Fran

1. 1. narediti mrko, neprijazno: težave mu niso omračile obraza; zaradi takega govorjenja se mu je čelo omračilo
2. 2. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je omračila duha; tudi vino mu ni omračilo glave; zaradi mnogih dogodkov se mu je omračil spomin
3. 3. redko narediti mračno, temno: nobena meglica ni omračila neba; za hip se je soba omračila
   ● knjiž. um se mu je omračil postal je duševno bolan; knjiž., ekspr. pred očmi se mu je omračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno

omračèn -êna -o 
1. 1. deležnik od omračiti: omračen obraz; človek z omračenim umom
2. 2. ki vsebuje, izraža mrkost, neprijaznost: njihovi omračeni pogledi niso obetali nič dobrega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. domača žival za čuvanje doma, za lov: pes cvili, laja, renči; pes je prijazno mahal z repom; ugriznil ga je pes; dražiti, naščuvati psa; izpustiti psa z verige; voditi psa na vrvici; dolgodlak pes; popadljiv, stekel pes; pes s košatim repom, visečimi uhlji; biti lačen kot pes zelo; biti komu pokoren, vdan, zvest kot pes zelo, brezpogojno; pog. laže, kot pes teče zelo; pogosto; odšel je kot pretepen pes ponižno, nesamozavestno; slabš. gleda me kot psa sovražno, neprijazno; ozmerjati koga kot psa zelo; vulgarno; pobili so jo kot psa neusmiljeno; na krut, grozovit način; pokopali so ga kot psa brez običajnega obreda, brez pietete; preganjali so jih kot pse neusmiljeno; neprenehoma; oče ga je pretepel kot psa zelo, neusmiljeno; zebe me kot psa zelo
   // kot opozorilo pozor, hud pes / čistokrvni pes; hišni pes ki se goji v stanovanju, zlasti za družbo, zabavo; lavinski psi izučeni za reševanje izpod plazov; lovski psi; službeni psi ki se glede na sposobnosti uporabljajo v vojski, policiji in za reševanje; pes čuvaj
   // samec take živali: pes in psica
2. 2. nizko, navadno s prilastkom hudoben, nasilen človek: pazi se tega psa, ker te bo ogoljufal; s tem psom se že eno leto ne menim / kot psovka: ti bom že pokazal, pes garjavi; prekleti pes, kaj si drzne; molči, ti pes / fašistični psi spet ropajo in požigajo fašisti
3. 3. v medmetni rabi izraža
   1. a) prepričanost o čem: ni pes, da ga ne bi dohiteli; ni pes, da tega tudi jaz ne bi zmogel
   2. b) močno čustveno prizadetost: pes vedi, od kod se je nenadoma vzel
4. 4. ekspr., v povedni rabi, s predlogom izraža zelo nizko stopnjo: njihova morala je na psu; umetniška raven predstave je pod psom / hrana, preskrba je pod psom zelo slaba
   ● ekspr. vem, kam pes taco moli kaj je skrivni namen govorjenja, ravnanja kake osebe; ekspr. to vam je vreme, da bi se še pes obesil slabo, neprijetno, pusto; pog., ekspr. ko je obubožal, ga še pes ni povohal se nihče ni zmenil zanj, mu pomagal; ekspr. takih knjig pri nas še pes ne povoha nihče ne bere, kupuje; pog., ekspr. nisi vreden, da te pes povoha slab, ničvreden si; nekoristen, nesposoben si; pog., ekspr. tega še psu ne privoščim nikomur, niti največjemu sovražniku; žarg., gled. dobiti, igrati psa zelo nepomembno vlogo; ekspr. priti na psa finančno, materialno propasti; priti v težek, neprijeten položaj; tadva sta si, se gledata kot pes in mačka sovražita se; počutim se kot pes v cerkvi odveč, nezaželen; ekspr. naj se pes obesi, če sem vedel za to izraža podkrepitev trditve; pog., ekspr. še pes ima rad pri jedi mir med jedjo se ljudje ne smejo motiti, nadlegovati s kakimi opravki; preg. pes, ki laja, ne grize človek, ki veliko govori ali grozi, ne naredi hudega; preg. izgovor je dober, tudi če ga pes na repu prinese v sili se izkoristi kakršnokoli opravičilo; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi; preg. enkrat z betom, drugič s psom živeti zdaj razsipno, zdaj revno
   ♦ astr. Veliki pes ozvezdje na južni nebesni poluti, katerega najsvetlejša zvezda je Sirius; etn. pes velikemu nožu podobna lesena priprava za zagrebanje žerjavice na odprtem ognjišču pastirske koče; lov. pes dobro drži vztrajno goni divjad; pes kreše laja po sledi, ki navadno ne vodi do divjadi; odložiti psa ukazati mu, da ostane, počaka na določenem mestu; vzgajati psa privajati ga na okolico in poslušnost; nemi pes ki pri iskanju, gonjenju divjadi ne laja; šolani pes ki je ubogljiv vedno in povsod in je opravil tovrstni izpit; šport. psi trakovi, navadno iz tjulenje kože, ki se pritrdijo, prilepijo na drsno stran smuči, da pri hoji navkreber ne spodrsuje; vet. pastirski pes ki brani čredo pred napadalci, zlasti volkovi; zool. psi volkovi, šakali, domači psi, lisice, Canidae; leteči pes večji netopir, ki živi na Malajskem otočju in se hrani s sadeži, Pteropus vampirus; morski psi velike morske ribe hrustančnice z vretenčasto obliko telesa, Selachoidei; prerijski pes večji rdečkasto rjav glodavec, ki živi v srednjem delu Severne Amerike, Cynomys

