Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
močíti móčim nedov. (ī ọ́) 
  1. 1. delati kaj mokro, navadno z vodo: curek moči skalo; dež moči okno; segla je tako globoko, da ji je voda močila zavihan rokav; močiti prašna, suha tla / lase močiti vlažiti s kako tekočino
    // pog. na izletu nas je tri dni močil dež je tri dni deževalo; brezoseb.: tri dni nas je močilo; redko zunaj moči dežuje
    // z močenjem spravljati koga k zavesti: nezavestnega so močili; močili so mu glavo; močiti koga z mrzlo vodo
  2. 2. knjiž. opravljati malo potrebo: razposajenci so močili po pločniku; zaradi obolelosti pogosto moči / otrok še moči opravlja malo potrebo v plenice, oblačilo; moči posteljo nehotno, bolezensko izpraznjuje mehur v spanju
    // ekspr. star pijanec je med preklinjanjem močil plot opravljal malo potrebo ob plotu
    ●     pesn. moj znoj je močil tvoje trte delal sem v tvojem vinogradu zate; ekspr. ko bosta močila grlo, se vama še jaz pridružim pila, popivala; pesn. močiti lica, oči jokati; ekspr. grob je močila z gorkimi solzami jokala je za umrlim; ekspr. ni še dolgo tega, kar je močil plenice je bil otrok
    ♦     agr. močiti lan z namakanjem v vodi goditi ga; alp. ruša moči izceja vodo; čeb. panji močijo na žrelih se jim zjutraj pojavljajo kapljice
    močèč -éča -e: posteljo močeči otroci
    ♦     fiz. močeča tekočina tekočina, ki omoči stene posode
SSKJ
oblíti -líjem dov. (í) 
  1. 1. narediti, da pade, steče tekočina, navadno iz posode, po nagnjeni, navpični površini česa: obliti avtomobil, steno; obliti noge s toplo vodo; bilo mi je, kot bi me kdo oblil z mrzlo vodo zelo neprijetno sem bil prizadet, razočaran
    // obliti torto s čokoladno kremo / strežnik je zdravniku oblil roke
  2. 2. priti v dotik s čim in steči, odteči po njegovi površini: oblil me je curek mrzle vode; morski val je spet oblil kopalca na skali; pren. jutranja svetloba je oblila gozd
  3. 3. ekspr. pojaviti se, razširiti se po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora: kurja polt, zona ga je oblila (po hrbtu); obraz mu je oblil mrzel pot / rdečica jo je oblila zardela je; ob pogledu na mrtvega so ga oblile solze je začel jokati
    // udaril ga je po glavi, da ga je oblila kri
  4. 4. knjiž., ekspr. narediti, da je kdo deležen česa: obliti koga s svojo naklonjenostjo / obliti koga s sramoto osramotiti ga
    oblít -a -o: gozd, oblit od mesečine; s krvjo oblit človek
SSKJ
políti -líjem dov. (í) 
  1. 1. narediti, da pride tekočina na kaj, navadno iz posode: politi slamo z bencinom; politi tla / politi prt s črnilom; politi se z vrelo vodo; pren., knjiž. njegove navdušene besede so polili s posmehom
    ♦     gastr. pečene ribe politi z marinado
    // nehote spraviti navadno del tekočine iz posode: nesi previdno, da ne poliješ; politi juho, mleko; če je skodelica prepolna, se rado polije
  2. 2. pojaviti se, razširiti se po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora; obliti: mrzel pot ga je polil (po hrbtu); zona ga je polila ob tej novici / polila jo je rdečica, star. kri zardela je; polile so jo solze začela je jokati
    ●     te besede so bile, kot bi ga kdo polil z mrzlo vodo zelo so ga prizadele, razočarale
    polít -a -o: z vodo polita tla
    ●     stoji pred njim kakor polit cucek boječe, preplašeno
SSKJ
potolažíti in potolážiti -im, in potolážiti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ) 
  1. 1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo preneha biti žalosten, nesrečen, vznemirjen: mati je potolažila otroka; z lepimi besedami jo je potolažil; otrok se hitro potolaži in pozabi / ekspr. potolažiti komu srce / pesem nas je potolažila
