Fran > SSKJ

1. 1. z vodo ali drugo tekočino na hitro očistiti brez drgnjenja: poplakniti posodo / hlev enkrat na dan poplaknejo z vodnim curkom
2. 2. z vodo ali drugo tekočino odstraniti zlasti umazanijo: poplakniti smeti in prah
   ● ekspr. jezo, žalost je poplaknil z vinom popil je nekaj vina in zmanjšal, odpravil jezo, žalost; ekspr. poplakniti mastno kosilo z vinom po kosilu popiti še nekaj vina; ekspr. poplakniti si (suho) grlo kaj popiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. nakratko navesti, podati glavne, bistvene misli sporočila, zlasti napisanega: povzeti vsebino članka; povzeti zgodbo / povzeti glavne misli referata; z nekaj besedami je povzel, kar je bilo o problemu povedanega
2. 2. začeti, navadno za kom
   1. a) peti: fant je zapel, drugi so povzeli; povzeti melodijo, pesem; povzeti v zboru; ekspr. vsa dvorana je povzela za njim
   2. b) govoriti: za predsednikom je povzel tajnik; kaj praviš, je povzel / povzeti besedo za kom / povzeti glas oglasiti se, spregovoriti; poveljnik je zaklical hura in četa je povzela vzklik za njim vzkliknila
3. 3. knjiž. sprejeti, vzeti: scenarist je povzel avtorjevo besedilo; motiv za strop je povzel po neki grafični predlogi
   // v zvezi z iz ugotoviti, spoznati: iz pogovora je povzel, da je vdova; iz tega se lahko povzame, da je tudi sam kriv
   ● star. povzel je hišo in hlev fotografiral; zastar. povzemimo za primer učiteljevo delo vzemimo; knjiž. obleko je morala v pasu povzeti zožiti

povzét -a -o: povzet referat; povzeta beseda, misel; nakratko povzeta zgodba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. preveč poln: prepoln sod; prepolna posoda / avtobus je prepoln, da bi lahko še kdo vstopil; prepolno skladišče / prepoln hlev; gostilna je ob nedeljah prepolna, zato ne grem tja / ekspr. plaže so prepolne ljudi na njih je preveč ljudi
   // ekspr. njegovo srce je prepolno sreče, da bi lahko trezno razmišljal / ekspr. ima nekoliko prepoln obraz
2. 2. ekspr., z rodilnikom zelo poln: poletno nebo je prepolno zvezd / biti prepoln volje do dela; njegovo delo je prepolno ljubezni do domovine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. z namestitvijo povezovalne naprave povezati s čim: priklopiti lokomotivo; k tovornemu vlaku so priklopili oba potniška vagona
2. 2. povezati z omrežjem; priključiti: priklopiti plinski štedilnik; strokovnjak mu je priklopil televizijski sprejemnik / priklopiti motor vklopiti, vključiti
   // narediti, da je kaj povezano s čim: priklopiti tovarno na plinovod in toplovod
   // začeti dovajati: ko so plačali pristojbino, so jim priklopili električni tok
3. 3. publ. priključiti, pripojiti: botaničnemu vrtu bodo priklopili še sadno drevesnico; mestu so priklopili nekaj predmestij / hiši je novi lastnik priklopil hlev prizidal; tekstu je priklopila slovar narečnih besed dodala

priklopíti se in priklópiti se zastar.  priključiti se, pridružiti se: popoldne se jim je priklopilo še nekaj izletnikov / priklopil se je njihovemu mnenju

priklópljen -a -o: prikolica je že priklopljena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. a) sneg: danes še niso skidali / skidati sneg s pločnika
2. b) gnoj, blato: skidati živini / skidati gnoj / skidati hlev počistiti, očistiti ga

