Fran

tŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) 

1. 1. navadno s skrčenim kazalcem udariti po vratih, izražajoč prošnjo za vstop: samo enkrat je trknil in pritisnil na kljuko; brezoseb. nekajkrat je trknilo / tiho trkniti na okno
2. 2. narahlo udariti po čem, navadno z določenim namenom: trkniti s prstom po tobačnici / trknil ga je s komolcem narahlo sunil
   // narediti, da kaj pride v sunkovit dotik s čim: prijel je svoj kozarec in trknil ob njenega / trknila je jajce ob mizo, da se je ubilo
   // pri pitju vina s kozarcem se z rahlim sunkom dotakniti kozarca drugega: trknili so in izpili; trknil je z nevesto / trkniti na zdravje
3. 3. premikajoč se priti v sunkovit dotik: krogla je trknila ob kegelj; pri obratu sta se trknila / trknil je z glavo ob šipo / vešča je trknila v žarnico se je zaletela
4. 4. napasti z glavo, rogovi: oven ga je hotel trkniti

tŕknjen -a -o pog.  omejen, neumen: trknjen je, da mu verjame; malo trknjena ženska / kot podkrepitev ne grem, saj nisem trknjen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

urézati uréžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 

1. 1. pri rezanju raniti, poškodovati: malo je manjkalo, pa bi ga urezal; urezati v prst; pazi, da se ne urežeš; urezati se z nožem; do krvi se urezati
2. 2. z rezanjem dobiti, priti do česa: urezati šibo v grmu / urezati (si) palico
   // star. odrezati: urezati kos kruha; urezati si mesa
3. 3. z rezanjem izoblikovati kaj
   1. a) glede na mero, obliko: urezati šipo / urezati gosje pero za pisanje / urezati desko / urezati zibelko iz lipovine
   2. b) navadno po kroju: urezati čevlje, hlače / iz istega kosa urezati pas, žep / urezati blago
4. 4. ekspr. udariti, navadno hitro, sunkovito: urezati koga čez hrbet; urezati s palico / urezati s pestjo po mizi / spet je urezala strela
5. 5. ekspr. povzročiti rezko, močno bolečino: beseda jo je urezala; brezoseb. ne vzdiguj, da te spet ne ureže v hrbtu
   // povzročiti rezek občutek pri pitju: pijača je močna, zato pošteno ureže po grlu / mošt že ureže je že postal rezen, rezkega okusa
6. 6. ekspr. nenadoma zveneče, močno
   1. a) zaigrati (na glasbilo): godba ureže koračnico, polko / pred vrati je urezala harmonika
   2. b) zapeti: urezati borbeno pesem
7. 7. ekspr. začeti rezko, močno streljati: urezati s strojnico po napadalcih
8. 8. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro iti, oditi: urezati jo proti domu
   ● ekspr. spet je urezala burja močno zapihala; ekspr. urezati prvo brazdo izorati; ekspr. urezati ravnodušen, sladek obraz z mimiko na obrazu izraziti ravnodušnost, pretirano prijaznost

urézati se pog.  zmotiti se: urezati se pri ocenitvi razdalje; urezati se v računu / ekspr. hudo, pošteno se je urezal

urézan -a -o: kratek, lepo urezan nos; vsi ljudje niso urezani po istem modelu; po modi urezana obleka
● ekspr. iz hudičevega, pasjega repa urezan človek zelo hudoben; pog., ekspr. ni neumen, pač pa po svoje urezan svojevrsten, čudaški; ekspr. ona je kakor urezana zanj ustvarjena zanj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

víno -a s (í) 

