Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

SSKJ
túj -a -e prid. (ȗ ú) 
  1. 1. ki je last drugega, ne osebka: zaleteti se s tujim, ne svojim avtomobilom; piti za tuj denar; del ograje stoji na tujem svetu
    // ki pripada drugemu, ne osebku: sesti na tuj sedež / odpreti tuje pismo / posegati v tuje pravice / paziti na tuja življenja / objavljati pod tujim imenom pod drugim, ne svojim imenom
    // margarina se rada navzame tujega vonja
    // ki ga ima kdo drug, ne osebek: tuje skrbi mu niso mar; lastiti si tuje zasluge / prevzeti tujo zamisel; sočustvovati ob tujem trpljenju / bolnik že hodi brez tuje pomoči / vmešavati se v tuje zadeve / ekspr. bahati se s tujo učenostjo
  2. 2. ki družbeno, organizacijsko pripada drugemu, ne osebku: poslati lastne delavce in nekaj tujih; v svojo skupino je vzgojitelj sprejel še dva tuja učenca
    // ki z osebkom ni v sorodstvu: za sirote skrbijo tuji ljudje; posvojiti tujega otroka / kmetje ne uporabljajo tuje delovne sile
  3. 3. ki mu osebek ne pripada: ozemlje pripada tujemu narodu, plemenu
  4. 4. v določni obliki ki ga ima, uporablja, ustvarja druga skupnost, ne skupnost, ki ji pripada osebek: sprejemati tuje navade / učiti se tuji jezik / biti tuje narodnosti
  5. 5. v katerem osebek ne živi, nima doma: ogledovati si tuje kraje; potovati po tujih deželah
  6. 6. ki je, izhaja iz drugega kraja, dežele: domači in tuji vasovalci / tuje rastline / pripoved o prihodu tujih bitij na zemljo
  7. 7. v določni obliki ki ni pripadnik države, v kateri je, se nahaja: tuji državljan, turist, vojak
    // ki pripada drugi državi, ne državi osebka: letalo je zašlo v tuji zračni prostor; zasesti tuje ozemlje / tuja država država, ki ni država, katere prebivalec je osebek
    // nanašajoč se na drugo državo, ne državo, katere prebivalec je osebek: tuji denar; tuja valuta / tuji prevoznik / tuji časopis; tuje blago / tuji kapital, kredit / tuje cene
  8. 8. v določni obliki ki je, izvira iz drugega jezika, ne iz jezika osebka: tuji izraz; tuja imena / besede tujega izvora
  9. 9. ki nima lastnosti, značilnih za okolje, v katerem je, se nahaja: njena čudno tuja lepota ga je očarala / v kraju se počutim tujega z okoljem, ljudmi nepovezanega
  10. 10. ki je, se nahaja v okolju, v katerega ne spada: ugotoviti tuje primesi v snovi / odstraniti iz očesa tuje telo tujek
    // publ. odstraniti iz skupnosti tuje elemente
  11. 11. v zvezi s si ki si po lastnostih, izvoru niso enaki, sorodni: tuje si prvine literarnega dela / kulturi obeh narodov sta si še zmeraj tuji / angleščina je iz dveh tujih si prvin
  12. 12. ki po lastnostih, značilnostih za osebek ni običajen: njegov glas je bil tuj / sadje ima tuj priokus
  13. 13. z dajalnikom ki je tak, da ga osebek ne more razumeti, noče sprejeti: sin ji postaja tuj / glasba mu je bila zmeraj tuja; vaše ideje so mi tuje
  14. 14. ki osebku ni znan
    1. a) iz srečanj, obvestil: na cesti me je ogovoril tuj človek; na oknu je videl same tuje obraze / kraj zanj ni več tuj; po imenu mi ni tuj, srečala se pa še nisva; ker so si bili udeleženci še tuji, so priredili družabno srečanje
    2. b) iz predhodnega znanja: marsikomu še tuji izrazi
    3. c) z dajalnikom iz lastnega doživetja, življenja: lakota mu v mladosti ni bila tuja
      // z dajalnikom ki za osebek ni značilen: ta lastnost mu je tuja; naglica, zadrega mu ni tuja
      ● 
      ekspr. ne bodi tako tuj zadržan, neoseben; ekspr. seda za tujo mizo jé pri drugih, tujih ljudeh; ekspr. lahko je s tujo roko kače loviti lahko je delati, če kdo drug opravlja nevarno delo; dom je prešel v tuje roke ni več v lasti iste družine; ekspr. živeti pod tujo streho v tujem stanovanju, tuji hiši; ekspr. tega ne sme slišati tuje uho kaka nezaželena oseba; povedati kaj skozi tuja usta z govorjenjem, besedami drugega človeka
      ♦ 
      ekon. izkoriščati tuje delo delo, ki ga opravlja delavec za določeno plačilo s tujimi proizvajalnimi sredstvi; mat. tuji množici množici, ki nimata nobenega skupnega elementa; tuji števili števili, ki nimata nobenega skupnega faktorja
    túje prisl.: (po) tuje misliti; tuje ga je pogledal; beseda mu zveni tuje
    túji -a -e sam.: tujega nočemo, svojega ne damo geslo jugoslovanskih narodov po drugi svetovni vojni tujega ozemlja; spoštovati tuje tuje stvari; ugotoviti, koliko je tujega v evropski miselnosti; iti na tuje v tujino; živeti na tujem v tujini
