Fran

1. 1. postati blazen: v zaporu je zblaznel; od strahu je skoraj zblaznela; mislil je, da bo zblaznel, tako mu je bilo hudo / ekspr. ko je to slišal, je čisto zblaznel
2. 2. ekspr. začeti se zelo hitro, neenakomerno premikati: merilni aparati so zblazneli

zblaznèl in zblaznél -éla -o: zblaznel človek; zblaznel od bolečine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

zdrzováti knjiž.  stresati, trzati: zdrzovati z rameni / ustreljena ptica je še nekaj časa zdrzovala

zdrzujóč se -a -e: zdrzujoč se ob vsakem glasu, je šel previdno naprej; zdrzujoč se obraz

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. ki zavestno, hote ne zadovoljuje svojih spolnih potreb: zdržen moški; zaradi bolezni biti zdržen / zdržno življenje / spolno zdržen
   // ki zavestno, hote ne zadovoljuje kakih svojih potreb, želja sploh: v vsem je bila zdržna; pri pitju je zdržen
2. 2. ki se da zdržati, prenesti: komaj še zdržne bolečine / njegovo ravnanje ni bilo več zdržno
3. 3. redko ki traja zdržema: večurne zdržne vaje; zdržna vožnja ga utruja

zdŕžno prisl.: vso noč je zdržno deževalo; živeti zdržno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. tretji soncu najbližji planet osončja: oddaljenost lune od zemlje; nastanek življenja na zemlji; satelitski posnetek zemlje; star kot zemlja zelo star
   // vznes. mati zemlja / v astronomiji Zemlja kroži okoli Sonca
2. 2. površina tega planeta: letalo se je strmo oddaljevalo od zemlje; satelit je zgorel, še preden je priletel na zemljo; speljati vod pod zemljo / na obzorju se stikata nebo in zemlja / tu se zemlja dviga, tam pa pogreza
   // površina tega planeta kot podlaga, po kateri se hodi, na kateri kaj stoji: sneg je zametel zemljo in drevje; skloniti se k zemlji; pasti na zemljo; ležati na zemlji; plaziti se, valjati se po zemlji; gola, poraščena zemlja; pas zemlje sega globoko v morje
3. 3. trdna plast pod površino tega planeta: izkopati bunker v zemljo; stroj vrta globoko v zemljo; klet je cela v zemlji; nekatere živali živijo v zemlji, druge na njeni površini
4. 4. zmes zdrobljenih kamnin zemeljske skorje in organskih snovi, ki tvori to plast: izpuljene pese se je držala zemlja; nasuta zemlja se je počasi posedala; voda izpodjeda, odnaša zemljo; odpeljati izkopano zemljo; črna, ilovnata, peščena zemlja; vrtna zemlja; tla v koči so iz steptane zemlje; zemlja je lepljiva, mokra, da se prijemlje motike; pesek in zemlja / bolj debela zemlja se je nabrala le v kotanjah plast zemlje; fosforja skoraj v vseh zemljah primanjkuje vrstah zemlje
   // ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja
   // vrhnja plast te zmesi, ki omogoča uspevanje rastlin: zemlja se sčasoma izčrpa; gnojiti, kopati, preorati zemljo; obdelovati zemljo; korenine segajo globoko v zemljo; zakopati gomolje v zemljo; rahla, zbita zemlja; rodovitna zemlja / kolesa so se ugrezala globoko v zemljo; zemlja je suha, da poka; pren. njegova misel je padla v rodovitno zemljo
