- 1. namenjen za prehod: veža je prehoden prostor; Slovenija je prehodno ozemlje s severa na jug / to je prehodni hodnik za na dvorišče; stanovati v prehodni sobi
// kjer je prehod: prehodne točke na meji - 2. ki je med koncem česa in začetkom česa drugega: književnost prehodnega časa; socializem je prehodna faza med kapitalizmom in komunizmom; to je prehodno obdobje med vojno in mirom / njegov roman je najbolj pomembno prehodno delo literature med 18. in 19. stoletjem / zdaj je vse še v prehodnem stanju
// ki je za čas med dvema obdobjema: to so prehodne določbe / kupil si je nov prehodni plašč - 3. ki se ne mudi, ne ostane kje dalj časa: v hotelu je bilo poleg stalnih gostov tudi nekaj prehodnih
- 4. ki traja malo časa: nastopila bo le prehodna ohladitev; za jutri so vremenoslovci napovedali prehodne padavine; to so samo prehodne težave; dobil je prehodno zaposlitev / publ. ta odlok je prehodnega značaja
♦ elektr. prehodni preklop prehod z enega tokokroga na drugega brez prekinitve tokokroga; gozd. prehodna doba čas, v katerem preide drevo glede na prirastek lesa iz enega debelinskega razreda v drugega; lingv. prehodni glagol glagol s predmetom; lov. prehodna divjad divjad, ki ne živi stalno v istem lovišču; ped. prehodni mladinski dom dom za moteno mladino, ki ima tu začasno oskrbo in kjer jo ustrezno usmerjajo; teh. prehodni meh nagubane stene in strop na prehodu med dvema deloma prevoznega sredstva; tur. prehodni turizem turizem, ki se ukvarja s prehodnimi gosti; žel. prehodni mostiček naprava, ki pri vlaku omogoči prehod iz enega vagona v drugega; prehodna postaja zadnja postaja na progi, kjer ta prehaja z enega upravnega področja kake železniške uprave na področje druge železniške uprave
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika
SSKJ
prehóden -dna -o prid. (ọ̄; lingv. ọ̑)
SSKJ
prvobórec -rca m (ọ̑)
- 1. udeleženec jugoslovanskega narodnoosvobodilnega boja od leta 1941 ali prvi organizator ljudske vstaje: na srečanju so prvoborci obujali spomine na partizanske čase; odkritje spominske plošče prvoborcu
- 2. publ. kdor si zelo prizadeva za kaj: prvoborci za socializem, lepše življenje
SSKJ
ustolíčiti -im dov. (ī ȋ)
- 1. podeliti, priznati visoko cerkveno službo ali vladarsko oblast s simbolično postavitvijo na prestol: ustoličiti nadškofa, vladarja; slovesno ustoličiti
♦ zgod. ustoličiti koroškega vojvodo
// ekspr. uradno postaviti, uvesti na službeno mesto: ustoličiti predsednika republike; na občini so ustoličili novi odbor - 2. ekspr. uveljaviti, utrditi: ustoličiti socializem; ustoličile so se lažne vrednote / nova moda je ustoličila dolga krila / ustoličil je novo glasbeno obdobje začel; Trubar je svoje ljudstvo ustoličil med kulturne narode s svojim delom uvrstil
● ekspr. tu se je ustoličil šele pred štirimi meseci nastanil, naselil
- ustolíčen -a -o: ustoličeni vojvoda; slovesno ustoličen
SSKJ
bavbáv -a m (ā) otr. namišljeno bitje, ki vzbuja strah: če ne boš priden, te bo vzel bavbav; mati straši otroke z bavbavom; strašen bavbav / ekspr. socializem so prikazovali kot nekakšen bavbav
SSKJ
demokrátičen -čna -o prid. (á) nanašajoč se na demokracijo: demokratična država, republika / demokratične pravice, svoboščine; demokratične sile v svetu / demokratična ureditev; demokratična vlada; demokratične volitve; demokratično načelo / to je demokratičen človek / demokratični čut; demokratični odnosi med ljudmi
