Zanima me, kako je z izgovarjavo besede manj. To sprašujem zato, ker opažam, da se besedo pogosto izgovarja majn (tudi javni govorci).
Zadetki iskanja
Ali je možna izgovarjava ozkih e in o če tadva nista naglašena. Na primer, v besedi zakon (naglašeno a), se mi zdi, ni ozkega o. Ampak, v rodilniku, torej, besedi zakona (naglašeno o), o je ozko.
Zanima me tudi, se reče pevca ali peuca (gre za rodilnik besede pevec), kopalnica ali kopaunica.
Kako izgovorimo besedo vekanje v pomenu 'napačno izgovarjanje predloga v' (tj. kadar nekdo izgovarja zobnoustnični v namesto dvoglasniški u) -- ali je s prvo črko e zapisan polglasnik ali ozki e?
Zanima nas, kdaj je slogovno ustreznejše obdržati oz. izpustiti nanosnico pri oziralnih odvisnikih, kjer je (oz. bi bila) ta nanosnica v glavnem stavku kazalni zaimek. Primeri:
- storiti tisto, kar moramo vs. storiti, kar moramo
- preseči tisto, kar je potrebno vs. preseči, kar je potrebno
- ne preseči tistega, kar je potrebno vs. ne preseči, kar je potrebno
- ne omejevati tistega, česar ni treba vs. ne omejevati, česar ni treba
- presegati tisto, o čemer smo govorili vs. presegati, o čemer smo govorili
Kar v nekaj primerih je izpuščanje nanosnice nemoteče ali celo bolj naravno. To smo ugotavljali zlasti pri primerih, kjer sta nanosnica in zaimek v istem sklonu (npr. storiti, kar moramo; ne omejevati, česar ni treba). Ne zmoti nas tudi ne v primerih, če je oblika ista, tudi če je sklon različen (npr. preseči, kar je potrebno). Po drugi strani nas bolj zmoti, kadar sta sklona in obliki različni (npr. ne preseči, kar je potrebno). Spet pri oziralnem zaimku v predložni zvezi ne zmoti zelo, če je kazalni zaimek izpuščen, tudi če je v drugem sklonu z drugo obliko (npr. presegati, o čemer smo govorili). Sodimo torej, da nanosnico v glavnem stavku sicer lahko vedno izpustimo, vendar se zaradi slabše razumljivosti to večkrat zdi slabša rešitev, npr. pri daljših stavkih ali pri različnih sklonih v glavnem in odvisnem stavku (čeprav se tu npr. predložne ali osebkovne zveze, kot je npr. Kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi, spet zdijo jasnejše), zaradi česar je boljše ali morda celo nujno že v glavnem stavku izraziti sklon odvisnika. Kakšno bi bilo vaše priporočilo?
Nadalje ugotavljamo, da nas v pogovorni rabi ponekod ne zmoti niti, če se ob izpustu kazalnega zaimka iz glavnega stavka na oziralni zaimek v odvisniku prenese sklon oz. predlog, čeprav je oziralni odvisnik slovnično gledano potem nepravilen. Primeri:
- omejiti ukrepe na to, kar je potrebno vs. omejiti ukrepe, na kar je potrebno
- prisiliti k tistemu, kar je potrebno vs. prisiliti, k čemur je potrebno
- ne preseči tistega, kar je potrebno vs. ne preseči, česar je potrebno
Tako čutimo zlasti pri izpustu predložnega kazalnega zaimka, kjer potem oziralni zaimek prevzame njegov predlog in ustrezen sklon (npr. omejiti ukrepe, na kar je potrebno). Nekoliko bolj je moteče, kadar mora oziralni zaimek potem spremeniti obliko (npr. prisiliti, k čemur je potrebno). Zelo pa zmoti, kadar sta kazalni in oziralni zaimek v različnih sklonih različne oblike (npr. ne preseči, česar je potrebno). Čeprav nas pri slušnem vtisu torej več primerov ne zmoti, se sprašujemo, ali je prenašanje sklona oz. predloga iz glavnega stavka v odvisnik vseeno (še) nesprejemljivo za knjižno rabo?
