S kolegicami prevajalkami smo se danes znašle v dilemi glede pomanjševalnice za besedo slika. Prepričana sem bila, da se zaradi palatalizacije k spremeni v č in da je pravilna pomanjševalnica sličica, a smo kasneje v SSKJ našle obe možnosti, slikica in sličica. Zanima nas, če sta enakovredni, ali je mogoče katera le bolj pravilna od druge.
Zadetki iskanja
Zanima me, katera beseda je bolj primerna, zaključiti ali skleniti. Vem, da smo namesto »zaključek« pisali »sklep«. Bi bilo zato bolje tudi v spodnjih primerih uporabljati glagol skleniti?
Zaključili/Sklenili smo leto 2017. Osnovnošolci bodo bralno značko zaključili/sklenili v naši knjižnici.
V publikacijah srečujem različen zapis za svet/Svetstaršev in svet/Svetšole. prosim vas, če mi lahko pojasnite, kakšen je pravilen zapis – z veliko ali z malo začetnico.
Zanima me, zakaj se pajac pregiba zgolj po živi sklanjatvi, čeprav lahko označuje tako nekaj živega (klovna) kot neživega (delovno oblačilo); pri žerjavu, denimo, je pa razlika v sklanjanju, če mislimo žival ali delovni stroj.
Zanima me tudi, zakaj se večina kvartopirskih samostalnikov sklanja po živi (as, škis, pagat, mond, joker, pik, renons itd.), adut pa ne.
Zanima me, kako bi pravilno zapisovali rime, mogoče z rabo poševnice ali pomišljajem? Npr. muha / suha ali muha – suha? Kaj predlagate?
Zanimive se mi zdijo pomanjševalnice samostalnikov srednjega spola, ki v pomanjševalni obliki postanejo samostalniki moškega spola. Primeri:
jabolček (jabolko) jajček (jajce) drevešček (drevo)
Kako in zakaj je prišlo do tega zanimivega pojava?
Ali je zapis Apgarjeva lestvica pravilen oziroma dopusten, četudi je poimenovan po ženski? Ali bi bilo ustrezneje Apgarjina lestvica? Enako me zanima za Montessorijevo metodo. Oboje sem že večkrat zasledil v različnih publikacijah o negi in vzgoji otrok.
Zanima me, zakaj prihaja do premene iz strešice in krativca v ostrivec pri sklanjanju nekaterih samostalnikov (vzhòd-vzhóda, sprejèm-spréjema). Zdi se mi, da se pri vsakodnevni rabi marsikaterega od njih to opušča (Kako je šlo na nastôpu?), uporaba pa zveni bolj ko ne stilizirana (Kako je šlo na nastópu?) Ali se morda obetajo kakšne spremembe v normiranju (zdi se mi, da sem pri nekaterih besedah že zapazil obe možnosti kot pravilni) ali se skuša ohraniti ozke vokale v sklonih?
Mi lahko poveste, ali je pravilno napisano:
- Lahko bi dal vsaj lektorirat besedilo ali
- Lahko bi dal vsaj lektorirati besedilo
Ker je glagol pri uporabi namenilnika velikokrat nejasen.
V spodnjem primeru so trije glagoli. Prvi je glagol premikanja, zato vem, da mora biti drugi v namenilniku. Kako pa je s tretjim (prati)? Ali mora biti tudi ta glagol v namenilniku ali se mora končati na končnico -ti?
Jaz grem samo dat perilo prat(i).
Da bi se nato ob neslavnem dezertiranju Šarca ustanovila tretja Janševa vlada.
Po mojem napačna raba. Ali se motim?
Prosim za pojasnilo, kateri zapis je pravilen:
- Pošiljam podatek o višini zadnjih devetih zavarovalnih osnovah
- Pošiljam podatek o višini zadnjih devetih zavarovalnih osnov
- Pošiljam podatek o višini zadnjih devet zavarovalnih osnov
Zanima me, katero je najprimernejše ločilo v besednih zvezah: odnos učitelj – otrok, odnos mati – hči. V rabi sem našla zapise tako z vezajem (stičnim in nestičnim) kot s pomišljajem (stičnim in nestičnim).
Zanima me, kako je pravilno izražati nize let (na način dvajseta, trideseta,...) pri izražanju starostnih obdobij oseb.
Primer: V svojih tridesetih je ustvaril veliko pomembnih književnih del.
Ali 'svojih tridesetih' v tem primeru oznacuje obdobje, ko je oseba imela 21-30 let ali obdobje v katerem je imela 31-40 let.
Na spletu se namreč pojavljajo različne razlage.