5. 5. del površine tega planeta kot gospodarska dobrina: imeti, kupiti, podedovati, prodati zemljo; navezanost na zemljo / obdelovalna zemlja in pašniki; orna zemlja / ljudje zapuščajo zemljo opuščajo obdelovanje zemlje; živeti od zemlje preživljati se s poljedelstvom, kmetijstvom
6. 6. knjiž. kopno: po dolgi plovbi so srečni stopili na zemljo / Nova zemlja
7. 7. ta planet kot človekov življenjski prostor: prizadevati se za mir na zemlji / nič dobrega ni užil na zemlji / v krščanstvu prišel je čas, ko je moral zapustiti zemljo umreti
8. 8. publ. dežela, država: obiskovati tuje zemlje; vojska je zasedala zemljo za zemljo
   ● ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; knjiž. noč je prekrila zemljo znočilo se je; ekspr. nesrečen je, odkar zemljo tlači odkar živi; ekspr. denar moram dobiti, čeprav ga iz zemlje izkopljem ne glede na izbiro sredstev, na vsak način; ekspr. stopiti z oblakov na zemljo postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. že dolgo je, leži pod zemljo je mrtev (in pokopan); ekspr. več let je vihtel kramp globoko pod zemljo je bil rudar; ekspr. spraviti koga pod zemljo, v zemljo povzročiti njegovo smrt; pokopati ga; ekspr. trdno stati na zemlji biti zelo stvaren; vznes. že dolgo počiva v hladni zemlji je mrtev; ekspr. izravnati kaj z zemljo popolnoma uničiti, odstraniti; ekspr. še mlad je zapustil domačo zemljo domovino; star. podedoval je pol zemlje pol posestva; knjiž., ekspr. izbrisati kaj z lica, obličja zemlje porušiti, uničiti; bibl. vi ste sol zemlje vi morate skrbeti za ohranitev moralnih vrednot človeštva; ekspr. narediti komu pekel na zemlji povzročiti mu veliko trpljenje, bolečine; ekspr. imeti raj na zemlji dobro, srečno živeti; ekspr. klel je, da se je zemlja tresla zelo; ekspr. sram ga je bilo, da bi se najraje v zemljo udrl zelo; ekspr. izginil je, kot bi ga zemlja požrla, kot bi se v zemljo udrl nenadoma, nepričakovano; ekspr. biti česa potreben kot suha zemlja dežja zelo potrebovati kaj
   ♦ agr. lahka, težka zemlja; kem. redke zemlje oksidi lantana in njemu sorodnih elementov; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. glagolnik od zgibati2: prestrašiti se ob zgibu zavese; rahel zgib listja / pozdravil ga je z zgibom glave; z odločnim zgibom ramen je ponudbo odklonil
2. 2. premik (dela) telesa iz enega položaja v drugega, zlasti kratkotrajen: narediti zgib z roko; rahel, sunkovit zgib; bolečine se ob vsakem zgibu povečajo / zgib mišic
   // tak premik, s katerim se kaj izraža: pazil je na najmanjši zgib na njenem obrazu
3. 3. vzgib: pesniku manjka čustvenih zgibov / zgib razuma, srca
4. 4. del telesa ob sklepu; pregib: namazati kožo ob zgibu; v zgibu ga boli / kolenski, komolčni zgib
5. 5. mesto, kjer je kaj zganjeno, upognjeno: zravnati zgib; oster zgib; cev je na zgibu počila
   // knjiž. guba: poravnati zgibe na prtu / globoki zgibi na obrazu
6. 6. strojn. naprava, ki prenaša vrtenje ene gredi na drugo, pri čemer se lahko nagib med gredema spreminja: mazati zgib z oljem / kardanski zgib priprava za prenos vrtilnega gibanja med gredema, ki tvorita topi kot