    ●     ekspr. ni se mogla potolažiti ni nehala jokati, žalovati
  2. 2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, pijači: potolažiti lakoto; s čajem si je potolažila žejo / ekspr. vsaj malo si je potolažil želodec
  3. 3. nav. ekspr. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: potolažiti očetovo jezo; njeno ogorčenje se ni hotelo potolažiti / razburkano morje se je potolažilo umirilo
    potolážen -a -o: potolažen bolnik; njegova radovednost je bila potolažena
SSKJ
presahníti in presáhniti -em dov. (ī á) 
  1. 1. navadno za krajši čas postati suh, brez vode: to jezero vsako leto presahne; mlaka je presahnila / studenec je presahnil
    // navadno za krajši čas izginiti, zlasti zaradi suše: voda v potoku poleti skoraj popolnoma presahne
    ♦     agr. kravi je presahnilo mleko krava nima več mleka
  2. 2. ekspr. izginiti, izgubiti se: misel na to ni nikdar presahnila / reka ljudi in avtomobilov je zvečer presahnila / beseda mu je nenadoma presahnila nenadoma je umolknil
    ●     ekspr. solze so ji presahnile prenehala je jokati
    presáhnjen -a -o: presahnjen izvir / toliko je zemlja že presahnjena, da se lahko orje osušena
SSKJ
spánje -a s (á) 
  1. 1. stanje telesnega in duševnega počitka s popolnim ali delnim zmanjšanjem zavesti: spanje ga je okrepilo; zbudili so ga iz globokega, ekspr. sladkega spanja; ekspr. pogrezniti se, potoniti, utoniti v spanje zaspati; nemirno, rahlo, trdno spanje; nočno, popoldansko spanje; spanje brez sanj; noči brez spanja; prostor za spanje; potreba po spanju; meja med budnostjo in spanjem / govoriti, jokati v spanju / imeti dobro, mirno, slabo spanje / hipnotično spanje / šalj., kot vljudnostna fraza sedite, da nam ne odnesete spanja; pren. gozd se je prebudil iz spanja
    ●     ekspr. ropot ga je vrgel iz spanja zaradi ropota se je prebudil; ekspr. čas je, da se zbudite iz spanja da nehate biti nedejavni, nedelavni; knjiž., ekspr. spati nevzdramno, smrtno, večno spanje biti mrtev; ekspr. spati spanje pravičnega mirno, trdno spati
    ♦     med. letargično spanje
  2. 2. zool., v zvezi zimsko spanje dolgotrajno spanju podobno stanje nekaterih toplokrvnih živali pozimi, v katerem je presnavljanje zelo zmanjšano: zimsko spanje medveda, polha / spati zimsko spanje; pren. narava se je že zbudila iz zimskega spanja
SSKJ
sréča -e ž (ẹ́) 
  1. 1. razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja: sreča mine, se stopnjuje; doživeti, občutiti, ekspr. zapraviti srečo; hrepeneti po sreči; kratkotrajna, velika sreča; trenutki sreče / družinska, materinska sreča / iskati srečo; najti srečo v ljubezni; ekspr.: ta otrok jim je prinesel srečo jih je osrečil; biti poln sreče / živeti v sreči
    // ekspr. veliko zadovoljstvo, veselje: sreča ga je prešinila ob tej misli; z obraza ji sije sreča; pog. od sreče ga je bilo skoraj konec; jokati od sreče; obraz se mu je širil od sreče, v sreči
  2. 2. ekspr. kar povzroča veliko duševno ugodje: ti si vsa moja sreča; njena največja sreča je ples zelo rada pleše
  3. 3. nav. ekspr. naključje, okoliščine, ki vplivajo na ugoden izid, potek česa: povsod ga spremlja sreča; zanašati se na srečo; ima večjo srečo kot pamet, več sreče kot pameti / imeti srečo pri prodaji, v ljubezni; poskusil je znova, pa spet ni imel sreče ni uspel; vse je šlo, se je izteklo po sreči posreči
    // nav., elipt., v povedno-prislovni rabi: sreča zanj, da je pomoč kmalu prišla; prava sreča je, da se mu ni nič zgodilo; sama sreča, da je tako; še sreča, da nima daleč do doma / kot voščilo
    1. a) ob kakem dogodku: vso srečo; želim ti mnogo sreče
