Fran > SSKJ

1. 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izraziti mnenje, pomisleke; burno izraziti svoja čustva; javno, pismeno izraziti svoje zahteve; izraziti kaj z besedami, kretnjami, mimiko; izraziti soglasje z gibom glave; preprosta ljudstva izražajo svoje razpoloženje zlasti s petjem in plesom / izraziti s slikarskimi sredstvi
   ♦ lingv. izraziti začudenje z medmetom
2. 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izraziti dvom o rešitvi krize; izraziti komu hvalo, občudovanje, zahvalo; izrazil je obžalovanje, ker ni mogel priti obžaloval je; izraziti sožalje svojcem umrlega; udeleženci simpozija so izrazili željo, da bi se še kdaj srečali / veleposlanik je izrazil prepričanje, da bo spor rešen po mirni poti; vlada je izrazila zaskrbljenost nad položajem v svetu / izraziti vdanost predsedniku
   ● publ. večina volivcev mu je izrazila zaupanje je glasovala zanj
3. 3. prikazati, podati z določenimi znaki, enotami: število 6 lahko izrazimo v obliki 2 x 3; izraziti vrednost blaga v dolarjih; izraziti s kemijsko formulo / to lahko izrazimo tudi matematično

izráziti se 
1. 1. uporabiti jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: otrok se še ne zna izraziti; izbrano, jasno, pravilno se izraziti; slabo si se izrazil
   // publ., navadno s prislovom povedati svoje mnenje: lepo, ugodno se je izrazil o pevcu; o prireditvi se je večina pohvalno izrazila / časopisi so se pohvalno izrazili o gostovanju ansambla
   // ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z da, če izraža vljudno omejevanje povedanega: če se smem tako izraziti, takega igralca ne bo več kmalu / da se prav izrazim, meni ni za to čast
2. 2. pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: v očeh se mu je izrazila groza, žalost / nezadovoljstvo se je izrazilo v demonstracijah
   // pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje česa sploh: v romanu se je izrazil njegov domovinski čut; v umetnosti se je izrazilo življenje dobe / v narodnoosvobodilni vojni se je izrazila želja po svobodi
3. 3. publ. izreči se, izjaviti: večina se je izrazila za predlaganega kandidata; izraziti se proti takemu načinu dela

izrážen -a -o: javno izražen odnos do česa; z besedami izražena misel; izražena prošnja, zahteva; s kemijskimi simboli izražena sestava spojine; dolžina je izražena v metrih; to je premalo določno izraženo; izraženo v odstotkih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

1. 1. kar določa kriterij za presojanje česa: gledati na kaj z ekonomskega stališča; dogovorili so se, s kakšnega stališča bodo stvar obravnavali; presojati kaj s stališča morale / z njegovega stališča je to razumljivo
   // publ. mnenje, pogled: stališča si nasprotujejo; o teh vprašanjih imajo različna stališča; povedati, zagovarjati svoje stališče; pojasniti svoje stališče do česa
2. 2. zastar. stojišče: s svojega stališča je imel lep razgled po dvorani / določiti lovcu stališče
   ● publ. stojijo na stališču, da bi z odločitvijo še počakali mislijo, menijo; publ. postaviti se na določeno stališče imeti določeno mnenje o čem; zastar. Prešeren ima med tedanjimi pesniki prav posebno stališče mesto, položaj
   ♦ jur. pravni akt, s katerim skupščina določi načela za urejanje obravnavanih zadev in daje pobude za izvrševanje zakonov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

1. 1. biti, nastopati kje
   1. a) za koga, v imenu koga: zastopati društvo, očeta na slovesnosti / zastopati v skupščini narodno manjšino
   2. b) kot član, pripadnik česa: našo državo zastopa na tekmovanju deset tekmovalcev
   3. c) skrbeč, prizadevajoč si za kaj: zastopati koristi, pravice koga / zastopati zakon
2. 2. opravljati pravne posle za drugega: direktor zastopa banko; že tri leta zastopa več tujih podjetij / zastopati koga pred sodiščem / pravno zastopati koga
3. 3. biti povezan s čim in si prizadevati, zlasti z govorjenjem, za veljavo, uveljavitev tega: zastopati kako mnenje, publ. stališče; razpravljavci zastopajo različne nazore, teze / zastopam mnenje, da je gradnja nepotrebna
   ♦ jur. obtožnico zastopa javni tožilec

zastópan -a -o 
1. 1. deležnik od zastopati: sklepanje pogodb med kupci in zastopano delovno organizacijo
2. 2. v povedni rabi biti upoštevan, navzoč: najbolj je zastopana rdeča barva; materinščina ni bila zastopana / publ. te kamnine so v gorovju zastopane na več mestih so, se najdejo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

