Fran

1. 1. knjiž. spraviti v dobro razpoloženje, v dobro voljo: trudili so se, da bi ga razpoložili; bil je slabe volje, nič ga ni moglo razpoložiti / to ga je dobro razpoložilo
2. 2. star. razložiti, razpostaviti: odprla je kovček in razpoložila stvari po mizi

razpoložíti se star.  udobno, sproščeno leči: utrujen popotnik se je razpoložil po klopi

razpoložèn -êna -o navadno s prislovnim določilom  
1. 1. ki je v takem duševnem stanju, kot ga nakazuje določilo: veselo razpoloženi ljudje; biti dobro, neugodno, slabo razpoložen / zbudil se je razpoložen dobro razpoložen, dobre volje
   // v danem času pripravljen, sposoben za kaj: na predstavi igralec ni bil razpoložen / biti razpoložen za delo, igro
2. 2. publ. usmerjen, naravnan: antifašistično razpoloženi ljudje; biti revolucionarno razpoložen
   ● ekspr. do soseda je prijateljsko razpoložen mu je naklonjen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

1. 1. del človeškega ali živalskega trupa med prsmi in nogami nasproti hrbtenice: trebuh ga boli; živali se je napel trebuh; trebuh se veča, ekspr. raste; izbočiti trebuh; prerezati, razparati ovci trebuh; položiti roko na trebuh; suniti koga v trebuh; držati se za trebuh; kitov, konjski, ribji trebuh; mehek, okrogel, povešen, vdrt trebuh; riba s sploščenim, stisnjenim trebuhom; spodnji del trebuha; ima trebuh kot sod zelo velik
   // ekspr. ima trebuh izbočen trebuh zaradi tolšče
   // ptica je po trebuhu rumena po spodnjem delu telesa
   // kot povelje trebuh noter, prsi ven
   // trebušna stran telesa: leči, obrniti se na trebuh; plaziti se po trebuhu; mrtve ribe so plavale v vodi s trebuhom navzgor
   // trebušna votlina (z organi): v trebuhu se mu nabira voda / boli, zavija, zbada ga po trebuhu; imeti bolečine, krče v trebuhu / govoriti iz trebuha govoriti brez premikanja ustnic, tako da se sliši, kot da glas prihaja iz trebuha
2. 2. nav. ekspr. izbočeni, širši del posode, predmeta: trebuh soda, vrča; vrat in trebuh steklenice / trebuh jadra del jadra, ki se ob vetru izboči
   // grozeči trebuhi oblakov
   // notranjost česa, zlasti votlega: letalo je v trebuhu nosilo bombe; tovorni prostor v trebuhu ladje / rovi v trebuhu gore
   // spodnji del trupa (letala): zaradi okvare je letalo pristalo na trebuhu
   ● pog. dobivati trebuh rediti se v trebuh; ekspr. poseda po gostilnah in si pase trebuh veliko, z užitkom jé; (potegniti) trebuh noter s skrčitvijo mišic mu zmanjšati obseg; ekspr. tako je lačen, da se mu skozi trebuh vidi zelo; od smeha so se držali za trebuhe zelo so se smejali; ekspr. po trebuhu se plaziti pred kom pretirano ponižno se vesti, navadno iz koristoljubja; ekspr. iti s trebuhom za kruhom iskati zaslužek zunaj domačega kraja, domovine; pog. domov je prišla s trebuhom noseča; pog. ne zanima ga drugo, kot da ima poln trebuh da je sit; ekspr. vrnil se je s praznim trebuhom sestradan; preg. kdor hoče iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj na Dunaju je življenje zelo drago
   ♦ metal. razširjeni del plavža med jaškom in talilnikom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

1. 1. namestiti se, spraviti se v vodoraven položaj: razgrnil je odejo po tleh in se ulegel; zaspi takoj, ko se uleže; uleči se na posteljo, v travo; uleči se na bok, hrbet, trebuh / konj se je ulegel vznak
   // namestiti se, spraviti se v tak položaj zaradi spanja, počitka: ulegel se je k popoldanskemu počitku; po kosilu se navadno uleže za kako uro; brez skrbi se ulezi, te bom že pravočasno zbudila
2. 2. redko, s prislovnim določilom namestiti se, razprostreti se na površini; leči: prah se je ulegel na pohištvo / gošča se je ulegla na dno usedla
   // mrak se je zgodaj ulegel na polja / ta misel se mu je kot mora ulegla na dušo
3. 3. zaradi lastne teže postati nižji, gostejši: kupi listja, sena so se ulegli; sneg se je že toliko ulegel, da je primeren za smuko
4. 4. postati nameščen tako, da se dobro, trdno prilega: matica, prečka se je lepo ulegla v vdolbino
   ● čevlji se uležejo po nogi po obliki, velikosti prilagodijo nogi; ekspr. starost se je ulegla nanj postaral se je, ostarel je; vznes. ulegel se je k večnemu počitku umrl je; ekspr. prijazen fant se mu je takoj ulegel v srce mu je postal všeč, se mu je priljubil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