skídan -a -o: gnoj je skidan; skidana pot

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. premikati z višjega mesta, položaja na nižjega: spuščati in dvigati ročico pri stroju; kladivo se mehanično spušča / spuščati rolete, zastor; na ladji spuščajo sidro / spuščati navzdol
   // delati, da pride kaj z višjega mesta, položaja na nižjega: ženske so druga za drugo spuščale otroke na tla; žerjav spušča zaboje na ladjo
   // delati, da pride kaj na določeno (nižje) mesto sploh: letala so spuščala bombe; spuščati krsto v grob; jamar se spušča v jamo; seno se po jašku spušča v hlev
2. 2. delati, da kaj kam pride: spuščati žitne snope v mlatilnico; spuščati mrzel zrak v sobo / spuščati električni tok skozi napeljavo
   // delati, da se kaj začne premikati po čem: spuščati hlode po drči / otroci spuščajo milne mehurčke; spuščati zmaja
3. 3. delati, da kdo lahko kam pride, gre: spuščati ljudi v dvorano; ne spuščaj neznancev v hišo; spuščati koga mimo, naprej / spuščati tekmovalce na progo
   ● žarg. vso to banalnost spušča v svoje pesmi v svojih pesmih opisuje banalne, vsakdanje stvari; evfem. lahkoživka je in spušča fante k sebi ima z njimi spolne odnose; ekspr. spuščati mostove, proge v zrak razstreljevati jih
   ♦ vet. spuščati samca (k samici) peljati samico k samcu zaradi oploditve

spúščati se 
1. 1. premikati se z višjega mesta, položaja na nižjega: drug za drugim so se spuščali na tla / spuščati se po stopnicah v klet
   // premikati se navzdol: dim se je spuščal k tlom; letalo se spušča; prsi so se ji dvigale in spuščale / s težavo se je spuščal po melišču / alpinisti so se spuščali po petsto metrov na dan
   // premikajoč se po zraku prihajati na določeno (nižje) mesto: vrane se spuščajo na travnik / helikopterji so se drug za drugim spuščali na ravnico so pristajali na ravnici
2. 2. biti čedalje nižji v določeni smeri: cesta se začne spuščati v ostrih zavojih / proga se neopazno spušča / voda se v brzicah spušča v dolino teče; steza se spušča po obronku gozda poteka
   // razprostirati se, biti kje, navadno nižje od okolice: gozd se spušča v dolino; sadovnjak se spušča do hiše; pobočje se strmo spušča je strmo
3. 3. pojavljati se, nastopati na površini: na dolino se spušča megla / knjiž. večerne sence se že spuščajo
   // knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: mrak se spušča; na zemljo se spušča noč noči se
4. 4. ekspr., v zvezi z v delati, da je osebek deležen zlasti določenega stanja: spuščati se v nevarnost / spuščati se v ljubezenske avanture
   // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa samostalnik: spuščati se v beg, tek; spuščati se v boj s sovražnikom / rad se spušča v pogovor se pogovarja
   // spuščati se v politiko
   ● knjiž. sonce se že spušča že zahaja; spuščati se v podrobnosti navajati podrobnosti; ekspr. v ta problem se ne spuščaj ne ukvarjaj se z njim

spuščáje: spuščaje se po hribu navzdol

spuščajóč -a -e: spuščajoč tovor po vrvi; spuščajoč se po snežišču, je padel; strmo se spuščajoče pobočje; prim. izpuščati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. samica prašiča: svinja je povrgla sedem prašičkov; zaklati svinjo; kruljenje svinje; pijan kot svinja zelo
   // doječa, plemenska svinja
   // nav. mn. prašič: dati jesti svinjam; hlev za svinje
2. 2. nizko umazan človek: kakšna svinja si, umij se
3. 3. nizko ničvreden, malovreden človek: ta človek je čisto navadna, prava svinja / kot psovka svinja pijana
   ● bibl. metati bisere svinjam dajati, dati komu duhovno ali materialno dobrino, ki je ne zna ceniti; s knjigo dela kot svinja z mehom grdo, malomarno; vulg. poda se mu kot svinji sedlo nič se mu ne poda
   ♦ agr. pitovna svinja; etn. svinjo zbijati otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; metal. svinja sprimek kovine in žlindre na steni metalurške peči; vet. prasna svinja ki doji; zool. svinje parkljarji s ščetinasto kožo in gobcem, podaljšanim v rilec, Suidae; divja svinja divji prašič

