Zadetki iskanja
Pleteršnik
zavláčən, -čna, adj. 1) zum Einziehen geeignet: zavlȃčni koren (die Nieswurz), Cig.; — 2) langwierig, SlN.-C.
Prekmurski
zbùrkati -am dov. vznemiriti, razvneti: Naj ſze hitro ne dáte zburkati KŠ 1771, 627; naj kákſi britki korén ne podraſzté i zburka váſz KŠ 1771, 695; naj drüge ne zburkamo KŠ 1754, 83; i zburkao je je TA 1848, 13; 'zaloszten glász te véksi tao poszlavce je zburko AIP 1876, br. 5, 2; tou je toga drügoga zburkalo KM 1790, 86; zburkali ſzo meſzto KŠ 1771, 395
zbùrkati se -am se vznemiriti se, razvneti se: Tou pa ſzliſavſi Heroudes Kráo, zburkao ſze je KŠ 1771, 7; vidite, da ſze ne zburkate KŠ 1771, 79; Nezburkaj sze nad timi hüdimi TA 1848, 29; niti ſze ne zburkajte KŠ 1771, 709; ka ſzte ſze zburkali KŠ 1771, 257
zbùrkani -a -o
1. viharen: V etom zburkanom vrejmeni szo nasi Szlovenje vnogo terpeli KOJ (1914), 131
2. vznemirjen, razvnet: I dusa moja je krôto zburkana TA 1848, 5; Mojo od grejhov zburkano Düsno vejſzt doli ftisaj KŠ 1754, 256; Mojo od grejhov zburkano Düsno vejſzt doli ftisaj BKM 1789, 216; I doſzta zburkani od necsiſzti dühouv KŠ 1771, 184
zbùrkano -ga sam. viharno vreme: Vu zburkanom szo obláczke puni nebeszkoga ognya KOJ 1845, 103
zbùrkati se -am se vznemiriti se, razvneti se: Tou pa ſzliſavſi Heroudes Kráo, zburkao ſze je KŠ 1771, 7; vidite, da ſze ne zburkate KŠ 1771, 79; Nezburkaj sze nad timi hüdimi TA 1848, 29; niti ſze ne zburkajte KŠ 1771, 709; ka ſzte ſze zburkali KŠ 1771, 257
zbùrkani -a -o
1. viharen: V etom zburkanom vrejmeni szo nasi Szlovenje vnogo terpeli KOJ (1914), 131
2. vznemirjen, razvnet: I dusa moja je krôto zburkana TA 1848, 5; Mojo od grejhov zburkano Düsno vejſzt doli ftisaj KŠ 1754, 256; Mojo od grejhov zburkano Düsno vejſzt doli ftisaj BKM 1789, 216; I doſzta zburkani od necsiſzti dühouv KŠ 1771, 184
zbùrkano -ga sam. viharno vreme: Vu zburkanom szo obláczke puni nebeszkoga ognya KOJ 1845, 103
Pleteršnik
zdrȃhi, m. pl. die Klatscherei, die Postenträgerei, Intriguen: zdrahe prenašati, delati, Lašče-Erj. (Torb.); kdor zdrahe prenaša, der Postenträger, Dol.-Cig.; (nam. vzrahi: koren: rah-; "Auflockerung der Freundschaft", Erj. [Torb.]).
