Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko preberete tu. Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.
Zadeve v zbirki sodnih odločb imajo take oznake: T-101/92. Če je združenih več zadev, npr. T-101/92, T-102/92 in T-104/92.
Ali lahko uporabimo zapis: T-101--103/92 (prvo ločilo je vezaj, drugo pa pomišljaj)?
Ali pri »neskrajšanem« zapisu uporabimo stični ali nestični pomišljaj (ker sta sestavini, ki sta v neposredni soseščini, raznorodni), T-101/92 -- T-103/92?
Zanima me, ali je besedo INFORMBIRO primerneje pisati z malo ali veliko začetnico. Glede na SP (odstavek 90) se imena organizacij pišejo z veliko začetnico, torej je ime organizacije Informacijski biro komunističnih in delavskih partij treba pisati z vel. začetnico. Prav tako zgledi pri odstavku 37 kažejo, da se tudi skrajšana imena organizacij pišejo z veliko začetnico. To bi pomenilo, da bi bilo pravilno tudi Informbiro.
Geslo informbiro v Pravopisu 2001 pa je navedeno z malo začetnico, prav tako v SSKJ. Zakaj in katero pravilo je smiselneje upoštevati?
Razlaga v pravopisu je, da je Zagorje lastno ime, kar ne drži. Citiram hrvaški pravopis:
Bosanska Posavina riječ Posavina piše se velikim početnim slovom jer i samostalno označuje ime ravnice uz tok rijeke Save, za razliku od višerječnih imena područja Hrvatsko zagorje ili Gorski kotar u kojima se riječi zagorje i kotar ne pišu velikim početnim slovo jer samostalno nisu ime nego opća imenica.
Hrvaško zagorje bi se moralo pisati kot Bela krajina – zagorje z malo začetnico
Še vedno imam mnogo težav. Je v teh dveh primerih raba besede mnogo pravilna?
Slovenski pravopis je delo mnogih slovenskih jezikoslovcev in drugih strokovnjakov.
Mnogim je izrekel dobrodošlico.
Že dostikrat sem na radiu slišal, da vabijo na festival gorniškega filma, s tem da so pridevnik gorniški naglasili na i-ju in ne na u-ju, kot bi pričakoval, saj je taka raba tudi slovenskemu ušesu veliko bolj prijazna. Zanima me, katera raba je pravilna in zakaj, saj je pridevnik izpeljan iz samostalnika gornik ki se naglasi na o-ju. in vsi meni poznani ljudje ne bi nikoli te besede naglasili na i-ju.
Na plakatu (publikaciji z enim listom) bi uporabil pesem znanega avtorja. Zapisana bo skupaj z naslovom. Kako pravilno navedem vir, ki bo naveden neposredno pod besedilom?
Ali je dovolj le:
Ali je potrebno avtorja navesti dvakrat:
In še. Ali se lahko pred navedbo strani doda "str.":
Doslej sem vedno pisala (in po potrebi popravljala v) neki – čeprav popolnoma razumem, zakaj ljudje pišejo nek. Brez uspeha se borim proti nekaterim govorcem (npr. p. Miran Špelič, ki prevaja prenose iz Vatikana), ki dosledno tudi v govoru uporabljajo neki. Zdaj pa me je nekoliko zmedel intervju dr. Kozme Ahačiča v Zvonu, ki dosledno uporablja nek. Domnevam, da ne gre za poseg lektorice, saj je v drugih člankih v isti reviji uporabljen neki. Ker je od zadnjega odgovora na to temo (2013) minilo že nekaj let, me zanima, kako daleč je uveljavljanje nek?
Zanima me raba narekovajev pri nepravem premem govoru. V slovenskih prevodih Svetega pisma (primerjala sem Slovenski standardni prevod in Ekumensko izdajo) sem namreč opazila, da so uporabljali narekovaje tudi, če je šlo za nekaj, kar je oseba mislila. Ali je narekovaje v takšnih primerih možno kako upravičiti, saj se glede na Pravopis naj ne bi uporabljali v primeru nepravega premega govora? Takšni odlomki v Svetem pismu so na primer: 5Mz 7:17, 18; 8:17; 15:9; Mar 2:6-8
Ste že kdaj naleteli na rabo besede Kakanija? Gre za Musilovo poimenovanje Avstro-Ogrske, ki pa pri nas pride bolj redko do izraza.
Predložni stični pomišljaj zamenjuje v bistvu predloga od ... do (npr. Odprto 8-12.). Kako pa je, kadar želim med številkami pomen "ali", npr. Na službeni poti bom 5 ali 6 dni (ne vem še točno)--> ali se v tem primeru tudi piše stični pomišljaj ali vezaj oz. ali je možna sploh taka uporaba v slovenščini?