♦ polit. demokratični centralizem sistem upravljanja, v katerem so višji organi voljeni in odgovorni, njihove odločitve pa so za nižje organe obvezne; demokratični socializem
♦ polit. demokratični centralizem sistem upravljanja, v katerem so višji organi voljeni in odgovorni, njihove odločitve pa so za nižje organe obvezne; demokratični socializem
- demokrátično prisl.: ravnati demokratično; demokratično izvoljeni predstavniki; demokratično usmerjen človek
SSKJ
evolutíven -vna -o prid. (ȋ) knjiž. ki se postopno spreminja, navadno v popolnejše, bolj dovršene oblike; razvojen: evolutiven proces / evolutivna pot v socializem; evolutivne sposobnosti posameznih nazorov
SSKJ
naródniški tudi národniški -a -o prid. (ọ̑; á) nanašajoč se na narodnike ali narodništvo: narodniško gibanje / narodniški socializem / narodniški pisatelj
SSKJ
preokrèt -éta m (ȅ ẹ́) knjiž. preobrat, preusmeritev: v njegovi bolezni je nastal preokret; preokret v duševnem življenju / družbeni preokret v socializem / preokret od starih norm k novim
SSKJ
preráščanje -a s (á) glagolnik od preraščati: preprečiti divje preraščanje njiv; preraščanje obdelovalne zemlje z gozdovi / človekova želja po preraščanju samega sebe / preraščanje kapitalizma v socializem; preraščanje partizanskih odredov v redno vojsko
SSKJ
rdèč rdéča -e prid. (ȅ ẹ́)
- 1. ki je take barve kot kri ali (zrele) jagode: rdeč cvet; rdeč dežnik; rdeča obleka; rdeče strehe hiš; bordo rdeč plašč temno rdeč; ciklamno, krvavo, svetlo, temno rdeč; kardinalsko rdeč rdeč z vijoličastim odtenkom; kot češnja rdeče ustnice; rdeč kot kri; belo-modro-rdeč trak / šopek rdečih nageljnov, vrtnic / koncert za rdeči abonma z vstopnicami rdeče barve; rdeči svinčnik svinčnik z rdečim vložkom; vojaki z rdečo zvezdo na kapi partizani, vojaki Jugoslovanske ljudske armade
// žarg. na semaforju se prižge, sveti rdeča luč svetlobni prometni znak, ki pomeni prepoved prometa v določeni smeri
// pog. zapeljal je v rdečo luč v križišče, ko je bila na semaforju prižgana rdeča luč
// Rdeča kapica; Rdeče morje - 2. ki je rdečkaste barve: človek z rdečimi lasmi; imeti rdeč obraz; koža je postala rdeča in boleča; bila je vsa potna in rdeča; rdeč kot kuhan rak zelo; od jeze, napora, razburjenja je postal rdeč je zardel
// jabolka so že rdeča zrela
// rdeče vino
// ki ima plodove ali gomolje rdečkaste barve: saditi rdeči krompir; grmi rdečega ribeza; rdeča pesa / rdeče zelje / (rdeča) jagoda; (rdeča) redkvica - 3. nav. ekspr. nanašajoč se na socializem, komunizem: vzhod je rdeč; rdeča revolucija / pog. tudi jaz imam rdečo izkaznico sem član Zveze komunistov Jugoslavije; na čelu sprevoda je plapolala rdeča zastava zastava s srpom in kladivom
// Rdeča armada je sodelovala pri osvoboditvi Beograda sovjetska armada
● ekspr. rdeči bojevnik (severnoameriški) Indijanec; rdeči kotiček nekdaj prostor v podjetju, ustanovi, namenjen politični, kulturni dejavnosti; Rdeči križ mednarodna zdravstvena organizacija; pog. rdeči križ rešilni avtomobil; ekspr. posaditi, spustiti komu rdečega petelina na streho zažgati komu hišo; publ. rdeči planet Mars; Rdeči polmesec v muslimanskih državah mednarodna zdravstvena organizacija; ekspr. cenzor je večkrat uporabil rdeči svinčnik prečrtal, prepovedal objavo določenega (dela) besedila; publ. rdeči telefon neposredna telekomunikacijska povezava med vladama Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze; žarg., igr. priti ven z rdečo barvo izigrati karto z rdečim znakom; rdeča garda oborožene enote proletariata v oktobrski revoluciji in državljanski vojni po njej; ekspr. mož z rdečo kapo prometnik (na železnici); publ. prižgati rdečo luč za gradnjo uradno prepovedati gradnjo; ekspr. to je rdeča nit vseh pogovorov bistveni sestavni del; knjiž. hiše z rdečo svetilko javne hiše
