Zadetki iskanja
- 1. dajati, nameščati komu pas: opasovati otroka; oblačil in opasoval se je kar med tekom
// delati, da je kaj nameščeno okrog pasu: opasovati meč; opasovati si predpasnik - 2. knjiž. obdajati, obkrožati: okope so opasovali z žičnimi ovirami / hišo opasuje lesen hodnik; hribovje v polkrogu opasuje ravnino
- 1. narediti, povzročiti, da kaj začne
- a) gibati se, premikati se: poženi konje, voz vendar ne more stati sredi ceste; pognati živino iz hleva, na pašnik / žarg. šofer je ravno hotel pognati, ko je pritekel še en potnik
- b) delati, delovati: pognati elektromotor, stroj / po eni minuti lahko poženete stroj s polno hitrostjo / publ. ob prazniku je predsednik skupščine pognal novo hidrocentralo / predica je spet pognala kolovrat; ekspr. kosci so že zgodaj pognali kose začeli kositi
- 2. narediti, povzročiti, da se kaj začne bolj hitro gibati, premikati: voznik je od časa do časa pognal konje / pognati konje v dir, drnec / žarg. pognati avtomobil čez sto petdeset kilometrov na uro; pren., ekspr. poženite zadevo, saj čakamo na odločbo že dve leti
- 3. narediti, povzročiti
- a) da kaj kam gre, pride: srce bolnega človeka požene trikrat manj krvi po telesu kot srce zdravega / črpalka požene pet litrov vode na sekundo
- b) da kdo zapusti določen kraj, prostor: pomanjkanje jih je pognalo iz vasi / pustolovstvo ga je pognalo v svet / ekspr. silen hrup ga je pognal iz sobe
- 4. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v določeno stanje: lakota ga je pognala v obup; pognati koga v smrt / to bi pognalo svet v vojno / z glagolskim samostalnikom pognati koga v beg, upor
- 5. ekspr. nagnati, napoditi: oče ga je pognal od doma / armada je pognala sovražnika nazaj / pognati otroke spat
- 6. ekspr. vreči, zagnati: palico je pognal v kot; v obraz mu je pognal tisti drobiž / pognal je čevlje vstran in bos stekel naprej / pognati puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino
- 7. ekspr. zapraviti, lahkomiselno porabiti: ukradeni denar je hitro pognal / pognal je hišo in posestvo / več let je pognal za to delo
- 8. narediti poganjke: vrtnice so že pognale
// narediti, povzročiti, da iz česa kaj nastane: rastlina je pognala korenine; seme požene kal / veje so pognale liste / solata je pognala v cvet razvila cvet; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin
// začeti rasti: na vrtu je pognal plevel; dojenčku so pognali zobje; pren., ekspr. v njegovem srcu je pognalo novo upanje
// ekspr. zrasti: krompir je že precej pognal; trava je letos visoko pognala; pren. ob obali je pognalo na stotine počitniških hišic
● žarg. drugo dejanje je režiser pognal hitro čez oder je bilo zrežirano tako, da so se dogodki na odru hitro vrstili; ekspr. boš že kako pognal te dni preživel; pog. kislo mleko ga je pognalo zaradi njega si je moral izprazniti črevesje; pognati korenine ekspr. v mestu ni nikoli pognal korenin se ni vživel, počutil doma; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno; ekspr. to mu je pognalo kri v glavo, lica zardel je; ekspr. to mu je pognalo kri po žilah ga je poživilo, razburilo; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; ekspr. pognati komu meč v srce usmrtiti ga z mečem; ekspr. marsikatero noč je pognal s prijatelji preživel v popivanju, veseljačenju; pog. te tablete so mu hitro pognale krvni pritisk povišale, zvišale; ekspr. to mu bo pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; pog. z enim udarcem je pognal žebelj v desko ga zabil; ekspr. pognati koga na boben narediti, povzročiti, da pride njegovo premoženje na prisilno dražbo, da gospodarsko propade; ekspr. pognati na cesto dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. visoka odkupnina je marsikaterega kmeta pognala v roke oderuhov ga je naredila denarno, gospodarsko odvisnega od njih; ekspr. pognati hišo, most v zrak razstreliti; ekspr. vse je pognal po grlu zapravil s pijačo, zapil; ekspr. le kaj ga je pognalo, da je to storil spodbudilo, bilo vzrok; pojavil se je pred nami, kot bi pognal iz tal nenadoma, nepričakovano