SSKJ
tvój tvôja -e zaim. (ọ́ ó) 
  1. 1. izraža svojino ogovorjenega, gledano s stališča govorečega: tvoj avtomobil, dom; blago je tvoje, ne moje / neprav. daj mi tisto tvojo knjigo svojo
    // tvoj obraz; tvoje roke
  2. 2. izraža splošno pripadnost ogovorjenemu: tvoja krivda, trmoglavost / bil sem v tvojih letih, ko sem se poročil / tvoj poklic
    // izraža razmerje med ogovorjenim in okolico: tvoj položaj je dober; tvoja čast je ogrožena; tvoja navzočnost me hrabri / ekspr. kako boš to naredil, je tvoja stvar
  3. 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do ogovorjenega: tvoj mož, otrok / tvoj delavec / kot pozdrav na koncu pisma: lepo te pozdravlja Tvoj (tvoj) Peter; vedno Tvoja (tvoja) Urša
  4. 4. izraža izhajanje od ogovorjenega: tvoj dar / tvojega pisma bodo veseli / tvoj nasvet, ukaz
  5. 5. pog. izraža (stalno) povezanost z ogovorjenim: tvoj avtobus že prihaja
  6. 6. v medmetni rabi, v zvezi s ti izraža čustven, navadno negativen odnos do ogovorjenega: pritoževala se je: Ti in tvoj šport; ti in tvoje ribe
    ● 
    tvoj čas šele prihaja čas, ko boš uspel, se uveljavil; pog. ona ni tvoj tip ne ustreza tvojemu okusu, tvojim predstavam; tvoja kava je dobra kava, ki jo ti skuhaš; pog. če bi bil jaz na tvojem mestu, bi naredil drugače če bi se mi zgodilo, kar se je tebi, bi naredil drugače; evfem. on ne loči, kaj je moje, kaj je tvoje ni pošten, krade; tvoja glava, tvoj svet stori, odloči se po svojem preudarku; prisl.: po tvoje že ne bomo delali; želela je, da bi bilo po tvoje da bi upoštevali tvoj nasvet, predlog; sam.: pog. tvoj ne hodi več v službo tvoj mož; pog. tvojim je bilo pri nas všeč tvojim sorodnikom; pog. tvoja pa odlično kuha tvoja žena; pri hiši ni nič tvojega ni tvoje lastnine; pog. prav, naj bo po tvojem po tvojem mnenju; prim. vajin, vaš
SSKJ
udómiti se -im se dov. (ọ̄ ọ̑) dobiti, narediti si dom, bivališče: za vse življenje se je udomil na podeželju; udomila se je v podstrešni sobici
 
ekspr. budizem se je tu udomil že pred stoletji se je razširil, uveljavil
// sprejeti kako bivališče za svoj dom: čeprav že dalj časa živi v mestu, se tam ne more udomiti
    udómiti zastar.  dati, oddati v zakon: hčer je udomil na kmetijo
SSKJ
upokojênec tudi upokójenec -nca (é; ọ́) kdor je upokojen: biti, postati upokojenec; društvo upokojencev / dom upokojencev
 
jur. družinski kdor dobiva pokojnino kot član družine umrlega zavarovanca ali upokojenca, osebni kdor dobiva pokojnino iz lastnega zavarovanja, starostni upokojenec kdor dobiva pokojnino iz lastnega zavarovanja po izpolnitvi določene starosti in delovne dobe
SSKJ
uravnáti -ám dov. (á ȃ) 
  1. 1. narediti, da pride kaj v ravno vrsto: uravnati zidake s pomočjo napete vrvice
    // redko izravnati, poravnati: voda in ledeniki so uravnali višavje v planoto / uravnati steljo po vozu
  2. 2. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: uravnati papir v pisalnem stroju / z roko uravnati ruto; uravnati si razmršene lase / z vijakom uravnati lego, nagib priprave
    // narediti, da pride kaj v naraven, pravilen položaj: uravnati izpahnjeno, zlomljeno kost
  3. 3. redko urediti, izravnati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode; regulirati: uravnati hudournik / uravnati strugo
  4. 4. narediti, da kaj pravilno, ustrezno deluje: uravnati radijski aparat, uro / uravnati stroj na tri tisoč vrtljajev na minuto
  5. 5. narediti, da se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini, stopnji: uravnati dotok vode; uravnati temperaturo / pravilno uravnati prehrano
  6. 6. knjiž. naravnati, usmeriti: uravnati vse nitke v isto smer / uravnati topove na mesto / uravnati misli na kaj drugega
  7. 7. star. napotiti, usmeriti: uravnati begunce proti mestu; uravnati koga na glavno cesto
  8. 8. v zvezi s po narediti, da se kaj ravna po čem: uravnati svoj korak po njegovem / uravnati smer ladje po zvezdah
  9. 9. star. uskladiti: uravnati delo posameznikov / uravnati cene
  10. 10. zastar. urediti: uravnati komu dom / pred odhodom je še uravnal, kar je moral
    ● 
    star. uravnati komu glavo, možgane narediti, da misli pametno, prav; zastar. vstal je in uravnal otrple ude naravnal, pretegnil
