Fran > SSKJ

nadgrajèn -êna -o: nadgrajeni prostor so že opremili
♦ vet. nadgrajena žival žival, ki ima zadnji del hrbta višji od sprednjega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. manjša domača žival, ki se goji zlasti zaradi volne: ovca beketa, bleja; pasti, striči ovce; čreda, trop ovc; razbežali so se kakor ovce; krotek kot ovca / merino ovca z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz Španije
   ♦ agr. karakul ovca z rahlo kodrasto, navadno črno dlako, po izvoru iz osrednje Azije; ovca mesnate pasme; vet. metljava ovca; zool. divja ovca zlasti v gorah živeča žival temne ali svetle barve, katere samec ima navadno velike, spiralasto zavite rogove, Ovis
   // ovčja samica: pomolsti ovco; breja ovca; ovca in jagnje
2. 2. ekspr. pohleven, ubogljiv človek: vse življenje je bil ponižna ovca
   ● ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; slabš. garjava ovca kdor zaradi negativnih lastnosti slabo vpliva na okolico; ekspr. pokazal je, da je gospodar, ne pa metljava ovca slaboten, neodločen, zmeden človek; knjiž. bili so kakor ovce brez pastirja zbegani, zmedeni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. domača žival, ki se goji zlasti zaradi mesa in slanine: prašič cvili, kruli; krmiti, rediti, zaklati prašiča; debel, ekspr. masten prašič; debel kot prašič zelo
   // klavni, plemenski prašiči; pomanjkanje prašičev za zakol; kotel za prašiče
   ● šalj. ričet je boljši, če je prašič vanj stopil če se je v njem kuhalo svinjsko meso
   ♦ agr. prašič mastne pasme ki se goji za pridobivanje slanine; prašič mesnate pasme ki se goji za pridobivanje mesa; prašič pitanec; zool. divji prašič v vlažnih gozdovih živeča žival s klinasto glavo in z dolgimi, naprej štrlečimi podočniki, Sus scrofa
   // skopljen samec prašiča: prašič se hitreje debeli kot svinja
2. 2. nizko pohoten, nasilen moški: stari prašič jo je spet nadlegoval / kot psovka daj mir, prašič nemarni
3. 3. nizko umazan človek: ta prašič si ni umil rok

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. z oskrbo, nego živali doseči, da se razvije do gospodarsko, uporabno zaželene razvojne stopnje: vzrediti prašiča, vola; letno vzredi več tisoč piščancev / vzrediti živali z mlekom; vzrediti žival za meso; vzrediti konja za tekmovanje / vzrediti mladiča
   // z oskrbo, nego koga doseči, da se razvije do stopnje, ko se lahko preživlja sam: z velikim trudom vzrediti otroke / vzrediti koga v poštenega človeka
2. 2. z odbiranjem, parjenjem živali doseči, da zrastejo in dobijo ustrezne, zaželene lastnosti: vzrediti krave mlekarice; vzrediti novo pasmo / vzrediti matice

vzrejèn -êna -o: doma vzrejena žival

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. spravljati kaj v delovanje, tek: zaganjati motor / voznik je nekaj minut zaganjal avtobus
2. 2. povzročati, da kaj hitro, sunkovito se premikajoč po vodi, zraku prihaja kam: valovi so zaganjali čoln ob breg; veter jim je zaganjal dež v obraz
   ● redko vojaki so spretno zaganjali sulice metali
3. 3. delati, povzročati, da gre, pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zaganjati krave na pašo
4. 4. knjiž. poganjati, odganjati: rastlina je že začela zaganjati / mirta zaganja novo popje
5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa samostalnik: gledalci so ob njegovih akrobacijah zaganjali krike, smeh; labodi so zaganjali vedno hujši vrišč

zagánjati se 
1. 1. hitro, sunkovito se gibati: pri hoji se zaganja / mlinski kamni so se zaganjali / burja se zaganja
2. 2. navadno s prislovnim določilom s silo, sunki se premikati z enega mesta na drugo: zaganjal se je od skale do skale; žival se je zaganjala po strmini navzgor
3. 3. s predlogom hitro, sunkovito se premikati k čemu: ptič se je zaganjal proti oknu, vendar ga ni dosegel
   // s takim premikom udarjati ob kaj, v kaj: lev se je zaganjal ob mrežo; valovi so se zaganjali v skale; pren., ekspr. veter se jim je zaganjal v obraz
4. 4. s predlogom hitro, sunkovito se premikati h komu z namenom napasti ga: zaganjal se je vanj in ga tepel / bik se je zaganjal v rdečo cunjo; pes se je zaganjal proti tujcu / daj mi to, se je zaganjal vanj