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. narediti, da je kdo v takem odnosu do koga, da mora upoštevati njegovo voljo, zahteve: prav kmalu ga je podredil; sin se noče podrediti očetu; prostovoljno se mu je podredil; žena si ga je hitro podredila / tega človeka je težko podrediti / stranke so se podredile odločitvi komisije; pren., ekspr. pohlep si ga še ni popolnoma podredil
   // z dajalnikom narediti, da ima kdo nižji, odvisen položaj: polkovnika so podredili staremu generalu
2. 2. navadno z dajalnikom narediti, da je kdo gospodarsko, politično odvisen: obrobne pokrajine je podredil središču; podredil si je velik del polotoka / vse okupirano ljudstvo je podredil svoji oblasti
3. 3. navadno z dajalnikom narediti, da je kaj v odnosu do česa drugega
   1. a) manj pomembno: slikar je obliko podredil barvi / zasebne potrebe se morajo podrediti javnim
   2. b) odvisno: podrediti tujo besedo domači / podrediti vožnjo prometnim pravilom

podrejèn -êna -o deležnik od podrediti: podrejen položaj; tam je žena podrejena možu; podrejena ljudstva so se uprla; to mesto je bilo podrejeno neposredno vladarju; vse je podrejeno enemu cilju
♦ lingv. podrejeni pomen
// publ. nepomemben, nevažen: podrejena vloga nekaterih držav v svetovnem gospodarstvu; opravljati podrejena dela; sam.: neprijazno ravnati s podrejenimi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. narediti mrko, neprijazno: nove skrbi so mu pomračile obraz; ob slabi novici se je pomračil
2. 2. narediti nejasno, zmedeno: bridkost mu je pomračila duha
   ● knjiž. um se mu je pomračil postal je duševno bolan

pomračíti se postati mračen, temen: nebo se je pomračilo / luna se je pomračila; brezoseb. pomračilo se je zmračilo se je