    uravnáti se knjiž., v zvezi s po  začeti se ravnati po čem: uravnati se po kakšnem načelu / ni se mogel uravnati po novih časih se jim prilagoditi
    ● 
    zastar. uravnaj se in hitro pojdi obleci se, opravi se; zastar. uravnati se z nosačem za plačilo pogoditi se, sporazumeti se; zastar. ko so se udobno uravnali, je ugasnil luč namestili; zastar. uravnati se s sosedom zaradi meje pomiriti se
    uravnán -a -o: uravnan potok; s tem je stvar uravnana; natančno, pravilno uravnan
SSKJ
ustanávljati -am nedov. (á) delati, da kaka skupnost začne obstajati: ustanavljati društva, zadruge; v tistem času so ustanavljali poklicno gledališče v Trstu / ustanavljati (si) dom, družino
// delati, da kaj začne obstajati sploh: ustanavljati mesta / ustanavljati sklade
    ustanavljajóč -a -e: ustanavljajoče se društvo
SSKJ
ustanovíti -ím dov., ustanóvil (ī í) 
  1. 1. narediti, da kaka skupnost začne obstajati: ustanoviti društvo, šolo, zadrugo; ustanoviti državo, stranko / ustanoviti odbor / ustanoviti brigado / ustanoviti (si) dom, družino
     
    jur. ustanoviti pravno osebo
    // narediti, da kaj začne obstajati sploh: mesto so ustanovili v 12. stoletju / ustanoviti cerkveno službo / ustanoviti sklad za štipendije / Luter je ustanovil novo vero
  2. 2. star. ustvariti: z delom je družini ustanovil veliko premoženje; ustanoviti si položaj v družbi / bralec naj si sodbo o romanu ustanovi sam
  3. 3. zastar. ustaviti: ustanoviti voz; bežeči se je ustanovil šele v gozdu
    ● 
    zastar. v hipu je ustanovil red naredil, vzpostavil; zastar. ustanovili so, da je stvar zelo zapletena ugotovili
    ustanovíti se star.  
    1. 1. ustaliti se: položaj se je razjasnil in ustanovil / vreme se je ustanovilo / vino se še ni ustanovilo izčistilo
    2. 2. (za stalno) se naseliti: oženil se je in se ustanovil v dolini / ustanovila se je v veliki sobi namestila, nastanila
    ustanovljèn -êna -o: ustanovljen je bil poseben odbor; sodelovati pri nedavno ustanovljeni reviji; društvo je bilo ustanovljeno leta 1955
     
    zastar. že zdavnaj je bilo ustanovljeno, da bo šla služit odločeno, sklenjeno
SSKJ
ustváriti -im dov. (á ā) 
  1. 1. s svojo dejavnostjo narediti, da kaj nastane: ustvariti robota / v različnih religijah človeka, svet je ustvaril bog / ustvariti velik industrijski kompleks / ustvariti dohodek; ustvariti si veliko premoženje / ustvariti novo filozofijo / ustvariti modo; take zakone so si sami ustvarili / ustvariti državo; hoteli so ustvariti novo družbo / ta igralska skupina je ustvarila gledališče / ustvarila mu je topel dom; ustvariti si družino; ustvariti si trden položaj / ustvariti možnosti za delo; ustvariti osnovo za različne gospodarske dejavnosti / zanima ga vse, kar je ustvaril človeški duh; ekspr. vse to je ustvaril človekov razum / organizem je ustvaril dovolj protistrupov
    // narediti, povzročiti, da kaj nastane sploh: ustvariti prijateljske stike; ustvariti medsebojne vezi / s tem je ustvaril napačno predstavo o sebi; ustvariti videz srečne družine; ustvariti vtis, da je vse v redu / uspeh je v njem ustvaril pretirano samozavest
  2. 2. s svojo dejavnostjo na umetniškem področju narediti, da kaj nastane: ustvariti kip, opero; pesnitev je ustvaril po ljudskih motivih; ustvariti roman v modernem slogu; ljudstvo je ustvarilo veliko bajk in legend
    // uresničiti določene sposobnosti, prizadevanja, zlasti v gledališki umetnosti: igralka je ustvarila trden odrski lik; v tej drami je ustvaril eno svojih najboljših vlog
  3. 3. narediti, povzročiti, da se začne kako stanje: glasba je ustvarila veselo razpoloženje; ustvariti red in mir / publ. ustvariti ozračje napetosti
    ● 
    ekspr. ustvariti iz nič z zelo majhnimi sredstvi; ekspr. pred njo je stopil tak, kot ga je bog ustvaril nag, gol; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase
    ustváriti si na osnovi določenih dejstev priti do česa: ustvariti si svoj pogled na svet / ustvariti si pravo, približno, splošno predstavo o razmerah; ustvariti si o kom svojo sodbo
    ustvárjen -a -o 
    1. 1. deležnik od ustvariti: razdeliti ustvarjene dohodke; novo ustvarjena družina; ustvarjene so možnosti za normalno delovanje društva; ustvarjeno bitje; pokvariti s težavo ustvarjeno dobro razpoloženje
