Fran > SSKJ

1. 1. povzročiti, da kaj zaradi pritiska spremeni prvotno obliko, položaj: sneg je potlačil rastline; sedel je na škatlo in jo potlačil / potlačiti repo v sodu; potlačiti seno / otroci so potlačili travo pohodili
2. 2. s prislovnim določilom s sunkom, tlačenjem spraviti kam: potlačiti v odprtino šop slame / ekspr.: potlačiti knjigo v torbo, zavitek v žep; v usta si je potlačil velik kos kruha / potlačiti klobuk na glavo; pren. potlačiti kaj v podzavest
3. 3. ekspr. v začetku preprečiti razvoj česa: potlačiti bolečino, dvom, jezo, strah / potlačiti solze / potlačiti upor / zadevo so potlačili prikrili
4. 4. pog., v zvezi z v spraviti koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove vednosti, privolitve; potisniti: še njega so potlačili v komisijo; potlačili so me v neprijetno situacijo / drugi so ga potlačili v to
   ● ekspr. neuspeh ga je potlačil potrl, pobil

potláčen -a -o: pes s potlačenim gobcem; nositi potlačen klobuk; potlačen nos širok, z malo izstopajočo nosno kostjo; domov je prišel ves potlačen; potlačena jeza; potlačena trava; prisl.: potlačeno govoriti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. imenovati števila po vrsti: otrok že zna šteti; šteti od ena do sto; šteti na prste
2. 2. ugotavljati število česa: šteti drevesa na vrtu; volilna komisija je štela glasove; šteti hiše ob cesti; štel je, koliko dni je še do novega leta; odzdaj se bo vse blago štelo, da ne bo goljufije preštevalo; trikrat so se šteli, če so vsi / vojna leta se mu za pokojnino štejejo dvojno / šteti denar
3. 3. s števnikom ali z izrazom količine izraža, da so pri osebku sestavine, deli v takem številu, kot ga nakazuje števnik ali izraz količine: garnitura šteje več elementov; njegova knjižnica je štela več tisoč knjig; mesto šteje sto tisoč prebivalcev; odbor šteje petnajst ljudi
4. 4. upoštevati pri štetju, številu česa: ali mene ne boste šteli zraven; če ne štejem tebe, nas bo devet
   // upoštevati, obravnavati v kaki celoti: pri ceni šteti zraven tudi delo in prevoz / ta opravila štejemo v redno zaposlitev; vsak tek posebej se šteje v končni vrstni red
5. 5. z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrščati: marsikdo bi se rad štel k umetnikom; šteti koga med slavne osebnosti; štel se je med njegove prijatelje / kite štejemo k sesalcem / z oslabljenim pomenom: štejejo ga k dobrim delavcem je dober delavec; star. srečnega se štejem, da sem vas spoznal srečen sem
   // knjiž. spadati, soditi: k domačiji šteje tudi hlev; ljubezenski prizori štejejo med priljubljene pisateljeve motive; določiti, kaj šteje v redno delo; ta država šteje v skupino gospodarsko nerazvitih
6. 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka; imeti: tako ravnanje štejem za napačno, žaljivo; štel jo je za zelo srečno; to mestno zemljišče se šteje za urejeno / sestri sta svojega brata šteli za nasprotnika; ne šteje ga več za sina; štel se je za Slovenca; to dejanje se je štelo za upor
   ● ekspr. šteje samo dokaz, drugo ne upošteva se; ekspr. njegovi romani (nekaj) štejejo so pomembni, dobri; v takih razmerah noben predpis več ne šteje ne velja; ekspr. že štejem dneve do počitnic nestrpno čakam počitnice; ekspr. gospodar ji je štel grižljaje pazil, da ne bi veliko pojedla; ekspr. šteti komu kosti zelo ga pretepati, tepsti; knjiž. dekle šteje dvajset let je staro; šteti komu kaj v dobro, v zlo, za slabo upoštevati, da je kdo kaj dobrega, zlega, slabega naredil; šteli so, da smo si v sorodu imeli so nas za sorodnike; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno; ekspr. tako je suha, da bi ji lahko rebra štel zelo

štéti se nar.  biti domišljav, prevzeten: sosed se šteje; kaj se boš štela, saj nisi nič posebnega