1. 1. alkoholna pijača iz soka grozdja po alkoholnem vrenju: vino teče iz soda; dati komu vina in kruha; piti, točiti vino; pridelovati vino; opiti se z vinom; čisto, motno vino; kislo, naravno vino; to vino je pitno; liter, steklenica vina; razstava vin / belo, rdeče vino; buteljčno, odprto vino; desertno vino; pelinovo vino v kateremu je bil namočen pelin; žlahtna vina / vino vre vinski mošt; ekspr. vino človeka razvname, zmeša alkohol v vinu; pijan od vina; ekspr. iskati tolažbo v vinu v čezmernem pitju vina; ekspr. utopiti jezo, žalost z vinom
   ● ekspr. iz njega govori vino v pijanosti ne premisli, kaj reče; šalj. vino mu je stopilo, šlo, zlezlo v glavo opil se je, v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi; ekspr. vino ga je spravilo pod mizo tako se je napil, da ni mogel več sedeti, stati; ekspr. vino je prišlo za njim ga je opijanilo šele nekaj časa po pitju; ekspr. naliti, natočiti komu čistega vina povedati mu resnico brez olepšavanja; zastar. žgano vino žganje; preg. v vinu je resnica vinjen človek pove, česar sicer ne bi povedal
   ♦ agr. gazirati, rezati, starati, žveplati vino; arhivsko vino navadno najvišje kakovosti, ki je vsaj tri leta zorelo; kakovostno vino (z geografskim poreklom) iz več sort grozdja z ožjega geografskega območja z izraženimi sortnimi lastnostmi; lahko ki vsebuje do 9 odstotkov alkohola, močno vino ki vsebuje več kot 12 odstotkov alkohola; namizno vino brez geografskega porekla najnižje kakovostne stopnje, narejeno iz več sort grozdja; namizno vino z geografskim poreklom iz ene ali več sort grozdja s širšega geografskega območja; peneče (se) vino ki ima dosti ogljikovega dioksida; sladko vino ki ima v enem litru najmanj 50 g sladkorja; suho vino ki ima zaradi zelo majhne količine sladkorja, ki ni povrel, kiselkast ali trpek okus; vrhunsko vino (z geografskim poreklom) iz ene ali več sort grozdja z ozkega geografskega območja z izraženimi izbranimi sortnimi lastnostmi; farm. železno vino nekdaj desertno vino, v katerem je raztopljena železova spojina; gastr. kuhano vino vroča pijača iz prevretega vina, sladkorja in začimb; rel. darovati (pri maši) kruh in vino; mašno vino
   // navadno s prilastkom alkoholna pijača iz sadnega soka po alkoholnem vrenju sploh: češnjevo, malinovo, ribezovo, šipkovo vino / sadna vina
2. 2. pesn. kar opija, omamlja koga: njegove besede so bile vino našim ušesom
   // s prilastkom opojnost, omamnost: vino ljubezni, sanj; staro, močno vino modrosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

vzdŕžen -žna -o prid., vzdŕžnejši (r̄) 

1. 1. ki zavestno, hote ne zadovoljuje svojih spolnih potreb: vzdržen moški; zaradi bolezni biti vzdržen / vzdržno življenje
   // ki zavestno, hote ne zadovoljuje kakih svojih potreb, želj sploh: ni hotel kaditi, ostal je vzdržen; pri pitju je vzdržen
2. 2. ki se da vzdržati, prenesti: komaj še vzdržne bolečine / zmanjšati nasprotja do vzdržnih mej
3. 3. ekspr. s katerim se (še) da soglašati, strinjati: vzdržne in nevzdržne teorije, zahteve
4. 4. ki traja nepretrgano: šum se je ponavljal, ni bil vzdržen; vzdržno brnenje, prevažanje
5. 5. redko vzdržljiv: vzdržen plavalec / vzdržno blago
6. 6. knjiž. zadržan: občinstvo je bilo ob predstavi vzdržno / vzdržno vedenje

vzdŕžno prisl.: govoriti o kom vzdržno; živeti vzdržno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

zapíjati -am nedov. (í) s pitjem alkoholne pijače zapravljati: s prijatelji zapija težko zaslužen denar; zapijali so, kar so zaslužili
● ekspr. zapijala sta svojo nesrečo s pitjem alkoholne pijače jo skušala pozabiti

zapíjati se zadržujoč se dalj časa kje ob pitju alkoholne pijače, postajati pijan: večer za večerom se je zapijal; pogosto se zapija s prijatelji
// postajati pijanec: počasi se je zapijal; vedno bolj se zapija

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

zapíti -píjem dov. (í) s pitjem alkoholne pijače zapraviti: zapil je ves denar, vse premoženje; nekaj dni dela, potem pa vse zapije / ekspr.: pamet zapiti; zdravje zapiti s pitjem alkoholne pijače si ga uničiti
// ekspr. s pogostitvijo s pijačo proslaviti: zapiti izpit; zapiti rojstvo otroka

zapíti se ekspr.  zadržujoč se dalj časa kje ob pitju alkoholne pijače, postati pijan: šel je v gostilno in se zapil; s prijateljem sta se od veselja zapila; ni ga še domov, se je že kje zapil / do konca, do smrti se zapiti upijaniti
// postati pijanec: zapil se je zaradi dekleta; z leti se je čisto zapil

zapít -a -o: zapit človek; zapit obraz; popolnoma zapita ženska; zapito premoženje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

zavájati -am nedov. (ā) 

1. 1. s čim nepravim, navideznim spravljati koga na kaj nepravega, nezaželenega: zavajati koga na napačno sled / ekspr. zavajati koga na kriva, slaba pota
   // s svojim govorjenjem, ravnanjem delati, povzročati
   1. a) da pride kdo v kako nepravo, nezaželeno stanje: zavajati koga v dvom, zmoto / zavajati koga v mlačnost, neborbenost
   2. b) da kdo naredi, dela kaj nesprejemljivega, nezaželenega: zavajati koga v laž, prepir / zavajati koga k pitju
2. 2. s svojim govorjenjem, ravnanjem si prizadevati pridobiti koga, zlasti neizkušenega, za moralno nesprejemljivo, nedovoljeno spolno občevanje: zavajati mladoletnice; zavajati sosedinega moža
3. 3. s čim nepravim, navideznim delati, povzročati, da kdo napačno, neustrezno misli: zavajati bralce, javnost; zavajati koga z lepimi besedami, nepopolnimi podatki / naslov knjige zavaja
4. 4. nav. 3. os. z določenimi lastnostmi vplivati na koga, da naredi, dela kaj nenameravanega, navadno neprimernega: nizke cene zavajajo ljudi, da kupujejo slabo blago; navidez lepo vreme zavaja popotnike, da kljub svarilom nadaljujejo pot

zavajajóč -a -e: zavajajoče pisanje, ravnanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

zavêsti -vêdem dov., zavêdel in zavédel zavêdla, stil. zavèl zavêla (é) 