- pognáti se
- 1. začeti se hitro premikati: pognal se je iz hiše, na cesto; s startne črte se je pognala zadnja skupina kolesarjev; po smučini se je pognal naslednji smučar; letalo se je pognalo navzgor / v steno so se pognali prvi alpinisti začeli plezati
// pognati se v beg začeti bežati - 2. s silo, sunkom se premakniti z enega mesta na drugo: pognati se s čolna na kopno; riba se je pognala za mušico; plavalec se je nekajkrat pognal in dosegel ponesrečenko / pognal se je na konja in ušel / ekspr. skakalec se je pognal sto metrov daleč je skočil
- 3. s predlogom hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: dva orjaka sta se pognala name; pognal se je vanj in ga začel daviti
- 4. nav. 3. os., ekspr. vzpeti se: steza se je strmo pognala v breg / stena pred njimi se je pognala v nebo
● ekspr. kaj je rekel? so se nestrpno pognali vanj so ga nestrpno spraševali; ekspr. pesnik se je pognal v sam vrh slovenske književnosti se je uvrstil, ga je dosegel; ekspr. pognati se za reveže zavzeti se, postaviti se
- pognàl -ála -o: knjiž. iz tradicije pognala poezija
- pognán -a -o: pognan stroj; pognan od doma
- 1. narediti, povzročiti, da postane kaj zgubano, stisnjeno: pomečkati obleko; oblačila so se v kovčku pomečkala; pomečkati si klobuk, krilo
- 2. povzročiti, da se kaj mehkega pod pritiskom stisne, razleze: pomečkati borovnice; slive so se pomečkale
- 3. slabš. izvesti, odigrati na hitro, nenatančno: godbeniki so zadnje takte kar pomečkali / baletka je nekaj gibov kar pomečkala, da je spet ujela ritem
- 4. ekspr. težko razumljivo ali nerazumljivo povedati: govornik je odgovor na neprijetno vprašanje kar pomečkal
● ekspr. ta nečedni posel hočejo pomečkati prikriti; ekspr. pomečkati si oči pometi
- pomečkán -a -o: pomečkan klobuk; pomečkano krilo
- 1. s sunkom (od zadaj) povzročiti premikanje, hitrejše premikanje: poriniti avtomobil; porinil ga je, da je lahko splezal na drevo; malo poriniti voz / poriniti gugalnico / porinil je kolo po bregu zakotalil
// s prislovnim določilom s sunkom spraviti, dati kam: poriniti čoln v morje; desko je porinil skozi odprtino; poriniti meč v nožnico; omaro je treba poriniti bolj k zidu / knjigo je porinil od sebe odrinil
// ekspr. kozarec je porinil skozi okno vrgel - 2. s sunkom spraviti z določenega mesta, položaja: poriniti vrata; zapah je treba malo poriniti / porinil ga je, da je padel
- 3. pog. spraviti kam, dati kam kaj odvečnega: svoje izdelke so porinili v izvoz / to delo so porinili meni
// navadno v zvezi z v spraviti koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove vednosti, privolitve: porinili so ga v rezervo / niso vedeli, kam naj ga porinejo, pa so ga imenovali za pomočnika / drugi so ga porinili v to
● ekspr. gospodar mu porine kozarec vina in kos pečenke dá, ponudi; ekspr. slabo blago porinejo nestalnim kupcem prodajo, ponudijo; ekspr. porinil mu je nož v prsi zabodel ga je z nožem; publ. poriniti žogo v mrežo dati gol
- porínjen -a -o: naprej porinjena čeljust; preplezali so škrbino, ki je kakor zagozda porinjena med gori
- 1. spravljati iz ust v požiralnik, želodec: požirati hrano, tekočino; meso je požiral kar neprežvečeno; vročo pijačo je počasi požirala; gristi in požirati / ekspr. požirati prah vdihavati zrak, poln prahu