pomračèn -êna -o: pomračen spomin; sonce bo deloma pomračeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. narediti kaj (bolj) temno: lak včasih potemni naravno barvo lesa; puh mu je potemnil lica; senca je padla na obraz in ga potemnila; nebo se je potemnilo; potemniti si trepalnice
2. 2. narediti, da kaj izgubi močen sijaj, svetlobo: meglice so potemnile sonce; sonce se je potemnilo; pren. ta dogodek ne bo potemnil igralčeve podobe
3. 3. knjiž. narediti kaj mrko, neprijazno: nejevolja mu je potemnila obraz; obraz se mu je potemnil

potemnjèn -êna -o: potemnjen zlat okvir; dekle s potemnjenimi obrvmi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. prezirljiv: odgovoril mu je s prezirnim glasom; preziren nasmeh; prezirno vedenje
2. 2. prevzeten, ošaben: neprijazno in prezirno dekle

prezírno prisl.: prezirno gledati, se smejati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. oglašati se z glasom rega: v mlaki regljajo žabe; kvakati in regljati
2. 2. povzročati enakomerno se ponavljajoče rezke glasove: regljati z ragljami / ekspr. strojnice so spet začele regljati
3. 3. slabš. govoriti, pripovedovati: kar naprej reglja o tem; reglja in reglja, delo pa čaka / celo uro že regljata govorita, se pogovarjata
   // neprijazno, jezno govoriti: regljala je, naj nehajo, oni pa so mirno delali dalje / regljati na moža kričati, vpiti

regljáti se nar.  smejati se: veselo, na glas se regljati

regljajóč -a -e: regljajoče strojnice; regljajoče žabe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. oglašati se z zamolklim, grozečim glasom: medved, pes renči; divje, močno renčati / grozeče renčati
2. 2. slabš. govoriti z nizkim, neprijaznim glasom: slabe volje je, zato renči; nekaj je godrnjal in renčal predse
   // s predlogom neprijazno, zadirčno govoriti s kom: renčati drug na drugega, v drugega

