Fran

1. 1. izraziti, imeti mnenje, da je kdo
   1. a) povzročitelj, storilec kakega dejanja: njemu takega dejanja ne bi prisodil / knjigo so prisodili njemu
   2. b) nosilec kake lastnosti: take spretnosti bi mu nobeden ne prisodil / prisoditi komu vrednote / ne bi ji mogli prisoditi več kot trideset let / prisoditi čemu velik pomen
2. 2. z odločbo, sodbo določiti, da komu kaj pripada: prisoditi komu dediščino, zapuščino / sodišče je prisodilo otroka materi / na osnovi tega mu je komisija prisodila višjo pokojnino določila
   // prisodili so mu deset let zapora
   // redko dati, dodeliti: nagrado so prisodili češkoslovaškim filmskim delavcem / rojenice so vsakemu prisodile drugačno usodo
3. 3. šport. določiti glede na pravila igre: sodnik je prisodil devetmetrovko
   ● redko prisoditi komu kako nalogo zadolžiti ga zanjo

prisójen -a -o: prestati bo moral vseh sedem prisojenih let; izpolnil je, kar mu je bilo prisojeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.

1. 1. izražati, imeti mnenje, da je kdo
   1. a) povzročitelj, storilec kakega dejanja: prisojati komu krajo / prisojajo mu letake
   2. b) nosilec kake lastnosti: prisojal ji je več značajnosti / ekspr. take urnosti bi njegovim petam ne prisojal / javnost prisoja pogovorom poseben, velik pomen
2. 2. redko dajati, dodeljevati: prisojati komu večje vsote denarja

prisójati si redko  lastiti si, prilaščati si: prisoja si pravico do ocenjevanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.

1. 1. z besedo, kretnjo izraziti, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je dejanje priznal; priznati krajo, zločin; priznal je, da je zažgal hišo; priznati po mučenju / priznam, da sem to storil
   // strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznati napako, poraz; ni hotel priznati, da tega ne zna; odkrito si priznati nesposobnost / moram priznati, da tega ne vem / priznati očetovstvo
   // narediti, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznal ji je ljubezen; drug drugemu sta priznala strah
2. 2. izraziti, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: priznati eksistenco boga; prizna samo to, kar fizično zaznava / ne prizna potrebe po duhovnosti
   // izraziti mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznati komu prvenstvo v čem; priznati mu spretnost pri reševanju problemov; treba mu je priznati, da je prizadeven
   ● ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti
3. 3. izraziti strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: priznati novo državo, vlado; priznati spremenjeno mejo / priznati izpit, spričevalo; priznati učbenik / priznati kak nauk / priznati avtoriteto koga
   // izraziti mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznati umetnika / priznati umetniško delo
4. 4. izjaviti, da je kdo upravičen do česa: priznati delavcu dodatek za ločeno življenje / priznati narodu pravico do samoodločbe
5. 5. v zvezi z za izjaviti, da je kdo to, kar izraža določilo: priznal ga je za sina / priznati kaj za dobro, pravilno

priznán -a -o 
1. 1. deležnik od priznati: priznana tatvina; v določeni družbi priznane vrednote; učbenik uradno ni priznan
   ♦ šol. priznana izobrazba izobrazba, ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja
2. 2. ki ima ugled, veljavo: priznan strokovnjak; hotel s priznano kuhinjo / priznana oddaja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.

1. 1. z besedo, kretnjo izražati, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: na zaslišanju so drug za drugim priznavali sodelovanje pri atentatu; priznavati zločine
   // strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznavati napake; priznava, da tega ne ve / vedno je priznaval, da je bil njihov učenec
   // delati, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznavali so dekletom ljubezen in jim obljubljali zakon; priznaval mu je svoje skrivnosti
2. 2. izražati, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: ateisti ne priznavajo boga; priznava le fizični svet / prednosti tega predloga ne priznavajo
   // izražati mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznavati komu sposobnosti, zasluge; priznavajo mu, da je veliko storil zanje
3. 3. izražati strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: novega režima ne priznavajo vse države / priznavali so jim izpite na sorodni fakulteti / ne priznavajo nobene avtoritete / publ. letošnja moda priznava veliko stvari dovoljuje, dopušča
   // izražati mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznavati umetnika; vsi ga priznavajo in hvalijo / pravi humanizem priznava vsakega človeka ga upošteva
   // kritiki njegovo zadnje umetniško delo navdušeno priznavajo
4. 4. izjavljati, da je kdo upravičen do česa: priznavati pokojnine ob določenih pogojih / priznavati narodu pravico, da sam odloča o sebi
5. 5. v zvezi z za izjavljati, da je kdo to, kar izraža določilo: priznava ga za sina / priznava jo za zaveznico; priznava se za člana manjšinskega naroda / tega dela ne priznava za svoje

priznavajóč -a -e: na pol priznavajoč krivdo; priznavajoče besede; prisl.: priznavajoče pokimati z glavo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.