1. I. v osebni rabi
   1. 1. izraža materialno ali duhovno navzočnost v stvarnosti: še so stvari, ki jih ne poznamo; ali je kak izhod? red mora biti / poudarjeno sò znamenja, da se obrača na boljše / bolnik ne bo več dolgo; v pravljicah bil je kralj, ki je imel tri sinove
   2. 2. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža navzočnost v prostoru ali času: tukaj je jama, v kateri je raslo drevo; hiša je sredi polja stoji; drva so na dvorišču; v vsakem človeku je kaj dobrega; v knjigi so napake; v vodi je kisik; za gozdom je travnik leži, se razprostira; ekspr. le kaj je na njej, da se je ne more nagledati / otroci so doma; biti na vrtu; čez teden sem v mestu živim, bivam; kje so domači? / biti na proslavi, na zabavi udeležiti se je; biti pri pouku; biti pri zdravniku na pregledu
      // tedaj je bila vojna; v Kamniku je bil semenj; proslava bo v nedeljo / omenjena nesreča je bila včeraj se je zgodila; to je bilo lani
   3. 3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka
      1. a) s pregibno besedo: mož je poštenjak; prijatelj je učitelj; otrok je bolan, nadarjen; pšenica še ni zrela; knjiga je moja; klobuk je očetov; ura bo tri / dolžen mu je veliko vsoto; njegov načrt je bil, da bi napadli; on je odgovoren za tovariše; uspehi so rezultat trdega dela / zdaj je čas, da poveste svoje mnenje; ni bila moja dolžnost, naloga popravljati napake
      2. b) z nepregibno besedo: ta misel ni napak; hiša je naprodaj; obleka mu bo prav; tisoč je preveč / dekle mu je všeč
      3. c) s predložno zvezo: meso je brez kosti; čevlji so od blata; rana je od noža; biti pri zavesti; biti v neenakopravnem položaju, v slabem stanju; mi smo v sorodu v sorodstvenem odnosu
         // to mi ni po volji mi ne ugaja, ustreza; vse bo še v redu se bo uredilo; dejanja niso v skladu z besedami se ne skladajo; ti boš za pričo / biti brez denarja ne imeti ga, brez težav; vsi so proti njemu mu nasprotujejo, ga odklanjajo; biti ob službo izgubiti jo, ob dobro ime; on je za reforme se strinja z njimi; jih podpira, se zavzema zanje; biti v dvomih; biti v skrbeh, v strahu za koga; drevo je v najlepšem cvetju / vse je na razpolago se lahko vzame
      4. č) s kakovostnim rodilnikom: vidva sta istih let; on je vesele narave; mož je srednje postave; biti kmečkega rodu; soseda je slabega zdravja; publ. stvar je velikega pomena; mnenja smo, da se motiš
      5. d) s primerjavo: nebo je kakor oprano; fant ni, kakor bi moral biti; drevo je bilo, kakor bi dremalo / priden, kakor je, ne bo nikoli brez dela
         // izraža istost, enakost: dvakrat dve je štiri; ena in ena je dve; dinar je sto par; kolikokrat je dve v osem / pedagogika je nauk o vzgoji / pride jutri, to je v torek
2. II. v brezosebni rabi ali brezosebno v pomenih kakor pod I.
   1. a) z zanikanim osebkom v rodilniku: očeta še ni; jutri ne bo šole; pri tej hiši ni miru / ni ga človeka, ki bi mi pomagal
   2. b) s smiselnim osebkom v odvisnem sklonu: žal mi je bilo; zelo jo je bilo groza; mater je strah; z njim je slabo; star. vseh je bilo sram vse
      // njej je bilo dvajset let bila je stara
      // ekspr. kaj bo s teboj se bo zgodilo
   3. c) z delnim rodilnikom kot osebkom, navadno odvisnim od izraza količine: kruha je še in mesa tudi; kupcev je bilo dosti; denarja je le malo; ali je kaj novega; pet jih je bilo; vsi, kar jih je, so pripravljeni
   4. č) z nedoločnikom kot osebkom: molčati je bilo težko, govoriti še težje; škoda bi ga bilo zavreči / treba je delati
   5. d) z odvisnim stavkom kot osebkom: očitno je bilo, da se moti; všeč mi je, če ostaneš doma; znano je, kakšno vlogo je imela Partija v osvobodilnem boju
   6. e) s prislovno rabljenim izrazom v povedku: dolgčas je; otroka mu ni bilo mar; skoraj bo poldne; na Bledu je bilo lepo; slabó ji je bilo; škoda ga je; jeseni je bilo tri leta, odkar je odšel minilo
3. III. v osebni ali brezosebni rabi, navadno s prislovno rabljenim samostalnikom v pomenih kakor pod I.: mraz je bil ali bilo, da je drevje pokalo; zunaj je bila ali bilo tema / takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas, ni bilo časa za pogajanje dovolj časa; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj
4. IV. eliptično navadno za poživitev pripovedi
   1. a) z izpuščanjem deležnika s polnim pomenom: prišla je, seveda je; pa učil, kdo se bo? ali bi kaj jedel? Bi; vsak en kozarček ga bova; kaj bomo pa zdaj?
   2. b) z izpuščanjem dela povedka sploh: klop je iz kamna narejena, izdelana; fant je s Primorskega doma; ti čevlji so za v dež primerni, dobri; fant ni za šolo sposoben; ekspr. iz glave si jo izbij, pa je / hvala lepa. Ni za kaj
      // v zvezi z nedoločnikom za izražanje možnosti ali nujnosti: žive duše ni bilo videti; kakor je slišati, dobimo nov zakon; knjiž. tako se je spremenila, da je skoraj ni spoznati ni mogoče; nižje pog. temu človeku ni za pomagati ni mogoče pomagati; star. te že naučim, kako se ti je vesti je treba
5. V. kot pomožni glagol, z opisnim ali trpnim deležnikom za tvorbo časov, naklonov ali načinov: bo delal, je delal, je bil izdelal; bi delal, bi bil delal; je izdelan / v ekspresivni rabi stoji pomožni glagol tudi na začetku stavka sem si kar mislil, da je nekaj narobe
   ● ekspr. kar je, je nič se ne da spremeniti; ekspr. no, ali bo že kaj! čas je že, da se naredi; ekspr. dekle je lepo, da je kaj zelo; obleka je bila deset tisoč dinarjev je stala; ekspr. ta je pa lepa! česa takega nisem pričakoval; to mi ni prav nič všeč; ekspr. še tega je bilo treba to ni bilo prav nič potrebno; to mi je odveč; prav mu je zasluži, da se mu tako godi; ekspr. bilo mu je, da bi zavriskal, zajokal tako je bil vesel, žalosten; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno; zakon je za vse velja; biti na glasu biti znan, sloveti; ali vam je znano, kaj je na stvari če je res in koliko je res; knjiž. na tebi je, da spregovoriš ti si na vrsti, ti si dolžen; krompir je po sto dinarjev se prodaja, kupuje; ekspr. po njem je izgubljen je, mrtev je; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; ne vem, pri čem smo kakšen je naš položaj; biti pri sebi zavedati se; biti krepek; ekspr. ves dan je v knjigah samo bere; fant je sam zase ne mara za družbo; ekspr. dež ni in ni nehal kar naprej je deževalo; sam.: knjiž. boj za biti ali ne biti za življenje, za obstanek; prim. bom, bil, bi, bodi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

1. 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izražati mnenja, pomisleke; izražati presenečenje, veselje; izražati miselno sorodnost s kom; burno izražati svoja čustva; javno izražati svoje prepričanje, pripadnost; ustno, pismeno izražati svoje zahteve; izražati svoje misli v pesniški obliki; izražati z besedami, kretnjami, mimiko; izražati doživetja z glasbo, s slikarskimi sredstvi
2. 2. biti zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: njen obraz izraža grozo, žalost; stroge oči so izražale nenaklonjenost; v njenih kretnjah se izraža milina
   // biti zunanja podoba, znamenje česa sploh: umetnost izraža svojo dobo / izbrani so le tisti teksti, ki prepričljivo izražajo zahtevo po narodnostni enakopravnosti
3. 3. biti nosilec kakega pomena, lastnosti: pridevniki lahko izražajo več stopenj svojega pomena; izražati istočasnost dejanja
   // biti nosilec kake vsebine: nekatere pesmi izražajo ilirsko tendenco; skupno sporočilo izraža pripravljenost vlad za nadaljnje sodelovanje
4. 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izražati komu občudovanje, priznanje; izražati podporo narodnoosvobodilnemu gibanju; izražati upanje v zmago / publ. obe strani izražata zadovoljstvo nad dosedanjim potekom pogovorov; vlada izraža zaskrbljenost zaradi tega incidenta / publ. s šolstvom izražamo posebno skrb za mladino
5. 5. prikazovati, podajati z določenimi znaki, enotami: izražati dolžino v metrih; izražati vrednost blaga v dolarjih; dviganje cen se izraža v odstotkih

izrážati se 
1. 1. uporabljati jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: tako so se izražali klasiki; fant se zna izražati; izbrano, lepo se izražati; izražati se knjižno, vulgarno; pismeno se slabo izraža; rad se izraža s frazami, manjšalnicami; z lahkoto, muko se izražati / so slikarji, ki se izražajo predvsem z barvo
   // publ., navadno s prislovom pripovedovati svoje mnenje: grdo, grobo, spoštljivo, žaljivo se izražati o kom; o prireditvi se izražajo pohvalno, ugodno, ekspr. s samimi superlativi
2. 2. navadno s prislovnim določilom biti viden, kazati se v čem: ljubezen do domovine se izraža v vsem njegovem delu; v mitologiji se izražajo odnosi človeka do narave / knjiž. duh ljudstva se izraža v njegovem javnem življenju

izražajóč -a -e: izražajoč mnenje večine, ga je predlagal za delegata; pojem izražajoča beseda; kulturno snovanje, izražajoče se v umetnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

