Fran > SSKJ

1. 1. ki ima v navpični smeri navzdol razmeroma veliko razsežnost: globok prepad; globok vodnjak; ozka, globoka dolina; jama je globoka / obleka z globokim izrezom; globok žep / zapadel je globok sneg; globoka in deroča voda / globoki krožnik; globoki otroški voziček / stopnice so bile zelo strme in globoke; pren., ekspr. prepad med nama je vsak dan globlji; v najglobljih globočinah spomina
   // ki je v navpični smeri navzdol razmeroma zelo oddaljen od površine: drevo ima globoke korenine; dno reke je globoko
   // z izrazom količine ki izraža razsežnost v navpični smeri navzdol: jarek je globok dva metra; izkopali so vodnjak, globok dvajset metrov
2. 2. ki ima v vodoravni smeri v notranjost razmeroma veliko razsežnost: obraz z globokimi brazdami; globoka zareza na deblu; rana na nogi je globoka / krilo ima globoke gube
   // ki je v vodoravni smeri v notranjost razmeroma zelo oddaljen od začetka: zavili so v globlji gozd / bolečina še v globoki noči ne preneha; bili smo že v globoki zimi
   // z izrazom količine ki izraža razsežnost v vodoravni smeri v notranjost: izložba je globoka dva metra
3. 3. ki ima zamolkel, nizek zven: globok glas, smeh; govoril je z globokim basom; zateglo, globoko tuljenje
4. 4. sposoben močno občutiti, doživeti: kot slikar je globlji in učinkovitejši; globok človek, mislec
   // ki odkriva bistvo stvari: pretresle so ga globoke besede; globoka misel, modrost / globoka življenjska resnica
   // ki zadeva bistvo: besede so imele globok pomen; globlji socialni proces; najglobljega smisla ni dojel; lotil se je globlje analize dela; globoka kriza sistema; globoke spremembe v gospodarstvu / za to imam tudi globlje razloge
5. 5. ki se pojavlja v visoki stopnji: čutiti globok odpor, strah; to je napravilo nanj globok vtis; globoka ljubezen; gojiti globoke simpatije; najgloblja žalost / po mojem globokem prepričanju ne ravnaš prav; z globokim spoštovanjem govori o njem
   // ki se izraža v veliki meri, popolnosti: globok mir, molk; globoka skrivnost; vsenaokrog je vladala globoka tišina / ležal je v globoki nezavesti; prebudili so ga iz globokega spanja
   ● doživeti globoko starost dolgo živeti; globoke oči izrazite; sugestivne
   ♦ agr. globoko oranje oranje v globino od 25 do 35 cm; globoko zmrzovanje zamrzovanje živil na temperaturo od —45° do —50°C; med. globoko dihanje dihanje ob delovanju prsnih in trebušnih mišic; tisk. globoki tisk tiskanje iz izdolbenih delov tiskovne plošče ali valja