zaganjajóč -a -e: zaganjajoč živino na pašo, si je žvižgal; v breg zaganjajoči se valovi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. južnoameriška domača žival z dolgo volnato dlako: alpako imajo za tovorno žival; volna alpake
   // tanka tkanina iz volne te živali: suknjič iz alpake
2. 2. tekst. cenejša bleščeča tkanina iz bombaža in volne: dva metra alpake; neskl. pril.: alpaka volnena tkanina za plašče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. poginula žival: kam naj zakopljem to crko?
   // onemogla, zanemarjena žival: moj konjiček je proti tvojemu prava crka; krmežljava crka
2. 2. nizko slaboten, šibek, onemogel človek: si pa tudi crka, če tega ne moreš narediti / kot psovka molči, ti crka stara

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. biol. mlada žival ženskega spola pred spolno dozorelostjo: ta žival je še mladica; ima kozo, enoletno mladico; lanska mladica; mladice rac; svinja mladica
   ♦ čeb. čebelja družina ima veliko mladic; rib. vložiti mladice v potok
2. 2. mladika, poganjek: iz štorov poganjajo mladice; obrezati enoletne mladice; leskova mladica / mladice izpodjeda črv mlade rastline

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. kar obsega vse potrebno za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb
   1. a) otroka: dojenček ima skrbno nego / materinska nega
   2. b) bolnika: zbolel je in potrebuje nego / dati bolnika v domačo nego oskrbo
      // zdravniška nega / žival je poginila kljub skrbni negi
2. 2. glagolnik od negovati: nega dojenčka / nega kože, las, ustnic / redna kozmetična nega / nega drevja / nega govornega izraza
   ♦ agr. nega vina dela, opravila, s katerimi se preprečujejo bolezni in pomanjkljivosti vina; med. intenzivna nega nega bolnika s povečanim, nepretrganim medicinskim nadzorom in z najpopolnejšo (možno) obliko zdravljenja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. narediti, da pride kaj
   1. a) z daljšo, širšo stranjo na podlago: položiti knjigo na mizo; položiti ranjenca na nosila / položiti eno škatlo navrh druge
   2. b) na podlago sploh: položiti denar na mizo, žogo na tla / položil je glavo na mah in zaspal; položiti roko na volan dati
      // udrlo se mu je, kamor je položil nogo kamor je stopil
      // ko je položil prst na usta, so vsi umolknili / kot svarilo, grožnja samo prst položi name, pa boš videl
      // narediti, da pride kaj iz pokončnega položaja na tla: puško položi, da ne bo padla / ekspr. nekaj so se prerivali in mimogrede ga je položil vrgel, podrl; žarg., lov.: položil je že marsikaterega zajca ustrelil; položiti žival na dlako ustreliti jo
2. 2. na določen način pritrditi na podlago: položiti linolej, parket, tapete
   // dati kaj na določeno mesto v ustrezen položaj: položiti cevi, kabel / položiti kanalizacijo / položiti mine ob obali
3. 3. dati živini (živinsko) krmo: položiti kravam seno / položiti svinjam
4. 4. nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen ga je položila; pljučnica ga je položila za tri tedne; brezoseb. pozimi me je za dva meseca položilo
5. 5. dati, plačati: položiti kavcijo, odkupnino; položiti predpisani znesek na sodišču
6. 6. knjiž., v zvezi z v narediti, da kaj vsebuje, izraža značilnost, kot jo nakazuje določilo: položiti grožnjo v glas, začudenje v pogled
7. 7. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: ob teh besedah je položil slušalko; položiti orožje vdati se; ded je navadno prvi položil žlico na mizo; ekspr. upamo, da pisatelj ne bo še tako kmalu položil peresa iz rok nehal pisati
   ● ekspr. položiti cesto v pobočje gore speljati jo; vznes. položiti koga k večnemu, zadnjemu počitku pokopati ga; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; publ. položiti izpit narediti, opraviti; ekspr. položiti temeljni kamen za kaj opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo; ekspr. položiti vse karte razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; knjiž. položiti svoje misli na papir napisati jih; ekspr. tudi on bo še moral položiti račun se zagovarjati (zaradi svojih dejanj); položiti roko knjiž. sodišče je položilo roko na knjigo je prepovedalo razširjanje, prodajo te knjige; ekspr. nisem še položil roke nanj nisem ga še udaril; pog. položiti roko nase narediti samomor; položite roko na srce in priznajte bodite odkritosrčni; ekspr. policija je že položila roko na tatove jih je že prijela, ujela; vznes. položiti svoje srce k nogam koga postati čustveno popolnoma vdan komu; publ. položiti temelje čemu opraviti začetna, za nadaljnji potek najvažnejša dela; ekspr. položiti svojo usodo v tuje roke prepustiti drugemu, drugim, da odločajo o njej; pog. on je položil že marsikatero žensko imel spolni odnos z njo; pog. položiti koga čez koleno natepsti ga; vznes. položiti življenje na oltar domovine umreti za domovino; pog. položiti koga na izpitu negativno ga oceniti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; ekspr. položiti komu kaj na srce priporočiti mu kaj, prositi ga za kaj; pog. koliko si ta mesec položil na stran prihranil; ekspr. s tem dejanjem je položil na tehtnico vse tvegal, da izgubi vse; knjiž. položiti pripoved v pero, v usta sodobnemu kronistu narediti, da jo pripoveduje, piše sodobni kronist; katera se omoži, se v križe položi si povzroči težave, skrbi
   ♦ lov. položiti krvni sled narediti sled s krvjo divjadi, domače živali, da se pes uči sledenja