štéti si z oslabljenim pomenom, v zvezi z v  izraža priznanje velike vrednosti ali veljave: v čast si štejem, da ste prišli; v posebno prijetno dolžnost si štejem, da vas lahko pozdravim med nami; štejem si v srečo, da sem te našla / tega si ne moreš šteti v (veliko) zaslugo

štét -a -o: šteti dnevi so že minili; štet je med najboljše delavce
● ekspr. dnevi so mu šteti kmalu bo umrl; sam.: opozarjati na značilnosti štetega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. zvezda Venera na večernem nebu: večernica miglja na obzorju; svetla večernica
2. 2. knjiž. vrtna ali divja rastlina z jajčastimi, nazobčanimi listi in cveti v grozdih; nočnica: večernica se je razcvetela
3. 3. mn. večerniška povest: brati, pisati večernice / zbirka Slovenske večernice
4. 4. mn., nar. popoldansko cerkveno opravilo: iti k večernicam / zvoniti k večernicam
   ♦ zgod. sicilijanske večernice upor prebivalcev Sicilije proti francoskim zavojevalcem leta 1282

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega: vzdigniti breme; vzdignil jo je do stropa; vzdigniti otroka na rame, v naročje; vzdigniti z žerjavom; počasi, težko, visoko vzdigniti / vzdigne dvesto kilogramov sposoben je vzdigniti
   // vzdignili so sidro in odpluli / boječe vzdigniti glavo; voznik je vzdignil roko v pozdrav; učenec je večkrat vzdignil roko s takim dejanjem izrazil željo, da bi govoril, bil vprašan
   // veter ji je vzdignil krilo / voda je vzdignila pod povzročila, da je na nekaterih mestih izbočen; vzdigniti telefonsko slušalko odgovoriti na telefonski klic; vzdigniti vrata s tečajev sneti
   // vzdigniti kvišku, pog. gor
2. 2. napraviti kaj višje: vzdigniti nasip; z blazinicami vzdigniti rame pri plašču / pog. vzdigniti hišo za eno nadstropje nadzidati
3. 3. napraviti, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja; dvigniti: vzdigni bolnika, da mu posteljem posteljo; vzdigniti se na komolce / vzdigniti podrt električni drog; žito se po neurju ni več vzdignilo / pog. proti jutru so ga vzdignili (iz postelje) zbudili, poklicali; vulg. vzdigni že rit vstani
4. 4. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigniti: vzdigniti cene / vzdigniti prodajo cigaret povečati
   // ni se jezil, samo glas je vzdignil začel glasneje govoriti
   // spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: vzdigniti življenjsko raven / moralno vzdigniti ljudi
   // dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: vzdigniti jezik pokrajine v uradovalni in učni jezik države
5. 5. redko sprejeti pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih; dvigniti: pravočasno vzdigniti pismo na pošti; vzdigniti plašč v garderobi
6. 6. napraviti, da se kdo upre; dvigniti: vzdigniti izkoriščane množice / vzdigniti deželo k uporu
7. 7. ekspr. povzročiti, narediti: vzdigniti velik hrup, preplah / vzdigniti upor
   ● pog. pripomba ga je vzdignila razburila, vznejevoljila; ekspr. spet so vzdignili glave postali uporni, predrzni; šalj. še o pravem času je vzdignil jadra odšel; ekspr. nič ni rekla, samo nos je vzdignila z izrazom je pokazala, da je nezadovoljna, užaljena; ekspr. vzdigniti oči, pogled h komu pogledati ga; star. vzdigniti pesem začeti peti; ekspr. zadeva je vzdignila veliko prahu povzročila razburjenje, govorice; ekspr. ob vsaki priložnosti vzdigne prst žuga, svari; ekspr. vzdigniti roko nad koga, proti komu udariti, (pre)tepsti ga; star. vzdigniti tožbo proti komu tožiti ga; star. vzdigniti vojsko drug proti drugemu začeti se vojskovati