    2. 2. ki ima veliko mero lastnosti, značilnosti, potrebnih, ustreznih za to, kar izraža določilo: ni bil ustvarjen za težko delo; bil je kot ustvarjen za igralca; konj je kot ustvarjen za jahanje / fant je kot ustvarjen zanjo; sam.: zanikanje ustvarjenega
SSKJ
ustvárjati -am nedov. (á) 
  1. 1. s svojo dejavnostjo delati, da kaj nastane: ustvarjati robote / ustvarjati velike poljedelske komplekse / ustvarjati dohodek / ustvarjati moderni jezik; ustvarjati nove teorije / ustvarjati zakone / ustvarjati sodobno državo / starši mu pomagajo ustvarjati dom; začela sta si ustvarjati družino / ustvarjati možnosti za srečanje državnikov; ustvarjati temelje za hitrejši razvoj / človeški duh nenehno ustvarja / organizem je začel ustvarjati protistrupe
     
    publ. podjetje ustvarja izgubo dela z izgubo
    // delati, povzročati, da kaj nastaja sploh: ustvarjati prijateljske stike; ustvarjati trdne medsebojne vezi / ustvarjati napačne predstave; ustvarjati videz česa / uspehi so v delavcih ustvarjali samozavest
  2. 2. s svojo dejavnostjo na umetniškem področju delati, da kaj nastane: ustvarjati kipe, slike; avtor je roman ustvarjal deset let; ustvarjati iz domače snovi, po domačih motivih; ustvarjati v realističnem slogu / tu je živel in ustvarjal naš veliki pesnik
    // uresničevati določene sposobnosti, prizadevanja, zlasti v gledališki umetnosti: ustvarjati celovite odrske like
  3. 3. odločilno vplivati na kako gibanje ali delovanje: ustvarjati pomembne dogodke / politiko so ustvarjali generali; ti možje so ustvarjali zgodovino
  4. 4. delati, povzročati, da se začne kako stanje: ustvarjati nemir, veselo razpoloženje / tikanje ustvarja domačnost; publ. ustvarjati ozračje napetosti
    ustvárjati si na osnovi določenih dejstev prihajati do česa: ustvarjati si svojo predstavo, sliko o dogodkih / ustvarjati si pojme o svetu
    ustvarjajóč -a -e: ustvarjajoč duh; ustvarjajoča domišljija; prisl.: ustvarjajoče posegati v življenje
SSKJ
utesníti -ím dov., utésnil (ī í) 
  1. 1. narediti kaj (bolj) tesno: podloga je suknjič utesnila / po nekaj kilometrih dolino utesnijo skalnata pobočja zožijo; rov se proti koncu utesni / utesniti komu delovne prostore; knjižnico so začasno utesnili ji zmanjšali prostor
    // narediti, povzročiti, da je kaj videti tesnejše: temno pohištvo je sobo zelo utesnilo
  2. 2. narediti, da se kdo ne more sproščeno gibati, premikati: obleka jo je utesnila / mestno stanovanje otroka utesni; kulise so igralca utesnile / čevlji ne smejo preveč utesniti nog
    // narediti, povzročiti, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi hotel, mogel: strogi predpisi so jih utesnili; gospodarsko, politično utesniti koga
  3. 3. narediti, povzročiti, da kdo občuti čustveno, duševno napetost, nesproščenost: dom ga je utesnil; šola nekatere otroke utesni
  4. 4. narediti, povzročiti, da se kaj ne more razvijati, uresničevati tako, kot bi se lahko: vojne so utesnile trgovino; utesniti načrte; utesniti vzgojo
    // knjiž. zmanjšati, skrčiti: utesniti svoje potrebe / utesniti komu osebno svobodo / svoje delovanje je utesnil na ozko področje omejil
  5. 5. povzročiti, da je kaj omejeno na to, kar izraža določilo: utesniti resničnost v meje izkustva / utesniti pesem v sonetno obliko
     
    jur. utesniti izvršbo omejiti jo na sredstva, ki so potrebna za plačilo terjatve
    utesnjèn -êna -o: utesnjeni delovni prostori; dolina je utesnjena med strme hribe; povsod se je čutil utesnjenega
SSKJ
vájenski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na vajence: razstava vajenskih del / vajenska doba; vajensko spričevalo / vajenski dom; vajenska šola
SSKJ
vájin -a -o zaim. (ȃ) 
  1. 1. izraža svojino dvojice oseb, ki ju govoreči ogovarja: vajin dom; vajine knjige
  2. 2. izraža splošno pripadnost tej dvojici: vajini upi so se uresničili
    // izraža razmerje med to dvojico in okolico: vajina pravda je končana; vajina sreča
  3. 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te dvojice: vajini otroci / vajin znanec je telefoniral
  4. 4. izraža izhajanje od te dvojice: vajino pismo smo dobili včeraj; cenimo vajin prispevek skupnosti
  5. 5. pog. izraža (stalno) povezanost s to dvojico: vajin avtobus je pravkar odpeljal; prim. tvoj, vaš
SSKJ
varováti -újem in várovati -ujem nedov. (á ȗ; á) 