Še eno vprašanje: Pomišljaj pišemo med lastnimi imeni, če celota teh tvori ime nauka, ustanov. Npr. Brown-Fisherjev zakonBreznik-Ramovšev pravopis Ali je to pravilno? (Za katero pravilo gre v tem primeru?)
Prosim, kaj pravzaprav pomeni beseda (ne)občevalen? V SSKJ je navedena le definicija, ki vsaj meni pomeni toliko kot nič: jur. občevalni jezik jezik, ki ga uporabljajo ljudje pri medsebojnih stikih.
Zataknilo se je pri besedi 'neobhoden', ki jo SSKJ definira kot knjižno, pravopis pa kot neobčevalno. (Lektorji, kolikor jih poznam, pa bi tako ali tako rekli, da je to srbizem.)
Hvala lepa za odgovor. In še mimogrede, ali je možno, da etimoloških razlag priimkov ne bi uvrščali med javno objavljene odgovore, ker to zanima samo tri ljudi, ostalim pa zmanjšuje preglednost?
Pri izrazu poškodovati me vedno strese, saj se mi zdi, da to ni primerno izražanje za rane, ki jih utrpijo človeška bitja. Menim, da ni mogoče reči, da si človek poškoduje del telesa. Poškodujejo se predmeti, stvari, n. pr. pohištvo, orodje, prometna signalizacija; ljudje pa se po mojem čutenju ranimo, saj naše telo ni zgolj nek predmet, ki je utrpel poškodbo, temveč del mene samega. Zato tudi ne morem reči, da sem jaz poškodovan, temveč sem ranjen ali pa imam zlomljeno nogo ali pa trpim za določeno boleznijo ... Tudi v tujih jezikih lahko opazimo podobno razlikovanje med človeškimi ranami in poškodbami stvari. Zato morajo naši slovarji vedno navesti pojasnjevalno opombo, n.pr.: >poškodovati (raniti) - verletzen, verwunden.<
Zavedam se, da v slovenščini morda manjka kakšen dodaten izraz (kot na primer: to injure, to hurt), ki bi opisal splošno poškodbo</>ranjenost< ljudi v primerih, ko ne gre za odprte telesne rane. Toliko bolj ironično je, če v primeru strelskih ran govorimo o poškodbah. Govoriti pavšalno o poškodbah, močno spominja na policijska poročila o dogodku, kjer uporabijo pač eno in isto službeno formulacijo zgolj z namenom, da standardizirajo poročilo.
Zato menim, da bi bilo dobro opozoriti na razliko v uporabi besedišča za primere človeških žrtev, saj menim, da s tem posredno izrazimo človeško dostojanstvo. Samo želim si lahko, da bi tako razlikovanje postalo del merodajnih slovenskih slovarjev.
Pred kratkim sem na radiu slišal voditeljico reči: »To torej lahko obkljukamo ...«, v smislu, to smo že opravili, moramo pa še ostalo (da bo vse obkljukano). Meni se zdi bolj pravilno »odkljukati« (narediti kljukico). Kako je torej prav – morda oboje? Hvala.
Zanima me, ali sta povezani slovenska beseda volk (žival) in nemška beseda Volk (ljudje)?
Zdi se mi, da sem nekoč že nekaj slišal o tem, vendar sem pozabil.
Zanima me, če obstaja kakršenkoli zakon, ki natančno določa meje politične korektnosti in (mogoče tudi s konkretnimi primeri) narekuje kako bi se dejansko moral posameznik ali posameznica izražati oz. kakšne izraze/besede bi moral izbirati, da se izogne sovražnemu govoru. Kar sem zasledila sama je zgolj to, da je sovražni govor prepovedan (brez nadaljnih konkretnih pojasnil in navodil oz. napotkov). V primeru, da takšen zakon ne obstaja, pa bi rada vedela če je na voljo mogoče kakšen priročnik oz. napotki, ki bi posamezniku ali posameznici ob prvem stiku s pojmom politična korektnost natančno opredelil in pojasnil načela/pravila izražanja, da bo tudi sam/a lahko politično korekten/a.
Včeraj sem v eni od štajerskih gostiln na steni prebrala spodnji zapis:
Babica Marica! Motika je bila tvoja življenska družica še iz mladosti, iz tistih časov, ko so ljudje vedeli, da si brez nje lahko lačen! In v tvoji hiši, pri Kupčičevih v Zg. Voličini, nihče ni bil lačen, nihče ni nikoli odšel brez kruha, iskrenega nasveta ali prijazne besede!