renčé: pes se je renče pritajil

renčèč -éča -e: renčeč glas

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. zunanja plast lubja, sestavljena iz odmrlega tkiva: ostrgati skorjo z debla, vej; gladka, hrapava, razpokana skorja; hrastova, smrekova skorja; skorja, porasla z lišajem, mahom; roke ima trde in raskave kot hrastova skorja / lupiti skorjo lubje
   // drevesna skorja
2. 2. zunanja, trša plast kruha, peciva: hrustava skorja; hlebec, žemlja z lepo skorjo; premalo, preveč zapečena skorja; obrezati zažgano skorjo; skorja in sredica / pobrala je skorje kruha posušene koščke kruha; ekspr. med vojno dostikrat niso imeli niti suhe skorje / krušna skorja; skorja kruha
   // zunanja, trša plast živila sploh: nahitro opeči meso, da dobi lepo skorjo; odrezati siru skorjo; zlato rumena skorja pečenega piščanca
3. 3. navadno s prilastkom vrhnja, trša plast na površini česa: prekopati zemljo, na kateri se je zaradi suše naredila skorja; snežna skorja se ni udirala / z oslabljenim pomenom: ledena skorja na jezeru se je začela lomiti; vse je prekrito s skorjo umazanije; pren., ekspr. njegov mladostni idealizem se je počasi prevlekel s trdo realistično skorjo
   ♦ agr. vrhnja, trša varovalna plast trdih, poltrdih sirov
   // ekspr. zunanji videz, vedenje, zlasti grobo, neprijazno: pod raskavo, trdo skorjo se je skrivalo sočutno srce / hribovci so ponavadi ljudje trde skorje
4. 4. geol., v zvezi zemeljska skorja zunanja plast zemeljske oble, ki jo sestavljajo trdne kamnine: vrtati tisoč metrov globoko v zemeljsko skorjo; gubanje zemeljske skorje; plasti, zgradba zemeljske skorje; razpoke v zemeljski skorji; zemeljska skorja in zemeljski plašč
5. 5. anat., navadno s prilastkom vrhnja plast nekaterih notranjih organov: debelina, plasti, zgradba skorje / ledvična skorja; (siva) možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; skorja malih možganov; operacija skorje nadledvične žleze
   ● cimetova skorja posušeno lubje cimetovca, ki se uporablja kot dišava; ekspr. boj za vsakdanjo skorjo kruha za najosnovnejša materialna sredstva, materialne dobrine; ekspr. obubožali so do zadnje skorje popolnoma; ekspr. rudarska skorja kruha je zelo trda rudarsko delo, rudarski poklic je težek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. dejstvo, da je kdo sosed: veselili so se sosedstva z njimi; zbližati se zaradi sosedstva / za to pokrajino je bilo turško sosedstvo neugodno / dobro sosedstvo med državama dobri sosedski odnosi
2. 2. najbližji del naselja, najbližji kraji: poročiti se v sosedstvu; znanec iz sosedstva / priseliti se, priti v mesto iz sosedstva okolice
3. 3. redko sosedje: sosedstvo je neprijazno sprejelo novega lastnika; biti brez sosedstva
   ● imajo močen čut za vaško sosedstvo sosedsko skupnost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. večja roparska nočna ptica z mehkim perjem, okroglo glavo in velikimi očmi: sova huka, skovika, uka; neslišen let sove; gleda kot sova jezno, neprijazno
   // leksikon ima za zaščitni znak stilizirano sovo
   ● postal je prava sova postal je pravi nočni ptič; preg. sova sinici glavana pravi človek (rad) očita človeku napake, kakršne ima sam v še večji meri
   ♦ zool. lesna sova sivkaste ali rjavkaste barve, ki živi v gozdu, Strix aluco; pegasta sova s kapljicam podobnimi temnimi pegami, Tyto alba; snežna sova ki živi v arktičnih predelih Evrope, Azije in Amerike, Nyctea scandiaca; uralska sova velika sova sivkasto bele barve s širokimi rjavimi lisami, Strix uralensis
2. 2. slabš. grda, neprijazna ženska: kaj sploh hoče ta stara sova

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. delati, povzročati, da se kaj sunkovito, hitro premika, navadno sem in tja: konj stresa grivo; stresati hruško, jablano; šipe so se stresale od grmenja; vihar se zaganja v kočo, da se kar stresa / stresal ga je, da bi ga prebudil; stresati koga za ramo / pri pozdravu stresati komu roko / jok, smeh mu stresa telo; brezoseb. stresa ga ob misli na prizore, ki jih je videl; stresati se od groze, strahu
   // delati hitre, sunkovite gibe: stresati z glavo
   // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: groza jo stresa / mraz ga stresa (po hrbtu)
2. 2. ekspr. pojavljati se kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: grom stresa dolino; kriki so stresali ozračje
3. 3. s tresenjem spravljati kam kaj sipkega, drobnega: stresati grozdje v čeber, krompir na kup; stresati orehe; ekspr. oblaki stresajo dež in točo na polje
   // redko raztresati: stresati papirčke po tleh; košara je prepolna, zato se jabolka stresajo
4. 4. s tresenjem odstranjevati: stresati drobtine s prta; veter stresa liste, sadeže z drevesa / stresati pepel s cigarete otresati
   // s tresenjem delati, da na čem ni več določene stvari: stresati prt; ne stresajte rjuh skozi okno
   ● ekspr. stresati dovtipe, šale praviti, pripovedovati; ekspr. stresati jezo, nejevoljo na koga, nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. letnice, podatke je kar iz rokava stresal znal jih je povedati, našteti zelo hitro, brez premišljanja; ekspr. stresati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. že spet stresa sitnost sitnari; ekspr. stresati smeh zelo se smejati; smejal se je, kot bi orehe stresal glasno, hrupno

strésati se ekspr.  izražati svojo jezo, nejevoljo v govorjenju, ravnanju: spet se stresa nad njo; v službi ima težave, doma se pa stresa

