Zadetki iskanja
SSKJ
halucinácija -e ž (á) psiht. zaznava, ki nastane zaradi možganskih ali duševnih motenj: doživljati, imeti halucinacije; v halucinacijah je videla bele miške; slušna, vidna halucinacija / ni vedel, ali je halucinacija ali resnica
SSKJ
intuitíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na intuicijo ali intuitivnost: intuitiven domislek; intuitivna prognoza; intuitivno spoznanje / intuitivna sposobnost, zaznava / oster, intuitiven duh; izpovedovanje čustvenega in intuitivnega življenja / intuitiven umetnik
- intuitívno prisl.: intuitivno spoznavati; intuitivno odkrita resnica
SSKJ
ístina -e ž (ȋ) zastar. resnica: govoriti istino; imeti, šteti kaj za istino
● zastar. istina je, kar pravijo res je
● zastar. istina je, kar pravijo res je
SSKJ
izkázati tudi izkazáti -kážem tudi skázati tudi skazáti skážem dov. (á á á)
- 1. napraviti, da postanejo namensko, sistematično zbrani podatki o čem znani: izkazati dohodke in izdatke; izkazati uspeh učencev v letnem poročilu / izkazati izgubo
- 2. publ. imeti, doseči: nekatere panoge gospodarstva so izkazale velike izvozne uspehe; podjetje je izkazalo precej večji promet kot lani
- 3. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izkazati komu ljubezen, pomoč, spoštovanje / izkazali so mu zadnjo čast pri pogrebu
// izkazati komu dobroto
- izkázati se tudi izkazáti se tudi skázati se tudi skazáti se
- 1. pokazati veliko sposobnost, pripravljenost, požrtvovalnost: učenci so se izkazali na tekmovanju; ekspr. izkazali so se in mi naredili obleko v dveh dneh; odlikovani so bili rudarji, ki so se izkazali ob nesreči; pri tem delu se nismo izkazali; naši nogometaši so se v zadnji tekmi (zelo) izkazali
- 2. dokazati, navadno z dokumenti, svojo identičnost: priprli so ga, ker se ni mogel izkazati; izkazati se s potnim listom, potrdilom / izkazati se za člana
// dokazati sploh: nagrado dobi tisti, ki se izkaže, da je prebral vsa zahtevana dela - 3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka, kot ga nakazuje določilo: izkazati se hvaležnega, vrednega zaupanja; izkazati se mojstra, moža, prijatelja; izkazal se je kot vešč vojskovodja / izkazati se v dejanjih, z dejanji / delo se je izkazalo za težavno; napovedi so se izkazale za pravilne; slutnja se je izkazala kot resnica
- 4. nav. 3. os. postati jasen, očiten: resnica se je kmalu izkazala / upal je, da se bo pravica izkazala; izkazalo se je, da je nedolžen
● ekspr. darovalec se je zelo izkazal dal je veliko, drago darilo; knjiž. jeza sosedov se je izkazala v tem, da so mu razbili okna pokazala; hotel se je izkazati pred dekletom postaviti
- izkázan tudi skázan -a -o: izkazan dobiček; zahvaliti se za izkazano pomoč; prim. skazati
SSKJ
izkrivíti -ím dov., izkrívil (ī í) publ. popačiti, potvoriti: namenoma izkriviti podatke; izkriviti uradna poročila / izkriviti pesnikovo podobo; vse se je izkrivilo in izmaličilo
- izkrívljen -a -o: izkrivljene besede, informacije; resnica je zelo izkrivljena; prim. skriviti
SSKJ
izmíkati -am tudi zmíkati -am nedov. (ī ȋ)
- 1. s potegom, sunkom odstranjevati: izmikati podstavke, zagozde
- 2. naskrivaj jemati: izmikal je svojim sošolcem naloge in jih prepisoval
// evfem. krasti: izmikati denar, hrano; izmikala je, kjerkoli je mogla - 3. s spremembo mesta, položaja dosegati, da ne pride do prijema, dotika: nastavljati in izmikati roko
● pog. ni mu izmikal oči gledal ga je (naravnost) v oči
- izmíkati se tudi zmíkati se
- 1. s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izmikati se sunkom, udarcem
// delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izmikati se dolžnostim, odgovornosti, vojaški službi
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik: izmikati se odgovoru, plačilu dolgov, priznanju - 2. nav. ekspr. delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: dekle se mu je izmikalo; izmikati se sosedom / redko izmikati se avtomobilom izogibati se
- 3. ne hoteti povedati določene stvari: povej naravnost, nikar se ne izmikaj; pri zasliševanju se je izmikal; vedno se izmika, nikoli ne pove nič jasnega
● knjiž. čutil je, da se mu resnica izmika da je ne more popolnoma dojeti, razumeti; ekspr. tla se mu izmikajo pod nogami njegov (družbeni) položaj je ogrožen
- izmikajóč tudi zmikajóč -a -e: hodil je previdno, izmikajoč se oviram; izmikajoč pogled; prisl.: izmikajoče odgovoriti; prim. zmikati
SSKJ
izmišljenína -e ž (í) knjiž. neresnična izjava, pripoved: kar je rekel, ni resnica, ampak izmišljenina / ekspr. njena pripoved se mu je zdela prazna izmišljenina izmišljena stvar
SSKJ
izvésten -tna -o prid. (ẹ̄) zastar.