Pleteršnik
Celotno geslo
eSSKJ
zlatíca zlatíce samostalnik ženskega spola [zlatíca]
ETIMOLOGIJA: ↑zlat
- travniška rastlina z drobnimi, navadno rumenimi cvetovi; primerjaj lat. Ranunculus
ETIMOLOGIJA: ↑zlat
SSKJ²
zób1 -á tudi zóba m, mn. zobjé (ọ̑)
1. trd, bel izrastek v spodnji in zgornji čeljusti za grizenje, žvečenje hrane: zob ga boli; zob se mu maje; otroku že rastejo zobje; zobje so mu šklepetali od mraza; izdreti, izpuliti zob; odlomiti si zob; stisniti zobe; umivati si zobe; iztisniti slino skozi zobe; tiščati pipo med zobmi; žival se brani z zobmi; škrtati z zobmi; beli, gnili, zdravi zobje; od tobaka porjaveli zobje; močni, veliki zobje; ščetka za zobe / umetni zob; pog. zlat(i) zob ki ima zlato krono
2. temu podoben del česa: zabiti grabljam nove zobe; zlomiti zob na glavniku; zobje brane, pogonskega kolesa
● ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. sovražnik si bo v tem boju polomil zobe ne bo uspel; bo premagan; ekspr. v tem položaju ne kaže drugega kot stisniti zobe se obvladati, potrpeti; ekspr. oborožiti se do zob zelo dobro; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. leno cediti besede skozi zobe zelo počasi govoriti; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo, obrekujejo; ekspr. to mu kar naprej mečejo v zobe to mu kar naprej očitajo; pog., ekspr. nositi, star. vlačiti koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. bil je tiho, sam pri sebi pa je škripal z zobmi se je zelo jezil; ekspr. držati jezik za zobmi ne povedati česa, molčati; ekspr. stavbo je že načel zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pog., slabš. jezik za zobe molči, ne ugovarjaj; pog., ekspr. rad bi dobil kaj za pod zob rad bi kaj pojedel; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake; oko za oko, zob za zob če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje
♦ alp. zob manjša kamnita tvorba, ki pokončno moli iz stene; anat. mlečni zob vsak od dvajsetih zob, ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem letu starosti izpade; modrostni zob vsak od dveh zadnjih kočnikov; stalni zob vsak od dvaintridesetih zob, ki zraste po šestem letu starosti; strupni zob strupnik; vrat zoba del zoba med krono in koreninami; bot. pasji zob rastlina s suličastimi, temno pegastimi listi in rdečimi, nazaj zavihanimi cvetnimi listi, Erythronium dens-canis; gozd., les. pazduha zoba dno zareze med zobema pri žagi; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; med. mrtvi zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; strojn. cikloidni zobje kolesa; evolventni zobje; teh. koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago
1. trd, bel izrastek v spodnji in zgornji čeljusti za grizenje, žvečenje hrane: zob ga boli; zob se mu maje; otroku že rastejo zobje; zobje so mu šklepetali od mraza; izdreti, izpuliti zob; odlomiti si zob; stisniti zobe; umivati si zobe; iztisniti slino skozi zobe; tiščati pipo med zobmi; žival se brani z zobmi; škrtati z zobmi; beli, gnili, zdravi zobje; od tobaka porjaveli zobje; močni, veliki zobje; ščetka za zobe / umetni zob; pog. zlat(i) zob ki ima zlato krono
2. temu podoben del česa: zabiti grabljam nove zobe; zlomiti zob na glavniku; zobje brane, pogonskega kolesa
● ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. sovražnik si bo v tem boju polomil zobe ne bo uspel; bo premagan; ekspr. v tem položaju ne kaže drugega kot stisniti zobe se obvladati, potrpeti; ekspr. oborožiti se do zob zelo dobro; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. leno cediti besede skozi zobe zelo počasi govoriti; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo, obrekujejo; ekspr. to mu kar naprej mečejo v zobe to mu kar naprej očitajo; pog., ekspr. nositi, star. vlačiti koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. bil je tiho, sam pri sebi pa je škripal z zobmi se je zelo jezil; ekspr. držati jezik za zobmi ne povedati česa, molčati; ekspr. stavbo je že načel zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pog., slabš. jezik za zobe molči, ne ugovarjaj; pog., ekspr. rad bi dobil kaj za pod zob rad bi kaj pojedel; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake; oko za oko, zob za zob če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje
♦ alp. zob manjša kamnita tvorba, ki pokončno moli iz stene; anat. mlečni zob vsak od dvajsetih zob, ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem letu starosti izpade; modrostni zob vsak od dveh zadnjih kočnikov; stalni zob vsak od dvaintridesetih zob, ki zraste po šestem letu starosti; strupni zob strupnik; vrat zoba del zoba med krono in koreninami; bot. pasji zob rastlina s suličastimi, temno pegastimi listi in rdečimi, nazaj zavihanimi cvetnimi listi, Erythronium dens-canis; gozd., les. pazduha zoba dno zareze med zobema pri žagi; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; med. mrtvi zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; strojn. cikloidni zobje kolesa; evolventni zobje; teh. koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago
Svetokriški
zvon -a m zvon: kakor sgun im. ed., kateri druge v'Cerku vabi inu ſam nihdar ne grè noter ǀ dokler nej bilu sgona rod. ed. ludje perzajtu ſo v'cerqvu prishli ǀ Pſalmiſt je djal, de minj kakor glaſſ tiga ſgona rod. ed. ǀ pſſ kakor sashlishi ta sgon tož. ed., tezhe pò shtengah ǀ neproſsim drugu, temuzh de bi en sgon tož. ed. kupu s'eno cerqvu ǀ ſo vſelej na plazu en ſgon tož. ed. imelì ǀ kadar kuli ſo s' sgonam or. ed. snaminie dali ǀ G: Bug jo vabi s'sgonam or. ed. v'Cerku ǀ vſy sgonovi im. mn. ſami od ſebe sazhneio v' Rimi sgonit ǀ Kai pomeni de sgonovij im. mn., inu orgle ſe nepoſtè shliſhat ǀ ſgonovi im. mn. s' ſvojm glaſſam lufft napolnio ǀ vſak dan ſgonovy im. mn. merlizhom sgonè ǀ sgonovy im. mn. ſe neshlishio ǀ kokar ty glaſsni ſgonuvi im. mn. ǀ sgonove tož. mn. sgonit vezh neshlishio Celotna besedna družina izkazuje koren zgon-, ki se je v zahodnih narečjih fonetično razvil iz zvon-.
Celotno geslo
Pohlin
žegnani koren [žẹ́gnani korẹ̑n] (žegnan koren) samostalniška zveza moškega spola
rastlina navadna sretena, LATINSKO: Geum urbanum
Celotno geslo
Pohlin
Celotno geslo
Frazemi
želódec Frazemi s sestavino želódec:
bíti kómu v želódcu, iméti dóber želódec, iméti kóga/kàj v želódcu, iméti véčje očí kot želódec, láčen, da kómu pájki prédejo po želódcu, láčen, da se déla kómu pajčevína po želódcu, láčen, da se v želódec vídi, na prázen želódec, ne iméti [dóbrega] želódca, obležáti kómu v želódcu, píti na prázen želódec, v želódcu je kàj obležálo kómu, v želódcu krúli kómu, želódec krúli kómu, želódec se obráča kómu, želódec se obŕne kómu, želódec se ogláša [kómu], želódec se vzdígne kómu, želódec se vzdigúje kómu
bíti kómu v želódcu, iméti dóber želódec, iméti kóga/kàj v želódcu, iméti véčje očí kot želódec, láčen, da kómu pájki prédejo po želódcu, láčen, da se déla kómu pajčevína po želódcu, láčen, da se v želódec vídi, na prázen želódec, ne iméti [dóbrega] želódca, obležáti kómu v želódcu, píti na prázen želódec, v želódcu je kàj obležálo kómu, v želódcu krúli kómu, želódec krúli kómu, želódec se obráča kómu, želódec se obŕne kómu, želódec se ogláša [kómu], želódec se vzdígne kómu, želódec se vzdigúje kómu
SSKJ²
žívec -vca m (ȋ)
1. skupek celičnih vlaken, ki prevajajo dražljaje: živec odmre, se poškoduje; živec trzne; vzdražiti živec; bolezni, ohromelost, vnetje živcev / možganski živci; slušni, vidni, vohalni živec
// nav. mn., ekspr. ta skupek pri človeku zlasti glede na sposobnost obvladovanja čustev, vznemirjenosti: živci ga izdajajo, mu nagajajo; vsi živci so trepetali v njem; okrepiti, spočiti si živce; škripanje koles mu je paralo živce; njegovi živci so bili napeti kot strune / biti bolan na živcih
2. ekspr., navadno s prilastkom najobčutljivejši, najpomembnejši del: umetnik je skušal odkriti živec njihove ženskosti / to je hromilo ustvarjalčev umetniški živec; ogroziti življenjski živec organizacije / knjiž.: dojeti živec moderne arhitekture; junakov notranji konflikt je živec te drame