vzdígniti se 
1. 1. premakniti se navzgor, kvišku: letalo se je vzdignilo v zrak; iz dimnika se vzdigne dim; za avtomobilom se je vzdignil oblak prahu; megla se hitro vzdigne / takrat se nad obzorje vzdigne sonce vzide
   // proti vrhu se pot bolj vzdigne vzpne
   // pog. vstati: vzdigniti se od mize, s postelje
2. 2. knjiž. nastati, pojaviti se: v njem se je vzdignila jeza; v srcu se mu vzdigne dvom, sum / proti večeru se je vzdignil veter začel pihati
3. 3. s smiselnim osebkom v dajalniku začutiti slabost, pri kateri se vsebina želodca pomika navzgor: že pri prvem grižljaju se mu je vzdignilo / v želodcu se mu je vzdignilo ob takem neredu
   ● pog. potica se je lepo vzdignila vzhajala; ekspr. v gledališču se je spet vzdignila zavesa so (se začele) predstave; star. žerjavi se vzdignejo čez morje odletijo; star. ob polnoči so se vzdignili na pot odšli, odpotovali; vzdigniti se nad druge doseči pomembnejši položaj od drugih; pog. v teh dneh se je živo srebro močno vzdignilo je temperatura zelo narasla

vzdignívši zastar.: pozdravil jo je, vzdignivši roko

vzdígnjen -a -o: vzdignjena glava; cesta je vzdignjena za en meter

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: hrup je vznemirjal ljudi in živali; ni ga hotel vznemirjati / vznemirjati koga z očitki, željami
   // delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: taki filmi ga vznemirjajo; čustveno, moralno vznemirjati koga / dvomi mu vznemirjajo dušo; vznemirjati komu vest / vznemirja ga misel na neuspeh, zmago
   // delati, povzročati, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi
   1. a) ukvarjati se s čim, spoznati kaj: to vprašanje že dolgo vznemirja znanstvenike / novo umetniško delo še zmeraj vznemirja kritike
   2. b) uresničiti kake želje, doseči kak cilj: fanta so začele vznemirjati ženske; spolno vznemirjati / gledališče je znamenitega igralca vznemirjalo že od mladosti
2. 2. s svojo dejavnostjo delati, povzročati, da pride kdo v stanje notranje napetosti, negotovosti: razbojniki vznemirjajo mesto / med premikom so jih vznemirjala sovražnikova letala / ekspr. upor vznemirja deželo
3. 3. ekspr. delati, povzročati, da kaj ne miruje: veter vznemirja veje / streli vznemirjajo tišino prekinjajo

vznemírjati se prihajati v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: za vsako malenkost se vznemirja / kaj bo iz tega, se vznemirjajo ljudje
// prihajati v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: ob branju detektivskih zgodb se zelo vznemirja; čustveno se vznemirjati

vznemirjajóč -a -e: vznemirjajoč glas, nastop; vznemirjajoča misel; prisl.: vznemirjajoče se vesti; vznemirjajoče dolgo čakanje

vznemírjan -a -o: vznemirjane živali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. zagoreti s plamenom: ogenj vzplameni / po hribih so vzplameneli kresovi; senik vzplameni kakor bakla
   // začeti goreti z višjim, močnejšim plamenom: petrolejka, sveča še nekajkrat vzplameni in končno ugasne
2. 2. knjiž. zasijati, zažareti v močni svetlobi: nebo vzplameni / ob blisku pokrajina vzplameni / oči so mu vzplamenele
3. 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: ljubezen, upanje spet vzplameni; v srcu mu vzplameni sovraštvo / boj, polemika znova vzplameni
   // postati zelo čustveno vznemirjen: vzplameneti od jeze / srce mu vzplameni
   ● knjiž., ekspr. znova vzplameni dan nastane močno sijoč, žareč; knjiž., ekspr. kmalu po okupaciji je vsa dežela vzplamenela je vso deželo zajel boj, upor