položíti se 
1. 1. ekspr., navadno s prislovnim določilom uleči se: položiti se v mehko posteljo; položil se je po klopi in zaspal / položiti se v naslanjač sesti
   // redko s hrbtom se je položil na steno naslonil
2. 2. nav. 3. os., nar. postati položen: svet se tam spet položi

položívši -a -e zastar.: položivši denar na mizo, je vstal in odšel

položèn -êna -o: čez zaboje položena deska
● ekspr. polje je položeno med goro in reko leži

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. narediti, da postane kaka divja žival domača: lovec je udomačil srno; ta žival se težko udomači / človek je udomačil govedo / ekspr. udomačiti rastlino
2. 2. ekspr. narediti, da se kdo prilagodi novemu okolju: sodelavca so hitro udomačili / udomačiti tujo besedo, navado

udomáčiti se ekspr.  prilagoditi se novemu okolju: spoznal je navade prebivalcev in se hitro udomačil; v mestu se je dobro udomačil
● ekspr. knjige so se udomačile med ljudmi zelo razširile; jih veliko berejo

udomáčen -a -o: udomačeni in divji konji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. z dušenjem usmrtiti: past je zadušila žrtev; manjša žival je zadušila jelena / naduha ga je zadušila; brezoseb., ekspr. odpri okno, sicer me bo zadušilo; pren. čustva so ga skoraj zadušila
2. 2. ekspr. s silo zavreti, preprečiti: zadušiti osvobodilno gibanje, revolucijo, vstajo / kaj v kali zadušiti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti; zadušiti upor v krvi / zadušiti svobodno misel, upanje / plevel je zadušil skoraj vso setev
3. 3. ekspr. zadržati, premagati: zadušiti bolečino, smeh, solze
4. 4. zmanjšati jakost zvoka: ropot je zadušil govorjenje / ekspr. bojazen mu je zadušila glas
5. 5. pogasiti z odvzemom zraka: zadušiti ogenj, požar / zadušiti plamen

zadušíti se zaradi dušenja umreti: rudarji so se v jami zadušili s plinom; nezavestni se lahko zaduši

zadušèn -êna -o: upor je zadušen; zadušena želja; zadušena žival; prisl.: zadušeno krikniti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. navadno velika štirinožna divja žival z močnim zobovjem, ki lovi, pobija druge živali za hrano: zveri so ga napadle, raztrgale; zver rjove, tuli; krotiti zveri; krvoločna zver; pobili so ga kot divjo zver; počuti se kot preganjana zver; slabši je od zveri; pren., ekspr. v vsakem človeku tiči zver
   // ed., star. zverjad: zver se skriva po jazbinah / ima srečo, k njemu zver kar tišči divje živali, divjad
   // ekspr. velika divja žival sploh: zveri si izbirajo kralja / kozlovska zver
2. 2. ekspr., s prilastkom (človeku) nevarna stvar: mesto pustoši ognjena zver / z oslabljenim pomenom: paziti se pred zverjo lakomnosti pred lakomnostjo; zver vojne vojna
3. 3. slabš. surov, okruten človek: to zver bi bilo treba zapreti / nacistične zveri / kot psovka kaj ga tepeš, zver
   ● ekspr. človek je čudna zver čudno bitje; ekspr. on je zver v človeški podobi zelo surov, zloben