- 2. biti tak, da lahko kaj prehaja skozi: cev, kanal več ne požira; požiralnik sproti požira vodo / ekspr. ozka cesta je težko požirala toliko vozil
// ekspr. sprejemati vase za obdelovanje, navadno hitro, v veliki količini: mlatilnica je požirala snop za snopom; žaga noč in dan požira les žaga
// ekspr. sprejemati vase sploh, navadno v veliki količini: visoka stavba je požirala ljudi; brezno je požiralo enega za drugim eden za drugim so padali, se spuščali, izginjali v prepad
// mesto je požiralo kmečko delovno silo; pren. trg proizvodnje ne požira - 3. ekspr. ne izrekati, molčati: besede, ki so mu prihajale v razburjenju, je rajši požiral
// ne odzivati se na kaj, zlasti z besedami: požirati očitke, žalitve; požirati sramoto / požirati krivico
// obvladovati, zadrževati: požirati jezo, slabo voljo / požirati solze - 4. ekspr. pri svojem delovanju porabljati velike količine česa: motor je požiral bencin, elektriko / ogrevanje prostorov z električnimi pečmi je energijo kar požiralo / ta dejavnost požira veliko denarja
// zmanjševati količino česa: bolezen mu je požirala prihranke / šport ji požira ves prosti čas / organizacijsko delo ga je požiralo zelo zaposlovalo
// hrup z ulice je požiral njegove besede jih delal manj slišne
// uničevati: plamen požira gospodarsko poslopje / vojne so požirale gozdove, ljudi / trnje požira njive
● artist požira meč, nož med nastopom si navidezno potiska v grlo rezilo meča, noža; pog. avto je požiral kilometre zelo hitro se premikal, vozil; ekspr. megla je požirala gozdove nad mestom jih zagrinjala, zakrivala; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požirati knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. požirati sline ob pogledu na jedi zelo si jih želeti; ekspr. delal je dolge korake in hitro požiral strmino se hitro vzpenjal; ekspr. končne zloge požira jih ne izgovarja; ekspr. požirati koga s pogledi poželjivo ogledovati
- požiráje: prisegali so, težko požiraje slino
- požirajóč -a -e: vse požirajoči plamen, vrtinec
● slabš. otroci so premečkali vse mačke pretipali, otipali
- 1. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti
- a) sočutje, žalost: pogled na bolnika jih je presunil; njegova smrt jo je presunila; žalostna usoda pregnancev ga je presunila; brezoseb.: presunilo me je, ko sem slišal za nesrečo; ekspr. presunilo me je do dna srca
- b) ekspr. občudovanje: lepota gor človeka presune / presunila jih je taka pripravljenost na žrtve; njena vdanost ga je presunila
- 2. knjiž. prevzeti, obiti: nova moč je presunila njeno telo / groza presune; presunil ga je strah pred ljudmi
- 3. star. prebosti, predreti: presuniti komu srce z mečem, s sulico / nasprotnikov nož ga je presunil; pren. tvojo dušo bo presunil meč; puščica iz njenih oči ga je presunila
● presunilo jo je po vsem hrbtu začutila je ostro bolečino
- presúnjen -a -o: presunjen do dna duše; biti presunjen od lepote; kip ima srce presunjeno z mečem
● spregovoril je s presunjenim glasom zelo ganjenim
- 1. na določen način dati zagotovilo o resničnosti v postopku izpovedanega: priča je prisegla; pismeno, ustno priseči / nekdaj priseči na sveto pismo, svoj meč / z notranjim predmetom priseči prisego / ekspr. prisegel je, da se ne bo vtikal v naše odnose zagotovil
// kot podkrepitev: vse je res, prisežem; prisežem, da ni kriv; prisežem na svojo čast, da je bilo res tako
♦ jur. po krivem priseči - 2. javno, po določenem postopku obljubiti ravnati se po načelih, navedenih v izjavi; slovesno izjaviti: predsednik skupščine je prisegel / prisegel je, da bo varoval uradno tajnost
- 3. ekspr. trdno obljubiti: prisegel ji je zvestobo; prisegla sta si prijateljstvo za vse življenje
- priséžen -a -o: tu je bilo priseženih veliko priseg
● star. priseženi izvedenec zapriseženi izvedenec