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. knjiž. gibljiv stik dveh ali več kosti; sklep: zglob mu je otekel; bolečine v zglobih
2. 2. nestrok. členek, tečaj: lestev z zglobom / kardanski zglob kardanski zgib

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. ki se (še) da prenesti, prenašati: znosen mraz; bolečine so postale znosnejše; razmerje med njima je znosno; komaj znosen hrup zelo močen
   // z leti je postal znosnejši
   // ekspr. še zadovoljiv, primeren: znosni kreditni pogoji; znosne razmere; njihovo sožitje je znosno
2. 2. (še) zadovoljivo dober, kvaliteten: znosna cesta; naučila se je znosne nemščine

znôsno prisl.: znosno vroče vreme

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. delati, da kaj prožnega, podolgovatega (večkrat) pride okrog kake osi in dobi valjasto, kroglasto obliko: zvijati list, odejo, papir / zvijati jadra; s prsti je zvijala rob predpasnika / zvijati nit, volno, trak; zvijati vrv v klobčič, osmico / zvijati (si) cigareto z zvijanjem delati
2. 2. z vitjem delati primerno za določeno uporabo: zvijati šibe, srobot
   // z vitjem združevati: zvijati več niti skupaj
3. 3. delati, povzročati, da deli česa pridejo v nenaravne položaje: vihar zvija veje dreves / petelin zvija vrat; žuželka zvija zadek; zvijati telo pri plesu / pog. krč ga zvija / brezoseb., ekspr. zvija ga od bolečin, smeha
   // kriviti: zvijati palico / ekspr. zvijati ustnice
4. 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: jeza, ljubosumnost, radovednost ga zvija; skrb, strah ga zvija
5. 5. ekspr. povzročati bolečine, težave: revmatizem ga zvija / brezoseb. po trebuhu, v trebuhu jo zvija
   ● ekspr. žolč ga zvija ima težave z žolčem; zastar. zvijati besedo, resnico prilagajati sebi v korist; star. sušec zvija rep ob koncu marca je navadno viharno, slabo vreme

zvíjati se 
1. 1. premikati telo lokasto od namišljene vzdolžne osi: črv, gosenica se zvija; zvijati se kot jegulja / kača se zvija v svitek / zvijati se v porodnih krčih
2. 2. s prislovnim določilom vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri razprostirati se: pot se zvija med njivami; reka se zvija med bregovoma / stopnice se zvijajo navzgor / vrv se je zvijala po krovu
3. 3. viti se: iz dimnika se zvija dim
4. 4. prihajati v stanje, ko deli nimajo več pravilne oblike, položaja: deske se zaradi vročine zvijajo; v vlažnem prostoru so se platnice začele zvijati
   // prihajati v stanje, ko se kaj krivi okrog namišljene osi: oboleli listi so se začeli zvijati in odpadati / lasje se ji lepo zvijajo
   ● ekspr. dežela se zvija v smrtnih krčih kmalu bo propadla; ekspr. poletje se zvija v zadnjih krčih mineva; solata se zvija v glave dela glave

zvijáje: ležati zvijaje se na postelji; steza se zvijaje vzpenja

zvijajóč -a -e: pogovarjal se je, zvijajoč si cigareto; zvijajoči se stebri dima; dežela, zvijajoča se v krčih; zvijajoča se kača, vrv; zvijajoče se telo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. narediti, da kaj prožnega, podolgovatega (večkrat) pride okrog kake osi in dobi valjasto, kroglasto obliko: zviti list, preprogo, zastavo; namazati palačinko z marmelado in jo zviti / zviti papir v stožec, sveženj / zviti jadra / zviti nit, žico; zviti volno, vrv v klobčič / zviti (si) cigareto z zvijanjem narediti
   // zviti rep
2. 2. z vitjem narediti primerno za določeno uporabo: zviti srobot, šibo in povezati trte
   // z vitjem združiti: zviti dve, tri niti skupaj
3. 3. narediti, povzročiti, da deli česa pridejo v nenaraven položaj: burja je zvila bore / vročina zvije lesene, plastične izdelke / bolezen mu je zvila prste; krč mu je zvil telo / brezoseb., ekspr. zvilo jo je od smeha
   // skriviti: zviti ključ, palico / ekspr. hudobno je zvil usta / zviti roke komu na hrbtu prekrižati
   // izviniti: zviti si nogo v gležnju; pri pretepu mu je zvil roko / ekspr. vsi so gledali navzgor, da so si skoraj vratove zvili
4. 4. ekspr. prevarati, ukaniti: hotel je zviti tega lisjaka; premišljevala je, kako bi ga zvila / še vsakega, ki se ga je lotil, je zvil
   // prisiliti, pregovoriti koga: zvil jo je, da mu je vse povedala
5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: groza jo je zvila; smeh ga je zvil; utrujenost, zavist ga je zvila
6. 6. ekspr. povzročiti bolečine, težave: bolezen jo je zvila / brezoseb.: zvilo ga je v črevesju, trebuhu, želodcu; ko je šel po stopnicah, ga je skoraj zvilo
7. 7. nav. 3. os., ekspr. povzročiti, da kdo umre: jetika ga je zvila / brezoseb. hitro ga je zvilo je umrl
   // povzročiti, da kdo zboli: težko delo ga je zvilo
   ● ekspr. ptice so si zvile gnezdo spletle; ekspr. našel je ženo in si zvil gnezdo si ustvaril dom, družino; ekspr. zvila je noge, da je skoraj sedela na stopalih skrčila, spodvila