Zanima me, kateri slovenski termin pravilno poimenuje vrsto javorja, ki ima zaradi genetske spremembe valovit potek aksialnih elementov v lesu – javor rebraš ali javor rebrač ? Menim, da je končnica -aš nepravilna, po mojem mnenju je pravilno poimenovanje lesa javorja, ki je na pogled rebrast, rebrač , in ne rebraš , kakor ponavljajo nekateri po radiu in televiziji. Kaj menite vi?
Med uporabniki oz. govorci slovenskega jezika, vseh ravni izobrazbe, se čuti nezadovoljstvo okoli načina bogatenja besedišča maternega jezika zaradi pretiranega in prehitrega, v pogovornem jeziku celo sprotnega slovenjenja besed iz angleškega jezika.
Preveliko število tujk in izposojenk iz angleškega jezika, ki se ga zazna tudi v vseh slovenskih slovarjih, močno občutijo predvsem dijaki srednjih šol, ko prestopijo na visokošolski študij. Tam jih zasujejo z množico tujk, za katere niso nikoli prej slišali. To vsaj študentom prvih letnikov zelo otežuje razumevanje in pomnjenje učne snovi, kar se nenazadnje pozna tudi na slabšem učnem uspehu. Spomnim se, da sem, med študijem v daljni preteklosti, dostikrat vzel angleško-slovenski slovar, iskal koren kake tujke, da sem prišel do slovenskega prevoda nekega pojma.
Enako ljudje, predvsem z nižjo in srednjo izobrazbo, ne razumejo oz. napol razumejo marsikaj o čemer razpravljajo politiki v parlamentu, javnih občilih, gospodarstvu i.p.d.
Ker sem na spletu našel, najmanj štiri, javne izjave priznanih strokovnjakov za slovenski jezik in etnologijo, ki zgovorno obravnavajo omenjeno vsebino, vam jih navajam tu spodaj.
Zanima me vaša opredelitev in ocena teh izjav.
- Ali je to posledica: Jezikovne politike Slovenije, jezikovne stroke ali česa drugega?
- Ali je prizadevanje raznih borcev za ohranitev slovensko-slovanske preteklosti in kulture smiselno in pravilno ali pa je zgrešeno?
Hvala in lep pozdrav.
Povezave do videoposnetkov:
- Dr. Marko Snoj in Slavko Bobovnik o slovenščini v javni rabi na RTV SLO. (glejte od 4:50 minute naprej) https://www.facebook.com/watch/?ref=saved&v=1853986687986690
- Pesnik in prevajalec Tone Pavček leta 2009 v http://dk.fdv.uni-lj.si/db/pdfs/tip20096_Pavcek.pdf
- profesorica slovenskega jezika Berta Golob https://www.youtube.com/watch?v=oSs0R1DJTlA
- Dr. Duša Krnel Umek (glejte od 11. minute videa naprej), https://www.youtube.com/watch?v=zlqrbmNHz4A
Ko smo v srednji šoli govorili o besedilnih vrstah, smo rekli, da je obvestilo besedilo, v katerem sporočevalec sporoča, da se nekaj dogaja/da se bo zgodilo (torej govori o sedanjosti/prihodnosti). Zanima me, ali sta obvestilo in sporočilo sopomenki ali ne (Ko me pokličejo, vas obvestim/vam sporočim.). V glavi imam, da sporočim uporabimo, ko se govori o preteklem dogodku, npr. Sporočam vam, da je včeraj izginil pes pri sosedu.
V spodnjem stavku me zanima, kaj v osebku predstavlja jedro in kaj prilastek:
- Glavnina padavin je za nami.