- 1. neki, nekateri, določen: izvestni ljudje se zavzemajo za to / do izvestne mere si ga lahko privoščiš
- 2. neizpodbiten, nedvomen: izvestna resnica; izvestno spoznanje
- izvéstno prisl.: knjiga bo izvestno kmalu izšla / v povedni rabi izvestno je, da bo to njim v korist
SSKJ
káli in ká-li prisl. (ā) star. izraža vprašanje po potrditvi domneve; ali ne, ali káj: menda spiš, kali; najbrž je že odšel, kali / ali je bolan, kali / poldrugo leto je ali kali, kar je odšel ali kàj
// najbrž, menda: resnica bo kali ta, da ni več živ
// najbrž, menda: resnica bo kali ta, da ni več živ
SSKJ
kláti kóljem nedov., kôlji koljíte (á ọ́)
- 1. pripravljati prašiča za hrano: letos še nismo klali; decembra so klali; kdo vam kolje / koljejo večkrat na leto
- 2. ubijati (domače) živali za hrano, navadno z nožem: včeraj so klali prašiča, tele; klati kokoši / ta zna klati
// ekspr. ubijati, moriti, navadno divje, surovo: med vojno so klali tudi nedolžne ljudi / klali so in pobijali vse od kraja - 3. s sekiro ali zagozdo (po dolgem) dajati kaj na dva ali več delov: klati deblo, les / klati vitre / klati drva sekati, cepiti
● ekspr. bolhe me koljejo pikajo; brezoseb., pog. kolje ga po trebuhu ima sunkovite bolečine; ekspr. resnica (v) oči kolje človek ne mara neprijetne resnice; ekspr. koljejo ga še druge skrbi vznemirjajo, mučijo
- kláti se ekspr. zelo se tepsti, napadati se: psi se spet koljejo / na veselici so se klali z noži
- klán -a -o: klane deščice
SSKJ
kônči prisl. (ō) zastar. končno, nazadnje: konči je prišla resnica na dan / delal je, da je prislužil konči za davek vsaj
SSKJ
konsekvénca -e ž (ẹ̑)
- 1. knjiž. (logična) posledica: to si lahko razlagamo kot konsekvenco njegovih pojmovanj družbenega vprašanja / nav., mn., publ. tako ravnanje ima lahko neprijetne konsekvence
// sklep, zaključek: iz vsega tega sta sledili dve konsekvenci / nav., mn., publ. pisec ni jasno izvajal svojih konsekvenc - 2. publ., v prislovni rabi, v zvezi do skrajne, zadnje konsekvence izraža najvišjo možno stopnjo, mero česa: stvar je razvil do skrajnih konsekvenc; razpresti pesnikove teze do zadnje konsekvence
// v zvezi v skrajni, zadnji konsekvenci poudarja trditev: pisatelj tudi v skrajni konsekvenci ne zanika predmeta; resnica mu je bila v zadnji konsekvenci cilj - 3. knjiž., redko doslednost, načelnost: pravil se je držal z železno konsekvenco
SSKJ
krút -a -o prid., krútejši (ȗ ū) ki v svojem ravnanju, dejanju zlasti v odnosu do ljudi, živali uporablja nepopustljivo nasilje, nepopustljiv pritisk: krut človek, sovražnik; krut in sebičen je / krut odnos do ujetnikov; kruta strogost / to so bili kruti časi / ekspr. kruta resnica
// knjiž., ekspr. zelo hud: krut mraz / kruta kazen / živi v kruti revščini
// knjiž., ekspr. zelo hud: krut mraz / kruta kazen / živi v kruti revščini
- krúto
- 1. prislov od krut: kruto ravna z njim
- 2. ekspr. izraža visoko stopnjo, močno obliko česa: vse se mu kruto maščuje; kruto se varaš
SSKJ
ljúb -a -o stil. -ó prid., ljúbši (ȗ ū)
- 1. do katerega ima kdo zelo pozitiven čustveni odnos: vsi otroci ji niso enako ljubi / na sliki je ljubi obraz njegove matere / prodati je moral najljubšega konja; slovo od ljubih krajev / v povedni rabi, z dajalnikom: vedno ljubši ji je bil; ta spomin je vsem ljub; domača hiša mu je bila ljuba; resnica nam je ljuba in draga / v nagovoru: srečno hodi, ljubi otrok, je rekla mati; ljuba mama; knjiž. ljuba duša, jaz ti ne morem pomagati; iron. ljubi fantje, tako pa ne bo šlo / v osmrtnicah zapustil me je moj ljubi mož