stresáje: stresaje z glavo, mu je segel v besedo

stresajóč -a -e: jokal je, stresajoč glavo; nebo in zemljo stresajoč grom; telo stresajoč smeh; prim. iztresati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, da se kaj sunkovito, hitro premakne, navadno sem in tja: veter strese veje; počilo je, da so se stresla okna / stresel ga je, da bi ga zbudil; stresti koga za ramo / pri pozdravu stresti komu roko / pog. elektrika ga je stresla; brezoseb. streslo ga je, ko je prijel za električno žico / jok ji je stresel telo; brezoseb. streslo ga je ob tej misli; stresti se od groze, strahu
   // narediti hiter, sunkovit gib: komaj opazno je stresel z glavo
   // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: groza mu je stresla ude / mraz ga je stresel (po hrbtu)
2. 2. ekspr. pojaviti se kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: grom je stresel pobočja; nenaden krik strese ozračje
3. 3. s tresenjem spraviti kam kaj sipkega, drobnega: stresti krompir na kup; stresti zrnje v vrečo / stresti polento na krožnik; stresti steljo pod živino
   // redko raztresti: spotaknila se je in stresla jagode
4. 4. s tresenjem odstraniti: stresti drobtine s prta; stresti sadeže z drevesa
   // s tresenjem narediti, da na čem ni več določene stvari: stresti obleko, prt
   ● ekspr. stresti jezo, nejevoljo na koga, nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. na fanta je stresel ploho kletvic s kletvicami je izrazil svojo jezo, nejevoljo; ekspr. stresel sem iz njega vse, kar me je zanimalo izvedel; ekspr. stresti kaj iz rokava povedati, našteti zelo hitro, brez premišljanja; stresti koga za lase, za ušesa povleči; ekspr. zaklel je, da se je zemlja stresla zelo

strésti se ekspr.  izraziti svojo jezo, nejevoljo v govorjenju, ravnanju: spet se je stresel nanj; otroci ga ujezijo, potem se pa na ženo strese

strésen -a -o: stresen krompir; stresena krpa; prim. iztresti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. delati kaj (bolj) temno: temniti risbo s plosko stranjo krede / dimniki so temnili nebo s črnim dimom
2. 2. delati, da kaj izgublja močen sijaj, svetlobo: temniti luč
3. 3. knjiž. delati kaj temno, neprijazno: novica jim temni obraze / ta spomin mu temni življenje

temníti se 
1. 1. postajati (bolj) temen: nebo se že temni / v sobi se temni večer / brezoseb. začelo se je temniti
   ● ekspr. pred očmi se mu je temnilo zaradi slabosti, razburjenja se mu je zdelo, da nič ne vidi
2. 2. temno se odražati, kazati: v bregu se temni domačija

temnèč -éča -e: temneč se večer

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. ekspr. ki temno, neprijazno gleda: temnogled človek; temnogled in mračen
2. 2. knjiž. ki vidi vse v življenju slabše, kot je; črnogled: temnogled malodušnež