1. 1. kar nastane kot posledica zmanjšanja količine, kakovosti, vrednosti kake dobrine: oceniti, popraviti škodo; prizadeti komu škodo; na avtomobilu je za več tisoč dinarjev škode / delati, povzročati škodo; od tega ima le škodo, koristi pa nobene; trpeti škodo; tudi on je na škodi je oškodovan; zmotiti se v svojo škodo / ekspr. škoda gre v milijone; povrniti škodo / gmotna, gospodarska škoda
   ♦ jur. lovska škoda ki se napravi pri lovu ali jo povzroči divjad; naključna škoda ki je storilec ni predvidel in je ni bil dolžen predvideti
   // sprememba določenega stanja na slabše: mati je z razvajanjem otroku naredila veliko škode; taki filmi povzročajo škodo pri mladini; moralna, politična škoda / brez škode lahko črtaš nekatere odstavke; poudarjanje oblike na škodo vsebine; priče so govorile v njegovo škodo
2. 2. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža
   1. a) v zvezi z za da kaj po vrednosti presega določen namen: te obleke je škoda za doma; škoda je fanta za tako delo; elipt. škoda časa, denarja za to
   2. b) z nedoločnikom nekoristnost, neprimernost kakega dejanja: škoda ga je poslušati; zdi se mu škoda hoditi v mesto; elipt. škoda spati v tako lepem vremenu
   3. c) obžalovanje: ali ni škoda blaga, kruha; takega človeka je zelo škoda / kot vzklik kakšna škoda
   4. č) pog. omalovaževanje: ne bi bilo dosti škode, če ga ne bi bilo / elipt. razbil se mi je vrč. Prava škoda / škoda besed ni vredno govoriti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.

1. 1. z besedo, kretnjo izražati, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: obdolžili so ga sodelovanja pri atentatu, a je tajil; tajiti krajo; vse je tajil; tajil je, da jih je izdal; tajiti na zaslišanju; nekaj časa je tajil, nato pa vse priznal; trdovratno tajiti / tajil mu je, da je pohajkoval; za moj naslov si vedel, kaj tajiš; storil sem to, kaj bi tajil
   // zatrjevati, da kako dejstvo, ki se pripisuje osebku, ne obstaja: tajiti dolg; tajiti napake / tajil je njegove zasluge
   // zatrjevati, da kdo ni v določenem razmerju z osebkom: odrekajo se mu in ga tajijo; tajiti sina
2. 2. izražati mnenje, imeti prepričanje, da kaj ne obstaja: tajiti boj za obstanek; tajiti gospodarski polom; tajiti potrebo po duhovnosti; zla na svetu ni mogoče tajiti
   ♦ rel. tajiti Boga
   // ekspr., z nikalnico, z odvisnim stavkom izraža pritrditev temu, kar določa odvisni stavek: ni tajil, da mu hvala godi; ne tajim, da je nadarjen za učenje tujih jezikov; ni mogoče tajiti, da je sposoben
3. 3. prikrivati: tajiti svoje nazore, prepričanje; ni mogel več tajiti svoje ljubezni / tajiti bolečino, skrb / tajiti smeh, solze zadrževati
   ● ekspr. taji leta ne pove, koliko je star; nar. ob srečanju sta tajila oči se nista pogledala v oči

tajíti se knjiž.  skrivati se: skrivaj se shajata, tajita se pred ljudmi / hiša se taji sredi drevja / v očeh se ji taji jeza
● nar. ne taji se, odkrito se pogovorimo ne pritajuj se

tajèč -éča -e: taječ bolečino, je stiskal zobe; dokazovati krivdo taječega obtoženca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.