vzplamenèl in vzplamenél -éla -o: vzplamenela jeza

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. drug za drugim zagoreti s plamenom: po hribih so vzplamtevali kresovi / vžigalice vzplamtevajo
   // v presledkih začenjati goreti z višjim, močnejšim plamenom: ogenj, petrolejka ugaša in spet vzplamteva
2. 2. knjiž. v presledkih začenjati sijati, žareti v močni svetlobi: nebo vzplamteva / oči so mu vzplamtevale v strasti
3. 3. knjiž. v presledkih pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: jeza, strast vzplamteva / upor spet vzplamteva
   // v presledkih postajati zelo čustveno vznemirjen: vzplamtevati od navdušenja / srce mu vzplamteva v ljubezni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. začeti goreti: suho dračje je hitro zagorelo; za skednjem je zagorel tudi hlev; po hribih so zagoreli kresovi / brezoseb. ob suši je zaporedoma zagorelo na več krajih
2. 2. z gorenjem začeti dajati svetlobo: sveča je zagorela z visokim plamenom / luči, žarnice so zagorele in spet ugasnile / na semaforju je zagorela zelena luč / ekspr. pod oknom je zagorela kresnica
3. 3. ekspr. močno zasijati, zažareti: lunin krajec je že zagorel na nebu; nebo je zagorelo v zarji; oblaki so zagoreli v rdeči barvi / ko bo zagorel dan, bodo že na drugi strani ko se bo zdanilo
4. 4. ekspr. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v njej zagori hrepenenje, strast; v srcu mu je zagorelo sovraštvo / v deželi je zagorel velik upor
   // pokazati se v veliki meri: v očeh mu zagori ogenj, posmeh; kar zagorela je v radovednosti, zmagoslavju
   // v zvezi z od čustveno se zelo vznemiriti: zagorel je od presenečenja, upornosti
5. 5. ekspr., v zvezi z za izraziti, pokazati veliko prizadevnost, navdušenje: v hipu je zagorel za nov načrt, za pravično stvar / zagorel je za sosedovo hčerko
6. 6. dobiti rjavo barvo kože: na počitnicah je lepo zagorel; zagoreti v obraz, po hrbtu
7. 7. ekspr. postati rdeč, zardeti: ustnice so ji zagorele in zadrhtele; obraz ji je vroče zagorel / zagoreti od jeze, sramu

zagôrel tudi zagorèl in zagorél -éla -o: od sonca zagorela koža; po zagorelem polenu skačejo plamenčki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. z rastjo, razvojem prihajati do zrelosti: pšenica zori; grozdje je začelo zoreti / cvet zori v sad; pren. v glavi mu zori nov načrt; ta sklep je vedno bolj zorel v nas
   // dosegati potrebno, ustrezno kakovost: pustiti sir, da zori / gnoj zori v kupu; pren. dobra misel počasi zori
   ● tvor zori gnoj v njem se zbira in mehča
   ♦ čeb. med zori
2. 2. dobivati dokončno podobo, razvijati se: fantje so zoreli v može; duševno, spolno zoreti / človek z leti zori; igralka je zorela v umetnico / knjiž.: pobude za upor kmetov so zorele celo stoletje; poletni večer počasi zori v noč prehaja; zunaj je zorel avgust bil, se bližal koncu

zorèč -éča -e: zoreče sadje, žito

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. vojak: žolnirji so zavzeli grad / iti k žolnirjem; vzeti koga v žolnirje / upor žolnirjev zaradi prenizke plače najemniških vojakov
2. 2. inženir geodezije, zemljemerec: žolnir je izmeril zemljišče / rudniški žolnir
   // inženir sploh: načrt je naredil žolnir

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. dajati polne, nizke glasove: orgle, zvonovi donijo; zamolklo doneti / glas mu je votlo donel
2. 2. doneč se širiti: preko polj doni vesela pesem; glas roga je donel s hriba v hrib / po hodniku so doneli trdi koraki
3. 3. ekspr. biti zaznaven, slišen: iz njenega glasu je donel upor; iz besed je donelo sovraštvo / njen smeh je še vedno donel / njegove besede so ji neprestano donele na uho

donèč -éča -e 
1. 1. deležnik od doneti: doneč zvon; zapel je s prijetno donečim glasom; srebrno doneč smeh
2. 2. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen: visoko doneče besede, fraze