- 1. na določen način dajati zagotovilo o resničnosti v postopku izpovedanega: priče prisegajo / nekdaj prisegati na boga, meč / ekspr. prisegal je, da se ne šali zagotavljal
// dov., kot podkrepitev prisegam, da je res - 2. javno, po določenem postopku obljubljati ravnati se po načelih, navedenih v izjavi; slovesno izjavljati: včeraj so prisegali novi sodniki
- 3. ekspr. trdno obljubljati: prisegati zvestobo domovini; prisegala sta si prijateljstvo
● ekspr. ne bi prisegal na njegove besede ne zaupam mu popolnoma; ekspr. nekateri so prisegali na njegovo ime zelo so ga cenili, spoštovali
- prisegajóč -a -e: poslušal ga je, slepo prisegajoč na njegove besede
- 1. vzdolžno viti kaj drugo okoli drugega, da nastane ena nit, en pramen: sukati pramene, vlakna / sukati volno / sukati niti v sukanec / ekspr. sukati (si) brke
- 2. premikati kaj okoli njegove osi v manjših, krajših premikih: med prsti sukati bilko; sukati glavo, telo; sukati volan zdaj v levo, zdaj v desno / sukati radijski gumb; sukati raženj / ekspr. na svatbi so fantje veselo sukali dekleta
- 3. ekspr. ustrezno namenu uporabljati kaj, delati s čim: to orodje, orožje zna dobro sukati / sukati iglo, šivanko šivati; spretno sukati kuhalnico kuhati; sukati meč mečevati se; sukati pero pisati; sukati volan voziti avtomobil, vozilo
// zna sukati jezik spretno govoriti; hitro sukati pete hoditi, plesati
● ekspr. ona pa zna sukati moške jih podrejati svoji volji, zahtevam; knjiž. sukati oči v strop obračati
- súkati se
- 1. v manjših, neenakomernih zavojih se premikati okoli svoje osi: v reki se je sukal vrtinec / dim se suka proti nebu / zemlja se suka se vrti
- 2. s prislovnim določilom premikati se, hoditi, spreminjajoč smer: sukal se je po sobi, ne vedoč, kaj naj stori
// ekspr. opravljati svoje delo, premikajoč se zdaj v eno, zdaj v drugo smer: že eno uro se suka po kuhinji, pa še ni nič na mizi; bilo je veliko gostov, zato so se morali natakarji dobro, hitro sukati / dva mehanika sta se sukala okoli avtomobila; mati se kar preveč suka okoli dojenčka se ukvarja z njim - 3. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se kje z določenim namenom: rad se suka okoli deklet / zna se sukati v visoki družbi vesti
- 4. ekspr. biti, nastopati v majhnem razponu: hitrost se je sukala okoli sedemdeset kilometrov na uro; višina teh hribov se suka okrog tisoč metrov / proizvodnja se suka med dvajsetimi in petindvajsetimi milijoni se giblje
- 5. ekspr., v zvezi z okoli, okrog izraža, da je kaj središče ukvarjanja, zanimanja, spreminjajočega se glede na vidik, odnos: njegove misli so se sukale okoli dekleta; pogovor se je sukal okoli zadnjih dogodkov / poezija se suka najraje okoli ljubezni
● ekspr. kako se sukajo naše stvari, zadeve potekajo, se razvijajo; ekspr. zanima ga, kako se suka svet kako se svet spreminja, kaj se po svetu dogaja; ekspr. misliš, da se bo ves svet sukal okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi
- sukáje: pripovedovala je, sukaje stebelce med prsti; sukaje se v krogu, so peli; sukaje si brke, je bral
- sukajóč -a -e: sukajoče se vreteno; stal je tam, sukajoč klobuk v roki
- súkan -a -o: tanko sukana nit
♦ tekst. sukana preja nit, sukana iz dveh ali več prej
- 1. po stopnji barvne izrazitosti podoben navadni, dnevni svetlobi: stene so iz svetlega lesa, strop pa iz temnega; svetli oblaki; okvir za sliko je preveč svetel; svetla lisa, ploskev / svetli lasje; žival s svetlo dlako; kupila je svetlo pohištvo / svetle kovine; svetla omaka; svetlo pivo / pesn. svetle daljave / letos so moderne svetle barve
- 2. ki odbija razmeroma veliko svetlobe: svetli lakasti čevlji; svetli kovanci; svetla gladina vode; rezilo je bilo svetlo / svetle kapljice znoja; ekspr. svetle solze