Leta 2015 sem izdala pesmi pesnice Vere Albreht. Ena izmed pesmi ima naslov Svojemu Rejencu. V opombi sem napisala, da sta Vera in Fran Albreht skrbela za vojno siroto J. K. iz Bosne. Pred nekaj tedni, pa me je posvojeno dekle opozorilo da naslov pesmi verjetno ni pravilen (pesem je naslovila avtorica). Dekle je sklepalo, da Albrehta nista prejemala denarja, torej ni šlo za rejenca. Res je, toda otroka nista posvojila, sta pa zanj skrbela. Imamo kak izraz za tako obliko skrbi za otroka? Fantič sam ni vedel za svoj priimek in od kod je, le za ime Jovo. Spominjal pa se je grozot, ki jih je doživel. Ko so ugotovili kdo je, je imel svoj priimek. Marsikaj je bilo zanj novega: biti obut, ne metati stvari skozi okno, kuhana hrana, ne pljuvati po stanovanju, ... Fran Albreht je izjavil Jovo na novo, Vera je napisala pesem Ob koncu šolskega leta. Po ustnem izročilu v naši družini je bil to začetek fraze Jovo na novo.
Jovo, na novo / je očka dejal, / prvo petletko / zdaj si prestal. / Jovo, na novo / težko je bilo, / a z dobro voljo vendar je šlo. / ...
Prosim vas, da z gledišča slovenističnega jezikoslovja podate priporočilo o tem, kako v javnih, še zlasti uradnih in pravnih besedilih, kjer je sporazumevalna funkcija jezika pomembna, uporabljati slovnične oblike, ki zaznamujejo spol ženskih in moških oseb. Ali ne velja v tem primeru večinska ugotovitev stroke, da je moški slovnični spol nezaznamovan, torej uporaben za označevanje žensk, moških in otrok? V nasprotju s tem opažam, denimo, primer:
Društvo podeljuje priznanje častna članica oz. častni član društva članici oz. članu, ki se je upokojila oz. upokojil in je ob tem bila oz. bil članica oz. član društva ter je s svojo dolgoletno dejavnostjo prispevala oz. prispeval k ugledu društva, poleg tega pa je vsaj en mandat opravljala oz. opravljal vodstvene ali organizacijske naloge v društvu.
Po svojem občutku za odlike lepega jezika bi dejal, da takšna raba siromaši izrazno moč slovenščine in da bi jo klasiki slovenskega jezika odklanjali.
Šolanje na daljavo zaradi prisotnosti koronavirusa, nam staršem, končno razkriva pravo stanje "negovanja" slovenskega jezika v slovenskih šolah. Tu ne mislim na pravopis, temveč na pogovorni jezik učiteljev. Prvič v življenju smo starši, doma, priče, da nekateri učitelji, ne prenašajo znanja na naše otroke v knjižni slovenščini. Uporabljajo anglicizme, germanizme, sleng, izposojenke iz tujih jezikov ... To vsekakor ne velja za vse učitelje, v vseh šolah, toda sam sem dnevno priča temu pri svojih otrocih, tako v osnovni, srednji kot visoki šoli, zato sklepam, da je to le vrh ledene gore. Prvič lahko tudi razumemo, kje se začne izkrivljati pogovorna slovenščina. Šolske ustanove, ki jim slepo zaupamo, da negujejo knjižno slovenščino, so doslej vedno delovale le za zaprtimi vrati učilnic. V podporo svojim opažanjem prilagam spletni naslov članka https://www.dnevnik.si/1042732127 , v katerem ravnatelj mag. Macuh pravi: "Institucija ima veliko neposrednega dela na različnih področjih in enostavno verjame in zaupa v pedagoške delavce, da izvajajo učne procese v knjižnem zbornem oziroma splošno pogovornem jeziku. Ampak, ali je res tako?" Če je ravnatelj g. Bojan Macuh, še pred koronavirusom, zapisal dvom o tem, potem danes lahko vidimo in slišimo, da ni tako. Mislim, da je zgoraj omenjena ugotovitev pomembna tudi za boljšo vključitev otrok raznih priseljencev v našo kulturno krajino. Če vse to spremenim v vprašanje, verjetno moram vprašati, kdo, kdaj, kaj mora storiti, da bo pouk stekel v jeziku, kot to narekuje zakon?
Pripadniki organizacij ... so v pravopisu pisani z malo začetnico, kajne?
Če pa je moj otrok v skupini Ježki, je pravilno, da napišem: ježki so šli na sprehod? Ali je pravilno Ježki (bi se mi zdelo veliko bolj logično)?
Zanima me pravilen zapis stvarnega lastnega imena. Gre za uradno ime vrtca, ki ni samostojen, ampak je del osnovne šole. Na eUpravi RS piše: Enota Vrtec pri Osnovni šoli Xxx. Ali je ta zapis pravilen? Zanimata me veliki začetnici besed "enota" in "vrtec".
Zanima me, ali beseda preizpraševati obstaja. V SSKJ in SP je namreč nisem uspel najti, se pa ponekod pojavlja.
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- Naslednja »