Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
pnevmátičen -čna -o prid. (á) teh. ki deluje na osnovi stisnjenega zraka: pnevmatični sveder; pnevmatična stiskalnica / pnevmatični pogon
♦ ptt pnevmatična pošta cevna pošta; strojn. pnevmatični transport transport sipkega materiala po ceveh s stisnjenim zrakom; pnevmatično kladivo stroj, pri katerem se kladivo dviga in spušča pod silo stisnjenega zraka; zool. pnevmatična kost votla kost
SSKJ
pomóžen -žna -o prid. (ọ́) ki omogoča, pomaga, da bistveno, glavno navadno bolje deluje: pomožni jezovi; pomožne naprave; astronavta sta krmarila s pomožnima raketama / ta knjiga je pomožni učbenik za študente prvega letnika; izbrisati pomožne črte; prave dolžine daljic določimo na pomožni risbi / ker nima nobene izobrazbe, opravlja le pomožna dela manj zahtevna
// ki začasno prevzame funkcijo, delo česa drugega: pristali so na pomožnem letališču; ker se ni odprlo glavno padalo, so poskušali aktivirati še pomožno / sedel je na pomožnem sedežu; v hotelu so jim za otroka pripravili pomožno ležišče
● materinščina je bila takrat le pomožni jezik za učenje tujih jezikov sredstvo, pripomoček
♦ elektr. pomožna razsvetljava razsvetljava, ki se ob izpadu omrežne napetosti avtomatično preklopi na pomožni energetski vir; lingv. pomožni glagol glagol, s katerim se tvorijo časi, nakloni ali načini; pomožni sinonim; navt. pomožna vojna ladja; pomožno jadro; ptt pomožna pošta redna poslovna enota v manjšem kraju, kjer opravljajo le po pogodbi določene vrste poštnih storitev; rel. pomožni škof škof, ki pomaga rednemu škofu pri upravljanju škofije, nima pa nasledstvene pravice; šah. pomožni mat mat pri problemskem šahu, kjer pri izvedbi mata sodeluje tudi tista stran, ki bo matirana; šol. pomožni asistent študent, ki pomaga profesorju pri praktičnih vajah; pomožni oddelek razvojni oddelek za podpovprečno razvite učence; žel. pomožni vlak vlak za reševalna dela pri železniških nesrečah
SSKJ
pórtoven -vna -o prid. (ọ̑) ptt, v zvezi portovna znamka, do 1966 znamka, ki jo pošta nalepi na premalo frankirano pošiljko
SSKJ
poslováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. opravljati delo v zvezi z nalogami, obveznostmi, za katere je kdo pristojen, zadolžen: agencija, podjetje posluje; ta pošta posluje v avtomobilu; formalistično, malomarno, počasi poslovati; vsaka poslovalnica posluje samostojno / poslovati v slovenskem jeziku / upravni odbor posluje samo na sejah
    // s prislovnim določilom s takim delom pridobivati materialne dobrine: podjetje dobro, uspešno posluje / poslovati z izgubo
    // biti v delovnem stanju: banka posluje od sedmih naprej; knjižnica posluje vsak dan; ta urad več ne posluje / trenutno posluje v hotelu samo bife
  2. 2. zastar. delovati: vsi deli telesa mu dobro poslujejo
SSKJ
pošíljka -e ž (ȋ) 
  1. 1. ustrezno opremljen predmet, ki se pošlje po pošti: oddati, odpreti, sprejeti pošiljko; dostavljanje pošiljk na dom; prejemnik pošiljke; vpisati podatke o pošiljki / denarna, pisemska pošiljka; letalska pošiljka
    ♦     ptt ekspresna pošiljka; mešana pošiljka pošiljka v mednarodnem prometu iz tiskovin, vzorčnih pošiljk in listin, ki nimajo osebnega pismenega sporočila; navadna pošiljka ki nima nobene posebne označbe; poštno ležeča pošiljka ki se ne dostavi, ampak jo naslovnik osebno prevzame na naslovni pošti; priporočena pošiljka za katero izda pošta potrdilo o prejemu in katere prejem potrdi naslovnik s podpisom; pošiljka s povzetjem pošiljka z označeno vrednostjo, ki jo mora naslovnik poravnati ob prevzemu
  2. 2. količina določenega blaga, ki se hkrati pošlje naslovniku, naročniku: prvo pošiljko banan so že prejeli; pren., ekspr. v taborišče je prispela nova pošiljka pregnancev
SSKJ
póšta -e ž (ọ̑) 
  1. 1. podjetje, ki opravlja prenos, posredovanje pisanih sporočil, paketov, denarnih nakazil: pošta je v sosednji stavbi; pošta posluje do devetih; označba pošte na žigu / carinska pošta / pošto Razdrto so priključili pošti Hruševje / poslati po pošti
    // poslopje, prostori tega podjetja: nesti, oddati pismo na pošto; srečala sta se na pošti / paketni oddelek na pošti