zvíti se 
1. 1. premakniti telo lokasto od namišljene vzdolžne osi: črv se zvije; zvil se je pod odejo in zaspal; zviti se kot kača / jež se zvije v klobčič
2. 2. s prislovnim določilom vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri razprostreti se: cesta se zvije čez hrib, skozi gozd; pot se zvije med hišami / dim se zvije navzgor
3. 3. priti v stanje, ko deli nimajo več pravilne oblike, položaja: deske so se na soncu zvile; zviti se od vročine; vrata so se zvila
   ● solata se zvije v glave naredi glave; ekspr. slepec se je zvil v praprot zvijajoč se zlezel; ekspr. zvil se je v dve gubé dobil je sključeno držo

zvít -a -o 
1. 1. deležnik od zviti: zvit list, papir; zviti prsti; zvit vrat; zvita deska, pločevina; zvite ustnice; v klobčič zvita žival
2. 2. ki zna z iznajdljivostjo, spretnim prikrivanjem doseči svoj namen: on je zvit človek; zvit kot kača, lisjak; fant je zvit kot kozji, ovnov rog zelo
   // ekspr. zvita lisica
   // ki vsebuje, izraža tako iznajdljivost, spretno prikrivanje: zvit nasmeh; zvite besede, misli; zvito dejanje, vprašanje
   ● ekspr. imeti zvite lase skodrane; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi
   ♦ film. zviti film (filmski) zvitek za fotografske aparate srednjega formata; lov., vet. zviti rep prašiča, psa rep, ki je zavit nad hrbtom; prisl.: zvito govoriti, pogledati; zvito se nasmehniti; zvito nastavljena zanka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. tleči, dogorevajoči kosi lesa, premoga: žerjavica tli, ugaša; pogasiti žerjavico; razgrebati, razpihovati žerjavico; speči meso nad žerjavico; drezati z grebljico v žerjavico; žareča žerjavica; žerjavica pod pepelom; lopatica za žerjavico; rana ga peče kot žerjavica; vroč, živ kot žerjavica; prestopa se kot na žerjavici zelo nemirno
   // prenesti s kleščami nekaj žerjavic kosov žerjavice
   // ekspr. njegove oči so žerjavica živahne, preiskujoče
2. 2. knjiž., s prilastkom bolečina, trpljenje: čutila je žerjavico hrepenenja, ljubosumnosti
   ● ekspr. ona je sama žerjavica je zelo živahna, temperamentna; ekspr. roko dam v žerjavico, da se bo to zgodilo trdno sem prepričan; ekspr. za druge hoditi po kostanj v žerjavico opravljati nevarna dela, od katerih imajo drugi koristi; zaničevanje ga je žgalo kot žerjavica mu je povzročalo hude duševne bolečine; bil je kot na žerjavici zelo nemiren

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. delati, povzročati, da kaj gori: žgati drva, veje / žgati ogenj kuriti
   // imeti kaj na ognju, žerjavici, da tli in oddaja dim, vonj: žgati brinove jagode, kadilo
2. 2. delovati na kaj z veliko vročino: žgati apnenec, les; žgati kavo pražiti
   // sonce je žgalo platneno streho močno segrevalo
   ♦ metal. žgati rudo segrevati jo, da se odstrani iz spojin kemično vezana voda, razpadejo karbonati
   // s tem pridobivati: v teh gozdovih so žgali oglje / žgati kope / žgati apno
3. 3. z močnim segrevanjem delati odpornejše, trdnejše: žgati konice kolov; žgati opeko, posodo iz gline
4. 4. povzročati bolečino z zelo vročimi, žarečimi predmeti: žgali so ga z iglami, cigaretnimi ogorki / med zasliševanjem so ji žgali podplate
5. 5. povzročati občutek, podoben bolečini ob dotiku zelo vročih, žarečih predmetov: to mazilo žge; žganje žge v grlu / svetloba je žgala v oči / rana jo je začela žgati / ekspr. žeja jih žge
   // ekspr. povzročati hude duševne bolečine: krivica, ljubosumje žge; njegov pogled mi je žgal dušo; žaljive besede so ga žgale v srcu; brezoseb. v prsih me žge; ta sramota ga je žgala kot žerjavica / žge ga želja, da bi videl čim več sveta; pohlep jo je žgal
6. 6. nepreh. zelo pripekati: sonce žge že ves teden / ekspr. že dalj časa žge huda vročina je zelo vroče
7. 7. sežigati: žgati drva, bukove trske; žgati stara pisma
8. 8. star. imeti prižgano: pri njih cele noči žgejo luč; sedela sta na peči in žgala svečo
   ● star. žgati tobak kaditi; star. žgati žganje kuhati; pog. žgati po sovražniku streljati