globôko prisl.: dihala je globoko; globoko misliti; globoko je občutil izgubo; glavo je globoko sklonil; tla so se mu globoko ugrezala pod nogami; zašla sta globoko v gozd; lopato je zasadil globoko v zemljo; globoko čuteč; globoko narezane avtomobilske gume; bil je globoko sklonjen; gledal je z globoko udrtimi očmi; globoko veren človek; globoko zakoreninjena navada; globoko zamišljen; ekspr. cene so globoko znižane
● šalj. globoko je pogledal v kozarec opil se je; ekspr. moral je poseči globoko v žep veliko plačati; preg. tiha voda globoko dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega; sam.: na globoko orati; ribiči so odrinili na globoko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. stavba, namenjena zlasti za bivanje ljudi: hiša stoji na samem, ob cesti; graditi, obnavljati, zidati hišo; gaz je vodila od hiše do hiše; ustavil se je pred domačo hišo; kamnita, lesena hiša; kmečka, meščanska hiša; nadstropna, pritlična hiša; nova, velika hiša; hiša z balkonom; lastnik hiše / stanovanjska hiša / atrijska hiša pritlična, navadno enodružinska, z ograjenim dvoriščem; enodružinska ali enostanovanjska hiša; montažna hiša; počitniška hiša; vogalna, vrstna hiša / v osmrtnicah pogreb bo izpred hiše žalosti v kateri je umrli živel
   // mestna hiša sedež mestne uprave; knjiž. hiša božja cerkev; vznes. hiša pravice sodišče
   // ekspr. vsa hiša se je zbrala vsi prebivalci hiše
   ♦ arhit. alpska hiša; panonska hiša
2. 2. družinska skupnost, družina: to hišo že dolgo poznam; sosedova hiša je zelo gostoljubna; ekspr. vedeli so, da je hiša partizanska da podpira partizane, sodeluje z njimi
   // pri hiši je pet otrok; pri tej hiši sta le dva za delo / sina je spodil od hiše od doma
   // z oslabljenim pomenom: kruh smo imeli pri hiši samo ob največjih praznikih; ekspr. daj mu že, kar hoče, da bo mir pri hiši
   // s prilastkom skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina: to je že od nekdaj bogata, premožna hiša; izhaja iz meščanske, plemiške hiše; cesarska, kraljevska hiša; bibl. iz hiše Davidove
3. 3. publ., s prilastkom podjetje ali ustanova, zlasti trgovska, kulturna: avtomobilska hiša Fiat; časopisna, založniška hiša; filmska hiša / gledališka hiša gledališče
   // Modna hiša v Ljubljani
   // poslopje tega podjetja ali te ustanove: v mestu gradijo veliko trgovsko hišo; obnovili so dramsko hišo
4. 4. glavni stanovanjski prostor v kmečki hiši: hiša z veliko hrastovo mizo in lončeno pečjo; vsa družina se je ob večerih zbrala v hiši / gornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše; mala ali zadnja hiša manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje
5. 5. redko zunanje ogrodje nekaterih nižje razvitih živali, navadno spiralno zavito; hišica: polževa hiša
   ● ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. otroci so postavili celo hišo na glavo v hiši, v stanovanju so povzročili velik nered; na starost je hodil od hiše do hiše beračil; odkar je gospodar, so k hiši dokupili že tretjo njivo h kmetiji, posestvu; prišla je praznih rok k hiši v zakon ni prinesla denarja, premoženja; prodajati po hišah ponujati blago v nakup neposredno stanovalcem; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam; Bela hiša sedež predsednika Združenih držav Amerike v Washingtonu; javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. ne bom več prestopil praga te hiše ne bom šel več k tem ljudem; preg. žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. ki se (rad) jezi, razjezi: jezljivi in potrpežljivi ljudje; suha, jezljiva ženska / biti jezljive narave / ekspr. jezljiva starost
2. 2. ki izraža, kaže nejevoljo, jezo: govoriti z jezljivim glasom; jezljive besede; jezljivo vprašanje

jezljívo prisl.: jezljivo odgovarjati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente; kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje
   // s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom; kazala je na desno stran, za njim; s palico kazati po zemljevidu
   // navadno v zvezi s pot voditi, usmerjati: ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot; pren., knjiž. kazati pot do sreče
2. 2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst
   // tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute
3. 3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč je kazal podlogo; dvorišče kaže red in snago; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki
4. 4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma
   // nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli; kaže, da ima prav; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal
5. 5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže; sadje lepo kaže; ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže
   // obraz kaže na jok da bo jokal; nebo kaže na dež / star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo
6. 6. delati vidno, opazno
   1. a) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo; javno ne kaže svoje ljubezni do nje; sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice
   2. b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let; proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav., ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega
   3. c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo; kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela
      // nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice; murve so kazale prvo brstje
7. 7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti; ne kaže hoditi tja; niti minute ne kaže izgubljati; tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je
   // elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega
   ● ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake; ekspr. spet kaže čemeren obraz je slabe volje; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev

kázati se tudi kazáti se delati tako, da se lahko kaj gleda, opazuje: kazal se je v ponošenem cilindru / rada se kaže ljudem; ni se rad kazal v javnosti hodil med ljudi; nastopal
// življenje se mu kaže v pravi luči

kazáje: vlekel ga je s seboj, kazaje na grm; kazaje s pogledom, prstom proti sobi

kažóč -a -e: zastar. govoril je, kažoč nanjo; kažoč ji pot

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na kostanj: kostanjev drevored; kostanjevi gozdovi / kostanjev les; kostanjeva ježica / kostanjev med
2. 2. ki je take barve kot kostanj: kostanjevi lasje / kostanjeva barva
   ♦ čeb. kostanjeva paša; zool. kostanjeva raca raca, katere samica ima na starost bele oči, Nyroca nyroca