  2. 2. kar se pošlje, prejme po pošti: prišla je pošta; dobiva veliko pošte; odposlati, odpraviti, raznesti pošto; odpreti, prebrati, pregledati pošto / vso pošto naslavlja na očeta; ali je kaj pošte zame; že dolgo ni dobil pošte od domačih / diplomatska pošta ki je carina ne pregleduje; jutranja, večerna pošta; poslati pismo z letalsko pošto; uradna pošta
    // pog. sporočilo: pošto imam zate; prenašal je pošto partizanom / prejeli smo pošto, da je tam sneg / dati, poslati pošto po kom sporočiti
    ●     ekspr. pošte prenašati pripovedovati zaupane, zaupne stvari o kom; odgovoriti z obratno pošto s prvo pošto, s katero se lahko odgovor odpošlje pošiljatelju; pismo je obležalo na pošti ni bilo dostavljeno; potovati s pošto nekdaj s poštno kočijo; kurirčkova pošta prireditev, pri kateri se prenašajo čestitke pionirjev Slovenije Titu za rojstni dan
    ♦     ptt avtomobilska pošta ki posluje v avtomobilu; cevna pošta naprava za dostavljanje pošiljk po cevi s stisnjenim zrakom; naslovna pošta ki odda pošiljko določenemu prejemniku; potujoča pošta ki posluje v posebnem vozilu, navadno v vagonu; sprejemna pošta; voj. vojaška pošta šifriran naslov vojaške organizacijske enote; vojna vojaška pošta v vojnih razmerah posebej organizirana vojaška pošta
SSKJ
potováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. premikati se iz kraja v kraj, zlasti s prevoznim sredstvom: potovati po železnici, z avtomobilom, letalom; potovati v skupini; potovati peš; pren. njegove misli potujejo od spomina do spomina
    // ekspr. premikati se kam sploh: kazalci potujejo od številke do številke; oblaki potujejo po nebu; steklenice potujejo po tekočem traku / sonce potuje na zahod
  2. 2. s prislovnim določilom opravljati določeno daljšo pot: koliko časa si potoval do tja; potovati okoli sveta; potovati v mesto; tokrat smo dolgo potovali; srečno potuj / potovati na počitnice; pren. pismo je potovalo dva tedna
  3. 3. prehajati, prenašati se: dražljaj potuje po živcu v možgane
    ●     ekspr. nato je spis potoval k javnemu tožilcu je bil poslan; ekspr. potovati s prstom po zemljevidu s premikanjem prsta po njem označevati smer potovanja
    ♦     etn. potujemo v Beograd otroška igra s petjem, pri kateri eden od igralcev z dotikom izbere drugega igralca, da se mu pridruži
    potováje star.: potovaje po deželi, je videl veliko zanimivega
    potujóč -a -e 
    1. 1. deležnik od potovati: potujoč po tujini, je obiskal več znanih mest; potujoč priti v mesto; potujoči oblaki
    2. 2. ki opravlja svoje delo, službo tako, da se premika iz kraja v kraj: potujoči igralec, pevec, prodajalec / potujoči kino; potujoča knjižnica, razstava; potujoče gledališče gledališče, ki nima stalnega poslopja, prostora in ima svoje predstave v različnih krajih
      ♦       fiz. potujoče valovanje valovanje, pri katerem se valovni vrhovi in doli širijo po prostoru; ptt potujoča pošta pošta, ki posluje v posebnem vozilu, navadno vagonu
SSKJ
povráten -tna -o prid. (ȃ; drugi pomen ā) 
  1. 1. ki izraža gibanje nazaj, proti izhodiščnemu položaju: povratni gib, tek; hitrost povratnega sunka puške
    ●     povratna pošta prva možna pošta, s katero se lahko pošlje odgovor; povratna vozovnica vozovnica za vožnjo od izhodišča do cilja in nazaj
    // publ. ki učinkuje, deluje nazaj: povratni vpliv trga na proizvodnjo / povratno delovanje dohodkov na oblikovanje cen
  2. 2. ki se lahko vrne: preteklost ni povratna
    ♦     elektr. povratni tok; povratna tipka tipka, s katero se priprava, del priprave vrača v izhodiščni položaj; filoz. povratna zveza učinkovanje rezultata določenega procesa na vzrok procesa; geom. povratni žarek svetlobni žarek, ki gre skozi sečišče odsebnih senc dveh mimobežnic na skupni prestrezni ravnini; lingv. povratni osebni zaimek zaimek, ki (v odvisnih sklonih) zamenjuje osebni zaimek, ko je ta isti kot osebek; povratni svojilni zaimek zaimek, ki zamenjuje osebni svojilni zaimek, ko gre za svojino osebka; med. povratna mrzlica bolezen, pri kateri se napadi mrzlice in vročine pojavljajo v vedno milejši obliki in daljših presledkih; ptt povratna poštnina poštnina za vrnitev paketa pošiljatelju, če ta ni bil vročen; šport. povratna tekma druga tekma med istima moštvoma na nasprotnikovem igrišču; teh. povratna vzmet vzmet, ki vrača strojni del v prvotno lego
    povrátno prisl.: delovati, vplivati povratno