- 3. ki oddaja močno svetlobo, ima močen sijaj: svetel plamen; mesec je bil to noč zelo svetel; svetla luč; svetla zvezda / svetla zarja
- 4. v katerem je veliko svetlobe: svetli hodniki, prostori; soba je svetla in zračna / svetel dan; noč je bila svetla / svetel gozd z bujno podrastjo
- 5. ekspr. za človeka zelo prijeten: tedaj so se zanj začeli svetli dnevi; svetli trenutki življenja; svetlo doživetje / svetli spomini; svetle misli, sanje
// ki vsebuje kaj lepega, dobrega, ugodnega: verovati v svetlo prihodnost; njegovo otroštvo je bilo svetlo / sončno svetla poezija
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: svetla vera; svetlo upanje - 6. nav. ekspr. zelo pozitiven, posnemanja vreden: svetel lik, zgled / svetli cilji / to je eno najsvetlejših imen tistega časa / svetla ljubezen do domovine velika
// svetla beseda lepa, spodbudna; svetla tradicija - 7. ekspr. pozitivno, ugodno razpoložen: iz dneva v dan je bolj svetel / bil je ves svetel od nje
// ki vsebuje, izraža pozitivno, ugodno razpoloženje: svetel smeh / njen obraz je bil svetel in miren
// ki izraža navdušenje, občudovanje, zadovoljstvo: pogledala ga je s svetlim pogledom / njihove oči so bile svetle in vlažne od ganjenosti - 8. visok, lepo zveneč: svetel glas; svetli toni; kovinsko svetel zvok
● ekspr. bil je že svetel dan, ko se je zbudil zelo pozno se je zbudil; star. uma svetli meč razum, pamet; ekspr. edini svetli žarek v njegovem enoličnem življenju so bila njena pisma edini lepi doživljaji; ekspr. njegovo ime je s svetlimi črkami zapisano v zgodovini je slaven; ekspr. stvar ima svetle in temne strani dobre in slabe; ekspr. v tem času njegova zvezda ni bila več tako svetla kakor prva leta ni bil več tako slaven
♦ agr. svetlo seme podolgovato, zelo gladko seme trave čužke, ki se uporablja za ptičjo krmo; grad. svetla odprtina odprtina, določena z razdaljami med nasproti si stoječimi ploskvami odprtine; psiht. svetli trenutek (duševnega bolnika) trenutek, ko je bolnik popolnoma razsoden, se popolnoma zaveda; tisk. svetla črka tiskarska črka s tankimi potezami
- svetló tudi svêtlo in svètlo prisl.: svetlo goreti; svetlo pogledati koga; zapel je svetlo in toplo; svetlo pobeljeni prostori / piše se narazen ali skupaj: svetlo moder ali svetlomoder cvet; nosi svetlo siv kostim / v povedni rabi: postalo je svetlo; svetlo mu je pri duši; bilo je svetlo kot podnevi
● ekspr. to bo svetlo pogledal, ko bo izvedel bo zelo začuden
♦ zool. svetlo rdeči ara velika svetlo rdeča papiga z dolgim repom, Ara macao
- svêtli in svètli -a -o sam.: vse svetlo v njem je ugasnilo; nekaj svetlega, otroškega je v njem; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; stopiti na svetlo; oblačiti se v svetlo; odšli so še ob svetlem ko je bil še dan
- 1. s prislovnim določilom biti, nahajati se kje zataknjen, zapičen, obdan od česa: ključ tiči v ključavnici; v zidu tičijo krogle; bodica mu je tičala v prstu / tičal je do pasu v snegu / med cvetjem je tičal bel listek
// biti, nahajati se kje negibno sedeč, čepeč: maček tiči za dimnikom; mladič je tičal na samičinem hrbtu; v grmu je tičal zajec; ves čas tiči skrit v kotu
// ekspr. biti, nahajati se kje sploh: med njima je tičala ograja; ob boku mu je tičal meč visel
// v dolini je tičala koča stala; pod hribom tiči vas leži - 2. ekspr., v zvezi z v biti obut, oblečen v kaj: tičati v preozkih hlačah / nogi sta ji tičali v copatah / ranjenec je tičal v povojih
- 3. ekspr., s prislovnim določilom zadrževati se, muditi se: kar naprej tiči v gozdu; vedno tiči doma; oglasi se, kje pa tičiš / več let je tičal v zaporu bil zaprt