1. 1. z besedo, kretnjo izraziti, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je dejanje priznal; priznati krajo, zločin; priznal je, da je zažgal hišo; priznati po mučenju / priznam, da sem to storil
   // strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznati napako, poraz; ni hotel priznati, da tega ne zna; odkrito si priznati nesposobnost / moram priznati, da tega ne vem / priznati očetovstvo
   // narediti, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznal ji je ljubezen; drug drugemu sta priznala strah
2. 2. izraziti, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: priznati eksistenco boga; prizna samo to, kar fizično zaznava / ne prizna potrebe po duhovnosti
   // izraziti mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznati komu prvenstvo v čem; priznati mu spretnost pri reševanju problemov; treba mu je priznati, da je prizadeven
   ● ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti
3. 3. izraziti strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: priznati novo državo, vlado; priznati spremenjeno mejo / priznati izpit, spričevalo; priznati učbenik / priznati kak nauk / priznati avtoriteto koga
   // izraziti mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznati umetnika / priznati umetniško delo
4. 4. izjaviti, da je kdo upravičen do česa: priznati delavcu dodatek za ločeno življenje / priznati narodu pravico do samoodločbe
5. 5. v zvezi z za izjaviti, da je kdo to, kar izraža določilo: priznal ga je za sina / priznati kaj za dobro, pravilno

priznán -a -o 
1. 1. deležnik od priznati: priznana tatvina; v določeni družbi priznane vrednote; učbenik uradno ni priznan
   ♦ šol. priznana izobrazba izobrazba, ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja
2. 2. ki ima ugled, veljavo: priznan strokovnjak; hotel s priznano kuhinjo / priznana oddaja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

1. 1. z besedo, kretnjo izražati, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: na zaslišanju so drug za drugim priznavali sodelovanje pri atentatu; priznavati zločine
   // strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznavati napake; priznava, da tega ne ve / vedno je priznaval, da je bil njihov učenec
   // delati, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznavali so dekletom ljubezen in jim obljubljali zakon; priznaval mu je svoje skrivnosti
2. 2. izražati, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: ateisti ne priznavajo boga; priznava le fizični svet / prednosti tega predloga ne priznavajo
   // izražati mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznavati komu sposobnosti, zasluge; priznavajo mu, da je veliko storil zanje
3. 3. izražati strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: novega režima ne priznavajo vse države / priznavali so jim izpite na sorodni fakulteti / ne priznavajo nobene avtoritete / publ. letošnja moda priznava veliko stvari dovoljuje, dopušča
   // izražati mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznavati umetnika; vsi ga priznavajo in hvalijo / pravi humanizem priznava vsakega človeka ga upošteva
   // kritiki njegovo zadnje umetniško delo navdušeno priznavajo
4. 4. izjavljati, da je kdo upravičen do česa: priznavati pokojnine ob določenih pogojih / priznavati narodu pravico, da sam odloča o sebi
5. 5. v zvezi z za izjavljati, da je kdo to, kar izraža določilo: priznava ga za sina / priznava jo za zaveznico; priznava se za člana manjšinskega naroda / tega dela ne priznava za svoje

priznavajóč -a -e: na pol priznavajoč krivdo; priznavajoče besede; prisl.: priznavajoče pokimati z glavo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

1. 1. imeti pravno moč: predpis, zakon velja od novega leta / to igralno pravilo ne velja več / ukaz velja za vse
2. 2. zaradi določenega dejstva, lastnosti zagotavljati naslovniku, uporabniku kako pravico: potni list ne velja več; vozovnica velja en dan; razpis velja do zasedbe delovnega mesta
   ♦ ekon. cena velja franko
   // po odločitvi pristojne osebe, organa obvezovati koga, da upošteva določeno dejstvo: cenik, vozni red še velja
3. 3. imeti zagotovilo osebka o svoji izpolnitvi: obljuba, vabilo še vedno velja / brezoseb., kot podkrepitev velja, jutri se vidiva
   // imeti zaradi določenega dejstva, lastnosti vpliv na koga: njihovo mnenje tudi nekaj velja / ekspr. njegova mora veljati / ekspr. njegovi romani nekaj veljajo
4. 4. zaradi dobrih, primernih lastnosti biti upoštevan, uporabljan: ta načela v družbi, znanosti še veljajo / velja samo dokaz
5. 5. biti v skladu z resničnostjo; držati: vremenske napovedi malokdaj veljajo / povedano velja tudi za naše razmere
6. 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na splošno mnenje, prepričanje: ta beseda velja za nedostojno; trditev velja za sporno / veljati za odločnega, poštenega človeka
   // izraža, da ima kaj glede na dogovor, izkušnje lastnost, vlogo tega, kar izraža dopolnilo: to naj velja za kriterij / oglje je nekdaj veljalo kot zdravilo
7. 7. z dajalnikom, z glagolskim samostalnikom biti namenjen komu: opozorilo, žvižg velja nam / vsem naj velja moja iskrena zahvala / publ. naša pozornost velja predvsem aktualnim dogodkom
8. 8. brezoseb., ekspr., z nedoločnikom izraža nujnost, potrebnost uresničitve dejanja: to lepoto, zanimivost velja videti; tega človeka si velja zapomniti / velja omeniti, poudariti, da sam ni bil zraven
9. 9. ekspr. stati, imeti ceno: avtomobil velja sto tisoč dinarjev / počitnice so nas veliko veljale
   ● ekspr. korajža, pogum velja stvari se je treba lotiti, čeprav so videti težavne; neprevidnost bi ga skoraj veljala življenje stala; ekspr. naj velja, kar hoče, poskusil bom izraža podkrepitev trditve; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

1. 1. podoba predmeta, ki nastane z njegovim vtisnjenjem v kaj: vtisi stopal so še vidni; globoki, sveži vtisi; školjkast vtis
2. 2. kar nastane v zavesti kot posledica hitrega, navadno čustvenega sprejemanja zunanjega sveta: vtis izgine, ostane, zbledi; dobiti napačen vtis; urediti svoje vtise; zanesti se na prvi vtis; nov, knjiž. bežen vtis; vtisi s potovanja / biti pod vtisom povedanega vplivom
   // barvni, vidni, zvočni vtis / čutni vtis; duševni vtis
   // s prilastkom podoba, videz, kot se kaže zlasti pri kratkotrajnem zaznavanju: tkanina daje vtis pletenine; delati vtis zapuščenosti, zmedenosti; napraviti na koga vtis izobraženega človeka / vzdolžni šivi naredijo vtis vitkosti
3. 3. mnenje, mišljenje o čem, ki nastane zlasti na osnovi zunanjih znakov česa: naš vtis je, da bo organizacija razpadla; imamo vtis, da se jim nikamor ne mudi / lahko bi nastal vtis, da bodo s predpisom vsi problemi rešeni; od kod vam vtis, da vas želimo ogoljufati
4. 4. vtisnjenje: vtis kovanca, prstana v vosek / vtis dogodka v spomin
   ● narediti vtis na koga vzbuditi pri njem čustveni odziv, zanimanje; ekspr. s potovanja je odnesel nepozabne vtise potovanje ga je zelo prevzelo; pog. predstava je pustila slab vtis gledalcem ni bila všeč, jim ni ugajala; ekspr. to je naredil samo zaradi vtisa da bi kdo imel o njem mnenje, kakršno on hoče, želi
   ♦ biol. spominski vtis sled, ki jo zapusti vzdraženje v živčnih celicah; šport. ocena za umetniški vtis pri umetnostnem drsanju, kotalkanju ocena za umetnostno vrednost izvedenih likov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