1. 1. z besedo, kretnjo izraziti, da kaj ni v skladu z resničnostjo: zanikati govorice o čem; zanikati izjavo; zanikati kako novico; zanikal je, kar so trdili drugi; odločno kaj zanikati / agencija je vest že zanikala
   // nepreh. z besedo, kretnjo izraziti, da v vprašanju povedano ni v skladu
   1. a) z resničnostjo: vprašal ga je, če jo pozna. Zanikal je; ali si me težko našel? Nikakor, je zanikal
   2. b) z željo, hotenjem: vprašali so ga, če si želi ostati, a je zanikal
2. 2. dov. in nedov. izraziti mnenje, biti prepričan, da kaj ne obstaja: dejstev ni mogoče zanikati; skušal je zanikati smotrnost v naravi; zanikati usodo / zanikati pomen česa za človekovo življenje / zanikati obstoj boga, duhovnega sveta
   // ekspr., z nikalnico, z odvisnim stavkom izraža pritrditev temu, kar določa odvisni stavek: ne zanikam, da mi ugaja; ni mogoče zanikati, da je zelo delaven
3. 3. dov. in nedov. izraziti mnenje, da kaj ni pravilno, točno: zanikati kak nauk; zanikati razlago, teorijo / nekateri pojavi navidezno zanikajo pravilnost teh ugotovitev; življenje to vsak dan zanika / zanikati avtoriteto koga
4. 4. dov. in nedov. z besedo, kretnjo izraziti, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: obdolžili so ga, da je razbil šipo, a je zanikal; obtoženec dejanje zanika; zanikati sodelovanje s kom; vse je zanikal; zanikal je, da bi bil on to storil
   // izjaviti, da kako dejstvo, ki se pripisuje osebku, ne obstaja: zanikati krivdo, odgovornost za kaj
5. 5. dov. in nedov., nav. ekspr. izraziti negativen, odklonilen odnos do česa: zanikati družbene norme; zanikati kako življenjsko vrednoto
6. 6. publ. pokazati neupravičenost obstoja: s tem dejanjem je zanikal svoj sloves; nova umetniška smer naj se sama potrdi ali zanika
   ● ekspr. zanikal je vsako možnost okužbe izjavil je, da okužba ni (bila) mogoča
   ♦ lingv. zanikati povedek izraziti ga v nikalni obliki

zanikajóč -a -e 
1. 1. deležnik od zanikati: odgovoril mu je, zanikajoč vse obtožbe; pesnikov duh, zanikajoč obdajajočo ga stvarnost
2. 2. knjiž. negativen, odklonilen: zanikajoč odgovor

zaníkan -a -o: zanikana izjava, trditev / zanikani povedek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.

1. 1. z besedo, kretnjo izražati, da kaj ni v skladu z resničnostjo: zanikovati nasprotnikove trditve; z glavo, s prstom je zanikovala, kar so govorili; vztrajno kaj zanikovati
   // nepreh. z besedo, kretnjo izražati, da v vprašanju povedano ni v skladu
   1. a) z resničnostjo: po vrsti so jih spraševali, če ga poznajo. Zanikovali so
   2. b) z željo, hotenjem: spraševali so jih, če hočejo z njimi, a so zanikovali
2. 2. izražati mnenje, biti prepričan, da kaj ne obstaja: skušali so zanikovati dejstva / zanikovati pomen, veljavnost česa / ta filozofska smer zanikuje možnost spoznanja / zanikovati obstoj boga
3. 3. izražati mnenje, da kaj ni pravilno, točno: zanikovati kak nauk / ta spoznanja zanikujejo njegovo teorijo
4. 4. z besedo, s kretnjo izražati, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je zanikoval vse obdolžitve
5. 5. nav. ekspr. imeti, izražati negativen, odklonilen odnos do česa: ti ustvarjalci so zanikovali dotedanjo slovensko kulturo / zanikovati zasebno lastnino

zanikováti se knjiž.  nasprotovati si, izključevati se: ta dva umetnikova pola se zanikujeta

zanikujóč -a -e 
1. 1. deležnik od zanikovati: ustvarjal je, zanikujoč vsako kritiko; vse drugačno zanikujoča ideologija; domovinska ljubezen, zanikujoča vse, kar je tujega
2. 2. knjiž. negativen, odklonilen: imeti zanikujoč odnos do preteklosti; prisl.: zanikujoče odgovoriti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.