žgáti se 
1. 1. zaradi prevelike vročine se uničevati: potica se žge / na vroči peči se obleka žge
2. 2. ekspr. biti, zadrževati se na soncu, v vročini: poleti se je rad žgal

žgóč -a -e 
1. 1. deležnik od žgati: žgoč pogled; žgoč udarec; žgoča bolečina; žgoča žeja; žgoča želja; žgoče sonce
2. 2. publ. nujen, pereč: obravnavati žgoče probleme; reševanje žgočih vprašanj
3. 3. ekspr. oster, nepopustljiv: žgoča družbena kritika; to je predmet žgočih razprav; prisl.: žgoče gledati; žgoče sijati

žgán -a -o: žgana glina; žgana opeka
● žgano apno negašeno apno; zastar. žgano vino žganje
♦ arheol. žgani grob grob s sežganimi ostanki mrliča; gastr. žgani sladkor rjava snov, ki nastane s praženjem sladkorja; žgana pijača alkoholna pijača, zlasti iz sadja, grozdja, dobljena navadno z destilacijo po končanem vrenju; um. žgana siena rdečkasto rjav pigment; sam.: stopimo na kozarček žganega žgane pijače, žganja; rad bi spil nekaj žganega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. manjšalnica od žlica: odložiti žličko na krožnik poleg skodelice; z žličko pomešati čaj v kozarcu / čajna, desertna, kavna žlička; žlička za kompot, sladoled / hraniti otroka po žlički / piti kaj po žličkah; dodati jedi žličko soli
2. 2. anat. zgornji del trebuha nad popkom pod prsnico in med rebrnima lokoma: čutiti bolečine, pritisk v žlički

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

1. 1. del prebavne in dihalne cevi od nosne votline do grla in požiralnika: hrana prehaja skozi usta in žrelo v požiralnik; vnetje žrela; imeti bolečine v žrelu; žrelo in grlo / kitovo, levje, volčje žrelo
2. 2. ekspr. velika ustna odprtina zlasti pri zvereh: zver je odprla, razprla žrelo; dreser je segel tigru globoko v žrelo / pes je odpiral žrelo gobec
   // usta: smejal se je, da je široko odpiral žrelo; nastaviti steklenico na žrelo / nasititi lačna žrela lačne živali
3. 3. ekspr. zevajoča cevasta odprtina česa: topovsko žrelo; žrelo cevi, dimnika / žrelo brezna / žrelo doline, soteske; žrelo ozke ulice
   // široka zevajoča odprtina, v katero se kaj daje: dajati snope v žrelo mlatilnice; peč z velikim žrelom
4. 4. odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava: lava bruha iz žrela; razpoke v zemlji okrog velikih žrel / ognjeniško žrelo; žrelo vulkana
5. 5. čeb. izletna odprtina v panju: odpreti, zapreti čebelam žrelo / namestiti ozko zimsko žrelo / žrelo panja
6. 6. navt. odprtina v krovu ladje nad skladiščem za pretovarjanje tovora: spuščati tovor skozi žrelo; žrelo ladijskega skladišča / sidrno žrelo cevasta odprtina na boku sprednjega dela ladje, v kateri leži del sidra
   ● ekspr. iti volku v žrelo bližati se veliki nevarnosti; ekspr. kozlički so izginili volku v žrelu jih je požrl; ekspr. pasti zmaju v žrelo priti v veliko nevarnost; ekspr. nikar ne sili v levje žrelo ne imej opravka z nevarnim človekom; ekspr. vtakniti glavo v levje žrelo izpostaviti se veliki nevarnosti; ekspr. peklensko žrelo pekel; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom; knjiž., ekspr. žrelo oceana velika globina
   ♦ alp. žrelo globoka kotlasta globel s strmimi stenami; astr. Lunino žrelo Lunin krater; metal. žrelo zgornji del plavža, kjer se peč polni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.