  1. 1. prizadevati si, skrbeti, da se odvrne nevarnost od česa: pes varuje dom; mora ostati doma in varovati hišo / otoček zapira in varuje vhod v pristanišče / votlina jih je varovala pred dežjem, zastar. dežja; varovati gozd pred požarom / varovati soplezalca pri plezanju
    // delati, da kdo ni deležen česa neprijetnega, nezaželenega: fant je duševno prizadet in ga morajo varovati; varovati se bolezni, prepiha / varovati koga pred nesrečo, udarci / dlake varujejo žival pred mrazom / premaz varuje kovino pred rjo; okno je varovala železna mreža
    // imeti v oskrbi, varstvu: pastir varuje čredo / varovati otroke
  2. 2. prizadevati si, da se kaj ohrani: mati je to posodo skrbno varovala / varovati premoženje / varovati red, samostojnost / varovati čast in poštenje hčere; varovati svoj ugled / varovati lepoto in čistost jezika; varovati skrivnost / z roko je varovala plamen sveče
  3. 3. v medmetni rabi izraža grožnjo, svarilo: fant, varuj se; varujte se ga
    ● 
    zastar. varuj, da ga ne zadeneš glej, pazi; star. dve veliki skrinji sta varovali materino bogastvo v njih je bilo shranjeno; nar. varovati mrliča bedeti pri njem; zastar. delo ga je varovalo pri življenju ohranjalo; star. denarnico je skrbno varovala pazila nanjo; bog varuj povedati komu bogvaruj
    ♦ 
    alp. varovati z uravnavanjem napetosti vrvi, na katero je navezan soplezalec, in z zadrževanjem vrvi pri njegovem morebitnem padcu preprečevati, da bi se soplezalec pri plezanju ponesrečil; jur. varovati pravico ščititi pravico; šah. varovati kralja
    varováti se, in várovati se paziti se, izogibati se: varovati se slabe družbe; varuj se ga / varuj se prehitre sodbe
    varováje: varovaje svoje koristi, je pomagal tudi drugim
    varujóč -a -e: hoditi ves dan, varujoč si obraz pred žgočim soncem; varujoča plast
    varován in várovan -a -o: varovane skrivnosti; slabo varovane črede
     
    varovan parkirni prostor parkirni prostor s paznikom; varovana pot po snežiščih zavarovana pot
SSKJ
vídeti -im nedov. in dov. (í ȋ) 
  1. 1. z vidom zaznavati: prižgal je luč, da so videli; gleda, pa ne vidi; videti letalo, oblake; videti nesrečo; skozi okno je videl prihajati vojake; ali ne vidiš, da se že dani; videti se v ogledalu; ostro, razločno videti; videti kaj s prostim očesom; znamenje se vidi že od daleč / v duhu, v sanjah videti kaj / zastar., v nedoločniku to videti, so vsi ostrmeli ko so to videli
    // nepreh. biti sposoben z vidom zaznavati: otrok ne vidi, je slep; kljub starosti še dobro vidi; po poškodbi na desno oko ne vidi več / s temi očali vidi le na daleč
  2. 2. dov. seznaniti se s čim z gledanjem: filma, slike nisem videl; videti najnovejšo razstavo; hotel je videti, kaj so napisali / ekspr. to sem videl na lastne oči / tega filmskega igralca še nisem videl; publ. jutri bomo v mestu videli nov film ga bodo predvajali
    // ekspr. videl je že pol sveta prepotoval, spoznal
  3. 3. dov. spoznati, ugotoviti z gledanjem: ko je videl, da mu sledijo, se je skril; vsi so videli, da mu je dekle všeč / v očeh je bilo videti odobravanje / kot sem videl, vam je to že znano
    // spoznati, ugotoviti sploh: ko sem začel pisati, sem videl, da to ni tako preprosto; zdaj bomo videli, če kaj znaš; kakor vidiš, se je zelo poboljšal / kot opozorilo, grožnja: kar poskusite, boste že videli; to bomo šele videli
  4. 4. zaznavati, da kaj je, obstaja: videti spremembo; poletnih večerov prej kakor da ni videl / krivic, napak niso hoteli videti / ne vidim potrebe, da bi tako hiteli po mojem mnenju ni treba tako hiteti
  5. 5. iz znakov, znamenj ugotavljati, predvidevati kaj: po drevju je videl, da se bliža pomlad; videti je, da bo lepo vreme; vidi se, da sta iz mesta / ekspr. konca pogajanj še ni videti
  6. 6. dov., ekspr. priti skupaj s kom: ko ga bom videl, mu bom povedal; nikoli več se nista videla; vsako leto se vidijo za praznike / videla se bova ob šestih pred pošto / ne vidiva se prvič se že poznava
  7. 7. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času: na sliki vidimo dele stroja; tak način opisovanja vidimo že v prej navedenih romanih / na trgu je videti različno blago / redko te je videti v naši družbi redko prihajaš v našo družbo