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. dati kaj v odprtino, notranjost česa razmeroma ozkega: vtakniti bankovec v žep; s težavo vtakniti ključ v ključavnico; vtakniti meč v nožnico; vtakniti roko v rokav; vtakniti si rožo v gumbnico / vtakniti nogo med špice kolesa; vtakniti prst skozi mrežo / ekspr.: vtakniti nit v šivanko vdeti; vtakniti opico v frak obleči; vtaknila je papir v pisalni stroj in začela pisati vložila, vstavila; pero je vtaknil za trak na klobuku zataknil
   ♦ agr. vtakniti jarmnik v jarem
   // dati kaj ozkega, podolgovatega v kako snov: otrok je vtaknil prst v smetano / vtakniti roko v ogenj / vtaknil je v dračje ogorek, da je zagorelo
   // ekspr. dati kaj kam sploh: vtakniti toplomer pod pazduho; v kovček je vtaknil še topel pulover; ne vem, kam sem vtaknil očala
2. 2. ekspr. nadeti komu kaj, kar mu omejuje gibanje: vtakniti bolnika v prisilni jopič; vtakniti ujetnika v lisice, verige
3. 3. ekspr. spraviti, dati koga kam, da tam prebiva: vtakniti koga v internat; vtaknili so jo v samostan / vtakniti koga v ječo, zapor zapreti ga
   // vključiti koga v kako skupnost, navadno proti njegovi volji: vtakniti koga med mornarje; vtaknili so ga v upravni odbor
4. 4. ekspr. porabiti za kaj, vložiti v kaj: v posestvo je vtaknil veliko denarja; vse vtakne v obleke / ves kupljeni material je vtaknil v garažo porabil pri zidanju garaže
   ● pog. vse premoženje so njemu vtaknili dali, zapustili; ekspr. vtakniti glavo v levje žrelo izpostaviti se veliki nevarnosti; ekspr. v vsak kot je vtaknil svoj nos povsod je pogledal, vse je pregledal; ekspr. v vsako reč vtakne svoj nos se vmeša; ekspr. povsod vtakne svoje prste vmes vmeša se v stvari, ki se ga ne tičejo; ekspr. vtakniti rep med noge umakniti se, zbežati; vdati se, odnehati; ekspr. vtakniti koga pod nadzorstvo narediti, da je nadzorovan; ekspr. pri večjih naročilih vtakne v žep več milijonov zasluži; si prisvoji; dobi kot podkupnino; pog. ne vem, kam naj vtaknem to žensko ne morem se spomniti, kdo je

vtakníti se in vtákniti se ekspr.  
1. 1. vmešati se: vtakniti se v pogovor, prepir; nihče ne sme vedeti, da se je vtaknil v to zadevo / ali veš, kaj je to, se je vtaknil vmes / mogoče bo fantek, se je vtaknila sestra je pripomnila
2. 2. vsiljivo ogovoriti koga, približati se komu: če se je kdo vtaknil vanj, mu je neprijazno odgovoril; v vsako mlado žensko se vtakne
   ● nar. gorenjsko njegova odločnost se ji je vtaknila ji ni bila všeč; pog. ne vem, kam se je vtaknil kam je šel, kje je

vtaknívši star.: ugasnil je svečo, vtaknivši jo v vodo

vtáknjen -a -o: s sekiro, vtaknjeno za pas, je šel v gozd

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. glagolnik od zadržati: zadržanje premika / zadržanje odločbe / zadržanje učencev po pouku / brez zadržanja v mestu se je napotil dalje / dostojanstveno zadržanje v nesreči; neprijazno zadržanje do koga, proti komu / politično zadržanje
2. 2. star. vedenje: lepo, surovo zadržanje / dobiti slabo oceno v zadržanju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. delati mrko, neprijazno: žalost mu je zamračevala obraz
2. 2. delati nejasno, zmedeno: to je zamračevalo njegovo zavest
3. 3. redko delati mračno, temno: oblaki so zamračevali nebo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. narediti mrko, neprijazno: ta misel mu je zamračila obraz; ob teh besedah se mu je zamračilo čelo / spletke so mu zamračile zadnja leta življenja
2. 2. narediti nejasno, zmedeno: novica mu je zamračila duha; spomin se mu je zamračil
3. 3. redko narediti mračno, temno: oblaki so zamračili nebo; soba se je zamračila
   ● knjiž. um se mu je zamračil postal je duševno bolan

zamračíti se brezoseb.  zmračiti se: vrnil se je, ko se je zamračilo

zamračèn -êna -o 
1. 1. deležnik od zamračiti: od jeze zamračen obraz; pokrajina je bila zamračena
2. 2. ki vsebuje, izraža mrkost, neprijaznost: prestrašili so ga njegovi zamračeni pogledi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.