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: motor žene črpalko; veter žene jadrnico; voda žene mlinsko kolo; elektrika žene stroj / predica žene kolovrat / ekspr., z oslabljenim pomenom: pridno je gnal koso kosil; ribiči so krepko gnali vesla veslali
   // ekspr. burja žene oblake, valove
   // delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: neusmiljeno je gnal konja; ekspr. gnal je avto proti morju; nepreh. z vso silo je gnal; ekspr. gnala sta se, da se je kadilo za njima / sivi oblaki so se gnali od juga / ekspr. sovražnika smo gnali noč in dan preganjali, zasledovali
2. 2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: gnati živino na pašo, v planino / oče je gnal vola na semenj; gnati kravo k biku / ekspr. videl je, kako so jih gnali na morišče
3. 3. nav. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo zelo aktiven: k tebi ne pridemo delat, ker nas preveč ženeš; celo otroke ženejo k težkemu delu; gnal ga je od jutra do večera
   // delati, povzročati, da pride kdo v določeno stanje: glad žene ljudi v obup; ne vem, kaj jih je gnalo v smrt / radovednost, strast, želja jo je gnala naprej; pojdi, kamor te srce žene / brezoseb. zločinca žene na kraj zločina
4. 4. ekspr. kar naprej govoriti, ponavljati: ženske so gnale svoj očenaš / godci ves čas ženejo isto melodijo / zmeraj žene (eno in) isto
5. 5. delati brste; brsteti: drevje že žene; kal žene / veje na stari češnji ne ženejo več
   // v zvezi z v razvijati se, rasti: ajda žene v cvet; žita ženejo v klas
   ● ekspr. stvar so gnali predaleč pretiravali so; ekspr. ta človek žene vse na nož vse obravnava s prepirom; ekspr. gnati vik in krik zelo se razburjati za kaj; star. sosed je gnal vso stvar na pravdo predal sodišču, tožil; preveč si ženeš k srcu preveč se žalostiš, vznemirjaš
   ♦ agr. drevje žene v les bujno raste, a malo rodi; med. bolnika žene na blato, na vodo prepogosto si mora izpraznjevati črevesje, mehur

gnáti se ekspr.  
1. 1. izredno si prizadevati za kaj: gnal se je brez oddiha, da bi preživel družino; gnati se z delom, učenjem; preveč se ženeš; za doto se ne bom gnal
2. 2. s težavo hoditi, se premikati: drug drugega sta podpirala in se gnala proti domu; utrujeno so se gnali naprej

ženóč -a -e: mimo so hodili kmetje, ženoč živino na semenj

gnán -a -o: sneg, gnan od burje; žival, gnana od nagona samoohranitve
♦ teh. gnano kolo kolo, ki ga kdo ali kaj žene; mehanično, ročno, strojno gnana naprava

