, lastnost česa, da se zanj ne ve, na koga se nanaša, ker osebni podatki udeleženih, zlasti ime in priimek, niso znani, so prikriti
      1.2. stanje, lastnost česa, da so pri njegovi uporabi, delovanju, izvajanju osebni podatki udeleženih, zlasti ime in priimek, neznani, prikriti
    2. stanje, lastnost koga, da ni splošno znan, slaven
ETIMOLOGIJA: ↑anonimen
Celotno geslo eSSKJ
kleptomán kleptomána samostalnik moškega spola [kleptomán]
    1. kdor zaradi bolezenskega nagnjenja pogosto krade, zlasti manj vredne, zanj nepotrebne stvari
      1.1. slabšalno kdor krade, se okorišča ali se mu to pripisuje
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz nem. Kleptomanie, iz gr. kléptō ‛kradem’ + gr. manikós ‛blazen’
Celotno geslo eSSKJ
mladolétnik mladolétnika samostalnik moškega spola [mladolétnik]
    kdor ne dosega zakonsko določene starosti, navadno osemnajst let, in zato še nima polnih pravno določenih pravic ter dolžnosti
STALNE ZVEZE: mladoletnik brez spremstva, mlajši mladoletnik, starejši mladoletnik
ETIMOLOGIJA: iz mlada leta
Celotno geslo eSSKJ
piramídni piramídna piramídno pridevnik [piramídni] STALNE ZVEZE: piramidna shema, piramidni sistem
ETIMOLOGIJA: ↑piramida
Celotno geslo eSSKJ
polnoléten polnolétna polnolétno pridevnik [pou̯nolétən]
    1. v nekaterih zvezah v obliki polnoletni ki dosega zakonsko določeno starost, navadno osemnajst let, in ima zato polne pravno določene pravice ter dolžnosti
      1.1. ki ga sestavljajo, tvorijo tisti, ki dosegajo zakonsko določeno starost, navadno osemnajst let, in imajo zato polne pravno določene pravice ter dolžnosti
      1.2. ekspresivno pri katerem je od začetka obstoja preteklo že več časa, navadno vsaj 18 let
    2. kot samostalnik v obliki polnoletni, polnoletna kdor dosega zakonsko določeno starost, navadno osemnajst let, in ima zato polne pravno določene pravice ter dolžnosti; SINONIMI: polnoletnik
ETIMOLOGIJA: iz polna leta
Celotno geslo eSSKJ
polnolétnik polnolétnika samostalnik moškega spola [pou̯nolétnik]
    kdor dosega zakonsko določeno starost, navadno osemnajst let, in ima zato polne pravno določene pravice ter dolžnosti
STALNE ZVEZE: mlajši polnoletnik
ETIMOLOGIJA: ↑polnoleten
Celotno geslo eSSKJ
žaljív žaljíva žaljívo pridevnik [žaljíu̯ žaljíva žaljívo]
    1. ki navadno na neprimeren, nespoštljiv način govori, dela kaj z namenom prizadeti, ponižati koga, zlasti z izpostavljanjem njegovih pomanjkljivosti, (domnevnih) napak
      1.1. ki kaže, izraža tako neprimerno, nespoštljivo govorjenje, ravnanje
STALNE ZVEZE: žaljiva obdolžitev
ETIMOLOGIJA: ↑žaliti

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
dejánje -a s (ȃ)
1. uresničenje odločitve ali volje: to njegovo dejanje je izzvalo ostro reakcijo; priznati svoje dejanje; storiti nepremišljeno dejanje; tudi z dejanjem je pokazal svojo poštenost; nasprotja med besedami in dejanji / družbi nevarno, sovražno dejanje; izdaja te knjige je pomembno kulturno dejanje; sestanek je pomenil veliko, zgodovinsko dejanje
// uresničevanje odločitve ali volje: preiti od obljub k dejanju; zalotiti, zasačiti koga pri dejanju; odlašati z dejanjem; čas, kraj dejanja
2. pravn., v zvezi kaznivo dejanje družbi nevarno dejanje ali opustitev dejanja, za kar je v kazenskem zakonu predpisana sankcija: obdolžili so ga kaznivega dejanja; zagrešiti, zakriviti kaznivo dejanje; zagovarjati se zaradi kaznivega dejanja; storilec kaznivega dejanja
3. jezikosl., navadno v zvezi z glagolski vsebina glagola kot besedne vrste: osebek je nosilec glagolskega dejanja v stavku / ponavljanje, trajanje glagolskega dejanja; trenutnost glagolskega dejanja
4. vsebinsko in oblikovno zaokrožena enota odrskega dela: konec dejanja je zelo učinkovit; odlomek, prizor iz prvega dejanja opere; komedija v štirih dejanjih; pren. zadnje dejanje družinske drame se je odigralo pred sodiščem
5. dogajanje v literarnem delu, navadno odrskem: dejanje se godi v mestu; zgodba je brez osrednjega dejanja; dramsko dejanje; nosilec dejanja v romanu
● ekspr. vse svoje dejanje in nehanje je posvetil otrokom vse življenje, prizadevanje; on je mož dejanj ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa
♦ rel. Dejanja apostolov knjiga Svetega pisma, ki opisuje zgodovino prve Cerkve
SSKJ²
dekriminalizácija -e ž (á)
1. prenehanje obravnavanja česa kot nezakonito, kaznivo: dekriminalizacija ne pomeni tudi legalizacije prostitucije; dekriminalizacija marihuane
2. prenehanje obravnavanja koga kot prestopnika, kriminalca: dekriminalizacija uživalcev drog, zasvojencev
SSKJ²
dekriminalizírati -am dov. in nedov. (ȋ)