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. nanašajoč se na svinje: svinjski rilec; svinjska glava, koža; svinjsko meso / svinjska mast; svinjsko usnje / svinjski paprikaš; svinjska pečenka, rižota; prekajena svinjska rebrca / svinjski hlev; svinjski pastir; svinjska krma
2. 2. slabš. umazan: kako svinjske roke imaš / pri tako svinjskem delu mora imeti haljo
   // nespodoben, opolzek: poslušati svinjske šale; svinjsko govorjenje
3. 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: pritisnil je svinjski mraz; svinjska vročina
   ● ekspr. do njega je svinjski hudoben, zloben; ekspr. danes smo imeli svinjski dan naporen, težek; ekspr. imeti svinjsko srečo glede na neprijetne, neugodne okoliščine zelo veliko, nepričakovano; ekspr. že ves mesec je svinjsko vreme slabo, neugodno
   ♦ agr. svinjska kuhinja manjši prostor ob svinjaku, v katerem se pripravlja hrana za prašiče; bot. svinjska dušica strupena rastlina z velikimi lijakastimi cveti; navadni kristavec; svinjska reja lucerni podobna rastlina z rumenimi cveti v socvetju in ukrivljenimi stroki; srpasta meteljka; teh. svinjska noga drog za privzdigovanje, premikanje težkih bremen; vet. svinjska kuga prašičja kuga

svínjsko prisl.: svinjsko se napiti; kovček je svinjsko težek; hiša je stala svinjsko veliko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. imenovati števila po vrsti: otrok že zna šteti; šteti od ena do sto; šteti na prste
2. 2. ugotavljati število česa: šteti drevesa na vrtu; volilna komisija je štela glasove; šteti hiše ob cesti; štel je, koliko dni je še do novega leta; odzdaj se bo vse blago štelo, da ne bo goljufije preštevalo; trikrat so se šteli, če so vsi / vojna leta se mu za pokojnino štejejo dvojno / šteti denar
3. 3. s števnikom ali z izrazom količine izraža, da so pri osebku sestavine, deli v takem številu, kot ga nakazuje števnik ali izraz količine: garnitura šteje več elementov; njegova knjižnica je štela več tisoč knjig; mesto šteje sto tisoč prebivalcev; odbor šteje petnajst ljudi
4. 4. upoštevati pri štetju, številu česa: ali mene ne boste šteli zraven; če ne štejem tebe, nas bo devet
   // upoštevati, obravnavati v kaki celoti: pri ceni šteti zraven tudi delo in prevoz / ta opravila štejemo v redno zaposlitev; vsak tek posebej se šteje v končni vrstni red
5. 5. z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrščati: marsikdo bi se rad štel k umetnikom; šteti koga med slavne osebnosti; štel se je med njegove prijatelje / kite štejemo k sesalcem / z oslabljenim pomenom: štejejo ga k dobrim delavcem je dober delavec; star. srečnega se štejem, da sem vas spoznal srečen sem
   // knjiž. spadati, soditi: k domačiji šteje tudi hlev; ljubezenski prizori štejejo med priljubljene pisateljeve motive; določiti, kaj šteje v redno delo; ta država šteje v skupino gospodarsko nerazvitih
6. 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka; imeti: tako ravnanje štejem za napačno, žaljivo; štel jo je za zelo srečno; to mestno zemljišče se šteje za urejeno / sestri sta svojega brata šteli za nasprotnika; ne šteje ga več za sina; štel se je za Slovenca; to dejanje se je štelo za upor
   ● ekspr. šteje samo dokaz, drugo ne upošteva se; ekspr. njegovi romani (nekaj) štejejo so pomembni, dobri; v takih razmerah noben predpis več ne šteje ne velja; ekspr. že štejem dneve do počitnic nestrpno čakam počitnice; ekspr. gospodar ji je štel grižljaje pazil, da ne bi veliko pojedla; ekspr. šteti komu kosti zelo ga pretepati, tepsti; knjiž. dekle šteje dvajset let je staro; šteti komu kaj v dobro, v zlo, za slabo upoštevati, da je kdo kaj dobrega, zlega, slabega naredil; šteli so, da smo si v sorodu imeli so nas za sorodnike; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno; ekspr. tako je suha, da bi ji lahko rebra štel zelo

štéti se nar.  biti domišljav, prevzeten: sosed se šteje; kaj se boš štela, saj nisi nič posebnega

štéti si z oslabljenim pomenom, v zvezi z v  izraža priznanje velike vrednosti ali veljave: v čast si štejem, da ste prišli; v posebno prijetno dolžnost si štejem, da vas lahko pozdravim med nami; štejem si v srečo, da sem te našla / tega si ne moreš šteti v (veliko) zaslugo