1. 1. s pisanjem dati čemu tako obliko, da se lahko ohrani: kdo je prvi zapisal to besedo; zapisati izjavo, misli koga; zapisati podatke v beležnico; vse si je skrbno, sproti zapisal / zapisal je dosti ljudskih pesmi zbral v pisni obliki
   // zdravnik mu je zapisal dieto predpisal; pod besedilo je zapisal svoje ime se je podpisal; zapisati zvok na magnetofonski trak posneti
   // napisati: zapiši veliki B; zapisati število z besedo, s številko; zapisati opombo na rob / zapisati s kredo, svinčnikom / vse to sem ti zapisal v pismu / zapisati oceno knjige
   // prikazati s črtami, pikami: zapisati potresni sunek; z aparatom zapisati utripanje srca
2. 2. napisati kam ime, osebne podatke koga s kakim namenom: policist ga je ustavil in zapisal; zapisati voznika
3. 3. navadno z dajalnikom v oporoki določiti koga za dediča: zapisati komu hišo, zemljišče / v kmečkem okolju zapisati komu kot v hiši izgovoriti; premoženje je zapisal nanjo prepisal
   // v oporoki mu je zapisal posestvo
4. 4. star. vpisati, včlaniti: zapisati koga k planincem; zapisati otroka v šolo / zapisati se med protestante postati protestant; prostovoljno se zapisati na vojsko, v vojake prijaviti
5. 5. knjiž. vstaviti, vnesti: zapisati kaj v seznam / učenca so zapisali v posebno skupino uvrstili
6. 6. ekspr. narediti, odločiti, da je kdo deležen česa neprijetnega, hudega: zapisati koga pomanjkanju, pozabi, uničenju / zapisati koga smrti
   ● ekspr. čas vselej zapiše pravično sodbo po daljšem času se pokaže resnična vrednost česa; ekspr. svoje življenje je zapisal glasbi posvetil; ekspr. to zapiši na svoj račun tega si sam kriv; ekspr. to si zapiši v spomin, srce si zapomni; ekspr. to si zapiši za uho, ušesa dobro si zapomni; iron. to si lahko zapišete s (črno) kredo v dimnik ne bo upoštevano, se bo hitro pozabilo; nižje pog. kam pa je to za zapisati izraža začudenje, presenečenje nad čim
   ♦ lingv. zapisati prislov narazen, skupaj; šah. zapisati potezo; šol. zapisati učenca v dnevnik

zapísati se in zapisáti se 
1. 1. nehote napisati kaj: te besede so se mu zapisale / na tem mestu se je zapisal se je zmotil
2. 2. ekspr. začeti se ukvarjati s čim: zapisati se filmu, politiki; zapisati se filozofiji / zapisati se plezanju, smučanju
   // začeti sodelovati s kom v čem negativnem zlasti zaradi koristi: zapisati se okupatorju
   ● ekspr. z vso dušo se je zapisal revolucionarnemu gibanju je postal navdušen pristaš revolucionarnega gibanja; ekspr. zapisati se hudiču odločiti se za slaba dejanja; knjiž. ob popisu se je zapisal za Slovenca izrekel; ta misel se mu je zapisala v možgane vtisnila; ekspr. zapisal se je v slovensko poezijo napisal je pomembne slovenske pesmi; ekspr. igralka se je s to vlogo gledalcem zapisala v spomin po tej vlogi so si jo zapomnili

zapísan -a -o: biti zapisan gledališču, znanosti; biti zapisan propadu; zapisane misli koga; premoženje je zapisano na sina; imeti kaj zapisano po očetu; vse povedano je natančno zapisano; tako je, star. stoji zapisano v knjigah
● ekspr. to dejanje bo zapisano v zgodovini z zlatimi črkami dobilo bo pomembno mesto, ohranilo se bo v častnem spominu; ekspr. njegovo ime bo zapisano v zgodovini zelo je pomemben; ekspr. zapisana je v njegovem srcu rad jo ima; star. saj nima na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi; ekspr. nikjer ni zapisano, da tako mora biti ni nujno; pog. pri meni je dobro zapisan o njem imam ugodno mnenje; pog. v šoli ga imajo slabo zapisanega imajo slabo mnenje o njem
♦ jur. zapisano pravo pravo, katerega besedila obstajajo v pisni obliki; lingv. zapisani jezik jezik, ki je uresničen s pisavo; sam.: dodati kaj k zapisanemu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

1. 1. ki je last posameznika, posameznikov: zasebna gostilna; zasebno premoženje / najeti zasebno sobo sobo pri osebi, ki se ne ukvarja poklicno z gostinstvom, oddajanjem sob
   // nanašajoč se na posameznika, posameznike kot lastnika proizvajalnih sredstev: zasebna obrt; zasebna proizvodnja / zasebni delodajalec, obrtnik / zasebni sektor / ekspr. tovarna je v zasebnih rokah
   // namenjen uporabi, koristi določenega posameznika, določenih posameznikov: zasebna plaža / zasebna in javna uporaba
2. 2. nanašajoč se na posameznika, posameznike in ne na družbeno skupnost: zasebne koristi, potrebe; delati kaj iz zasebne pobude; zasebna in družbena stran življenja / razstavljene slike so zasebna last / zasebna knjižnica; zasebna šola šola, ki jo ustanovi, vzdržuje zasebnik ali kako društvo
   // nanašajoč se na posameznika kot neuradno osebo: zaseben opravek; zasebni tajnik; pogovor predsednika s člani sveta je bil zaseben; zasebno in uradno mnenje; zasebno pismo; zasebno in javno življenje / službeni in zasebni naslov
   ♦ ekon. zasebna proizvodnja proizvodnja s proizvajalnimi sredstvi v zasebni lastnini; proizvodnja zasebnikov, zlasti obrtnikov; filoz. zaseben ki obstaja samo v odnosu do človeške zavesti; fin. zasebno posojilo posojilo, ki se najame pri zasebniku; jur. zasebni obisk obisk državnega ali strankarskega funkcionarja iz osebnih razlogov; zasebna tožba tožba za družbeno manj pomembna kazniva dejanja, pri katerih družba prepušča pregon prizadeti osebi; zasebno pravo pravo, ki ureja osebnostna in premoženjska razmerja državljanov; soc. zasebna lastnina lastninska pravica posameznika ali skupine do proizvajalnih sredstev

zasébno prisl.: zasebno opravljanje zdravniškega poklica; zasebno povedati svoje mnenje; sam.: ločevati družbeno od zasebnega; povedati kaj zasebnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

1. 1. ki ni v skladu
   1. a) z določenim pravilom, normo: dati besedi napačen naglas; napačna pisava, tvorba besede / napačna vzgoja
   2. b) z določenim ciljem, položajem: narediti napačno potezo; iti v napačno smer / iti na napačen avtobus; zavrteti napačno telefonsko številko
   3. c) z resničnostjo, dejstvi: napačen datum, naslov; dati napačne podatke; račun, rezultat je napačen; napačna diagnoza, informacija
      // nav. ekspr. ki ni v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa: njihov nazor je napačen; boriti se za napačno stvar / o zadevi ima napačno mnenje
2. 2. ekspr., z nikalnico ki ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri: fant ni napačen, le hitro se razjezi; na pogled ni napačna / ni napačnega obraza, napačne postave / hišo sem si ogledal, ni napačna
   ● ekspr. nimajo ga za napačnega človeka ga cenijo; ekspr. na napačnem koncu se česa lotiti napačno; pog., ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; ekspr. prikazovati kaj v napačni luči napačno, neresnično; ekspr. hoditi po napačnih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; ekspr. v napačni veri živi, če misli, da ga niso videli moti se

napáčno in nápačno 
1. 1. prislov od napačen: napačno ocenjevati, prikazovati, razumeti
2. 2. ekspr., v povedni rabi, z nikalnico izraža primernost, koristnost česa: ne bo napačno, če greš z njimi; ne bi bilo napačno, če bi ga vprašal za svet; sam.: nič napačnega ni naredil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