- 4. ekspr. biti, obstajati: treba je ugotoviti, kje tiči vzrok za tako stanje; v teh besedah tiči nekaj žalostnega te besede vsebujejo; v pogledih je tičala nevoščljivost se je izražala, kazala
// za to ponudbo nekaj tiči nastala je iz določenega namena - 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža, da kdo opravlja to, kar določa samostalnik: ves tiči v delu, opravkih; zmeraj tiči v računih / rad tiči v knjigah bere, študira
// s povedkovim določilom izraža stanje, položaj, kot ga določa samostalnik: tiči v dolgovih; tiči v predsodkih ima jih
// tiči v revščini, zaostalosti / še vedno tičijo v fevdalizmu imajo take razmere kot v fevdalizmu
● ekspr. ne prodajaj kože, dokler medved še v brlogu tiči ne razpolagaj s stvarjo, ki je še nimaš; ekspr. do kolen tičati v blatu biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. srce mu je tičalo v grlu zaradi močnega bitja srca ob razburjenju je imel neprijeten občutek v grlu; ekspr. srce mu tiči v hlačah boji se, nima poguma; ekspr. strah mu tiči v kosteh zelo se boji; ekspr. tiči v pasti je v položaju, ko se bo težko rešil; ekspr. vedno tičita skupaj se družita; ekspr. v tem grmu tiči zajec tu je jedro problema, bistvo stvari; preg. kdor doma tiči, se malo nauči izkušnje, znanje se pridobivajo v stikih z drugimi ljudmi
- tičèč -éča -e: v škornjih tičeče noge; pod košatimi obrvmi tičeče oči
- 1. sposobnost mišljenja, spoznavanja: ponesrečenčev um je prizadet; otrokov um se razvija; bistriti mladini um; meje človeškega uma; um in razum / spoznati s srcem, ne z umom / knjiž. um se mu je omračil postal je duševno bolan; imeti bister, pronicljiv um; star. bolan na umu duševno bolan
// zavest, duh glede na to sposobnost: um marsičesa ne zna razložiti; razum razčlenjuje, povezuje, um pa ustvarja ideje; dejavnost uma - 2. navadno s prilastkom človek glede na to sposobnost: iščoč, kritičen, ustvarjalen um; največji umi človeštva / biti velik politični um
● star. ni mu šlo do uma ni doumel; ekspr. od razburjenja, strahu biti čisto iz uma nerazsoden, zmeden; star. to mi ne gre iz uma, z uma tega ne morem pozabiti; ekspr. to bi ga spravilo iz uma naredilo nerazsodnega, zmedenega; naredilo duševno bolnega; star. to mi ni padlo, prišlo na um tega se nisem spomnil; na to nisem pomislil; star. to mi ne gre v um v glavo; imeti na umu star. kaj je imel na umu, je težko reči kaj je mislil, nameraval; star. vse to morate imeti na umu, če hočete biti pravični vse to morate upoštevati; zastar. najti pot po umih po občutku; zastar. po mojih umih jim še veliko manjka po moji presoji, oceni; star. uma svetli meč razum, pamet; ekspr. delati, kričati kakor iz uma zelo
♦ filoz. čisti um bistvena lastnost duha ustvarjati misel in oblikovati spoznanje; praktični um po Kantu človekova moralna dejavnost
- 1. biti oprt, pritrjen na kaj ob zgornjem delu ali nad seboj brez opore na tleh, spodaj: svetilka, zavesa visi; klobuk visi na klinu; slika visi na steni; na veji visi roj; držeč se vrvi, viseti nad prepadom; pod stropom visi lestenec / ključi visijo na obročku; na verižici visijo obeski / po listih in vejicah visijo dežne kaplje / čez ramo mu visi puška; okrog vratu ji visi ogrlica
♦ šport. viseti na bradlji, drogu
// nav. ekspr. biti kje, držeč se z rokami brez zadostne opore na tleh: otroci visijo na ograji in opazujejo; ljudje so viseli na stopnicah prenapolnjenega vlaka; ranjenec je skoraj visel na tovariševi rami
// biti v položaju, ko ima okrog vratu z lastno težo zadrgnjeno zanko vrvi: prišli so prepozno, obupanec je že visel / ekspr. ta človek bo še visel bo kaznovan z obešenjem - 2. segati, razprostirati se v smeri navzdol od izhodišča: brki mu visijo; psu visi jezik iz gobca; od streh visijo ledene sveče; z oken visijo rože; roke mu negibno visijo ob telesu / viseti do pasu skozi okno sklanjati se