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. beseda, več besed, ki se uporabljajo za razlikovanje, določevanje
   1. a) posameznega človeka: določiti, izbrati otroku ime; s tresočo se roko je napisal ime; lepo, smešno ime; predstavil se je s tem imenom; seznam imen / ni hotel povedati imena; ni se mogel spomniti njenega imena; knjiž. ne vem mu imena / moje ime je Jože imenujem se Jože; kako ti je ime; ime ima po očetu; ne poznam nikogar, ki bi imel to ime / dati komu ime; dobil je novo ime / ekspr. prijelo se ga je ime Jirs začeli so ga imenovati; rekli so mu
      // v prijavi je moral navesti svoje ime ime in priimek; knjiž. vse bančne vloge se glasijo na njegovo ime; podpisal se je s celim imenom z imenom in priimkom
      // poklical ga je po imenu, z imenom / živi pod drugim imenom; izmišljeno ime psevdonim; potoval je pod lažnim, tujim imenom; partizansko ime ki ga je dobil, imel v partizanih
      // živalim je dajal človeška imena / povedati priimek in ime
   2. b) posameznega iz iste vrste: pes je še brez imena; poznal je vsa rastlinska imena; navedel je ime rojstnega kraja; ime podjetja; ime ulice / knjiž. tej rudnini ne vem imena; šola, ulica je dobila ime po njem; tudi reka ima to ime / star. vas, Vrh po imenu vas, ki se imenuje Vrh
      // žival sliši samo na določeno ime / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; hišno ime ime hiše, domačije, ki ga uporablja bližnja okolica
   3. c) izdelkov: številke in imena obrazcev / avtomobile so dali v prodajo pod različnimi imeni / spremeniti ime programa naslov
      // zaščiteno ime proizvoda
2. 2. ekspr. ugled, priznanje: ima bogastvo in ime; pridobil, ustvaril si je ime; zaslužil si je takšno ime / bil je literat brez imena; trgovina z imenom znana kot zelo dobra
3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom oseba, kot jo določa prilastek: pozabljena so bila vsa literarna imena tega obdobja; vodilno ime sodobne glasbe / to je že priznano ime / posestvo je prepisal na sinovo ime posestvo je prepustil sinu
   // njegovo ime je spoštovanja vredno je spoštovanja vreden; to ime je danes že pozabljeno / tvoje ime sem že bral o tebi, tvojem delu sem že bral
4. 4. v prislovni rabi, v zvezi v imenu izraža posrednost glagolskega dejanja: pozdravite ga tudi v mojem imenu; to lahko zahtevate samo v svojem imenu; v imenu kolektiva je izročil darilo / govoriti v imenu ljudstva / vse to je delal v imenu pravice
5. 5. v zvezi dobro ime med ljudmi znano, ustaljeno pozitivno mnenje o kom: jemal mu je ugled in dobro ime; kljub vsemu si je znal ohraniti dobro ime; spravil ga je ob dobro ime
   ● ekspr. dal mu je samo toliko, da je bilo (za) ime zelo malo; ekspr. kdo je to rekel? Ime ni važno nočem povedati, kdo je to rekel, ker je važnejše govoriti o sporni stvari, zadevi; ekspr. od gradu je ostalo samo še ime grad je popolnoma porušen, uničen; ekspr. njegovo ime je zaslovelo daleč naokoli postal je slaven; knjiž., ekspr. grozota, ki ji ni imena izraža zelo visoko stopnjo; po imenu ekspr. nadzornik je samo še po imenu njegova dejavnost se ne čuti več; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; ekspr. še po imenu mu ni podoben sploh mu ni podoben; star. za božje ime, ubogaj izraža veliko prošnjo, rotenje; ekspr. imenovati stvari s pravim imenom opisovati stvari, dejstva tako, kot so v resnici, brez olepšavanja; knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik; ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd
   ♦ lingv. lastno ime; ledinsko ime ime njive, travnika, gozda; ljubkovalno ime; občno ime ime vrste, skupine predmetov; osebno ime lastno ime človeka; snovno ime

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. majhna gozdna žival s kratkimi nogami in z bodicami po zgornjem delu telesa: jež piha, teka, se zvije v klobčič
   ● redko ostriči si lase na ježa zelo na kratko, tako da stojijo pokonci; ostriči se na krtačo
   // torta v obliki ježa: nabosti ježa z mandeljni
2. 2. navadno v zvezi morski jež majhna morska žival z bodicami, podobna kepi; morski ježek: odstraniti morske ježe s kopališča
3. 3. grad. težek valj s stožčastimi izboklinami za tlačenje zemlje: utrjevati napeljane plasti z ježi
   ♦ voj. štirikraka ovira iz betona ali železa, ki se uporablja proti oklopnim vozilom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. afriško-azijska jezdna in tovorna žival z eno ali dvema grbama: beduini s kamelami / dolga karavana kamel
2. 2. etn. šema, ki predstavlja dvonogo ali četveronogo žival: pustna kamela

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. človek, ki jé človeško meso, ljudožerec: lovci na glave in kanibali
2. 2. zool. žival, ki jé pripadnike svoje vrste: pajki kanibali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. pojav, da človek jé človeško meso, ljudožerstvo: kanibalizem primitivnih plemen; mistični izvor kanibalizma
2. 2. zool. pojav, da žival jé pripadnike svoje vrste: kanibalizem pri ribah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.