1. 1. nameščati se, spravljati se v vodoraven položaj: ne ulegaj se na vlažna tla / živina se je ulegala k počitku
   // večkrat leči: v takem hlevu se živali lahko ulegajo; ulegati se in vstajati
2. 2. redko, s prislovnim določilom nameščati se, razprostirati se na površini; legati: prah se ulega na pohištvo / noč se je počasi ulegala na mesto / žalost se ji je ulegala na obraz
3. 3. zaradi lastne teže postajati nižji, gostejši: sneg se že ulega
4. 4. biti nameščen tako, da se dobro, trdno prilega: os se dobro ulega v ležaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

1. 1. ki obstaja brez začetka in brez konca: materija, njena oblika je tudi energija, je večna; večno vesolje / v krščanstvu večna ljubezen, modrost ljubezen, modrost kot božja lastnost, ki nima ne začetka ne konca
2. 2. ki obstaja brez konca: nobena stvar na svetu ni večna / v krščanstvu: posmrtno večno trpljenje, veselje; duša ima večno življenje / v krščanskem okolju, ob spominu na umrle: Bog mu daj večni mir; večna luč naj mu sveti
3. 3. katerega obstajanje traja časovno neomejeno in brez prekinitve: večno spreminjanje vsega, kar je / v pravljicah tam je večna pomlad / večni led, sneg led, sneg, ki stalno pokriva površje zemlje
   // ekspr.: živeti v večnem strahu; biti v večnih denarnih težavah
4. 4. veljaven in isti v vseh časih: večni zakoni narave; večna resnica; večna načela
5. 5. nav. ekspr. ki traja do konca življenja, obstajanja koga: spominjati se koga z večno hvaležnostjo; obljubiti si večno ljubezen, zvestobo / sporazum o večnem prijateljstvu med državama / v osmrtnicah ohranili ga bomo v večnem spominu / ostati komu večni dolžnik
6. 6. ekspr. ki se večkrat pojavlja in je neprijeten, zoprn: večni opomini, prepiri; večno čakanje
7. 7. ekspr. ki dolgo, trajno ohranja svojo lastnost, dejavnost: on je večni nemirnež, nezadovoljnež; postal je njen večni spremljevalec / večni mladenič moški, ki je videti mlajši, kot je v resnici; večni popotnik kdor pogosto potuje; človek, ki ga nemir žene po svetu; večni študent kdor dolgo časa študira; večni ženin fant, ki se kljub večkratnim nameram še ni poročil; knjiž. večni žid človek, ki ga nemir žene po svetu
   // v povedni rabi: ti čevlji so večni nepričakovano dolgo ohranjajo svoje lastnosti, uporabnost; gore so večne
   ● ekspr. za (vse) večne čase se mu je zameril za zmeraj; vznes. leči k večnemu počitku umreti; vznes. položiti koga k večnemu počitku pokopati ga; vznes. spati večni sen biti mrtev; star. zvoniti večno luč avemarijo; šalj. lovec se je preselil v večna lovišča umrl; ekspr. večno mesto Rim; vznes. oditi po večno plačilo v krščanskem okolju umreti
   ♦ geogr. ločnica večnega snega; rel. večni ogenj pekel; večni sodnik Bog kot sodnik; Bog je večen Bog obstaja izven časa in je v vseh časih isti; večna kazen ali večno pogubljenje večno trpljenje človeka po smrti; večna luč luč, ki neprestano gori pred tabernakljem; narediti večne zaobljube zaobljube za vse življenje; šah. večni šah šah, ki ga igralec povzroča pri vsaki naslednji potezi

véčno prisl.: večno dela, se jezi; biti večno nezadovoljen; večno zelena dolina; sam.: v življenju ni nič večnega; na večno se ne bo mogel skrivati večno; za večno oditi v tujino