// ekspr. z neba visijo oblaki
// segati kam čez rob podlage, opore: skale visijo nad globel - 3. biti nagnjen: drevo, steber nekoliko visi; viseti v levo / ladja malo visi; miza zaradi neravnih tal visi / dolina visi proti vzhodu pada, se niža; travnik precej visi; položno, strmo viseti / ekspr. po strmih pobočjih visijo njive strmo ležijo
- 4. navadno s prislovnim določilom biti, mirovati prosto, nepritrjen v prostoru nad tlemi; lebdeti: sipa v vodi lahko visi; telo visi v plinu, če sta teži enaki / v zraku visi postovka / ekspr. na nebu visijo težki deževni oblaki
- 5. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden: v očeh ji visijo solze / na licih, ustnicah mu visi nasmeh; na obrazih vseh je visel nemir
// biti, obstajati kje: nad pokrajino visi mir, noč / v zraku še visijo kriki žrtev / med njimi visi molk - 6. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se kje: vsak dan visi pri prijatelju, v gostilni; kaj bi visel samo doma, pojdi z menoj
// delati, kar izraža določilo: cele dneve visi na računalniku; ure in ure visi na telefonu telefonira
// v zvezi z na skrbno obdelovati kaj: visi na vsaki besedi, vsakem stavku; pisatelj preveč visi na sami zgodbi - 7. ekspr., v zvezi z med biti glede na svoje lastnosti vmes med čim: televizija visi med gledališčem in filmom; njihova družina je visela med kmeti in bajtarji
// biti v stanju, ko se lahko uresniči slabša od dveh možnosti: svet visi med vojno in mirom; ranjenec visi med življenjem in smrtjo / visel je med ljubeznijo in sovraštvom - 8. ekspr., v zvezi z nad biti v stanju, ko lahko kaj koga prizadene: nad človeštvom visi atomska vojna / nad njim visi poguba
- 9. preh., ekspr., v zvezi z na biti čustveno zelo navezan na koga, kaj: visi bolj na stricu kakor na očetu; kmet z vsem srcem visi na svoji zemlji; zelo visi na otrocih
- 10. ekspr. biti negotov: vreme visi / odločitev, pojasnilo še visi
● žarg., šah. figura visi je v ogroženem položaju; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; ekspr. oči vseh so visele na njem nepremično, pozorno so ga gledali; ekspr. obleka kar visi na njem je zelo suh; viseti na lasu, na niti, na nitki ekspr. njegovo življenje visi na lasu, na niti, na nitki je zelo ogroženo; je zelo bolan; njegova služba visi na nitki je zelo negotova; ekspr. poslušalci so kar viseli na njegovi pripovedi zelo pozorno so ga poslušali; ekspr. vsa družina visi na njenih ramah za vso družino mora skrbeti ona; viseti na vratu ekspr. gostje so jim ves teden viseli na vratu bili v breme, nadlego; ekspr. policija mu visi na vratu ga zasleduje, nadzoruje; nar. viseti pri gostilničarju imeti dolg pri njem; viseti v zraku ekspr. trditve visijo v praznem, v zraku so neprepričljive, neutemeljene; ekspr. aretacije visijo v zraku se pričakujejo; ekspr. pomlad visi v zraku opazni so znaki pomladi; ekspr. potovanje visi v zraku še ni gotovo; nad glavo mu visi Damoklejev meč je v nenehno preteči nevarnosti; vulg. vsi mi že dol visijo vsi mi že presedajo; vulg. njihova zahteva mi dol visi mi ni prav nič mar
- visé knjiž.: vise na veji se gugati viseč
- visèč -éča -e: telovaditi, viseč na drogu; nizko viseči oblaki; viseči uhlji; na steni viseča podoba; viseča tla / viseči kapnik kapnik, ki nastane na stropu kraške podzemeljske jame; redko viseča ključavnica obešanka; viseča omarica omarica, ki se pritrdi na steno; viseča svetilka svetilka, ki se obeša s podaljškom na strop; viseča tehtnica tehtnica za tehtanje v visečem položaju
● viseči vrtovi nekdaj terasasti vrtovi v kraljevem gradu v Babilonu