♦ agr. rdeči astrahan, delišes; rdeči ožig glivična bolezen vinske trte, ki se kaže v rdečih pegah na listih; rdeči pajek pršica; rdeča maža rdečkasto rjava prevleka, ki se razvije na površini nekaterih vrst sira; anat. rdeči kostni mozeg mozeg z mnogo rdečih krvničk; biol. rdeča krvnička ali rdeče krvno telesce krvna celica, ki vsebuje hemoglobin; bot. rdeči bor; rdeča detelja detelja z ovalnimi listi in rdečimi cveti, Trifolium incarnatum; rdeča mušnica mušnica z živo rdečim klobukom, delno prekritim z belimi pikami, Amanita muscaria; rdeča vrba; geogr. Rdeča Istra južna Istra, za katero je značilna rdeča prst; kem. rdeči fosfor; rdeče blato usedlina železovega hidroksida, ki nastaja kot odpadek pri proizvodnji glinice ali aluminija; metal. rdeči žar temperatura, pri kateri zažarijo trdna ali plinasta telesa rdeče; rdeča litina zlitina bakra s kositrom, cinkom in svincem; rdeča med med z majhnim odstotkom cinka; tombak; petr. rdeči peščenjak; rdeča glina; rel. rdeča barva v bogoslužju simbol ljubezni, mučeništva; voj. rdeči našitki našitki, ki označujejo čin razvodnika ali desetarja; vrtn. rdeči goriški radič; rdeča leska okrasni grm z rdečimi listi, Corylus maxima var. purpurea; zgod. rdeča pomoč pred drugo svetovno vojno mednarodna revolucionarna delavska organizacija za pravno, denarno pomoč stavkajočim, političnim zapornikom; boji med rdečo in belo rožo boji od 1455 do 1485 med dvema angleškima kraljevskima rodbinama, od katerih je imela ena za simbol rdečo, druga pa belo vrtnico; zool. rdeča mravlja mravlja, ki je rdeče barve in uničuje mrčes, Formica rufa; rdeča vetrnica
- rdéče prisl.: cveteti, žareti rdeče; rdeče natisnjen naslov; pog. ta barva vleče na rdeče / piše se narazen ali skupaj: rdeče pikčasto ali rdečepikčasto blago; rdeče rjav
- rdéči -a -e sam.: ekspr. rdeči so zmagali partizani; komunistična stranka, levičarji; žarg. posodi mi dva rdeča bankovca za sto dinarjev; rdeče se vendar razlikuje od zelenega; pog. dva deci rdečega mi dajte rdečega vina
SSKJ
sámouprávljanje -a s (ȃ-á) samostojno neposredno ali posredno odločanje članov delovne ali kake druge skupnosti pri upravljanju skupnih zadev: uresničevati samoupravljanje; pravica samoupravljanja, do samoupravljanja / socializem temelji na samoupravljanju; socialistično samoupravljanje; samoupravljanje v organizaciji združenega dela, v krajevni skupnosti / delavsko samoupravljanje odločanje članov delovne skupnosti pri upravljanju gospodarske delovne organizacije; družbeno samoupravljanje odločanje članov delovne skupnosti pri upravljanju delovne organizacije; organ samoupravljanja samoupravni organ
// samoupravljanje učencev
♦ jur. družbeni pravobranilec samoupravljanja organ družbene skupnosti, ki skrbi za uresničevanje družbenega varstva samoupravnih pravic delovnih ljudi in družbene lastnine; šol. samoupravljanje s temelji marksizma učni predmet, pri katerem se poučujejo osnove samoupravljanja in marksizma
// samoupravljanje učencev