kostánjevo prisl.: kostanjevo pobarvati / piše se narazen ali skupaj: kostanjevo rdeč ali kostanjevordeč; kostanjevo rjavi lasje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. ki ima v estetskem pogledu pozitivne lastnosti, ant. grd: lep človek; lep obraz; ima lepe noge; mlada in zelo lepa ženska; mnogo lepši je od nje; lepa kot sonce / lepe, čitljive črke; lepa obleka, slika / lep glas; lepa hoja / lepa kombinacija barv / bila je lepa v telo, v glavo pa ne imela je lepo telo; ekspr. zelo rada je lepa rada se lepo oblači, neguje
   // nav. ekspr. čist, snažen: učenci imajo lepe zvezke; vaš avto je zmeraj lep / ima lepo delo
2. 2. ki kaže, izraža pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: lepi nauki; še lepši zgled mu je dajal oče / lepo ravnanje z ujetniki / ima zelo lepe navade / pravila lepega vedenja
3. 3. s širokim pomenskim obsegom ki se pojavlja v taki obliki, da vzbuja ugodje: to je najlepši letni čas / lepi kraji; lepa pokrajina / poslušala je lepo glasbo; pripovedovala je lepe pravljice / imeli so lepo vožnjo prijetno, zanimivo
   // ki prinaša veselje, zadovoljstvo: na vse mu je ostal le lep spomin; odnesli so najlepše vtise / ekspr.: to so bili nepozabno lepi dnevi; najlepše ure svojega življenja je preživel tu / čaka ga lepa prihodnost
4. 4. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželene lastnosti zlasti glede na zunanjo podobo v precejšnji meri: letos ima lep krompir; lepa moka; kruh ima lepo skorjo; spomladi ceste niso lepe / piše lep jezik pravilen in izrazno bogat
   // naredil se je lep dan sončen, jasen; lepa jesen sončna, z malo dežja
5. 5. nav. ekspr. ki po obsegu, količini presega povprečje: ima kar lepe dohodke; odšteti je moral lepo doto; to je lepa plača / lep obisk razstave / ima lepo kmetijo; lepo posestvo
   // z izrazom količine precej velik, precejšen: lep del govora je zamudil; spremil ga je lep kos poti / za to je plačal lepo vsoto / že lepo vrsto let sta skupaj
6. 6. nav. ekspr. izraža visoko stopnjo pozitivnega: športniki so dosegli lepe rezultate; roman je doživel lep uspeh / lepo celjenje rane / pošiljam vam lepe pozdrave / doživel je lepo starost / kot izraz hvaležnosti: hvala lepa, najlepša hvala za pomoč; »Izvolite!« »Hvala lepa«
7. 7. iron., s širokim pomenskim obsegom izraža
   1. a) negativnost česa: imaš pa res lepo pisavo / lep zgled ji daje; v lepo družbo zahajaš; lepe stvari sem slišal o tebi
   2. b) vsebinsko zanikanje samostalnika, na katerega se veže: ti si pa lep poštenjak, prijatelj / lepe možnosti so to; lepo presenečenje si mi pripravil
8. 8. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: živita v lepi harmoniji; to so lepe perspektive; imel je lepo priložnost / iron. ti si mi pa lepa neroda
   ● ekspr. že lep čas ga čakam precej dolgo; ekspr. to so bili lepi časi lepo je bilo; lepega dne se je vrnil nenadoma, nepričakovano; vznes. gledal bom lepše dni doživel bom čas, ko bom srečnejši; knjiž. lepi spol ženske; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; z dobro, lepo besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. lepo godljo si nam skuhal povzročil, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju; iron. hvala lepa za tako pomoč če mi ne moreš, nočeš drugače, izdatnejše pomagati, mi tudi tako ni treba; ekspr. na lepe oči posoja denar brez zagotovila, da mu bo kdaj vrnjen; ekspr. lepa reč, kaj naj storim izraža zadrego; ekspr. ta je pa lepa česa takega nisem pričakoval; ekspr. človek v najlepših letih od 30. do 50. leta; preg. lepa beseda lepo mesto najde na vljudno vprašanje se dobi navadno vljuden, ugoden odgovor
   ♦ bot. lepi čeveljc zaščitena gozdna kukavica, Cypripedium calceolus; lepi jeglič prijetno dišeča, trobentici podobna gorska rastlina z rumenimi cveti, Primula auricula; lepa kislica rastlina z majhnimi pritličnimi listi in do vrha olistanim socvetjem, Rumex pulcher