1. 1. ki je v skladu
   1. a) z resničnostjo, dejstvi: odgovor, rezultat je pravilen; pravilna domneva, razlaga; pravilen in napačen / postavil je pravilno diagnozo
   2. b) z določenim pravilom, normo: pravilen potek obravnave; ta oblika besede ni pravilna; logično, slovnično pravilen / pravilna rešitev križanke / ekspr. pravilno šumenje dežja enakomerno
   3. c) z določenim ciljem, položajem: pravilna poteza; njegovo ravnanje ni pravilno / pravilna nastavitev aparata
      // ki je v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa: zmeraj se je držal pravilne politične smeri / o zadevi ima pravilno mnenje
2. 2. ki je v skladu z normalnimi telesnimi lastnostmi: pravilen razvoj organa; pravilno zraščanje zlomljene kosti / opozarjati učence na pravilno držo, hojo / zastar. duševno in telesno pravilen otrok normalen, zdrav
3. 3. nav. ekspr. sorazmeren, skladen: človek pravilnega obraza; njegov nos je pravilen
4. 4. nav. ekspr. raven in enakomerno širok: njive so bile podolgovate in pravilne
   ● star. dva, tri vrčke piva je bila zanj pravilna mera primerna, ustrezna; star. to ni z onim v nobeni pravilni zvezi pravi, resnični
   ♦ agr. pravilna poševna palmeta palmeta s tremi pari ogrodnih vej v različnih višinah; geom. pravilni mnogokotnik mnogokotnik z enakimi stranicami in enakimi notranjimi koti; pravilni ogel ogel, ki ima enake kote med sosednjima robovoma in enake kote med sosednjima ploskvama; pravilno oglato telo oglato telo s skladnimi pravilnimi ogli, omejeno s skladnimi pravilnimi mnogokotniki; les. pravilna žagana ploskev žagana ploskev, ki je gladka, ravna in brez grč, napak

pravílno 
1. 1. prislov od pravilen: pravilno odgovoriti; zna pravilno pisati; otrok se razvija pravilno; pravilno oblikovan; formalno pravilno / elipt.: on je nekoliko boljši, ali pravilneje: manj zanikrn; kot pojasnilo to so odkrili leta 1904 (pravilno: 1905)
2. 2. v povedni rabi izraža, da je dejanje ali stanje v skladu z določenim pravilom, normo: po mojem ni pravilno, da puščaš otroka samega / elipt. pravilno, ga je pohvalil vodja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

1. 1. izraziti mnenje, da je kaj koristno, dobro za koga, kaj: priporočiti komu več gibanja, previdnosti; priporočiti daljše bivanje na morju; priporočil jim je učenje tujih jezikov / ekspr. z grozečim glasom mu je priporočil, naj o vsem molči svetoval, ukazal
   // izraziti ugodno mnenje o kom, čem: priporočiti kandidata / priporočiti izdelke
2. 2. izraziti prošnjo, da kdo komu kaj naredi, dá: priporočili so ranjence dobrim ljudem in odšli; priporočiti otroka sosedi; priporočiti se pri kom za prenočišče
3. 3. star. pozdraviti v imenu koga: priporočite me vsem svojim, je dejal ob slovesu

priporočíti se star.  pozdraviti, posloviti se: priporoči se in odide

priporočèn -êna -o: film je sicer priporočen, vendar se mi zdi slab
♦ agr. seznam priporočenih sort seznam sort, ki jih strokovne službe priporočajo pridelovati na določenem področju; ptt priporočena pošiljka pošiljka, za katero izda pošta potrdilo o prejemu in katere prejem potrdi naslovnik s podpisom; prisl.: poslati (pismo, pošiljko) priporočeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

1. 1. rel. ki izhaja od boga, bogu lasten: božja kazen ga je zadela; božja ljubezen, pravičnost; prositi za božjo milost; z božjo pomočjo smo se rešili; naj bo, kakor je božja volja / vznes. zaželel jim je božjega blagoslova srečo, uspeh; star. Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / Sin božji Kristus; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; Mati božja Kristusova mati; božja previdnost ga je vodila Bog; deset božjih zapovedi / božji rop oskrumba, onečaščenje česa svetega ali posvečenega
   // namenjen bogu: božja čast / star. služabnik božji duhovnik; knjiž. hiša božja, star. božji hram cerkev; služba božja maša
   // božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike
2. 2. v medmetni rabi, včasih kot zapostavljeni prilastek, z oslabljenim pomenom, v zvezi z nekaterimi besedami izraža
   1. a) začudenje, presenečenje: križ božji, ali je to mogoče
   2. b) nejevoljo, nestrpnost: za božji čas, kakšno javkanje; miruj že, strela božja
   3. c) svarilo, opozorilo: ne govori tako, za božjo voljo
   4. č) podkrepitev, poudarek: človek božji, kaj govoriš! že ves božji dan sedi; na pomoč, ljudje božji; nikjer nimaš božjega miru; na vsem božjem svetu, pod božjim soncem ji ne najdeš enake
      ● božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; vznes. ta dogodek je bil očiten prst božji svarilo, opomin, kazen; star. živeti v strahu božjem čednostno, pošteno; iron. ne bodi tak božji volek pohleven, mevžast; ekspr. če si božji, si sit dovolj si jedel; star. božja dekla smrt; pog., šalj. božja kapljica vino; star. v kotu je visela božja martra križ s podobo Kristusa; vznes. božja njiva pokopališče; iti na božjo pot romanje; tam je slavna božja pot romarska cerkev; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; star. šiba božja velika nesreča, nadloga; ekspr. za božjo voljo jih je prosila, naj ji pomagajo zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; naj gredo v božjem imenu ne branim jim; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja
      ♦ bot. božji les ali božje drevce zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; božja milost zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis; vrtn. božje drevo parkovno ali gozdno drevo z velikimi pernato razdeljenimi listi; pajesen; prisl.: častiti po božje; sam.: kdo si, božji? star. nima božjega v žepu denarja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

1. 1. izraža
   1. a) drugačen, različen način dejanja: drugače drži pero, pa bo pisalo; dosti drugače govorijo kot mi; zdaj vse drugače živijo kot včasih; elipt. naredite, kar hočete, ne morem drugače ravnati, delati
   2. b) v povedni rabi razmere ali stanje, ki se razlikujejo od določenih: pri vas pa je zdaj vse drugače kot pri nas; včasih je bilo drugače / po bolezni je z njim drugače / to je čisto drugače, kot si ti misliš / pog., kot vljudnostna fraza pa drugače, kako vam gre
   3. c) z nikalnico omejenost na določeno, navedeno: nikoli ga ni klical drugače kot stric; nič drugače ni šlo, kot da sem se zadolžil / kot podkrepitev: ubogal boš, ni drugače; tako je in nič drugače
2. 2. nav. ekspr. izraža visoko stopnjo: še vse drugače mu je hudo za materjo, kot mu je bilo za sestro
3. 3. v vezniški rabi, v vzročnem priredju za izražanje
   1. a) dejanja, stanja ob drugih, drugačnih priložnostih: zdaj uboga, drugače pa dela po svoje; danes je slabe volje, drugače je pa prijeten, vesel / ne mudi se mu, drugače bi že odšel
   2. b) ekspr. podkrepitve zahteve, ukaza: pojdi, drugače jih boš dobil
      ● z njim je drugače, njega ne marajo njegov položaj je drugačen, slabši; pa pojdi, če (že) ne gre drugače če misliš, da moraš oditi; mislil je oditi po svetu, naključje pa je hotelo drugače vendar se je nepričakovano zgodilo nekaj drugega; drugače misli kakor mi ima druge nazore, mnenje; ekspr. le počakaj, midva se bova drugače pomenila s teboj bom ravnal, obračunal strožje; publ. drugače povedano isto na drugačen način povedano; ekspr. to boš plačal tako ali drugače na ta ali drug način