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

1. I. v pridevniški rabi
   1. 1. izraža, da v določeni vrsti bitij, stvari ali pojavov ni bitja, stvari ali pojava, za katerega kaj ne velja: spoštovati vsakega človeka; pri vsakem gibu je čutila hude bolečine; elektriko so napeljali v vsako vas / zbolel je vsak deseti prebivalec
      // izraža, da v določeni vrsti časovnih enot, ki si redno sledijo, ni enote, v kateri se kaj ne godi, zgodi: vsako jutro telovadi; avtobus vozi na vsake pol ure / elipt. ogled vsak dan od 7. do 14. ure
   2. 2. v zvezi vsake toliko časa izraža ponavljanje v nedoločenih časovnih presledkih: vsake toliko časa je vstal in šel k oknu / elipt. vsake toliko je morala leči
   3. 3. izraža poljubnost česa brez izjeme: ob vsakem času je bil pripravljen pomagati; lahko opravlja vsako delo / oprostiti koga vsake krivde; skušali so se znebiti vsake odgovornosti; vsako nasprotovanje temu procesu je lahko usodno / izgubila je vsako upanje na rešitev kakršnokoli
2. II. v samostalniški rabi izraža vsakega posameznika iz skupine oseb: vsak je sedel na svoj prostor; to se lahko primeri vsakemu; to ni za vsakega / vsak od vas ima prav; držali so se vsak zase; razbežali so se vsak na svojo stran
   ● vsak čas bodo prišli kmalu, hitro; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je tako; vsak hip se lahko vrne kmalu, hitro; kadarkoli; ekspr. to ugotavlja na vsakem koraku povsod, vedno; ekspr. gleda na vsak dinar je varčen; je skop; na vsak način ekspr. na vsak način je nekaj narobe, ko tako tekajo in kričijo izraža prepričanost o čem; ekspr. na vsak način hočejo, da grem z njimi poudarja zahtevo, željo; ekspr. o tem govorijo že na vsakem oglu povsod; to je v vsakem pogledu, publ. oziru upravičeno popolnoma, čisto; publ. za vsak primer, slučaj grem še enkrat pogledat zaradi popolne gotovosti, pomirjenosti; publ. v vsakem primeru se oglasi vsekakor; ekspr. ženinov ima na vsak prst (po) pet zelo veliko; ekspr. ta stvar ni za vsak žep ni dostopna vsakomur; ni poceni; ekspr. loviti se za vsako bilko prizadevati si najti kakršnokoli možnost za rešitev; ekspr. za vsako ceno hoče obogateti z vsemi sredstvi, po vsej sili; ekspr. vsaka koščica ga boli vse telo; ekspr. (na) vsake kvatre (enkrat) mu piše zelo poredko; pog. kaj hočemo, ljudje so vsake sorte različni; pog., ekspr. vsake oči imajo svojega malarja vsakdo ima drugačna lepotna merila, drugačen okus; ekspr. vsaka šola nekaj stane za izkušnje, ki si jih kdo pridobi ob neuspehu, je treba nekaj potrpeti, žrtvovati; ekspr. vsako tele ima svoje veselje izraža dopuščanje sicer nespametnega, neprimernega govorjenja, ravnanja koga; ni vsak dan nedelja človek (pri delu) nima vedno uspeha; preg. vsak berač svojo malho hvali vsakdo hvali svoje; preg. bog ne plačuje vsako soboto za slaba dejanja človek ni takoj kaznovan, za dobra ni takoj nagrajen; preg. vsak je svoje sreče kovač

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

1. 1. premakniti predmet po podlagi tako, da se vrti okoli svoje osi: zavaliti kamen, sod; zavaliti kaj po stopnicah, strmini
   // povzročiti, da kaj tako premikajoč se pride
   1. a) kam: zavaliti hlod k zidu; zavaliti skale v jamo
   2. b) od kod: zavaliti sod z voza
2. 2. zagraditi, zapreti kaj s čim, zavaljenim na določeno mesto: zavaliti predor s kamenjem

zavalíti se 
1. 1. premakniti se po podlagi tako, da se vrti okoli svoje osi: otrok se je zavalil po travi; kepe snega se zavalijo po strmini
   // tako premikajoč se priti
   1. a) kam: kamen se je zavalil v vodo
   2. b) od kod: zavaliti se z voza
2. 2. ekspr., s prislovnim določilom nerodno, stežka leči, sesti: zavaliti se na posteljo, stol; zavalil se je v naslanjač / opotekel se je in se zavalil v sneg
3. 3. hitro se začeti premikati v veliki količini: po sobi se zavali črn dim / grom se zavali čez pobočje
4. 4. ekspr., navadno v zvezi z na izraža, da kaj neprijetnega začne prizadevati koga: vsa teža odločitve se je zavalila na njegova pleča; včasih se res preveč zavali na enega človeka

zavaljèn -êna -o 
1. 1. deležnik od zavaliti: zavaljen hlod, sod; zavaljen prehod
2. 2. ekspr. valjasto debel: zavaljen moški; biti zavaljen kot sod; zavaljeno telo / zavaljen obraz
3. 3. ekspr. globok, nizek: zavaljen glas

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 5. 2024.