lepó 
1. 1. prislov od lep: rana se lepo celi; cvetje lepo diši; lepo se držati; zna se lepo izražati; lepo so si opomogli; lepo pisati, risati; lepo vas prosim za pomoč; lepo ravnajo z otroki; no, to se pa res lepo sliši; lepo oblikovane roke; lepo zelena trava / elipt. z njim je treba lepo lepo ravnati
   // v povedni rabi: jutri bo najbrž lepo sončno, jasno; pomisli, kako bo lepo na plesu
2. 2. vljudno, prijazno: lepo se mu je nasmehnila; zelo lepo ga pozdravlja; lepo vprašati / lepo so ga sprejeli / lepo mu je prigovarjal, naj gre
3. 3. v povedni rabi izraža
   1. a) s smiselnim osebkom v dajalniku precejšnje zadovoljstvo psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: lepo mi je; v življenju mu še ni bilo tako lepo / lepo ji je pri srcu
   2. b) prijetnost česa: lepo je živeti z ljudmi, ki se razumejo; lepo je, če gre vse po sreči / lepo jih je bilo gledati, kako rastejo
   3. c) nav., elipt. pohvalo, odobravanje: to je bilo lepo od njega; lepo je, da si prišel; lepo, da si nas obiskal; lepo, lepo, kar tako naprej
   4. č) nav., elipt. zadovoljstvo nad čim: lepo, da si ostal doma; lepo, da ni zamudil; lepo, da smo vsi zdravi / kot vzklik poglejte, kakšen razgled! Lepo, čudovito
4. 4. izraža, da dejanje poteka nemoteno brez omejitve: po delu so vsi lepo odšli domov; posekal je gozd in vse lepo poplačal / ekspr. mi delamo, vi pa lepo sedite
   // izraža obzirnost zapovedi: vse nam lepo povej; lepo po vrsti vstopajte / ekspr. pa lepo ga boš pustil, če ti rečem
   // z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: lepo dela in se za nič ne meni; lepo pameten bodi, pa bo vse v redu; pustite ga lepo pri miru
   ● lepo se mu je godilo ni imel ne gmotnih ne drugih težav; grozdje lepo kaže bo dobro obrodilo; iron. tako, vedno lepše izraža nejevoljo

lépi -a -o sam.: grde ne mara, lepe pa ne dobi; ni šlo ne z lepo ne z grdo ne s prigovarjanjem ne s silo, pritiskom; delati se lepega kazati lastnost(i), ki v resnici ne obstaja(jo); ločevati lepo od manj lepega; zaradi lepšega je spregovoril brez notranje potrebe, da bi napravil dober vtis; pog. iti na lepše od doma tja, kjer se človek prijetno počuti; ekspr. na (vsem) lepem so jo oblile solze nenadoma, brez vidnega vzroka; v lepem hodijo na sprehode v lepem vremenu; redko z lepim pri njem nič ne opraviš zlepa; poudarjanje lepega v umetnosti; vera v lepo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. navadno v zvezi delati nadlego, biti v nadlego, za nadlego s prisotnostjo, z zahtevami povzročati, da kdo ne more opravljati svojih nalog ali da jih opravlja težje, počasneje: dela jim nadlego; ne bo jim v nadlego; ekspr. samo za nadlego je pri hiši / pooseb., slabš. že spet je tu ta nadlega
   ● to delo ji je v nadlego ga ne opravlja rada; starost mu je v nadlego staranje mu povzroča neprijetnosti, težave; ekspr. danes je sam sebi v nadlego je slabe volje, nerazpoložen
2. 2. star. neprijetnost, težava: orožniki so jim delali hude nadlege / brez nadlege so prišli mimo straž