    2. b) pri kakem delu: dobro srečo želim; v kmečkem okolju bog daj srečo
      // tako naključje, take okoliščine: sreča je hotela, da sta se srečala; prepuščati kaj sreči; vse je temeljilo na čudni igri sreče
  4. 4. nav. ekspr. stanje duševnega in telesnega ugodja ob izpolnitvi želja, ciljev: obljubljali so jim srečo; uživati srečo; lov za srečo / napovedovati komu srečo z dlani; v vaših rokah je sreča teh ljudi usoda
  5. 5. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi k sreči, na srečo izraža, da zaradi ugodnih naključij, okoliščin kaj poteka, se dogaja tako, kot nakazuje sobesedilo: k sreči so kmalu prišli gasilci; k sreči se ni nič zgodilo; na srečo je denar dobil; hotel je goljufati, pa so ga na srečo spregledali
    // v zvezi na slepo srečo izraža naključnost, nenačrtnost dejanja: na slepo srečo je hodil po mestu; izbirati, ugibati na slepo srečo
    ●     ekspr. sreča mu je bila mila razmere, okoliščine so bile zanj ugodne; ekspr. sreča je hotela drugače nepričakovano se je zgodilo nekaj drugega; ekspr. sreča te išče ne zamudi priložnosti, ki ti prinaša korist, uspeh; star. sreča mu laže ni srečen; ekspr. sreča se mu je nasmehnila doživel je uspeh, navadno brez svojih zaslug; z vremenom nismo imeli posebne sreče vreme ni bilo ugodno, lepo; vznes. naj lije nebo srečo nate bodi srečen; ekspr. poskusiti srečo tvegati narediti kako dejanje z upanjem na uspeh; vse je odvisno od sreče stvar bo uspela le v ugodnih okoliščinah; pesn. sreča kriva nesreča; ekspr. nasmehnila se mu je lovska sreča dobil je velik plen; kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni; igra na srečo igra za denar, navadno s kartami ali kockami, katere izid je odvisen od naključja; otroci in pijanci imajo srečo; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni; preg. sreča je opoteča; preg. vsak je svoje sreče kovač
SSKJ
togôta -e ž (ó) 
  1. 1. velika stopnja jeze, razdraženosti: togota ga je minila; ekspr. pograbila, prijela ga je togota; njeno ugovarjanje ga je spravilo v togoto; ekspr.: divja togota; izbruhi togote / ekspr. jokati, tresti se od togote; v togoti je zagrabil nož; ekspr. z vso togoto je zasadil sekiro v tnalo
  2. 2. ekspr. silovitost, divjost: togota nevihte
SSKJ
umívati -am nedov., tudi umivála (í) 
  1. 1. čistiti telo, del telesa navadno z vodo in milom: umivati bolnika; umivati otroku glavo, roke; umivati se z milom; navadno se umiva z mrzlo vodo; pogosto, temeljito se umivati; lase si umiva enkrat na teden; noče si umivati zob / ekspr.: droben dež mu umiva obraz mu pada po obrazu; roža se umiva v rosi jo pokriva rosa; umivati se s solzami jokati; žalovati
    ●     roka roko umiva človek vrača zlasti v neprijetnem, nedovoljenem položaju dobljeno pomoč s podobno pomočjo; umivati si roke (kot Pilat) ne sprejemati odgovornosti za negativno dejanje, ki ga je kdo storil ne popolnoma prostovoljno
  2. 2. pomivati: umivati okna in vrata / umivati sadje prati
SSKJ
usahníti in usáhniti -em dov. (ī á) 
  1. 1. postati suh, brez vode: jezero vsako leto enkrat usahne; mlake so usahnile / ta studenec nikoli ne usahne; pren., ekspr. naravni dotok prebivalcev je usahnil; vir dohodkov mu je usahnil
    // izginiti, zlasti zaradi suše: voda v potoku je usahnila
  2. 2. zaradi suše prenehati rasti, odmreti: drevo je usahnilo; od vročine je trava usahnila
  3. 3. ekspr. izginiti, izgubiti se: misel na to ni nikoli usahnila; njegovo znanje je hitro usahnilo / glas je usahnil v bučanju vetra; beseda mu je usahnila v grlu nenadoma je umolknil
    // miniti, prenehati: njena ljubezen je usahnila; prijateljstvo do smrti ni usahnilo / bolečina je usahnila / družabno življenje v kraju je usahnilo