♦ gled. viseča lutka lutka, ki se premika z nitmi; marioneta; grad. viseči most most, ki visi na jeklenih kablih, vrveh; viseči strop pod stropom nameščena lahka obloga za prikritje inštalacijske napeljave ali za znižanje prostora; viseči pilot pilot, ki se samo zaradi trenja opira v mehka tla; les. viseča krožna žaga nihalna krožna žaga; mont. viseči oder železna konstrukcija, ki se pri obzidavi spušča v jašek po škripcu; rib. viseča mreža stoječa mreža, ki ne leži na dnu; vrtn. viseča pelargonija bršljanu podobna lončna rastlina z živobarvnimi cveti; bršljanka
- 1. slabš. s počasnim urejanjem česa povzročiti, da se čemu ne posveča več pozornost: vse so nekako zamečkali
- 2. slabš. s počasnim, nestrokovnim delom povzročiti pri kom slabe posledice: bolnika so zamečkali
- 3. ekspr. počasi, neodločno reči, povedati: v odgovor je nekaj zamečkal / no prav, je zamečkal
- 1. z grabljami spraviti skupaj: zgrabiti listje, pesek; zgrabiti na kup; zgrabiti seno v ograbke
- 2. močno, sunkovito prijeti kaj: zgrabiti bič, palico; zgrabiti za vrv; zgrabiti z obema rokama; jezno, trdno zgrabiti / zgrabil ga je in zvezal; zgrabiti koga za vrat; zgrabiti se za glavo / pes zgrabi mačko; zgrabiti s kremplji, z zobmi / zgrabiti s kleščami / stroj mu je zgrabil roko / vrtinec ga je zgrabil in potegnil vase / klic psu zgrabi
// nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: zgrabil je knjigo in odšel; zgrabil je šop bankovcev in mu jih dal / riba je zgrabila za vabo - 3. ekspr. odvzeti komu prostost; prijeti: zgrabiti begunca; tatu so zgrabili, ko je lezel skozi okno / zgrabiti sovražnikove vojake ujeti
- 4. začeti intenzivno delati; zagrabiti: fantje, zdaj bomo pa zgrabili / znava vse in zgrabiva vsak za tri narediva
// z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za izraža nastop intenzivnega opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: z veseljem so zgrabili za delo / spet so zgrabili za vesla začeli veslati - 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop intenzivnega telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: zgrabila jih je morska bolezen; človeka zgrabi groza, hrepenenje, jeza; zgrabil jo je kašelj; krč ga je zgrabil v roko
// izraža nastop intenzivnega razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te je zgrabilo, da si vse pustil; brezoseb. včasih ga zgrabi, pa kar odide / zgrabila ga je misel na beg - 7. ekspr. intenzivno prevzeti in ohraniti pod vplivom, v oblasti: prijateljeva nesreča ga je zgrabila / pesem, povest človeka zgrabi; zgrabila jih je veličina gora
● ekspr. zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. zgrabiti vsako priložnost izkoristiti; če mu prst ponudiš, pa roko zgrabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; ekspr. pisatelj je zgrabil življenje s prave strani opisal, prikazal; ekspr. spet je zgrabil za krmilo prevzel vodilni položaj, vodstvo; ekspr. zgrabiti za orožje, puško, star. za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. zgrabili te bodo za ušesa kaznovali te bodo; ekspr. zgrabilo ga je pri srcu, v križu začutil je močno bolečino; ekspr. fanta so trdo zgrabili strogo so ravnali z njim
- zgrabíti se in zgrábiti se, in zgrábiti se ekspr. spopasti se, spoprijeti se: fantje so se zgrabili; patrulja se je zgrabila s sovražnikom; zgrabiti se z orožjem / zgrabila sta se zaradi zemlje / zgrabiti se z življenjem
- zgrábljen -a -o: krivci še niso zgrabljeni; zgrabljeno seno
- 1. nav. ekspr. kar je zmečkano: razlikati zmečkanine / po trčenju je od avtomobila ostala le zmečkanina
- 2. med. poškodba podkožnega tkiva zaradi udarca, stisnjenja: dobiti zmečkanine; odrgnina in zmečkanina
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- Naslednja »