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

1. 1. manjšalnica od list:
   1. a) rastlina že poganja listke; nežni, svetlo zeleni listki / trgala je marjetici listek za listkom
   2. b) iz letala mečejo listke z reklamnim besedilom; za vrati je bil zataknjen listek s sporočilom; bel, popisan listek / niso glasovali z dviganjem rok, ampak z listki na katere so napisali svojo odločitev ali mnenje; izpraševalec je pripravil izpitne listke z vprašanji
   3. c) listek iz staniola / zrezati krompir na listke lističe
   4. č) pisati listek za svoje dekle
      ● pog. ker se ne moremo zediniti, kdo naj gre, bomo vlekli listke žrebali z listki
2. 2. s prilastkom pravokoten kos papirja, kartona, navadno z določenim besedilom, za posebne namene: garderobni listek; ko se je vrnil k avtu, je našel na njem pritrjen globni listek; urejati kartotečne listke; izpolniti stavni listek za športno napoved; kupiti vozni listek do Celja; žrebni listek
3. 3. zastar. podlistek, feljton: časopis je razpisal nagrado za najboljši listek / roman je izhajal v listkih
   ♦ bot. listek del sestavljenega lista, ki se lahko samostojno giblje in lahko sam zase odpade; rel. spovedni listek nekdaj potrdilo o opravljeni spovedi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

1. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ná- (ȃ)
   1. 1. za izražanje premikanja k zgornji strani česa, tako da nastane neposreden dotik, ali dosege takega položaja: na glavo dati; iti, priti na goro; bombe padajo na mesto; sesti na stol; vreči na tla / natakniti na kol; nabosti na vile / zadeti na oviro; pren. priti na misel; knjiž. skrb lega na dušo
      // za izražanje takega premikanja, usmerjenega k površini sploh: obesiti na steno, strop; trkati na vrata / neprav. vstopiti na zadnja vrata pri zadnjih vratih
      // opirati se na palico; naslanjati se na steber / poklekniti na eno koleno; skočiti na noge
   2. 2. za izražanje cilja, h kateremu je usmerjeno premikanje: oditi na deželo, na prosto, na zrak; hiteti na vlak; blago gre na Gorenjsko; izvažati na Zahod / iti na pot / obrniti se na levo / gledati na cesto / vrata na balkon; okno na vrt / z oslabljenim pomenom iti na koncert; pren. obrniti se na župana; pismo na moj naslov
      // za izražanje premikanja, usmerjenosti s (sovražnim) namenom: streljati na sovražnika; elipt. s puško hoče nanj; pes laja na tujca; iti na medveda; pog. iti na gobe; Napoleonov pohod na Moskvo
   3. 3. za izražanje prehoda, prenosa v drug položaj, drugačno stanje: ptič skače z veje na vejo / bolezen se prenaša z živali na človeka / obrača se mu na bolje; prenesti odgovornost na druge; v pogovoru sta prešla na drugo temo / prepisati posestvo na brata / prebarvati mizo na rjavo / star. prevesti na slovensko v slovenščino
      // za izražanje delitve, razdeljevanja: razdeliti na pet delov; presekati na dvoje, na pol / na kilogram sadja dodaj pol kilograma sladkorja; stroškov je sto dinarjev na osebo; voziti sto kilometrov na uro
   4. 4. za izražanje končne meje, natančne mere: približati se na deset korakov; temperatura pade na ničlo / zadeti na sto metrov / na koliko ceniš avto
      // ekspr. za izražanje velike količine: blaga je na cente; bilo jih je na tisoče; na tone sadja gre v izgubo
      // ekspr. za izražanje dodajanja, kopičenja: vžiga se blisk na blisk; direktor ima sestanek na sestanek
   5. 5. za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti: spozna se na glasbo; opozoriti na napake; paziti na otroka; misliti na prihodnost; spomin na prijatelja / jezen na soseda / čakati na avtobus; naročiti se na dnevnik / ekspr. nor na ženske / oceniti delo glede na njegovo umetniško vrednost
   6. 6. za izražanje časovne določitve, opredelitve: na današnji dan se je začela vojna; na pustno nedeljo sta se spoznala / vidim ga enkrat na leto; na vsake tri tedne ga obišče / državni praznik bo prišel na nedeljo; knjiž. na hipe, trenutke v majhnih časovnih presledkih
      // za izražanje dolžine trajanja: obsoditi na pet let zapora / ekspr. spor se je zavlekel na leta
      // za izražanje približevanja časovni meji: ura gre na polnoč; tri četrt na osem / na večer se gre sprehajat / noč od petka na soboto / vrnil se bo na jesen ob koncu poletja ali v začetku jeseni
   7. 7. za izražanje načina, kako dejanje poteka: časopis je na dolgo pisal o tem; na kratko ostrižen; na pamet znati; ekspr. smejati se na vsa usta / na vsak način / noge na iks po obliki podobne črki X
      // za izražanje sredstva ali orodja
      1. a) s katerim se opravlja dejanje: igrati na klavir; delan na roko, na stroj / videti na lastne oči / motor na bencin; mlin na veter
      2. b) ki služi za podlago dejanju: slikati na platno / cepiti vrtnico na šipek
         // za izražanje omejevanja glede na lastnost: hrom na obe nogi; slep na eno oko / prijeten na pogled
   8. 8. za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopi dejanje: na njegov krik se je ozrl; na trkanje se je oglasil; na pobudo, na poziv, na željo / ekspr. na vso jezo se ga je napil / uboga na (prvo) besedo takoj
      // molčati na očitke; odgovoriti na vprašanje
   9. 9. navadno z glagolskim samostalnikom za izražanje namena, s katerim se izvrši dejanje: iti na delo, na lov; ekspr. priti na kavo; odšel je na sprehod; delati na to, da se načrt uresniči / priti na izpit k izpitu; blago je na prodaj naprodaj; dati na posodo naposodo
      // čevlji za na ples; žarg. igrati na zmago; star. zanemarjen park mestu ni na lepoto v okras
      // kot voščilo, zlasti pri pitju na zdravje
2. II. z mestnikom
   1. 1. za izražanje stanja v položaju, ko se kaj neposredno dotika zgornje strani česa: na cesti je gost promet; na mizi stoji kozarec; sedi na pragu; imeti plašč na sebi; na strehi gnezdijo štorklje; na vrhu gore je sneg / klobuk na glavi; bradavica na nosu; stol na treh nogah
      // za izražanje površine, kjer se dogaja dejanje: na polju zori žito; na kopnem, na morju / na levi, na prostem, na svetu, na zahodu / na Bledu, na Gorenjskem
      // za izražanje stanja v položaju, ko se kaj dotika površine sploh: slika visi na steni; svetilka na stropu / na oknu sloni dekle; na vratih se prikaže poštar pri
      // kleči na levem kolenu / kopati se na Savi
   2. 2. z glagolskim samostalnikom za izražanje dejavnosti, kot jo nakazuje določilo: biti na lovu, na plesu, na pogrebu, na straži; na seji je rad razpravljal; pri nas je na hrani in stanovanju ima prostor za bivanje in dobiva redne dnevne obroke hrane
      // ponesrečil se je na delu, na smučanju pri
      // je na delu v Nemčiji ima stalno zaposlitev
      // zaposlen na pošti; študira na univerzi; pog. nastopa na televiziji
   3. 3. s prislovnim določilom za izražanje splošnega stanja, kot ga nakazuje določilo: biti na boljšem, na gorkem; hiša stoji na samem; ležati na suhem / imeti na skrbi, na sumu
   4. 4. za izražanje omejevanja glede na lastnost: na enem očesu slep; bolan na pljučih; ekspr. zdrav je na duši in telesu
   5. 5. za izražanje vzroka, zaradi katerega nastopi dejanje: umreti na porodu; neustalj. umreti na jetiki za jetiko
   6. 6. za izražanje sredstva ali orodja, s katerim se opravlja dejanje: kuhati na olju / igrati na klavirju na klavir; pripeljati se na kolesu s kolesom
      // učiti se na napakah
      ● ekspr. na mojo čast res je tako; s tem si nisem na čistem tega ne razumem popolnoma; ekspr. na daleč se ga je ognil nikakor ga ni hotel srečati; star. ta hiša je na glasu je znana, slovi po čem; ekspr. ta človek da veliko nase ima zelo ugodno mnenje o sebi; ekspr. vsa skrb leži na mojih ramah za vse moram skrbeti jaz; neustalj. zelo je zainteresiran na rešitvi tega vprašanja za rešitev; ekspr. na tebi je, kako bo stvar potekala od tebe je odvisno
      ♦ lingv. glagoli na -ati -am glagoli, ki se končujejo v nedoločniku na -ati in v prvi osebi ednine na -am; poudarek na osnovi; samostalnikovo deblo se končuje na soglasnik njegov zadnji glas pred končnico je soglasnik; mat. a na (potenco) n [an]; a na kvadrat [a2]; med. alergija na beljakovine preobčutljivost organizma za beljakovine; šah. igralec je na potezi mora napraviti potezo; teh. pogon na sprednji kolesi pogon, pri katerem (pogonska) gred prenaša vrtenje na sprednji kolesi; prim. naglas, nanovo, naprodaj, nasvidenje, navidez, primer ipd.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