    ●     ekspr. dekle je od žalosti usahnilo oslabelo, shiralo; ekspr. mleko ji je usahnilo nima več mleka; ekspr. z njegovo smrtjo je njihov rod usahnil izumrl; ekspr. solze so ji usahnile prenehala je jokati; prim. usahel
SSKJ
vesêlje -a s (é) 
  1. 1. stanje prijetne vznemirjenosti, ki se izraža v smehu, petju, živahnosti: vso družbo je zajelo veselje; ekspr. nalesti se veselja od tovarišev; prepustiti se veselju; spodbujati k veselju / ekspr. to je bilo veselje, ko so se srečali
    // izražanje te vznemirjenosti: veselje se je sprevrglo v divjanje; vsepovsod vlada veselje; ekspr. mesto hrumi od veselja; hrupno, praznično veselje; trenutki veselja / na vrtu se je začelo razvijati ljudsko veselje; opustiti ponočno veselje veseljačenje
  2. 2. prijetno duševno stanje, ki se izraža v vedenju, odnosu do življenja: prinesti komu veselje in mir; ekspr. veselje kar kipi v njem; živeti v sreči in veselju; vir veselja / ekspr. v tej deželi je doma, prebiva veselje so ljudje veseli
    // ekspr. veselje mu je sijalo iz oči; njegov nasmeh je poln veselja
    // čustvo, ki ga povzroči kaj ugodnega, zaželenega: ob pogledu na otroke ga je prevzelo veselje; ni jim maral greniti veselja; pokazati veselje nad darilom; jokati, vzklikati od veselja; ekspr. kar sije, se topi od veselja zelo je vesel; čisto, ekspr. neizmerno veselje; solze veselja / z učenjem jim dela veselje; ima veselje, če jih lahko spre; z igračo je otroku naredil veliko veselje ga je zelo razveselil; to mi je v veliko veselje
  3. 3. kar ima kdo rad, mu je prijetno: pravljice so otroško veselje; vsak človek ima kakšno veselje; ne kratite mu veselja, da hodi v hribe / pripraviti komu veselje razveseliti ga
    // ekspr. oblaki so prinašali dež namesto zimskega veselja snega
    // v povedni rabi, z nedoločnikom izraža prijetnost dejanja, ki ga izraža nedoločnik: veselje ga je gledati, kako dela; veselje je hoditi po tako lepih krajih; studenec je hladen, da ga je veselje piti / ima avtomobil, da ga je veselje pogledati ima zelo lep, zelo dober avtomobil
  4. 4. pozitiven odnos, zaradi katerega se zdi kaj, ukvarjanje s čim prijetno, zaželeno: razviti, vzbuditi v kom veselje do glasbe, za glasbo; na to šolo se je vpisal iz veselja do kemije / imeti veselje do vrta, za vrt, z vrtom / uredili bodo igrišče, naj ima mladina veselje / slikati iz veselja
    // vnema, prizadevnost: veselje, s katerim se je lotil dela, se je izgubljalo / z veseljem prebira njegova dela rad; z veseljem jim je zapel / kot vljudnostna fraza: z veseljem vas pozdravljamo med nami; z veseljem sprejmemo vaše povabilo
    // v medmetni rabi, v zvezi z veseljem izraža vljuden sprejem predloga, pritrditev: boste prišli? Z veseljem
  5. 5. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi da je veselje zelo: vojaki so izurjeni, da je veselje; zdravi so, da je veselje; gre gladko, da je veselje / sedli so na sani in je šlo, da je bilo veselje zelo hitro; napivalo se je, da je bilo veselje dosti; krompir je obrodil, da je bilo veselje obilno, bogato
    // zelo dobro: plava, pleše, da je veselje; zapel je, da je bilo veselje / lotila se je gospodinjstva, da je bilo veselje zelo uspešno; plezali so, da je bilo veselje zelo spretno
    ●     otroci ji delajo veselje se razvijajo, ravnajo tako, kot si želi; z njim, redko nad njim nimam nobenega veselja ni tak, kot si želim; vznes. šel je v nebeško veselje umrl je; ekspr. kratko veselje — dolga žalost; ekspr. vsako tele ima svoje veselje izraža dopuščanje sicer nespametnega, neprimernega govorjenja, ravnanja koga
SSKJ
boléti -ím nedov., bôlel (ẹ́ í) nav. 3. os.  