1. 1. s čim nepravim, navideznim spraviti koga na kaj nepravega, nezaželenega: zavesti zasledovalce na napačno sled / ekspr. zavesti koga na slaba pota
   // s svojim govorjenjem, ravnanjem narediti, povzročiti
   1. a) da pride kdo v kako nepravo, nezaželeno stanje: nehote zavesti koga v zmoto / zavesti prijatelja v neodločnost / odgovor ga je zavedel v dvome
   2. b) da kdo naredi kaj nesprejemljivega, nezaželenega: zavesti koga v prestopek; zavesti koga, da krivo priča / zavesti koga h kraji, k pitju
2. 2. s svojim govorjenjem, ravnanjem pridobiti koga, zlasti neizkušenega, za moralno nesprejemljivo, nedovoljeno spolno občevanje: zavesti prijateljevo dekle; zavesti mladoletnico
3. 3. s čim nepravim, navideznim narediti, povzročiti, da kdo napačno, neustrezno misli: zavesti javnost, poslušalce; zavesti koga z obljubami, nepopolnimi podatki
4. 4. nav. 3. os. z določenimi lastnostmi vplivati na koga, da naredi kaj nenameravanega, navadno neprimernega: nizka cena ga je zavedla, da je avtomobil kljub pomislekom kupil; prestopnika je zavedla pijača, priložnost
   ● žarg., adm. zavesti dopis vpisati, evidentirati; redko zavesti konja v hlev odvesti, zapeljati; zastar. zavesti podjetje ustanoviti; redko pot nas je zavedla do razvalin po poti smo prišli; knjiž. predaleč bi nas zavedlo, če bi obravnavali vse podrobnosti preveč časa, prostora bi porabili; star. previdno zavede pogovor drugam spelje

zavedèn -êna -o: zavedeni bralci, kupci; zavedeno dekle

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

zdrávje -a s (ȃ) stanje telesnega in duševnega dobrega počutja, brez motenj v delovanju organizma: bolnikovo zdravje se izboljšuje, krepi, slabša, vrača; uničevati, zapravljati si zdravje; ohraniti si zdravje do pozne starosti; paziti na zdravje; skrbeti za zdravje; biti, ostati pri zdravju zdrav; človek čvrstega, krepkega, rahlega, ekspr. železnega zdravja; zdravju škodljivo delo / duševno, telesno zdravje / biti slabega zdravja / kot voščilo, zlasti pri pitju na zdravje; pren. moralno zdravje naroda
● ekspr. zdravje kar žari iz nje zelo je zdrava; ekspr. pokati od zdravja biti zelo zdrav; ekspr. lica se ji svetijo od zdravja zelo je zdrava; ekspr. misliti na svoje zdravje živeti, ravnati tako, da se ne zboli; piti, trčiti na zdravje s slovesnimi besedami, z rahlim dotikom kozarca ob kozarec drugega in izpitjem kozarca alkoholne pijače želeti komu srečo, zdravje; ekspr. plačati sedeče delo z zdravjem zboleti zaradi sedečega dela; dobro spanje je pol zdravja; preg. zdravje po niti gor, po curku dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro
♦ rel. dušno zdravje
// stanje živega bitja, v katerem vsi življenjski procesi potekajo normalno, brez motenj: skrbeti za zdravje rastlin, živali / industrija ogroža zdravje gozdov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

zdŕžen -žna -o prid. (r̄) 

1. 1. ki zavestno, hote ne zadovoljuje svojih spolnih potreb: zdržen moški; zaradi bolezni biti zdržen / zdržno življenje / spolno zdržen
   // ki zavestno, hote ne zadovoljuje kakih svojih potreb, želja sploh: v vsem je bila zdržna; pri pitju je zdržen
2. 2. ki se da zdržati, prenesti: komaj še zdržne bolečine / njegovo ravnanje ni bilo več zdržno
3. 3. redko ki traja zdržema: večurne zdržne vaje; zdržna vožnja ga utruja

zdŕžno prisl.: vso noč je zdržno deževalo; živeti zdržno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

zmérnosten -tna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na zmernost: zmernostna načela / zmernostno društvo, gibanje nekdaj društvo, gibanje, ki si prizadeva za (skrajno) zmernost zlasti pri pitju alkoholnih pijač

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.