  8. 8. v zvezi z v biti mnenja, da kaj kje je, obstaja: v njegovi prijaznosti vidim le hinavščino; v novem poklicu vidi možnost za dober zaslužek / v njem so videli velikega pesnika; v ženski vidijo predvsem mater
  9. 9. ekspr. skrbeti za koristi, ugodnosti koga: mati je videla samo hčer; samo sebe vidi / videti brata v pomanjkanju pomagati mu
  10. 10. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi biti videti izraža mogočo lastnost, stanje osebka, kot ga izraža povedkovo določilo: pot je videti dobra; bil je videti utrujen; videti je mlajši, kot je v resnici; od daleč sta videti enaka / utihnil je, da ne bi bil videti nevljuden / videti je, da so ga odpustili; bilo je videti, kot da se izmika
  11. 11. v zvezi rad videti izraža voljo, željo osebka, kot jo določa sobesedilo: radi bi videli, da bi se vrnil; ne vidi rada, da kadim; rajši vidim, da greste / ekspr.: vsak rad vidi, da so ljudje prijazni z njim vsakemu je všeč, vsakemu ugaja; rad bi videl, ali bodo uresničili grožnjo ali ne
  12. 12. v medmetni rabi izraža
    1. a) opozorilo na to, kar se zazna z očmi: vidite, kako se bliska; vidiš, oni tam si je zlomil nogo; vidiš, mavrica
    2. b) opozorilo na ugotovitev, spoznanje: vidiš, za to gre; takole se to dela, vidiš; saj vidiš, da sem prestar zate / vidiš, pa še vedno živi / na takšen stroj pišem, vidite
    3. c) nejevoljo, nezadovoljstvo: vidiš, kakšen si; ga vidiš, kako se dela lepega; čakamo, ali ne vidiš; kaj ne vidiš, da so vsi umolknili
    4. č) podkrepitev trditve: ta ti bo delal še neprijetnosti, boš videl; boš videl, kako ga bova premagala; sam vidiš, kako je zaposlen
    5. d) začudenje, presenečenje: da ste jo videli, kako je jedla; (ga) vidiš, kako zna, če hoče; vidiš, vidiš, ta je pa živahen / ali prav vidim
    6. e) spodbudo: no, vidiš, saj gre
      ● 
      ekspr. dom ga včasih tudi po ves mesec ni videl tudi po ves mesec je bil zdoma; ekspr. njegova glava že dolgo ni videla glavnika že dolgo se ni počesal; ekspr. kdo je že kaj takega videl izraža ogorčenje, zgražanje; pog. pazi, da te kdo ne vidi ne bi bilo dobro, da bi kdo izvedel, kaj si naredil; ekspr. česa takega svet še ni videl izraža veliko občudovanje, zgražanje; ekspr. posojenega denarja ni videl nikoli več ni ga dobil nazaj; ekspr. belega kruha takrat še videli nismo nikoli ga nismo jedli; ekspr. šole od znotraj še videl ni v šolo sploh ni hodil; pog., šalj. videti Abrahama dočakati petdeset let; iron. tu gor se usedi, pa boš Benetke videl kar pričakuješ, ne boš dobil; ekspr. on vidi le denar samo za denar, materialne koristi mu je; ekspr. ne vidi prst pred nosom v ravnanju ne misli, kaj bo v prihodnosti; ekspr. tako te bom, da boš tri sonca videl močno te bom udaril po glavi; ekspr. povsod vidi same strahove vse se mu zdi nevarno, težko; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni; ekspr. vse vidi in vse sliši vse opazi, za vse se zanima; ekspr. vse zvezde je videl zelo se je udaril; zelo je bil tepen; ekspr. videl mu je v srce (s)poznal je njegove misli, čustva; ekspr. mene na gostiji ne bodo videli gostije se ne bom udeležil; ekspr. le kaj vidi na njej izraža začudenje nad ugodnim mnenjem o njej; ekspr. zdaj vidim to z drugimi očmi imam do tega drugačen odnos; ekspr. žensk ne mara niti videti ne mara njihove družbe, ljubezenskih odnosov z njimi; ekspr. živega ga ne morejo videti zelo ga sovražijo; ekspr. skrben in varčen je, samo kart, pijače ne sme videti ne sme igrati kart, piti (alkoholne pijače); ekspr. vse vidi črno je pesimistično razpoložen; ekspr. ne vidi dalje od svojega nosa ne zna predvidevati posledic svojega ravnanja; ne presoja stvari, problemov glede na njihov širši pomen; ekspr. hitro je videl, koliko je ura spoznal, kakšen je položaj, kako je v resnici; ekspr. bil je v stiski, nikamor naprej ni videl ni našel izhoda iz stiske; drobnica se pase visoko v gorah, kakor smo videli izraža sklicevanje na prejšnjo ugotovitev; ekspr. rad bi videl tistega, ki bi to zmogel po mojem mnenju tega ne zmore nihče; ekspr. veselje ga je bilo videti vzbujal je občudovanje zaradi lepote, zdravega videza, spretnosti pri delu; ekspr. kar vidim ga, kako bo presenečen živo si predstavljam; zelo bo presenečen; ekspr. nočem te več videti nočem, da bi bil še v moji bližini; pog. rada se vidita zaljubljena sta drug v drugega; pog. toliko dela ima, da se ne vidi iz njega zelo veliko; ekspr. bil je lačen, da se je skozenj videlo zelo; ekspr. otroci rastejo, da se kar vidi zelo hitro; zaradi dreves ne vidi gozda zaradi posameznosti ne dojame celote; več oči več vidi; o svetem Vidu se skozi noč vidi je noč najkrajša