Najbolj me je seveda »zbodel« zapis življenski in diskretno sem lastnike opozorila na napako, prepričana, da jim pomagam. Vendar so mi razložili, da so okoli tega zapisa imeli precej polemičnih razprav, tudi s slovenisti, ki so na podlagi SSKJ dokazali, da je pridevnik mogoče zapisati tudi tako. Seveda sem se zadevi doma ponovno posvetila in nikjer ne najdem teoretične razlage ali podlage za upravičenost tega zapisa. Mi lahko, prosim, pomagate? Obstaja morda vendarle kakšna možnost za tak zapis? Tudi zapis v celoti bi nekoliko predrugačila. Predvsem bi izpustila tolikšno rabo klicajev. Moj predlog bi bil:
Babica Marica, motika je bila tvoja življenjska družica ŽE iz mladosti, iz tistih časov, ko so ljudje vedeli, da si brez nje lahko lačen. In v tvoji hiši, pri Kupčičevih v Zg. Voličini, nihče ni bil lačen, nihče nikoli ni odšel brez kruha, prijazne besede ali iskrenega nasveta. Hvala ti za to!
Že precej časa me bega vprašanje zapisa osebnih imen, ki so izvirno zapisana v cirilici (ruski, ukrajinski ipd.). Seveda vem, da naj bi se prečrkovala po zvočni podobi s črkami za slovenske glasove. Toda obstaja težava: ko to vidijo živi ljudje, za katerih imena gre, recimo tu živeči priseljenci (ali pa obiskovalci) iz zadevnih dežel, protestirajo in hitijo kazati svoje potne liste, v katerih pa poleg zapisa v cirilici stoji še ime, prečrkovano v latinico, ki pa je drugačno od našega prečrkovanega. Tako je AnaAnna in ŽanaZhanna, Viktorija je pa Viktoriya. In podobno s priimki: Zhukov, Shevchenko, Gayun ipd. In ti še povedo, da pri njih veljajo »uradna« pravila za prečrkovanje. Nekateri od njih imajo tudi že slovensko državljanstvo, v naših dokumentih pa so njihova imena, zapisana »v neskladju« s slovenskim pravopisom.
Lahko pustim ob strani publicistično zapisovanje imen politikov, kulturnikov in športnikov (ki imajo seveda tudi svoje potne liste), ki jih zapisujejo kakor kdaj – ali »po naše«, še večkrat pa tako, kot je v (angleškem) viru, iz katerega povzemajo. Ostaja pa vprašanje, kako ravnati z ljudmi, o katerih govorim zgoraj. Gre ne le za vprašanje jezika, temveč tudi identitete oziroma do pravice do neokrnjene rabe osebnega imena teh ljudi. Tako kot meni, ne le da mi ni ljubo, če vidim zapisano »Franc Jamnik« namesto »France Jamnik«, temveč prvega zapisa niti ne razberem kot svoje osebno ime, ker je tako po pisni kot po zvočni podobi drugačno od mojega, enako ne bo ljubo niti Viktoriyi niti Zhanni, če jo bom – po njenem – preimenoval v Viktorijo ali Žano.
Kako beremo člen v imenu avstrijskega predsednika Alexandra van der Bellna (van ali fan)? Sam to baje izgovarja fan; izgovarjajo tako vsi nemško govoreči? In kako tvorimo svojilni pridevnik iz priimka Kurz? – Kurzev [kúrčev], po pravopisnem členu 957?
Prosim za odgovor na vprašanje, ali je mogoče tudi besedo sommelier pregibati po vzorcu premier. SP 2001 namreč pravi: premier – premierja in sommelier -- sommeliera. Potemtakem je narobe ponasvetusommelierjev, ker bi moralo biti ponasvetu sommelierov/sommelierev?
Prosim za mnenje o naslednji izjavi: Poslovni subjekt preneha s poslovanjem dne .... (sledi določen datum, npr. 1. 4.). Ali to pomeni, da na navedeni datum subjekt še posluje (torej ni več aktiven šele na datum 2. 4.) ali da ne posluje več (torej je zadnji dan njegove aktivnosti 31. 3.)? Na tako formulacijo sem naletela v uradnem postopku in se mi zdi dvoumna. Uradnikova razlaga je bila, da na navedeni datum subjekt še posluje, moja pa, da na ta dan ne posluje več, ker preneha s poslovanjem. Boljša formulacija bi bila npr.: Zadnji dan poslovanja subjekta je ... (datum).
Dostopnost
Dostopnost