// ki ugaja, je všeč: žganci so njegova najljubša jed / glas ptic mu je ljub; vedno mi je bil ljub spremljevalec; to je njegova najljubša pesem
// ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: kdaj bo prišla ljuba pomlad; spet sije ljubo sonce / ves ljubi dan sedi; boj za ljubi kruhek; iron.: taka je naša ljuba mladina; za samo ljubo napoto si / v vzkliku ljubi bog, ali je to mogoče - 2. knjiž. prijeten, prijazen: to je res ljub otrok; bila je ljuba in dobra / ljub pogled / ljubo šumenje potoka
● ekspr. zaradi ljubega miru sem mu dovolil, da gre da me ne bi več nadlegoval, prosil; ekspr. naredi to zaradi ljubega miru da ne bo prepira, nezadovoljstva; ekspr. molči, če ti je življenje ljubo če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega; preg. ljubo doma, kdor ga ima
- ljúbo tudi ljubó
- 1. prislov od ljub: ljubo se nasmehniti; vetrič ljubo pihlja; ljubo ga je pogledala
- 2. v povedni rabi, z dajalnikom izraža zadovoljstvo: ljubo mi bo, če me boste obiskali; ljubše mi je, če sem sam kot z njim; najljubše bi mu bilo, če bi smel oditi; ni ji bilo ljubo, da so se sprli / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju ljubo mi je
● knjiž. če ti je ljubo, grem s teboj če hočeš, če ti je prav; knjiž. stavka ali — če je komu tako ljubše — prekinitev dela uvaja dodatno trditev, ki popušča sobesedniku; stori, kakor ti je ljubo kakor hočeš, želiš
- ljúbi -a -o sam.: izgubil je svoje ljube; rad je zapel svojo najljubšo; stori to meni na ljubo, zastar. za ljubo ker jaz želim; kot podkrepitev resnici na ljubo moram priznati, da ga nisem želel srečati; nar. starše za ljubo imeti rad; star. vzemite moj skromni dar za ljubo bodite prepričani, da sem ga dal z dobrim namenom; uničiti hoče vse, kar je ljubega njenemu srcu; prim. ljuba, ljubi
SSKJ
maskírati -am nedov. in dov. (ȋ)
- 1. s prenarejanjem videza delati, da se resnica, prava podoba česa ne opazi, ne vidi; prikrivati, skrivati: maskirati jamo; vse delo je bilo treba maskirati pred agenti; ekspr. žalost maskirati s smehom / ekspr. reklama je maskirala pomanjkljivost izdelka
// voj. delati kaj podobno okolici in s tem neopazno: spretno je maskiral svojo strojnico; vojak se zna dobro maskirati / maskirati priprave za napad - 2. s šminko in drugimi pripomočki vlogi primerno urejati igralčev obraz: navadil se je hitro in dobro maskirati
♦ šah. s figuro preprečiti napad na drugo lastno figuro
- maskírati se z uporabo maske spreminjati svoj videz: maskira se za maškarado; maskirati se v huzarja / se boš za pusta kaj maskiral
- maskíran -a -o: maskiran bunker; igralci so že maskirani; razbojniki so bili maskirani; maskiran je v dimnikarja; svetohlinsko maskirana razuzdanost
SSKJ
mórati -am nedov. (ọ̑)
- 1. z nedoločnikom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje
- a) zaradi določenih okoliščin: na starost je moral beračiti; morali so delati, če so hoteli živeti; krivec se mora zagovarjati pred sodiščem / delavec mora dobiti izdatno hrano
- b) zaradi lastne potrebe, dolžnosti: tega človeka moram še danes najti; moram jih videti / skrbeti mora za tri otroke / nav., ekspr.: moram priznati, da ste zelo pridni; ta časopis redno berem in moram reči, da mi je všeč