1. 1. zavestno, hote s sluhom zaznavati: sedel je mirno in poslušal; poslušati bitje srca; poslušati hrup; poslušal sem, kako je pokalo v daljavi; gledati in poslušati; molče, napeto, pazljivo poslušati; pog. poslušati samo z enim ušesom nepazljivo
   // s poslušanjem dojemati, zaznavati vsebino česa: prebral bom članek, poslušajte; poslušati glasbo, radijsko oddajo, pogovor; poslušal je, kaj govorijo; z zanimanjem poslušati / poslušati govornika, pevca njegov govor, petje; ekspr.: saj me sploh ne poslušaš; samo napol me poslušaš nepazljivo; publ. poslušajte nas spet danes teden ob isti uri ta radijska oddaja bo spet na programu danes teden ob isti uri
2. 2. pazljivo, napeto čakati na glasove, zvoke: poslušala je, a vse je bilo tiho; poslušal je, kdaj bo zaslišal zvonec / poslušal je proti postaji, če se že bliža vlak; knjiž. poslušati v temo
3. 3. redko prisluškovati: poslali so ga tja, da bi poslušal; ali ste poslušali za vrati
4. 4. upoštevati pri svojem ravnanju: poslušati nasvet / žena je ugovarjala, on pa je ni poslušal; ko bi bil mene poslušal, bi vsega tega ne bilo; ne poslušaj takih svetovalcev / ekspr. poslušati pamet, razum; knjiž. poslušati glas srca
   // ubogati: reci ji ti, mene ne posluša; poslušati starše / poslušati povelje, ukaz; njegova dolžnost je bila poslušati, kar so mu ukazali
5. 5. udeleževati se kot slušatelj predavanj na visoki šoli: poslušati svetovno književnost / poslušati predavanja iz slavistike / poslušal je še Ramovša njegova predavanja
6. 6. ekspr. izraža negativen, odklonilen odnos osebka do govorjenega: tvojega zmerjanja ne bom več poslušal; nerad, težko poslušam tako govorjenje; zoprno mi je poslušati te neumnosti; zabavljanja nisem mogel več poslušati / nehajte, kdo vas bo poslušal
7. 7. v medmetni rabi izraža
   1. a) željo, prošnjo: poslušaj, mama, ali mi boš kupila čevlje; poslušajte, pridite jutri, pa se bova dogovorila
   2. b) nejevoljo, nestrpnost: poslušaj, zdaj te imam pa dosti; poslušaj, ali me imaš za norca; tako res ne gre, poslušajte
   3. c) ugovor: poslušajte, to je vendar zlagano; ampak poslušajte, jaz sam ne morem nič urediti
   4. č) začudenje, presenečenje: poslušaj, ali je kaj takega mogoče
      ● rad bi ti nekaj povedal. Poslušam govori, povej; ekspr. pazi, tukaj stene poslušajo verjetno tukaj kdo prisluškuje; ekspr. vsak dan poslušam pritožbe proti vam se pritožujejo proti vam; knjiž., ekspr. poslušati naravo, nočno tihoto doživljati jo, vživljati se vanjo; pog. še dolgo je potem poslušal, da je tat so mu očitali, so ga zmerjali; pog. vedno poslušamo, kakšna je mladina se govori; ekspr. poslušati z očmi in ušesi zelo pazljivo; ekspr. poslušal ga je s srcem ne samo z ušesi vživel se je v njegovo govorjenje; ekspr. poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ne morem mu pojasniti, ker ne zna poslušati z govorjenjem ne da sogovorniku možnosti, da bi govoril, povedal svoje mnenje; ekspr. on se rad posluša veliko govori in ima to, kar pove, za zelo pametno; lažje bi ga nosil kot poslušal zelo neprijeten, nadležen je; ekspr. tako lepo govori, da bi ga kar naprej poslušal zelo lepo govori

poslušáje star.: sedela je pri oknu, poslušaje fantovsko petje; napeto poslušaje, je gledal v daljavo

poslušajóč -a -e: otroci sedijo okoli nje, poslušajoč pravljico; predavati pazljivo poslušajočim udeležencem; sam.: poslušajoči so se ob teh besedah vznemirili

poslúšan -a -o: publ. zelo poslušana radijska oddaja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.