štét -a -o: šteti dnevi so že minili; štet je med najboljše delavce
● ekspr. dnevi so mu šteti kmalu bo umrl; sam.: opozarjati na značilnosti štetega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. narediti, da pride kaj v določen red: urediti gradivo, znamke; urediti glede na vrednost; urediti po abecedi, velikosti / urediti arhiv
   ♦ mat. urediti enačbo narediti, da si sledijo členi enačbe po določenem redu
   // v zvezi z v narediti, da pride kaj v določen red tako, da nastane, kar izraža dopolnilo: urediti besede v stavke, pesmi v zbirko / urediti ljudi v vrste; urediti se v kolone / urediti cvetje v šopek
2. 2. narediti, da pride kaj v stanje
   1. a) ki ustreza lepotnim, higienskim zahtevam, željam: urediti grobove; urediti zanemarjen park; urediti si lase, obleko; zgodaj je vstal, se uredil in odšel; elegantno se urediti / urediti sobo po lastnem okusu
   2. b) ki ustreza zahtevam glede na uporabo, potrebe: urediti zemljišče za gradnjo / urediti hudournik, da ne poplavlja / urediti dotekanje in odtekanje vode
   3. c) ki ustreza potrebam, predpisom: urediti uradne knjige, sezname
3. 3. narediti, da nastane, kar izraža dopolnilo: v naši ulici so uredili novo trgovino; urediti si stanovanje na podstrešju / urediti nekdanji hlev v delavnico preurediti
4. 4. narediti, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev: urediti poročilo, spis / urediti knjigo, revijo, zbornik / jezikovno, tehnično urediti
5. 5. narediti, da pride kaj v stanje, skladno s pravili, zahtevami: urediti gospodarstvo, družbene razmere / urediti medsebojne odnose
   // z določitvijo pravil narediti, da pride kaj v določen red: urediti koledar; urediti pisavo, pravopis
6. 6. narediti, da kaj poteka v skladu z določenimi pravili: urediti dostavo pošte, redno plačevanje stanarine / urediti s predpisom, z zakonom
7. 7. ekspr. narediti, da postane kaj ločeno, jasno, sledeče si po določenem redu: urediti svoja čustva, misli; vtisov s potovanja si še nisem uredil
8. 8. narediti, da pride kaj v stanje, kot se želi, mora biti: stvar, zadevo je treba urediti; urediti vse glede prenočišča, v zvezi s potovanjem / urediti medsebojne obveznosti, ekspr. račune; urediti spor, vprašanje rešiti, odpraviti
   // glede plačila uredi z blagajnikom; koliko sem dolžen? Bova že uredila bova že poravnala, boš že plačal
   // urediti formalnosti opraviti
   // narediti, kar je potrebno, da se lahko uresniči, kar izraža dopolnilo: uredi, da se bova lahko mirno pogovorila / urediti vse za beg, poroko

uredíti se priti v stanje, skladno s pravili, zahtevami: razmere v državi, gospodarstvu so se uredile / njihovi medsebojni odnosi so se uredili
// priti v stanje, kot se želi, mora biti: zadeva se je uredila / nesoglasja so se uredila; vprašanje njegove pokojnine se še ni uredilo
● vreme se je uredilo izboljšalo in ustalilo; ekspr. rad bi se uredil, pa ga razganja sla po življenju rad bi zaživel v skladu z družbenimi, moralnimi pravili; knjiž. v stari hiši sta se kar udobno uredila namestila

urejèn -êna -o 
1. 1. deležnik od urediti: lepo urejen park; živeti v skromnih, a urejenih razmerah; ne skrbi, stvar je urejena; abecedno, časovno urejen; urbanistično urejen kraj
   ● vojaščino imam urejeno v zvezi z njo nimam obveznosti
   ♦ mat. urejena množica
2. 2. ki se drži določenega reda, pravil: urejen človek; idejno, moralno urejen; prisl.: urejeno izgledati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. oskrbovati, skrbeti za: vardevati konje, živino / odšel je v hlev vardevat / vardevati ovce po travnikih pasti
   // vardevati bolnika streči, negovati
   // vardevati ogenj na ognjišču
2. 2. paziti, varovati: vardevati otroka / v hiši je mrlič in sosedje ga vardevajo bedijo pri njem