    vídeti se s prislovnim določilom  izraža položaj osebka glede na možnost njegove zaznave z vidom: iz hotela se vidi morje; od tukaj se Triglav ne vidi; s hriba se vidi daleč naokrog
    vidèč -éča -e: videč kri, je omedlela; umaknil se je, videč temne postave; slepi in videči ljudje; sam.: videči in slepi
    vidévši zastar.: to videvši, se je zelo razjezil
    víden -a -o: dogodek je bil različno viden in opisan; pogosto videna reklama; sam.: obšla ga je groza nad videnim
SSKJ
visokošólka -e ž (ọ̑) ženska, ki si pridobiva izobrazbo na visoki šoli: dom visokošolk
SSKJ
vléči vléčem nedov., vléci vlécite in vlecíte; vlékel vlékla (ẹ́) 
  1. 1. s silo, usmerjeno proti sebi
    1. a) povzročati premikanje česa za seboj, k sebi: ena lokomotiva vleče, druga potiska; vol vleče plug; konj dobro vleče / z avtomobilom vleči prikolico / vleči plezalca navzgor
    2. b) z določenim namenom delovati na kaj: otrok vleče mater za krilo; vleči vrv zvonca
  2. 2. s silo, usmerjeno proti sebi, premikati kaj tako, da se stalno dotika podlage: lažje zavoje je nosil, težje pa vlekel / za seboj je vlekel dolgo ogrinjalo
  3. 3. premikati kaj po površini: vleči čopič po platnu / vlekel je s prstom po mizi in pisal črko t
  4. 4. s črtanjem delati: vleči črto od pike do pike
  5. 5. spravljati kaj iz česa, s česa, navadno s silo: vleči trsko iz prsta; vleči zamašek iz steklenice; vleči prt z mize / ekspr. vlekel je stvari iz torbe jemal
  6. 6. s prislovnim določilom s sunkovitimi gibi spravljati kaj na drugo mesto, v drug položaj: vleči zavese narazen; vlekel si je kapuco na glavo / ekspr. vleči obleko nase hitro se oblačiti
    // kot opozorilo na vratih vleci
  7. 7. z delovanjem sil v nasprotnih smereh povzročati, da kaj doseže
    1. a) večjo, največjo dolžino: vleči gumijasto cev
    2. b) večjo, največjo površino: vleči tkanino / vleči testo
  8. 8. ekspr. s težavo nositi: prijela je kovček in ostalo prtljago in vse skupaj vlekla v sobo
    // z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga; nositi: kaj vse vleče na počitnice: medveda, punčko, pajaca
  9. 9. navadno z močnimi vdihi zajemati in spravljati vase: vleči dim iz cigarete / vleči cigareto, cigaro, pipo / ekspr. vleči sapo vase globoko vdihavati
  10. 10. ekspr. sesati: mladič je zadovoljen vlekel / vleči dudo
  11. 11. ekspr. piti (alkoholne pijače): steklenica je šla iz rok v roke in vsak je dolgo vlekel / pog. rad ga vleče
  12. 12. nav. 3. os. gibati, premikati se z enega področja na drugo zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi; pihati: hladno vleče; zunaj precej vleče / ves dan je vlekel veter / zapri vrata, pod noge mi vleče čutim hlad, premikanje hladnega zraka okrog nog
  13. 13. odvajati dim: ko so prvič zakurili, dimnik ni vlekel; peč je le začela vleči
  14. 14. nav. ekspr. povzročati, da traja kaj dalj časa: poročanje o dogodku je zelo vlekel / godbeniki so nekoliko vlekli prepočasi igrali
  15. 15. ekspr., s prislovnim določilom spravljati koga kam, navadno brez njegove privolitve: vlekel je otroka z igrišča v hišo / navezanost na dom ga vleče stran; nekaj me je vleklo k potoku / brezoseb. zelo ga vleče v planine / ni postal pravnik, srce ga je vleklo h glasbi
  16. 16. ekspr. zavajati v zmoto, varati: zdaj me boš še ti vlekel; pošteno ga je vlekel
  17. 17. ekspr. vzbujati pri kom zanimanje: grad vleče turiste; morsko dno ga najbolj vleče
    // vzbujati pri kom pozitiven, naklonjen odnos: tako branje me vleče
  18. 18. pog. dobivati, prejemati: za to delo vleče lepo plačo / pri sodelovanju vleče dobiček
  19. 19. ekspr., v zvezi z na imeti zelo majhno mero lastnosti, ki jo izraža dopolnilo: papir vleče na rumeno; vino vleče na kislo
  20. 20. ekspr. težko živeti, prebijati se: kako živite? Vlečemo; nekako še vlečemo
  21. 21. metal. s spravljanjem skozi votlico zmanjševati presek: vleči palico, žico / vleči aluminij, jeklo
    ● 