Ali se pravilno zapiše kaj je tu zanimivega (nenavadnega, lepega) ali kaj je tu zanimivo (nenavadno, lepo)? Meni bolje zveni kaj je tu nenavadnega, a se mi zdi, da to ni prav. Po neki logiki samostalnika bi bilo vprašanje verjetno kaj je tu lepo in odgovor tu ni nič lepega. Kaj pa če bi tam sicer bilo nekaj lepega? Bi bil potem odgovor tu je dosti lepega?
Kako je prav: Išče se Uršo Plut ali Išče se Urša Plut? Ali slednje ne pomeni, da Urša Plut išče samo sebe?
Zanima me, kako je tvorjen prislov 'nemalo'. Je nastal iz pridevnika 'tako, da ni mali/malo' ali gre za sklop 'ne malo'?
Ali lahko enoznačno in nedvoumno določimo vrsto besed (samostalnik, pridevnik itd.) v stavku in posledično dokažemo, da ima nek stavek le en, točno določen pomen?
Odgovor na to vprašanje je namreč bistvenega pomena za celoten pravni sistem ali katerokoli pogodbo. Namreč, če ne moremo enoznačno in nedvoumno določiti in dokazati pomenov vseh besed in celotnega stavka, glede na njegovo strukturo, potem uporabljamo fiktiven, subjektiven jezik, pri čemer vsi samo domnevamo, da se razumemo in da smo se o nečem sporazumeli. Dejansko stanje zakona, pogodbe, dogovora pa ni določen, ker temelji na dvoumnem, fiktivnem jeziku.
Kako sklanjamo samostalnike drva, sence in tla?
Zanima me, kako tvoriti vrstni pridevnik iz Zahodna Samoa.
- zahodnosamoiski
- samojski
- zahodnosamoevski
- zahodnosamojevski
- zahodnosamoiski
- samoiski
- zahodnosamojski
Sam se nagibam k zadnji možnosti, a me zanima, če je še katera pravilna.
Zanima me tvorba pridevnika iz samostalnika deliberacija. Ne morem se odločiti med: deliberacijski in deliberativen.
S kolegicami prevajalkami smo se danes znašle v dilemi glede pomanjševalnice za besedo slika. Prepričana sem bila, da se zaradi palatalizacije k spremeni v č in da je pravilna pomanjševalnica sličica, a smo kasneje v SSKJ našle obe možnosti, slikica in sličica. Zanima nas, če sta enakovredni, ali je mogoče katera le bolj pravilna od druge.
Kakšna so pravila glede razmerij med stavčnimi členi (ujemanje med povedkom in osebkom itd.) v stavkih tipa "sam. BZ biti sam. BZ"? V nekaterih stavkih obliko nepolnopomenskega glagola biti določa povedkovo določilo. Ali obstaja splošno pravilo, kdaj do tega pride, torej kdaj povedkovo določilo "prevlada" nad osebkom pri določanju slovničnih kategorij nepolnopomenskega glagola biti v povedku? Primeri stavkov: Naslednja postaja so Jesenice. Ta par sta naša znanca. Ta kip sta Rodinova ljubimca.Mostar je bil/bilo lepo mesto.
Zanima me, koliko moških sklanjatev ima slovenščina. Vedno sem bila prepričana, da so štiri (korak, sluga, A, dežurni), profesorica na maturi prijateljičine hčere pa je zatrdila, da so samo tri. Prosim za odgovor in pojasnilo.
Zanima me, zakaj je pri pridevnikih srednjega spola ednine končnica včasih na -e (moje, tvoje, rdeče ...) namesto na -o (njegovo, njihovo, modro ...).
gréšni kôzel, kôzla v zélnik spustíti, postáviti kôzla za vrtnárja, smrdéti kot kôzel, stréljati kôzle, ustrelíti kôzla, žŕtveni kôzel
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- 5
- ...
- 7
- Naslednja »