slíšati -im nedov. in dov. (í ȋ) 1. s sluhom zaznavati: govôri glasneje, da bomo slišali;
nekaj trenutkov je bilo slišati samo dež;
slišala je korake pred hišo;
iz vasi je bilo slišati lajanje psa;
ali ne slišiš, da zvoni;
niso slišali, kdaj je odprla vrata;
njenih besed ni razločno slišal;
zaradi glasnega smeha niso slišali zvonca;
iz sosednje sobe se je slišalo petje / slišali smo morje, kako tiho pljuska / naredil se je, kot da ni slišal; pren., ekspr. slišim peti praznino, tišino // nepreh. biti sposoben dojemati zvoke, glasove: na levo uho ne sliši; kljub starosti še dobro sliši; po poškodbi popolnoma nič ne sliši; vedno slabše sliši 2. seznaniti se s čim s poslušanjem: hotel je slišati še bratovo mnenje;
ne morem razpravljati o tem, ker prvega predavanja nisem slišal;
slišati je bilo pritrjevanje;
vsak rad sliši dobre stvari o sebi / ekspr. to sem slišal na lastna ušesa / tega pevca še nisem slišal njegovega petja; publ. slišimo se spet jutri ob isti uri ta radijska oddaja bo spet na sporedu jutri ob isti uri / ekspr. to se lepo sliši, res pa najbrž ni // izvedeti kaj iz pripovedovanja ljudi: slišal sem praviti, kako je strog; ali ste že slišali novico; o novem učitelju so slišali samo dobre stvari; slišali smo, da so te smuči dobre; to sem že v šoli slišal / iron. lepe stvari sem slišal o tebi / ekspr. kdo je že kaj takega slišal / pog. o tem se v zadnjem času dosti sliši govori / kot slišim, vam je tudi to že znano 3. v medmetni rabi izražaa) opozorilo na to, kar se oglasi, zasliši: slišiš, kako dežuje;
slišite, letalo b) omiljen ukaz, željo, spodbujanje: slišiš, kaj ti pravim;
res pridi, slišiš;
skoči, slišiš, ne boj se c) podkrepitev trditve: to je naše dvorišče, slišiš, naše;
vse je v redu, slišita, lepo je bilo č) nejevoljo, nezadovoljstvo: ga slišiš, kako vse besede nalašč narobe razume d) prošnjo za razumevanje, upoštevanje: slišiš, kako naj se ne jezim nate;
slišite, kolegica, tako ne gre
● pog. pazi, da te kdo ne sliši ne bi bilo dobro, da bi kdo izvedel, kaj si rekel; zastar. posestvo sliši najstarejšemu sinu mu pripada, bo (je) njegovo; ekspr. o tem noče nič slišati o tej stvari se noče pogovarjati; tega ne dopusti, ne dovoli; ekspr. o zdravniku ni hotel nič slišati ni se hotel zdraviti; ekspr. še slišati ni mogel o meni zelo sem mu bil zoprn; ekspr. zelo smo jih slišali ošteli so nas; pog. mene sploh ne sliši več ne uboga; ekspr. kaj še hočeš, saj si slišal očeta saj veš, kakšno mnenje ima oče o tem; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni; ekspr. vse vidi in vse sliši vse opazi, za vse se zanima; zastar. nesi košaro v klet, saj veš, da sliši tja spada; pog. a prav slišim izraža začudenje; kar je rekel, je bilo slišati prijazno je bilo prijazno; je bilo navidezno prijaznoslišèč -éča -e:
umaknil se je, slišeč korake; razlike v razvoju govora gluhih in slišečih otrok; sam. gluhi opažajo stvari, ki so za slišeče popolnoma samoumevne
slíšan -a -o:
pogosto slišan očitek; nerodno mu je bilo, da je bil njegov samogovor slišan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
Dostopnost