♦ jur. družbeni pravobranilec samoupravljanja organ družbene skupnosti, ki skrbi za uresničevanje družbenega varstva samoupravnih pravic delovnih ljudi in družbene lastnine; šol. samoupravljanje s temelji marksizma učni predmet, pri katerem se poučujejo osnove samoupravljanja in marksizma
SSKJ
utopízem -zma m (ī)
- 1. miselnost, nazor, ki ne upošteva dejstev, uresničljivih možnosti: pri našem delu nas ne vodi utopizem; boj znanosti proti utopizmu / vdajati se utopizmu / ekspr. ta ideja je navaden utopizem
- 2. knjiž. utopični socializem: postal je privrženec utopizma
SSKJ
znánstven -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na znanost: znanstvena metoda / znanstvena izdaja knjige; znanstvena raziskava, razprava / znanstveni jezik; doktor in drugi znanstveni naslovi / znanstvena ustanova / znanstveni delavec, svetnik / znanstvena natančnost / znanstvena fantastika literarna dela, ki temeljijo na predvidenih izsledkih znanosti
♦ polit. znanstveni socializem revolucionarna teorija, ki sta jo na podlagi znanstvene analize kapitalizma utemeljila Marx in Engels
♦ polit. znanstveni socializem revolucionarna teorija, ki sta jo na podlagi znanstvene analize kapitalizma utemeljila Marx in Engels
- znánstveno prisl.: znanstveno utemeljiti trditev
SSKJ
gíldski -a -o prid. (ȋ) soc., v zvezi gildski socializem protirevolucionarna smer v angleškem sindikalnem delavskem gibanju v začetku 20. stoletja
SSKJ
kapitalízem -zma m (ī) gospodarsko-družbena ureditev, v kateri so proizvajalna sredstva v privatni lasti: kapitalizem nastaja, se spreminja; značilnosti kapitalizma; prehod iz kapitalizma v socializem
♦ polit. državni kapitalizem razvojna stopnja kapitalizma, na kateri država posega v gospodarsko dogajanje; klasični, liberalni ali predmonopolni kapitalizem razvojna stopnja kapitalizma, za katero je značilna neomejena svobodna konkurenca; monopolni kapitalizem razvojna stopnja kapitalizma z združevanjem individualnega kapitala v monopole
♦ polit. državni kapitalizem razvojna stopnja kapitalizma, na kateri država posega v gospodarsko dogajanje; klasični, liberalni ali predmonopolni kapitalizem razvojna stopnja kapitalizma, za katero je značilna neomejena svobodna konkurenca; monopolni kapitalizem razvojna stopnja kapitalizma z združevanjem individualnega kapitala v monopole
SSKJ
komunízem -zma m (ī) brezrazredna gospodarsko-družbena ureditev, ki temelji na podružbljenju proizvajalnih sredstev, odpravi izkoriščanja in delitvi dobrin po potrebah: socializem kot prehodno obdobje med kapitalizmom in komunizmom / izgradnja komunizma
// gibanje za tako ureditev: komunizem se vse bolj širi
// nazor, ideologija, ki si prizadeva za tako ureditev: biti preganjan zaradi komunizma / utemeljitelj znanstvenega komunizma
♦ soc. utopični komunizem; zgod. vojni komunizem prva leta po oktobrski revoluciji strogi politični in gospodarski ukrepi
// gibanje za tako ureditev: komunizem se vse bolj širi
// nazor, ideologija, ki si prizadeva za tako ureditev: biti preganjan zaradi komunizma / utemeljitelj znanstvenega komunizma
♦ soc. utopični komunizem; zgod. vojni komunizem prva leta po oktobrski revoluciji strogi politični in gospodarski ukrepi
SSKJ
SSKJ
prèdmárksovski -a -o prid. (ȅ-ȃ) nanašajoč se na čas pred začetkom Marxovega delovanja: predmarksovski socializem
SSKJ
držávnosocialístičen -čna -o prid. (á-í) nanašajoč se na državni socializem: državnosocialistična proizvodnja
SSKJ
krščánskosocialístičen -čna -o prid. (ȃ-í) nanašajoč se na krščanski socializem: krščanskosocialistična gibanja
Število zadetkov: 42
Dostopnost