3. ekspr. zelo živ, živahen človek: fant je pravi živec
4. knjiž. živ človek: zagledati živca med mrtvimi vojaki
● ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden; ekspr. popustili so mu živci ni se mogel več obvladati, zelo se je razburil; ekspr. nimam živcev, da bi to gledal ne morem tega gledati; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. ohranil je mirne živce ni se razburil, ni se vznemiril; ekspr. sin mu bo požrl živce ga bo duševno uničil; ekspr. skrbi so mu razrahljale živce postal je živčen, razdražljiv; knjiž. priti komu do živca priti komu do živega; pog., ekspr. iti na živce dražiti, povzročati nejevoljo; ekspr. spraviti koga ob živce narediti, doseči, da se razburi; ekspr. zadeti koga v živec zelo ga prizadeti; ekspr. biti na koncu z živci biti tako vznemirjen, da se ne da več obvladati; ekspr. ta človek ima dobre, močne živce se ne razburi hitro; ekspr. ima jeklene, železne živce tudi zelo hude stvari ga ne ganejo, ne vznemirijo
♦ anat. bedrni, obrazni živec; čutni ali senzibilni živec ki sprejema dražljaje; gibalni ali motorični živec ki povzroča delovanje mišic; hrbtenjačni ali spinalni živec; obhodni živec možganski živec, ki oživčuje več notranjih organov; ravnotežni živec ki povezuje čutne celice za ravnotežje v vestibulu in polkrožnih kanalih z možganskim središčem; trivejni živec možganski živec, katerega čutni del ima veje za predel očesa in obeh čeljusti; koren živca; med. omrtviti živec; min. živec rudnina alumosilikat, ki vsebuje še kalcij, kalij ali natrij; glinenec
1. skupek celičnih vlaken, ki prevajajo dražljaje: živec odmre, se poškoduje; živec trzne; vzdražiti živec; bolezni, ohromelost, vnetje živcev / možganski živci; slušni, vidni, vohalni živec
// nav. mn., ekspr. ta skupek pri človeku zlasti glede na sposobnost obvladovanja čustev, vznemirjenosti: živci ga izdajajo, mu nagajajo; vsi živci so trepetali v njem; okrepiti, spočiti si živce; škripanje koles mu je paralo živce; njegovi živci so bili napeti kot strune / biti bolan na živcih
2. ekspr., navadno s prilastkom najobčutljivejši, najpomembnejši del: umetnik je skušal odkriti živec njihove ženskosti / to je hromilo ustvarjalčev umetniški živec; ogroziti življenjski živec organizacije / knjiž.: dojeti živec moderne arhitekture; junakov notranji konflikt je živec te drame
3. ekspr. zelo živ, živahen človek: fant je pravi živec
4. knjiž. živ človek: zagledati živca med mrtvimi vojaki
● ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden; ekspr. popustili so mu živci ni se mogel več obvladati, zelo se je razburil; ekspr. nimam živcev, da bi to gledal ne morem tega gledati; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. ohranil je mirne živce ni se razburil, ni se vznemiril; ekspr. sin mu bo požrl živce ga bo duševno uničil; ekspr. skrbi so mu razrahljale živce postal je živčen, razdražljiv; knjiž. priti komu do živca priti komu do živega; pog., ekspr. iti na živce dražiti, povzročati nejevoljo; ekspr. spraviti koga ob živce narediti, doseči, da se razburi; ekspr. zadeti koga v živec zelo ga prizadeti; ekspr. biti na koncu z živci biti tako vznemirjen, da se ne da več obvladati; ekspr. ta človek ima dobre, močne živce se ne razburi hitro; ekspr. ima jeklene, železne živce tudi zelo hude stvari ga ne ganejo, ne vznemirijo
♦ anat. bedrni, obrazni živec; čutni ali senzibilni živec ki sprejema dražljaje; gibalni ali motorični živec ki povzroča delovanje mišic; hrbtenjačni ali spinalni živec; obhodni živec možganski živec, ki oživčuje več notranjih organov; ravnotežni živec ki povezuje čutne celice za ravnotežje v vestibulu in polkrožnih kanalih z možganskim središčem; trivejni živec možganski živec, katerega čutni del ima veje za predel očesa in obeh čeljusti; koren živca; med. omrtviti živec; min. živec rudnina alumosilikat, ki vsebuje še kalcij, kalij ali natrij; glinenec
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 15
- 16
- 17
- 18
- Naslednja »
Število zadetkov: 351
Dostopnost