1. 1. z besedo, kretnjo izraziti, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: zatajiti krajo; na zaslišanju je vse zatajil; zatajil je, da bi jih izdal / vse to si vedel, zakaj si zatajil
   // zatrditi, da kako dejstvo, ki se pripisuje osebku, ne obstaja: zatajiti dolg; zatajiti svoj izvor / zatajil je svoje mladostne pesmi
   // zatrditi, da kdo ni v določenem razmerju z osebkom: zatajiti svojega otroka; svoje matere ni nikoli zatajil
2. 2. izraziti mnenje, prepričanje, da kaj ne obstaja: zatajiti dogovor, sporazum; zatajiti gospodarski polom
3. 3. prikriti: zatajiti svoje nazore, prepričanje / skušal je zatajiti bolečine
4. 4. nav. 3. os., ekspr. v določenem času, trenutku ne opraviti svoje funkcije, kot se želi, pričakuje: v mrazu je avtomobil zatajil; ob izstrelitvi je raketa zatajila / včasih mi zataji spomin / moštvo je zatajilo
   ● ekspr. letos je detelja zatajila slabo obrodila; ekspr. od presenečenja mu je zatajil glas ni mogel (spre)govoriti; ekspr. nekdanje lepote ni mogla zatajiti še vedno je bila lepa

zatajíti se knjiž.  potajiti se: ko sta zaslišala korake, sta se zatajila; zatajila se je pred očetom skrila

zatajèn -êna -o: zatajena jeza; zatajene želje; zatajena čustva; skrito, zatajeno upanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.

1. 1. ki zanj zlasti zaradi kake lastnosti, značilnosti ve dosti ljudi: v svojem času je bil znan govornik; najel je znanega odvetnika; na prireditvi so nastopali znani športniki; daleč naokrog znana gostilna; svetovno znana slika; ekspr. znana spogledljivka; obiskati znano letovišče / predaval bo znani ekonomist / kraj je znan po marmorju; znana je po gostoljubnosti / znan je kot velik razgrajač
2. 2. ki se zanj ve, da obstaja: dozdaj znani ostanki izumrlih živali; znane in nanovo odkrite rastline; objavil je vsa znana pisateljeva pisma
   // ki se zanj ve sploh: o nesreči je znanih le malo podatkov; ponavljal je same znane stvari; afera je že splošno znana / iz znanih podatkov narediti zaključek / storilec dejanja še ni znan odkrit
   // kot podkrepitev znana stvar, polomil ga je
3. 3. katerega lastnosti, značilnosti kdo osebno pozna iz izkustva, študija: v znanem kraju se dobro počuti; vsak prostor v tem mestu mu je bil znan; vsebina knjige mu je le deloma znana / pravna stran zadeve mu ni znana je ne pozna
   // sredstva za investicije bodo znana po obračunu takrat se bo vedelo, koliko jih je
   // za katerega se ve, kdo je, kateri je: na cesti je srečal dosti znanih ljudi; igral se je samo z znanimi otroki; povzročitelj bolezni ni znan
   // ki vzbudi v osebku občutek identičnosti s tem, kar pozna, ve: po telefonu se je spet oglasil znani glas; bil mu je znan, vendar se ni spomnil njegovega imena; kraj se mu je zdel znan; pisava v pismu mu je bila znana / znan mi je le po obrazu
4. 4. navadno v povedni rabi s katerim se kdo pozna in ima z njim osebne stike: za pomoč je prosil le znane ljudi; že dolgo sta znana / bil je znan z vsemi veljaki v kraju; z dekletom sta si znana; z njim je osebno znan
5. 5. navadno v povedni rabi, s prislovnim določilom ki je, obstaja na kakem prostoru, v kakem času: v alpskem svetu znani plesi; ti običaji so znani na kmetih; iz te geološke dobe so znani predniki orangutana / v tem času znano orodje
   ● v mestu ni bil znan se ni spoznal
   ♦ mat. znani člen enačbe člen enačbe, katerega vrednost je dana

znáno prisl.: bila je znano najimenitnejša gostilna v okolici / v povedni rabi: kolikor je meni znano, ne bodo prišli po tem, kakor sem jaz obveščen; ni nam znano, kaj nameravajo ne vemo; znano vam je, da tega ne želimo veste; ni znano, kam je izginil ne ve se; alkohol, kot je znano, zmanjšuje prištevnost izraža neosebnost trditve

znáni -a -o sam.: nobenega znanega ni srečal; meja znanega in neznanega
♦ ped. načelo od znanega k neznanemu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.