  1. 1. povzročati bolečine: glava, zob me boli; ko sta nekaj časa hodila, so jo začele boleti noge / od tvojega klepetanja me že ušesa bolijo; vino je tako kislo, da me za ušesom boli; pren. neuspeh, sramota ga boli; srce ga boli zaradi sinove neposlušnosti
  2. 2. brezoseb. čutiti bolečine: ali te boli; v prsih me boli; pren. boli me, ker si takšen; boli ga, ko vidi mater jokati; zastar. v srce ga boli, da je sin tak
    ●     ekspr. zaradi tega jih bo še zelo glava bolela bodo imeli velike skrbi; občutili bodo neprijetne posledice; zastar. stroški niso bili veliki in jih niso dosti boleli prizadeli, oškodovali; ekspr. vse me že boli zelo sem utrujen; preg. po slabi družbi rada glava boli; prim. boleč
SSKJ
cmériti se -im se nedov. (ẹ́ ẹ̑) lahno jokati s tožečim glasom: otrok sitnari in se cmeri
// slabš. jokati: kaj se cmeriš! cmeri se za prazen nič
SSKJ
cmíhati se -am se tudi cmíhati -am nedov. (ī) pridušeno, sunkovito jokati: otrok se že dolgo cmiha v zibki; govoril je tako pretresljivo, da so se ženske cmihale
// ekspr. jokati: kaj bi se cmihal
SSKJ
ihtéti -ím nedov. (ẹ́ í) močno, krčevito jokati: ves večer je neutolažljivo ihtela; samo ihti in stoka; ihtela je kot majhen otrok
// knjiž. jokati: mati je tiho ihtela; pretresljivo ihteti
● knjiž. oče, ne bom več! je ihtel ihte govoril
    ihté: ihte govoriti
    ihtèč -éča -e: ihteč je zbežal; z ihtečim glasom je govorila
SSKJ
kričáti -ím nedov. (á í) 
  1. 1. govoriti z močnim, rezkim glasom: otroci kričijo na dvorišču; pijanec je kričal in mahal; vse križem je kričalo; glasno kričati / ekspr. kričati na vse grlo, na vse pretege zelo
    // ekspr. vran kriči nad poljem
    // izražati jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem: kar naprej samo kriči; začel je divje, srdito kričati nanj; kriči kot blazen / ne kriči nad menoj
    // ekspr., redko glasno jokati: otrok že ves dan kriči / kričati od bolečin
  2. 2. ekspr. biti zelo viden zaradi kontrasta z okoljem: s sten kričijo reklame / barva kriči
    ●     ekspr. vse na njej je kričalo bila je zelo nenavadno oblečena
    // pojavljati se v visoki stopnji, v močni obliki: ta krivica kriči do neba / beda kar kriči v hiši
  3. 3. ekspr., v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: vse na njem kriči po maščevanju; ta krutost kriči po kazni / zemlja kriči po dežju
    kričé: kriče je priganjal živino
    kričèč -éča -e: kričeč je tekel po cesti; skupina kričečih ljudi; blago s kričečim vzorcem; kričeča krivica; kričeče reklame; prisl.: biti kričeče oblečen; kričeče rdeča barva
SSKJ
òh medm. (ȍ) 
  1. 1. izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost: oh, kaj bo, če nam zboliš; oh, kako čudno se je vse obrnilo; oh, mati, ne smeš toliko jokati
    // izraža občudovanje, zadovoljnost, domislek: oh, kako je bilo lepo; oh, kako se to prileže; oh, saj res
    // izraža začudenje, presenečenje; o: oh, koga vidim
  2. 2. izraža telesno ali duševno trpljenje: oh, vse me boli
  3. 3. izraža podkrepitev trditve: oh, nič, nič; oh, saj znaš sam domov
  4. 4. izraža zavrnitev, nejevoljo: oh, pojdi, pojdi, niso te videli; oh, tebi kaj dopovedati; sam.: ti večni ahi in ohi
SSKJ
ponehávati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. izraža približevanje koncu obstajanja: dež je ponehaval; vročina ponehava / bolečine ponehavajo / takrat je pomen njegove igre že ponehaval
  2. 2. star. nehavati, prenehavati: počasi je ponehavala jokati
SSKJ
potíhem in po tíhem prisl. (ȋ) 
  1. 1. izraža, da se dejanje dogaja malo slišno ali neslišno: potihem jokati, vprašati; prišel je čisto potihem / le potihem, da te kdo ne sliši
  2. 2. ekspr. izraža, da se dejanje dogaja okolici prikrito, neopazno: potihem dela proti meni; kar potihem se je preselil
    // izraža, da je osebno mnenje ali razpoloženje drugim prikrito: potihem upa, da se bo srečno izteklo / sosedje se mu potihem smejejo
SSKJ
raztopíti -ím dov., raztópil (ī í) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da trdna snov v tekočini preide v zelo majhne delce: raztopiti sladkor, sol v vodi / bencin je raztopil barvo; voda raztopi različne soli
  2. 2. narediti, povzročiti, da trdna snov zaradi toplote preide v tekoče stanje: raztopiti mast, vosek; smola se na vročini raztopi / snežinke so se sproti raztopile raztajale
  3. 3. ekspr. narediti, da česa ni več: sonce je raztopilo meglo; tema je raztopila podobe predmetov; sence so se raztopile v mraku / materina bližina je otroku raztopila strah
    ●     ekspr. to meso se vam bo kar raztopilo v ustih je zelo mehko in okusno
    raztopíti se ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža visoko stopnjo stanja, kot ga nakazuje določilo: skoraj raztopil se je od veselja / raztopiti se v solzah zelo jokati
    raztopljèn -êna -o: raztopljena mast; v vodi raztopljene snovi; od ganjenosti je bila vsa raztopljena
Število zadetkov: 89