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. s času, položaju neprimernimi zahtevami, dejanji povzročati komu neprijetnosti, slabo voljo: nadlegovati gosta, mimoidoče; nadlegovati z vprašanji, željami; pismeno, vsiljivo nadlegovati / vsako žensko nadleguje / star. Turki so neprestano nadlegovali deželo napadali, ropali
   // komarji, muhe nadlegujejo živino / kot vljudnostna fraza oprostite, da vas nadlegujem
   // nav. ekspr. s svojim obstajanjem, pojavljanjem povzročati komu neprijetnosti, slabo voljo: dolgovi ga nadlegujejo; razne bolezni nadlegujejo trto
   ● ekspr. ta misel ga že dolgo nadleguje vznemirja, muči; ekspr. pri hoji ga nadleguje sapa težko diha; ekspr. starost ga je nadlegovala povzročala neprijetnosti, težave
2. 2. vztrajno, vsiljivo prositi: snubci nadlegujejo očeta za hčer; nadlegovati sosede za denar; nadlegoval ga je toliko časa, da mu je ustregel
   // redko vztrajno, vsiljivo spraševati: novinarji so ga nadlegovali o dogodku; kar naprej ga nadleguje, kje je bil snoči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. položen v obliki križa: navzkrižna trama / navzkrižne naramnice / narediti navzkrižni črti / navzkrižno navijanje preje
2. 2. ki poteka v različnih, križajočih se smereh: izogniti se navzkrižnim prevozom enakega blaga; navzkrižna ventilacija / navzkrižna kontrola; navzkrižno zasliševanje / navzkrižno pošiljanje darov je bilo pri njih v navadi medsebojno
   // voj., v zvezi navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede: začel se je navzkrižni ogenj / biti ubit v navzkrižnem ognju / priti v navzkrižni ogenj; pren., ekspr. pisatelj je bil vse življenje v navzkrižnem ognju kritike
3. 3. nasprotujoč si, neskladen: navzkrižni interesi, ukazi; navzkrižno mnenje; navzkrižna vprašanja
   // star. različen, neenak: v letih sta si precej navzkrižna; navzkrižna starost
   ♦ bot. navzkrižni listi navzkriž stoječi pari listov

navzkrížno prisl.: navzkrižno delovati, spraševati; navzkrižno postaviti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. metati večjo količino česa sipkega, drobnega na koga: nevesto so obsipavali z rižem / obsipavati s cvetjem
2. 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obsipavati z grožnjami; obsipavala sta se s psovkami
3. 3. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: otroke je obsipaval z ljubeznijo, naklonjenostjo / na starost so ga obsipavali s častmi / obsipavati z darili
   ● ekspr. obsipavali so ga z goljufom rekli so mu, da je goljuf

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. navadno v povedni rabi po govorjenju, miselnosti ali ravnanju podoben otroku: mlada je še in precej otročja / otrok je za svoja leta še otročji ni tak, kot se za njegovo starost pričakuje; ekspr. tako gledanje se nam zdi otročje nezrelo, neresno
2. 2. star. otroški: spomini na otročja leta / otročji čevlji; otročje igrače

otróčje prisl.: bil je otročje vesel; to je otročje lahko narediti; po otročje govoriti; sam.: ekspr. gre mu na otročje postaja otročji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. obdajati z močno svetlobo; ožarjati: sonce je ozarjalo pokrajino; nebo se že ozarja
   // ekspr. osvetljevati, obsvetljevati: plameni ozarjajo bližnje hiše
2. 2. ekspr. delati kaj bolj veselo, lepše: mir je ozarjal njen obraz / zavest, da so otroci srečni, ji je ozarjala starost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. obdajati z močno svetlobo: večerno sonce je ožarjalo vrhove
   // ekspr. osvetljevati, obsvetljevati: luč je ožarjala obraze
2. 2. ekspr. delati kaj bolj veselo, lepše: smehljaj ji ožarja obraz / vnuki ji ožarjajo starost
   ● ekspr. oče in mati, oba ga ožarjata z ljubeznijo ga ljubita

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na patriarhat 1: patriarhalna ureditev prvotne družbe / patriarhalna družina; patriarhalno gospodarstvo / patriarhalni odnosi
2. 2. ekspr. idiličen, idealiziran: spomini na nekdanje patriarhalno življenje
3. 3. ekspr. nesodoben, zastarel: imel je patriarhalne nazore o vzgoji
   ● ekspr. pri tej hiši vlada patriarhalni red odloča, ukazuje mož; ekspr. pisatelj je dočakal patriarhalno starost zelo visoko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. narediti kaj plemenito, dobro: skrb za druge ga je poplemenitila / starost je poplemenitila poteze na njegovem obrazu
   // izboljšati, obogatiti: poplemenititi jezikovni izraz / poplemenititi okus vina
2. 2. zlasti v fevdalizmu dati, podeliti plemiški naslov: cesar ga je zaradi vojaških zaslug poplemenitil

poplemeníten -a -o: poplemeniten obraz; poplemeniteno izražanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. ki izraža srednjo vrednost dveh ali več istovrstnih količin: izračunati povprečni pospešek; povprečna hitrost, razdalja, višina; povprečna dnevna temperatura / povprečni dohodek na prebivalca; povprečni stroški / povprečna življenjska doba, starost
   ♦ šol. povprečna ocena ocena, izračunana iz več ocen v enem predmetu
2. 2. ki ne presega večine istovrstnega
   1. a) glede na stopnjo, količino: povprečna teža otroka; povprečno število učencev / za delo dobiva povprečen honorar; obisk gledališča je bil v tem letu povprečen; ima povprečno stanovanje / povprečna nadarjenost, sposobnost
   2. b) glede na lastnost, kakovost: povprečen človek; povprečen pisatelj, učenec / povprečno literarno delo / njeno življenje je precej povprečno
3. 3. redko prečen, počezen: skril se je v povprečno ulico; povprečno bruno

povpréčno prisl.: odrasle živali tehtajo povprečno dvesto kilogramov; je povprečno nadarjen
♦ psih. povprečno inteligenten človek človek z inteligenčnim kvocientom med 90 in 110