vardévan -a -o: lepo vardevana živina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. iti pred kom ali s kom z namenom, da pride na določeno mesto: strežniki vodijo bolnike na preglede; voditi goste v hotelske sobe; voditi kaznjence na zaslišanje; učitelj je otroke previdno vodil proti vrhu / voditi živino na pašo, v hlev goniti
   // iti s kom z namenom, da se mu kaj pokaže, razkaže: voditi obiskovalce po razstavi; voditi turiste po mestu
2. 2. držeč koga delati, da se giblje v določeni smeri: voditi slepega človeka / voditi koga za roko, pod roko / voditi konja za uzdo
   // držeč koga delati, da pride na določeno mesto: voditi koga čez trg; voditi otroka na drugo stran ceste / bolnika pogosto vodijo na sprehod
3. 3. delati, povzročati, da kdo kam pride: otroci so pogosto vodili domov svoje prijatelje / ekspr.: radovednost ga je vodila k njim iz radovednosti je prihajal; poštarja vodi služba v vse hiše poštar ima tako službo, da prihaja v vse hiše
   // otroka ne vodijo več v vrtec nimajo ga več v vrtcu
4. 4. iti v premikajoči se skupini pred drugimi: sprevod je vodil zastavonoša / kolono je vodil gasilski avtomobil
5. 5. delati, da se kaj premika, giblje v določeno smer, ima določen položaj: kapitan je sam vodil ladjo; voditi čoln mimo čeri; voditi raketo z zemlje / dobro voditi koso, žago; spretno voditi smuči / z magnetom voditi opilke
   // delati, da kaj deluje, poteka na določen način: voditi napravo; daljinsko voditi / voditi proizvodnjo z računalnikom; strokovno voditi delo
6. 6. biti na najvišjem mestu pri usmerjanju dejavnosti
   1. a) kake skupine, skupnosti, organizacije: voditi stranko; umetniško voditi zbor / voditi državo / delegacijo vodi znan politik / samec vodi čredo
   2. b) kake delovne enote: voditi podjetje, šolo, tovarno / voditi prodajni oddelek
      // biti na najvišjem mestu pri odločanju o poteku česa: predsednik vodi delo, priprave / sodnik vodi preiskavo / žena vodi gospodinjstvo / voditi sejo, tečaj / voditi televizijsko oddajo / voditi izlet
7. 7. z zgledom, nasveti delati, povzročati, da kdo ravna na določen način: voditi mladino; voditi otroke tako, da se razvijejo njihove sposobnosti; duhovno, moralno voditi
8. 8. delati, da kdo ravna v skladu z določenim ciljem: vodila ga je skrb za otroka
9. 9. biti v določenem prostoru in imeti določeno smer: cesta vodi mimo šole; steza vodi na hrib, po slemenu; stopnice vodijo navzdol / vrata vodijo v spalnico / čez reko vodi most je; pot nas je vodila mimo starega gradu šli smo
   // omogočati, da kdo
   1. a) kam pride: cesta vodi do hribovskih kmetij; pren., ekspr. pot, ki vodi v lepše življenje
   2. b) kaj spozna, se s čim seznani: pisec vodi bralca skozi zgodovino teh krajev / sledovi vodijo daleč nazaj
10. 10. s prislovnim določilom delati, povzročati, da se doseže to, kar izraža določilo: vztrajno delo vodi do uspeha; pravičen boj vodi k zmagi
    // delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo: žalitve vodijo v prepir / tako gospodarjenje vodi v propad
11. 11. opravljati kako dejavnost, s katero se spremljajo določeni dogodki, spreminjanje stanja: voditi evidenco o prebivalstvu / voditi poslovne knjige
12. 12. publ. teči, voziti pred drugimi tekmovalci: vodi mlajši kolesar; tekač je nekaj časa vodil, potem ga je nekdo prehitel
    // biti glede na rezultat, točke pred drugimi tekmovalci: naši skakalci vodijo; vodi Francija pred Sovjetsko zvezo; voditi z dvema točkama
    // biti glede na kaj sploh pred drugimi: vodi kandidat nasprotne stranke / voditi z večino glasov
13. 13. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: voditi s kom pogajanja; pisec je že vodil podobno polemiko sodeloval v njej; voditi zapisnik pisati
    ● pisar. ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov ne upoštevajo jih dovolj; ekspr. voditi koga za nos varati ga; publ. v modi vodita Francija in Italija sta najpomembnejši, najboljši; ekspr. tako ravnanje, to nikamor ne vodi izraža odklonilen odnos; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. vse poti vodijo v Rim isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine
    ♦ aer. kontrola letenja vodi letalo daje z zemlje pilotu navodila za krmarjenje; alp. voditi navezo; gled. voditi lutko premikati jo in s tem ustvarjati videz, da je živa; kor. pri plesu vodi moški določa držo in ritem ter usmerja korake, obrate; rad. voditi oddajo neposredno sodelovati pri realizaciji radijske, televizijske oddaje; skrbeti, da oddaja poteka po določenem načrtu; najavljati in komentirati program na prireditvi; šport. voditi žogo premikati jo v določeni smeri z metanjem ob tla ali rahlimi sunki z nogami