1. I. 
   1. 1. izraža predmet ali določilo glagolskega dejanja, kadar sta identična z osebkom dejanja
      1. a) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: na sliki se ni prepoznal, ni prepoznal niti sebe; narediti si hišo; s tem škodujejo le sebi; morala si je priznati, da ji je bila predstava všeč; predlagal je tudi sebe; ustrelil je njo, potem še sebe / pazi, da si ne raztrgaš obleke, zlomiš roke
      2. b) s predlogi se rabi daljša oblika: okrog sebe je videl same neprijazne obraze; poleg sebe ni želela imeti nikogar; pritisniti koga k sebi; obrnil je cev proti sebi; vedno misli samo na sebe; o sebi ni rada govorila; pred seboj so gnali ujetnike / vsak pri sebi dobro ve, kaj mora storiti; pri sebi nisem imel dovolj denarja; ekspr. nekje v sebi je čutil, da ne ravna prav; pred seboj so imeli še ves dan, še dolgo pot / dežnik nosi vedno s seboj; vzemite me s seboj; zaklenite vrata za seboj / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: posadila sva otroka na stol medse; spet se jezi nase; spraviti koga podse / vase zaljubljen človek; je bolj zaprt vase; vse so obdržali zase
      3. c) pri prehodnih glagolih, navadno v krajši obliki: gledati se v ogledalu; hraniti se, pohvaliti se, tolažiti se; se redno umivaš? / dekle se že vidi kot nevesta / naročiti si steklenico piva; tega si nikoli ne odpustim / greti se ob peči; skrivati se / namučiti se, razigrati se / elipt.: če se že moraš počesati, pa se; se kaj spoznaš na elektriko? Malo se
   2. 2. v zvezi s sam poudarja odnos do osebka
      1. a) v nepredložni zvezi: niti z besedo ne omeni samega ali sam sebe; samemu ali sam sebi se je zdel zelo pogumen; samemu sebi ni imel kaj očitati; zaradi hrupa ni slišala niti same ali sama sebe / bilo jo je sram same sebe; ekspr. ta umetnost je sama sebi namen
      2. b) v predložni zvezi: biti kritičen do samega sebe; norčevati se iz samega sebe; zaupanje v samega sebe, star. v sebe samega; zmaga nad samim seboj; biti nezadovoljen s samim seboj / pesem sama na sebi ni dosti vredna; okoliščine same po sebi niso ugodne / sklenil je sam pri sebi, da ostane; ekspr. nehaj se pretvarjati, saj smo sami med seboj / zdaj je verjel sam vase; hiša stoji sama zase; publ. to dejstvo samo zase govori o njihovih sposobnostih
   3. 3. v zvezi s sam poudarja, da se kaj (z)godi brez zunanje spodbude, vpliva: vrata so se odprla sama od sebe; sam od sebe sem jim povedal; solze so ji kar same od sebe prišle v oči; vse se je uredilo kar samo od sebe / to se razume samo po sebi
   4. 4. izraža obojestransko, vzajemno dejavnost osebkov: vedno so se dražili; sestre se obiskujejo bolj poredko; kmalu se bosta poročila; sosedje se prepirajo; kdaj se vidiva / bojevati se, dogovoriti se s kom; mlad se je oženil; pozdraviti se, srečati se s kom; stepel se je s sošolcem; dopisovati si, mežikati si, seči si v roke; kot brata sva si / okrepljen: posvetovati se med seboj; stvari se med seboj niso dale uskladiti / med seboj sprijeti deli
      ● ekspr. samega sebe poln človek samoljuben, domišljav; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; ekspr. kar sebi pripiši sam si kriv; ekspr. s sebi lastno zavzetostjo se je lotil dela z zavzetostjo, ki je značilna zanj; ekspr. danes je sam sebi v nadlego je slabe volje, nerazpoložen; pozabljati samega sebe, nase biti nesebičen; ekspr. prekositi samega sebe biti boljši, uspešnejši, kot se pričakuje; ta pa ne da, pog. ne pusti do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; ekspr. otrok je ves iz sebe zmeden, prestrašen; pog., ekspr. niti besede ni spravil iz sebe, dal od sebe prav ničesar ni rekel; publ. odbor izvoli predsednika izmed sebe med svojimi člani; ekspr. s svojim ravnanjem je pahnil obe hčeri od sebe odvrnil, odgnal; ekspr. zmeraj mora imeti koga okoli sebe v bližini; vedno hoče imeti družbo; k sebi klic živini na levo; priti k sebi pog. čelo so mu močili z vodo, da bi prišel k sebi se zavedel; pog. ko so ji dali jesti in piti, je prišla k sebi si je opomogla; pog. odkar ga ni videla, je prišel precej k sebi si je izboljšal gospodarski položaj; se je zredil; pog. vzeti k sebi na svoj dom; ekspr. ta človek da veliko nase ima zelo ugodno mnenje o sebi; pog. nimam kaj nase dati obleči; pog. položiti roko nase narediti samomor; pog. ta vojskovodja je spravil pol Evrope podse osvojil, si podredil; ekspr. poglej vase in mi odgovori, če je to pošteno presodi po vesti; ekspr. ne more spraviti niti grižljaja vase (po)jesti; klicati vsakega zase posebej; obdržati zase, v sebi ne povedati, ne zaupati drugemu; ekspr. ti svoje nasvete kar zase obdrži nočem tvojih nasvetov; ekspr. vsi ga hvalijo, sam zase pa mislim, da tega ne zasluži poudarja osebni odnos, nasprotje; publ. v tej disciplini so bili naši tekmovalci razred zase precej boljši od drugih; druge soditi po sebi izraža merilo, vzor pri posnemanju, poustvarjanju; pog. biti pri sebi zavedati se; biti krepek; knjiž. čutijo se oropani, osiromašeni, ne sami pri sebi nesamostojni, negotovi; tega se ne da naučiti, to mora imeti človek v sebi prirojeno; ekspr. načrt ima nekaj v sebi je dober, primeren; ekspr. imata nekaj med seboj prepirata se; se imata rada; ekspr. podreti mostove med seboj, za seboj onemogočiti si zbližanje, vrnitev; pog. vsak ima kaj nad seboj skrbi, težave, slabo vest zaradi česa; ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; pog. pod seboj ima pet delavcev vodi pet delavcev; ni si bil na jasnem sam s seboj ni vedel, kakšen je, kaj v resnici hoče; ekspr. obračunati s samim seboj kritično presoditi svoje delo, življenje; vznes. skrivnost je odnesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; pog. za seboj ima ves kolektiv ves kolektiv se strinja z njim in ga podpira pri delovanju; preg. vsak je sebi najbližji vsak poskrbi najprej zase
2. II. se kot morfem
   1. 1. nastopa pri glagolih
      1. a) ki brez tega morfema ne obstajajo: bahati se, bati se, bojevati se, kujati se, lotiti se česa, ozirati se, smejati se, usesti se, zavedati se, znebiti se / potiti se; zdi se mi, da vem / bleščati (se), jokati (se), lagati (se); oddahniti se in oddahniti si
      2. b) ki so tvorjeni iz nedovršnikov s predpono in s tem morfemom: izdišati se; načakati se, nahoditi se, naigrati se, najesti se; prenajesti se; razgovoriti se
   2. 2. 3. os. ed. za izražanje dejanja s splošnim, nedoločenim osebkom: govori se, da bo on postal direktor; o tem se danes veliko piše
      // za izražanje pogostne uresničitve, možnosti dejanja: tu se gre na Triglav; po tej poti se pride v vas / tam se dobro je, živi / tu se ne sme kaditi / tako se bere v starih knjigah je zapisano
   3. 3. za izražanje neprehodnosti dejanja, ki ga osebek ni deležen po lastni volji: izgubil se je v gozdu; ubil se je v gorah; udariti se / steklenica se je razbila
   4. 4. za izražanje trpnega načina:
      1. a) tu se dobijo ribe; otava se kosi v avgustu; trgovine se odprejo ob osmih; taka stvar se ne pove naglas; blago se dobro prodaja; hiša se že zida / vzame se bela moka, pecilni prašek, sladkor / dojenček se kopa v banji; planinec, neprav. planinca se pogreša že dva dni planinca pogrešajo
         // rodil sem se 11. oktobra
      2. b) večkrat se najde kaj koristnega; nič se ne ve / brat, to se pravi, najbližji sorodnik; naredi, kar se da
   5. 5. za izražanje brezosebnosti: dani se, jasni se; od napora se ji megli pred očmi / pokazalo se je, da ima prav
   6. 6. nav. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku za izražanje dogajanja brez volje, hotenja osebka: kolca se mi; zdeha se mi / kar samo se mu smeje / hoče se mi spati (nekoliko) sem zaspan
      // želodec se mi obrača, če vidim kri slabo mi je, na bruhanje mi gre
3. III. si kot morfem
   1. 1. nastopa pri glagolih, ki brez tega morfema ne obstajajo, navadno za izražanje rahle osebne prizadetosti: drzniti si, opomoči si / prizadevati si / oddahniti si, odpočiti si
   2. 2. ekspr. za izražanje osebne, čustvene udeležbe pri dejanju: naj si vzame, kolikor hoče / peti si, žvižgati si / kdo bi si mislil kaj takega; ne morem si kaj, da ne bi ugovarjal; dajati si opravka z vrtom ukvarjati se

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.