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. navadno v povedni rabi ki ima do določenega časa, roka malo, premalo časa: zaspal je, zato je pozen; pozni ste za gledališče / ekspr. pozen si z opravičilom že prej bi se moral opravičiti
   // pozni potniki so hiteli na avtobus potniki, ki so bili pozni
2. 2. z glagolskim samostalnikom ki je, se pojavi ob koncu predvidenega časa ali (nekoliko) po njem: pozen izid knjige; pozen prihod vlaka / ni se mogel zadovoljiti s tako poznim uspehom zapoznelim
   // pozna setev; danes imamo pozno kosilo pozno kosimo; letos je sadje zelo pozno pozno dozorelo
   // ki je, se pojavi ob koncu dneva, večera: njegov pozni prihod nas je zmotil; pozno branje jo utruja / ekspr. danes bom pozen bom pozno prišel (domov)
3. 3. od začetka trajanja zelo oddaljen: bil je že pozen večer, ko so se razšli; pozna jesen, pomlad; šiva do pozne noči; pozno popoldne / prišel je v poznih (večernih) urah pozno zvečer; ekspr. ura je že pozna pozno je že
   // dočakal je pozno starost visoko
   // pozni srednji vek zadnje obdobje; pozna antika
   ● ekspr. občudovali ga bodo še pozni rodovi še dolgo bo slaven, občudovan
4. 4. ki doraste, dozori v razmeroma daljšem času: pozni krompir; cveteli so pozni nageljni; pozne češnje; pozne in zgodnje sorte
5. 5. v primerniku ki se zgodi, opravi v času, ki sledi določenemu: tedanja konferenca niti poznejši pogovori med državniki niso pripeljali do sporazuma; delo je napisal zelo zgodaj, poznejši popravki ga niso dosti spremenili / odkloni v poznejšem razvoju; tudi poznejše operacije niso uspele / kot opozorilo: prijavite se do prvega junija, poznejših prijav ne bomo sprejemali; preštejte denar, poznejših reklamacij ne upoštevamo
   // nanašajoč se na osebo, ki bo v kakem stanu, poklicu, funkciji, zdaj pa še ni: poznejši minister; njegov poznejši sodelavec
   ♦ gozd. pozni les gostejša plast lesa v letnici; um. pozni barok; pozna gotika; vrtn. pozna čremsa parkovno drevo s pokončnimi cvetnimi grozdi, po izvoru iz Severne Amerike, Prunus serotina

pôzno 
1. 1. prislov od pozen:
   1. a) danes smo pozno jedli / pozno je šel na vlak / že precej pozno je za prijavo
   2. b) vrnil se bo pozno; prihajal je vsak večer pozneje / zelo je že pozno pozno zvečer
      // pozno popoldne so odšli; govorili so pozno v noč
   3. c) pridi pozneje; morda se bo pozneje spomnil / prišla je uro pozneje, kot je rekla; ekspr. bil je jezen, kakor ga nisem videl ne prej ne pozneje / leto (dni) pozneje je umrla še mati
2. 2. v presežniku poudarja skrajnost določenega roka: nalogo mora oddati najpozneje do konca semestra; dolg mora vrniti najpozneje v enem letu
   ● ekspr. njen dan se zgodaj začne in pozno konča delati začne zgodaj zjutraj in neha pozno zvečer; bolje pozno kot nikoli tudi z zamudo opravljeno dejanje je vredno priznanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

1. 1. prisoditi čemu večjo vrednost, večji pomen, kot ga ima v resnici: v svoji oceni je pisatelja verjetno precenil / v tem primeru so njegovo moč precenili; preceniti sposobnosti koga
2. 2. ustvariti, izraziti mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost; oceniti: preceniti literarno delo; stvar je treba preceniti z etičnega vidika / njegovo starost je težko preceniti približno določiti
3. 3. presoditi: preceniti položaj, razmere, stanje; preceniti višino česa

precénjen -a -o: pravilno precenjeno delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.