1. prenehati obravnavati kaj kot nezakonito, kaznivo: dekriminalizirati prostitucijo, uživanje mamil
2. prenehati obravnavati koga kot prestopnika, kriminalca: dopolnjeni predlog zakona dekriminalizira samo osebe, ki se vdajajo prostituciji
SSKJ²
delinkvènt -ênta tudi -énta m (ȅ é, ẹ́)
kdor stori kaznivo dejanje: kaznovati delinkventa; enkratni, mladoletni, poklicni delinkvent; delinkvent iz navade; prevzgoja delinkventov
SSKJ²
delinkvêntka tudi delinkvéntka -e ž (ē; ẹ̄)
ženska, ki stori kaznivo dejanje: mladoletna delinkventka
SSKJ²
dinamítarstvo -a s (ȋ)
rib. žarg. lovljenje rib z metanjem razstreliva v vodo: dinamitarstvo je kaznivo
SSKJ²
grábež -a m (ȃ)
1. pravn., nekdaj zelo hudo kaznivo dejanje zoper premoženje: grabež ga je spravil v ječo; dobil je pet let zapora zaradi grabeža; šlo je za velik grabež ljudskega premoženja
2. star. ropanje, plenjenje: vojna je primeren čas za splošen grabež / že dlje časa se ni zgodil kak napad ali grabež tatvina, rop
3. ekspr. grabežljiv človek: stari grabež je zapustil veliko premoženje / bil je grabež in klatež tat, ropar
4. teh. priprava, s katero stroj grabi, zajema in prenaša sipek material: grabež je zajel vzorce z morskega dna
SSKJ²
hudodélstvo -a s (ẹ̑)
kaznivo dejanje, zločin: storiti hudodelstvo; hudodelstvo, storjeno iz pohlepa po denarju; hudodelstvo proti državi / zaplesti se v hudodelstvo; poskus hudodelstva / šalj. spominja se prepisovanja nalog in podobnih hudodelstev
SSKJ²
inkriminácija -e ž (á)
knjiž. obdolžitev, obtožba: njegove besede so inkriminacija
♦ pravn. določitev kakšnega dejanja za kaznivo dejanje
SSKJ²
inkriminírati -am dov. in nedov. (ȋ)
knjiž. obdolžiti, obtožiti: avtor inkriminira v svojem članku več oseb
♦ pravn. določiti s kazenskim zakonom, da je kako dejanje kaznivo dejanje
    inkriminíran -a -o
    1. deležnik od inkriminirati: inkriminirana oseba / inkriminirano dejanje
    2. napaden, grajan: inkriminirani članek; inkriminirana trditev
SSKJ²
izrêči -rêčem dov., izrêci izrecíte; izrékel izrêkla (é)
1. izraziti z govorjenjem: izreči kletev, psovko, šalo; žal mu je bilo za besede, ki jih je izrekel; v afektu, jezi izreči; v naglici izreči kaj nepremišljenega; komaj je izrekel misel, že so mu nasprotovali / star. marsikaj, kar je profesor izrekel, so že pozabili rekel, povedal
2. javno izraziti svoje misli: diskutanti so izrekli tehtne pomisleke k predlaganemu načrtu; izreči svoje mnenje o knjigi; izreči sodbo o čem
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izreči opomin, ukor; izreči komu priznanje; izreči sožalje; izreči zahvalo zahvaliti se / publ. delavci so izrekli nezaupnico direktorju
3. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi; izgovoriti: učenec je izrekel besedo z napačnim poudarkom; glasno, hitro, razločno izreči
● publ. o tem pojavu znanstveniki še niso izrekli dokončne besede pojav še ni popolnoma raziskan; publ. udeleženci so se pohvalno izrekli o organizaciji kongresa so pohvalili organizacijo
♦ pravn. izreči kazen sporočiti obtožencu, kakšno kazen mu je sodišče izbralo in odmerilo za storjeno kaznivo dejanje; izreči obsodbo, sodbo
    izrêči se 
    javno izraziti svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: izreči se proti predlogu; volivci so se izrekli za republiko; pri štetju se je izrekel za Slovenca
    // javno izraziti svoje mnenje, navadno o pomembnem vprašanju: komisija se mora o vsakem kandidatu posebej izreči
    izrékši in izrêkši zastar.:
    to izrekši, se je poslovil
    izrečèn -êna -o:
    izrečen sklep; razločno izrečena beseda; izrečena kazen; javno izrečeno mnenje; sam.: o tem problemu je bilo že veliko izrečenega
SSKJ²
izrékati -am nedov. (ẹ̑)
1. izražati misli z govorjenjem: izrekati očitke, želje / star. izrekal ji je prijazne besede govoril
2. javno izražati svoje misli: predsedniku so izrekali dobrodošlice; na sestanku so izrekali svoja mnenja o delu
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izrekati pohvalo, priznanje; izrekati soglasje k imenovanju odbornikov / kot vljudnostna fraza ob smrti ob očetovi smrti vam izrekam globoko sožalje
3. oblikovati glasove, besede z govorilnimi organi; izgovarjati: otrok še ne zna izrekati vseh glasov; nosljajoče, počasi, s poudarkom izrekati besede
♦ pravn. izrekati kazen sporočati obtožencu, kakšno kazen mu je sodišče izbralo in odmerilo za storjeno kaznivo dejanje
    izrékati se 
    javno izražati svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: izrekati se proti predlogu; izrekati se za miroljubno sožitje
Število zadetkov: 342