    ekspr. z njegovim prihodom je začel vleči drug veter razmere so se spremenile; ekspr. vsako besedo so morali vleči iz njega ker je bil molčeč, so ga morali vsako stvar posebej vprašati; ekspr. spet vleče nekdanje doživljaje na dan se jih spominja, pripoveduje o njih; ekspr. dreto vleči smrčati; ekspr. vleči harmoniko igrati na harmoniko; star. vleči koga skozi zobe, po zobeh opravljati, obrekovati; ekspr. vleči koga za nos varati ga; pog. ker se ne moremo dogovoriti, kdo naj gre, bomo vlekli listke žrebali z listki; ekspr. komaj vleče noge za seboj od utrujenosti, slabosti zelo težko hodi; ekspr. nihče te ne bo za lase vlekel tja te spravljal proti tvoji volji, zelo silil; star. nezrelo sadje vleče usta skupaj povzroča trpek okus; ekspr. vleči vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist; ekspr. od jutra do noči je vlekel žago žagal; ekspr. vleči na uho, ušesa prisluškovati; ekspr. eni vlečejo za tri, drugi postopajo brez dela zelo delajo, se trudijo; ekspr. v teh krajih vlečejo po dolenjsko govorijo, izgovarjajo; žarg. motor dobro vleče deluje; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo
    ♦ 
    etn. vleči ploh šega, da mora tisti, zlasti dekle, ki se je nameraval poročiti, a se ni, na pepelnično sredo vleči ploh skozi vas; obrt. šiv vleče povzroča gubanje tkanine
    vléči se 
    1. 1. zaradi gostosti, lepljivosti pri vlivanju, raztegovanju oblikovati se v nitasto, trakasto plast: med, sirup se vleče; stopljen sir se vleče; vleči se kot testo
    2. 2. s prislovnim določilom premikati se, stalno dotikaje se podlage: obleka se je vlekla za njo; vajeti so se vlekle po tleh
    3. 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom počasi se premikati, navadno v daljši vrsti: po cesti so se vlekli vozovi / od juga se vlečejo oblaki
    4. 4. ekspr., navadno s prislovnim določilom s težavo hoditi: konj se je klecaje vlekel čez potok / počasi se je vlekel v svojo sobo
    5. 5. ekspr. biti, obstajati, navadno v obliki črte: razpoka se vleče čez vso steno; pot se vleče navkreber
    6. 6. ekspr. po dolgem se razprostirati: vas se vleče ob vznožju gorovja
    7. 7. ekspr. trajati, potekati, navadno dalj časa: bolezen se je vlekla; priprave za izdajo časopisa so se vlekle pol leta / dan se je zelo vlekel je počasi mineval
    8. 8. ekspr. zavzemati se, posredovati: na sestankih se vedno vleče za delavce / vleče se za denar, kot da mu gre za življenje
      ● 
      kaj se vlečeš kot megla počasi, leno hodiš; ta misel se kot rdeča nit vleče skozi vse pesnikovo delo se pojavlja kot bistveni sestavni del
    vlekóč -a -e: otrok uhaja naprej, vlekoč mamo za roko
    vléčen -a -o: vlečeno vozilo / vlečena žica; vlečeno jeklo; vlečeno testo
SSKJ
vogál -a [au̯(ȃ) 
  1. 1. del predmeta, kjer se stikata dva ali več njegovih robov, ploskev: ta predmet ima več vogalov; zadeti se ob mizni vogal; vogal predpasnika se je strgal / stolp je na štiri vogale štirioglat
    // prostor ob tem delu: sedeti na vogalu klopi
  2. 2. del stavbe, kjer se stikata zunanji steni: priti izza vogala; burja piha okrog vogalov; ekspr. izginil je za vogal
    // prostor ob tem delu: čakala ga je na vogalu
    ● 
    ekspr. to se najde za vsakim vogalom povsod; star. prinesli so jim steklenico vina in vogal kruha krajec; preg. žena podpira tri vogale hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena
SSKJ
vógel -gla [əu̯(ọ̑) 
  1. 1. del predmeta, kjer se stikata dva ali več njegovih robov, ploskev: udariti se ob vogel; vogel robca se je začel cefrati / miza je na štiri vogle štirioglata
    // prostor ob tem delu: sedeti na voglu mize
  2. 2. del stavbe, kjer se stikata zunanji steni: poškodovati hišni vogel; priteči izza vogla; ekspr. trgovina je takoj za voglom
    // prostor ob tem delu: srečala sta se na voglu
    ● 
    ekspr. kamorkoli gre, na vsakem voglu ga sreča povsod; preg. žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena
SSKJ
vsèobsegajóč tudi vsèobsegajòč -óča -e prid. (ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́) knjiž. ki obsega, zajema vse: zadnji vseobsegajoč pogled na dom / vseobsegajoč pregled pisateljevega dela / vseobsegajoče navdušenje za zabavo splošno
// zelo velik, popoln: vseobsegajoč mir; vseobsegajoča samota
SSKJ
vseučilíščnik -a (ȋ) knjiž. študent, visokošolec: družabno življenje vseučiliščnikov; dom za vseučiliščnike
Število zadetkov: 224