vodèč -éča -e 
1. 1. deležnik od voditi: vstopila je, vodeč za roko otroka; steza, vodeča strmo navzgor
2. 2. vodilen: vodeči arhitekt tistega časa / dohiteti vodečega tekača / vodeča politična vloga

vóden -a -o: netočno vodene knjige; strokovno vodeno delo
♦ voj. vodeni izstrelek izstrelek, ki se z elektronskimi napravami usmerja proti cilju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. s čim nepravim, navideznim spraviti koga na kaj nepravega, nezaželenega: zavesti zasledovalce na napačno sled / ekspr. zavesti koga na slaba pota
   // s svojim govorjenjem, ravnanjem narediti, povzročiti
   1. a) da pride kdo v kako nepravo, nezaželeno stanje: nehote zavesti koga v zmoto / zavesti prijatelja v neodločnost / odgovor ga je zavedel v dvome
   2. b) da kdo naredi kaj nesprejemljivega, nezaželenega: zavesti koga v prestopek; zavesti koga, da krivo priča / zavesti koga h kraji, k pitju
2. 2. s svojim govorjenjem, ravnanjem pridobiti koga, zlasti neizkušenega, za moralno nesprejemljivo, nedovoljeno spolno občevanje: zavesti prijateljevo dekle; zavesti mladoletnico
3. 3. s čim nepravim, navideznim narediti, povzročiti, da kdo napačno, neustrezno misli: zavesti javnost, poslušalce; zavesti koga z obljubami, nepopolnimi podatki
4. 4. nav. 3. os. z določenimi lastnostmi vplivati na koga, da naredi kaj nenameravanega, navadno neprimernega: nizka cena ga je zavedla, da je avtomobil kljub pomislekom kupil; prestopnika je zavedla pijača, priložnost
   ● žarg., adm. zavesti dopis vpisati, evidentirati; redko zavesti konja v hlev odvesti, zapeljati; zastar. zavesti podjetje ustanoviti; redko pot nas je zavedla do razvalin po poti smo prišli; knjiž. predaleč bi nas zavedlo, če bi obravnavali vse podrobnosti preveč časa, prostora bi porabili; star. previdno zavede pogovor drugam spelje

zavedèn -êna -o: zavedeni bralci, kupci; zavedeno dekle

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. kolarska delavnica: kolarnico je imel v zadnjem delu hiše
2. 2. nar. kolnica: postavil je nov hlev in kolarnico; zapelji voz v kolarnico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. oknu podobna odprtina, navadno manjša: hlev je imel line namesto oken; veter piha skozi line; pri zamreženi lini se je pokazal obraz / slepe line; stolpne line; strelna lina odprtina v obrambnem zidu, steni, skozi katero se strelja; strešna lina; line v zvoniku
2. 2. nav. mn., zastar. okno: odpreti line
   ● pesn. zvon je zabučal iz visokih lin iz zvonika; zastar. kupiti vozni listek pri lini okencu
   ♦ anat. del organa, kjer vstopajo in izstopajo žile, živci; hilus