- c) ker kdo tako zahteva: ob štirih moraš biti tukaj; danes moram odpotovati / silil jo je, da mora redno obiskovati razstave / oče se razjezi in reče: Moraš
// elipt., s prislovnim določilom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: moral je (iti) od doma; v Zidanem mostu mora z vlaka; moral je v bolnico / čimprej moraš stran / ta resnica mora na dan
- 2. z nedoločnikom izraža nujnost, potrebnost, da osebek
- a) ima določeno lastnost, značilnost: zavora mora biti dobra; blago bi moralo biti drugačno; človek mora biti pošten / ti možje bi morali biti naš ponos
- b) je v določenem stanju: za tako dejanje nas mora biti več; moral bi biti srečen po tolikem času / moramo si biti na jasnem, kaj hočemo
- c) ima določeno obveznost: morate paziti na svoje zdravje; v podjetjih morajo imeti za to posebno službo / za to delo moram imeti poseben les potrebujem
- 3. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža verjetnost, da osebek
- a) ima določeno lastnost: ta človek mora biti zelo dober; to mora biti velik lump, tepec; morata si biti velika prijatelja / ta s predpasnikom mora biti kuharica / to mora biti pomota
- b) je v določenem stanju: profesor mora biti bolan; pijan mora biti, ker se tako smeje; kako srečen mora biti ta človek / rano ima, pasti je moral verjetno je padel
// mora imeti okoli petdeset let
// s prislovnim določilom izraža verjetnost, da je osebek na mestu, kot ga nakazuje določilo: žena mora biti na njivi; keltske utrdbe so morale stati na tem hribu; tu so nekoč morala stati mestna vrata
- 4. ekspr., z nedoločnikom izraža podkrepitev trditve: povsod mora biti zadnji; pa ravno sedaj si moral priti / komu se mora plačati članarina
- 5. star. siliti, prisiljevati: birič ga je moral na tlako / mraz jih je moral, da so hitro delali
● ekspr. zato bi ga morali zato bi moral biti tepen, kaznovan; ekspr. moraš h knjigi moraš se začeti učiti, začeti študirati; ekspr. naj se zgodi, kar se mora izraža vdanost, sprijaznjenje s čim; ekspr. še to ga je moralo doleteti poleg drugih težav je doživel še to; ekspr. njegova mora veljati ne dovoli, da bi obveljalo drugo mnenje; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora narediti; hočeš, nočeš, moraš izraža podkrepitev nujnosti
SSKJ
nàdčásen -sna -o prid. (ȁ-á) knjiž. nadčasoven: nadčasne vrednote / nadčasna lepota, resnica brezčasna
SSKJ
namàh tudi namáh in na màh tudi na máh prisl. (ȁ; ȃ)
- 1. v trenutku, v hipu: namah razumeti položaj, se strezniti, utihniti; prejšnji način je zavrgel, pa ne namah / kar namah se mu razkrije resnica
- 2. ekspr. hkrati: zavpila sta oba namah / gospodarske skrbi in toliko drugih opravkov, vse namah je navalilo nanj
SSKJ
nèdognán -a -o prid. (ȅ-á) ki ni dognan: nedognana resnica / to je še nedognana skrivnost / knjiž. jezikovno nedognano delo / star. nedognane kupčije
♦ jur. nedognana krivda
♦ jur. nedognana krivda
SSKJ
nèdorečèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é) ki ni dorečen, ni povedan do konca: nedorečena beseda, misel / pogovor je ostal nedorečen / knjiž. nedorečena resnica; sam.: v njenih besedah je ostalo marsikaj nedorečenega
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- 6
- Naslednja »
Število zadetkov: 119
Dostopnost