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. a) dviganje težkih bremen / priprava za dviganje potopljenih ladij / ponosno dviganje glave / glasovanje z dviganjem rok
   ♦ šport. dviganje uteži
2. b) dviganje in padanje cen; dviganje kupne moči prebivalstva; dviganje storilnosti
3. c) dviganje dežele iz gospodarske zaostalosti; idejno, strokovno dviganje kadrov
4. č) dviganje denarja je omejeno na čas od 10. do 11. ure
5. d) dviganje množic v oborožen upor
6. e) opazovati dviganje letala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. preprečiti širjenje kakega pojava, omejiti: gasilci so z veliko požrtvovalnostjo lokalizirali požar; lokalizirati upor na severni del kolonije / lokalizirati nalezljivo bolezen
2. 2. knjiž. ugotoviti, določiti kraj, mesto česa: zdravnik je točno lokaliziral tumor, vnetišče
3. 3. knjiž. postaviti dejanje literarnega dela, filma v določen kraj, določeno okolje: avtor je roman lokaliziral v Ljubljani

lokalizíran -a -o: po dveh urah je bil požar lokaliziran; dejanje je lokalizirano v okolico Celja; zbrano narečno gradivo je natančno lokalizirano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. pri starih Rimljanih pripadnik preprostega, brezpravnega, vendar svobodnega družbenega sloja: upor plebejcev; plebejci in patriciji
2. 2. nav. ekspr., v razredni družbi pripadnik enega od socialno nižjih družbenih slojev: bil je plebejec, ki se je dokopal do premoženja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. knjiž. kdor piše povesti: iz povestničarja se je razvil v romanopisca / Bela krajina je dobila z njim svojega povestničarja in pravljičarja
2. 2. zastar. zgodovinar, zgodovinopisec: več povestničarjev omenja ta upor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. za uresničitev kakega dejanja, dosego določenega cilja namenjena, uporabljena
   1. a) snov: izdelovati različna sredstva in priprave; sredstvo v obliki prahu / čistilno, hladilno sredstvo; kozmetična sredstva; predpisati bolniku odvajalno, pomirjevalno sredstvo; bencin in druga pogonska sredstva; sredstvo proti izpadanju las; sredstvo za zaščito rastlin / kemična sredstva
   2. b) priprava, naprava: elektronska sredstva za proizvajanje zvokov / telefon in druga komunikacijska sredstva; publ. množična komunikacijska sredstva ali sredstva javnega množičnega obveščanja časopisje, radio, televizija; prevozna sredstva
   3. c) odločitev, ukrep: zapor, nasilje in druga sredstva pritiska / administrativna, politična sredstva; vzgojna sredstva
      ● ne izbira sredstev za dosego cilja pripravljen je storiti tudi kaj slabega, nepoštenega za dosego cilja; namen posvečuje sredstvo po Machiavelliju za dosego pomembnega cilja je dovoljeno uporabiti vsako sredstvo
   4. č) stvar, pojav sploh: denar, zlato kot plačilno sredstvo / vojaški enoti za življenje in boj potrebna sredstva živila, municija, orožje
      // sredstva umetniškega izražanja so barva, beseda, zvok / jezikovna, stilna sredstva
2. 2. mn. denar, materialne dobrine: zbirati sredstva; v banko vložena sredstva; sredstva za gradnjo cest / nalagati sredstva v industrijo; publ. odliv sredstev iz sklada / publ. kupiti za dinarska sredstva; proračunska sredstva / biti brez sredstev; prislužiti si za življenje potrebna sredstva; živeti od svojih sredstev
3. 3. fiz. snov, zlasti kot nosilec fizikalnih procesov: gostejše, redkejše sredstvo; na meji dveh sredstev se svetloba razkloni; upor sredstva
   ♦ ekon. delovna sredstva priprave, s katerimi človek v delovnem procesu preoblikuje delovne predmete; denarna sredstva za določen namen potrebni znesek; lastna sredstva ki niso pridobljena s kreditom; obratna sredstva zaloge materiala, proizvodov, nedokončani proizvodi, denarna sredstva, ki so potrebna za poslovanje; osnovna sredstva zemljišče, zgradbe, oprema, ki je potrebna za opravljanje določene gospodarske dejavnosti; produkcijska ali proizvajalna sredstva celota delovnih predmetov in delovnih sredstev; jur. pravno sredstvo s katerim se lahko izpodbija odločba; redna pravna sredstva pravna sredstva, dovoljena proti sodnim odločbam, ki (še) niso pravnomočne; kem. disperzijsko sredstvo; lingv. manjšalna izrazna sredstva; med. anestetično sredstvo; digestivna sredstva ki pospešujejo prebavo; metal. protikorozijska sredstva; papir. klejno sredstvo klej, izdelan iz kolofonije; teh. halogenska gasilna sredstva v ognju hlapljive negorljive organske tekočine za gašenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, da kaj začne goreti: vneti stenj pri petrolejki / z lečo zbrani sončni žarki vnamejo papir
2. 2. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vneti prepir, upor / vneti ljubezen / vneti domišljijo
3. 3. ekspr. vzbuditi pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: vnela ga je njena lepota; predstava je gledalce vnela / novica jim je vnela kri jih je razburila; vneti komu srce vzbuditi ljubezen, naklonjenost koga
4. 4. ekspr., v zvezi z za povzročiti pri kom veliko veselje, voljo, pripravljenost zlasti za kako delo, dejavnost: vneti otroke za risanje, šport