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. viseti in se valujoče gibati: hlače mu mahedrajo; veter je prenehal in jadro mahedra; slon je mirno stal, le dolga ušesa so mu mahedrala; vrvi mahedrajo sem in tja; ekspr. obleka mu kar mahedra na suhem telesu
2. 2. delati, povzročati, da se kaj valujoče giblje: svinja mahedra z ušesi / ekspr. z robcem mu mahedra maha
3. 3. ekspr. nerodno, okorno hoditi, navadno v preveliki obleki: okrevajoči bolnik že mahedra po sobi; videl ga je, kako mahedra v hlev / v spalni srajci je mahedrala k vratom
   ● ekspr. kam pa mahedraš greš

mahedráje: mahedraje z vsem telesom je prišel

mahedrajóč -a -e: mahedrajoče hlače; ohlapno mahedrajoč trebuh

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. izraža položaj ali smer, ki je drugačna kot normalna: obrniti kažipote narobe; obuti nogavico narobe / obračati kolo na desno in narobe; narobe obrnjen portret s hrbtno stranjo spredaj; z glavo navzdol; blago se lika in šiva narobe na narobni strani; sedel je na stol narobe tako, da je bil obrnjen proti naslonjalu; vrteti film narobe nazaj
   ♦ bot. narobe srčasti list srčasti list, zožen ob peclju
2. 2. izraža, da dejanje ali stanje ni v skladu z določenim pravilom, normo, ant. prav: narobe se lotiti stvari; narobe narediti, odgovoriti; ravnali bi zelo narobe, če bi vztrajali; ekspr. učijo te ravno narobe, kakor je prav / narobe si razumel moje pojasnilo / ekspr., v povedni rabi: račun je narobe; to je narobe, da ga nisi pozdravil; z nikalnico ne bi bilo narobe, če bi ga poklicali izraža primernost, koristnost česa
   ● ekspr. če ga ni pravi čas domov, je že narobe so doma v skrbeh; so nejevoljni; ekspr. ni se pripeljal, morda je kaj narobe je bolan; ima težave; pog. med sosedi je marsikaj narobe je v marsičem nesoglasje; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške; ekspr. tam je vse narobe godijo se neprijetne, težke reči; star. pa dajte tisti denar, če vam ni narobe če morete; če se strinjate; ekspr. z njim je nekaj narobe ni popolnoma zdrav; nima urejenega razmerja do okolice; ekspr. danes je s teboj nekaj narobe imaš skrbi; nisi dobre volje; pog. vse nam gre, hodi narobe povzroča težave; pog. narobe je stopil in si zvil nogo neprimerno, neprevidno
3. 3. ekspr. nasprotno, obratno: prej so se ga ogibali, zdaj je narobe; zlog izgovarja kratko, pa je ravno narobe prav; hlev ima prevelika okna, hiša pa narobe; življenje je boj, pa tudi narobe se sme reči: boj je življenje / oblika je povezana z vsebino in narobe
   // uvaja novo trditev namesto prej zanikane: ni dolgočasno, narobe, še zabavno je; dela ni konec, mi smo, narobe, prepričani, da se šele začne; neskl. pril., nav., ekspr.: narobe junak; to je narobe znanost; takšen red je pravi narobe svet

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. nameščati, pritrjevati na določeno površino za zaščito, olepšanje: pažiti stene; pažiti hlev s slamo
2. 2. redko dajati kako snov, predmet v odprtino, da se zapre; mašiti: pažiti luknje, razpoke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. bik, vol pincgavske pasme: hlev za pincgavce
2. 2. noriški konj: voz sta vlekla dva pincgavca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.

1. 1. biti v požaru, ognju uničen: velik del gozda je pogorel; hiša je pogorela, hlev je pa ostal; ekspr. pogoreti do tal popolnoma
   // pog., ekspr. sosed je pogorel pogorela mu je hiša, gospodarsko poslopje; brezoseb. pogorelo jim je
   ● ekspr. trikrat seliti, preseliti se je enkrat pogoreti ob selitvah se pohištvo zelo poškoduje, uniči
2. 2. zgoreti do konca: vsa drva so pogorela; sveča je pogorela / ogenj v peči je pogorel ugasnil
3. 3. ekspr. doživeti neuspeh: režiser je s svojo predstavo pogorel; pri volitvah so pogoreli; klavrno pogoreti; pogoreti na celi črti popolnoma, v celoti
   // načrt je pogorel ni bil uresničen, izpeljan; pri partiji šaha je spet pogorel bil premagan
4. 4. star. prenehati žareti: zarja nad gorami je pogorela

pogôrel tudi pogorèl in pogorél -éla -o: pogorel les; pogorela domačija; sam.: zbirati prispevke za pogorele

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.