vnéti se 
1. 1. začeti goreti: bencinski hlapi se radi vnamejo / vnel se je požar
   // zaradi bioloških, fizikalnih, kemičnih vzrokov segreti se in začeti goreti: seno v kupu se je vnelo; vlažno žaganje se rado vname
2. 2. nav. 3. os. zaradi bolezenskih sprememb postati vroč, rdeč, otekel: oči, pljuča se vnamejo; sluznica se pogosto vname
3. 3. ekspr. začeti se z veliko silo, intenzivnostjo: kmalu se je vnel živahen pogovor; vnela se je vojna / med njima se je vnelo veliko sovraštvo
4. 4. ekspr., v zvezi z za začutiti močen, navadno pozitiven odnos do česa: takoj se je vnel za predlog / vneti se za dekle
   ● star. vnela se je v ljubezni do njega, zanj zaljubila se je vanj; iron. če se star panj vname, dolgo gori če se zaljubi človek v zrelih letih, je to čustvo močno in dolgotrajno

vnét -a -o 
1. 1. deležnik od vneti: vneta sluznica; vnete oči
2. 2. ekspr. zelo prizadeven, navdušen: vnet plesalec, športnik; vneti pristaši novega gibanja; vnet za lov
   // ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje: vneto razlaganje jih je prevzelo / vnet pogovor; začela se je vneta razprava; prisl.: vneto delati, pomagati; vneto se zavzemati za kaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. buhniti navzgor: skozi razpoke vzbuhne plamen; pren., pesn. iz gozdov je vzbuhnil upor
2. 2. preh., ekspr. s silo vreči navzgor: eksplozija je vzbuhnila v zrak zemljo in kamenje
3. 3. ekspr. nenadoma, silovito se pojaviti: na hrbtu so ji vzbuhnile rdeče otekline / v njem je vzbuhnila jeza
4. 4. ekspr. z zamolklim glasom eksplodirati: na ulici je vzbuhnila petarda / za vsako malenkost vzbuhne nezadržano, silovito izrazi svojo jezo
   ● ekspr. omizje vzbuhne v krohot se nenadoma glasno zasmeje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.

1. 1. v presledkih, še ne v celoti opravljati kako delo, dejavnost
   1. a) z nedoločnikom: začenjati govoriti, pisati; začenjati se razburjati / brezoseb. počasi začenja snežiti
   2. b) z glagolskim samostalnikom: začenjati delo; začenjati pogovor / publ., z orodnikom: začenjati s treningom; začenjati z zidavo / neustalj. predstave začenjajo ob osmih se začenjajo
   3. c) elipt.: pojdimo, ker začenja dež; vedno znova začenja o vremenu / danes začenjamo tam, kjer smo včeraj nehali
2. 2. delati prva dejanja v zvezi s kakim delom, dejavnostjo: začenjati oborožen upor / sliko začenja vedno znova
   // izraža, da kaj nastopa kot prvo v kaki celoti: oddajo začenja znana melodija; gledališko sezono začenjajo z domačim delom

začénjati se izraža začetek obstajanja česa
1. a) glede na čas: začenja se nov delovni dan; zima se že začenja
2. b) glede na prostor: polje se začenja na naši desni / krivulja se začenja v različnih točkah

začenjajóč -a -e: začenjajoče se reforme

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.