SSKJ
povrátnica -e ž (ȃ) ženska oblika od povratnik: ameriška povratnica; povratnice iz taborišč / ker je povratnica, ji je sodišče odmerilo strožjo kazen
♦ ptt obrazec, na katerem naslovnik potrdi prejem pošiljke in ga pošta vrne pošiljatelju
SSKJ
pozabíti in pozábiti -im dov. (ī á) 
  1. 1. ne imeti aktivno v zavesti: pozabiti ime ulice; naslov knjige sem že pozabil; pozabila je, da jo čakajo; pozabil je, kako se to dela; za hip kaj pozabiti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma
    // zaradi tega priti v položaj, ko določena stvar ostane na prejšnjem mestu: pozabiti denarnico doma; dežnik je pozabil na vlaku
    // ne znati, vedeti več česa: v tujini je pozabil materni jezik; kar se je naučil, je že vse pozabil; stare pesmi so se pozabile jih ne pojejo, ne poznajo več
  2. 2. navadno z nedoločnikom izraža, da osebek dejanja ne uresniči, ker mu potrebnost uresničitve ne pride v zavest: pozabila je kupiti kruh, naviti uro; pozabil je paziti na mleko na štedilniku; ne pozabi ugasniti luči; pozabil se je zahvaliti; ekspr. čisto sem pozabil sporočiti
  3. 3. prenehati spominjati se česa, misliti na kaj: še zdaj ni pozabil košate lipe; pozabiti prvo ljubezen, žalitev; pozabiti obljubo, na obljubo; so stvari, ki jih ni mogoče pozabiti; tistih časov ne more pozabiti; grobih dejanj ni mogel kar tako pozabiti; hitro, popolnoma pozabiti; tega ni nikoli pozabil; rada bi pozabila, kar je bilo; ljudje so že pozabili, da sta se nekoč sprla; sčasoma se vse pozabi / pozabiti na bolečino, lakoto, nevarnost; ekspr. pozabiti na ves svet / ljudje so ga kmalu pozabili; to žensko moraš pozabiti
    // ekspr. oprostiti, odpustiti: dovolj neumnosti sem ti že pozabil; tega mu ni mogel pozabiti / pozabi, prosim
  4. 4. prenehati misliti na koga, skrbeti za koga: nadrejeni so nanj pozabili; otroci so pozabili starše; pozabil je na mater; zastar. pozabiti svojih roditeljev / pozabiti samega sebe, nase biti nesebičen
  5. 5. v medmetni rabi opozarja na trditev v dostavku: da ne pozabim, pošta je zate; ne pozabi, tudi tu so živeli naši predniki
    ●     šalj. da še glave ne pozabiš ne bodi tako pozabljiv, raztresen; šalj. ne pozabi, kje si doma vrni se pravočasno; ob taki priložnosti ne pozabite na klobuk se pokrijte s klobukom; ekspr. na udobje kar pozabi udobja ne bo, ga ne boš imel
    pozabívši zastar.: pozabivši na bolečine, se je prijazno nasmehnila
    ●     star. pozabivši je vtaknila ključ v žep nehote, nevede
    pozábljen -a -o: pozabljeni grobovi; prepir je bil hitro pozabljen; kolovrat leži pozabljen na podstrešju; vse je pozabljeno
    ●     ekspr. od vsega sveta pozabljena dolina dolina, v katero pride, zaide le redkokdo; sam.: ne obujaj pozabljenega
SSKJ
priporočíti -ím dov., priporóčil (ī í) 
  1. 1. izraziti mnenje, da je kaj koristno, dobro za koga, kaj: priporočiti komu več gibanja, previdnosti; priporočiti daljše bivanje na morju; priporočil jim je učenje tujih jezikov / ekspr. z grozečim glasom mu je priporočil, naj o vsem molči svetoval, ukazal
    // izraziti ugodno mnenje o kom, čem: priporočiti kandidata / priporočiti izdelke
  2. 2. izraziti prošnjo, da kdo komu kaj naredi, dá: priporočili so ranjence dobrim ljudem in odšli; priporočiti otroka sosedi; priporočiti se pri kom za prenočišče
  3. 3. star. pozdraviti v imenu koga: priporočite me vsem svojim, je dejal ob slovesu
    priporočíti se star.  pozdraviti, posloviti se: priporoči se in odide
    priporočèn -êna -o: film je sicer priporočen, vendar se mi zdi slab
    ♦     agr. seznam priporočenih sort seznam sort, ki jih strokovne službe priporočajo pridelovati na določenem področju; ptt priporočena pošiljka pošiljka, za katero izda pošta potrdilo o prejemu in katere prejem potrdi naslovnik s podpisom; prisl.: poslati (pismo, pošiljko) priporočeno
SSKJ
ptt in PTT [peteté] ž neskl., tudi ptt ptt-ja in PTT PTT-ja m (ẹ̑) kratica pošta, telegraf, telefon: razvoj naše ptt / pog. biti v službi pri ptt / PTT Maribor; neskl. pril.: ptt promet; ptt storitve
SSKJ
sprejémen -mna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na sprejem ali sprejemanje: sprejemni dnevi; sprejemni pogoji; sprejemni postopek / sprejemni oddelek; sprejemna antena antena, ki sprejema elektromagnetne valove; sprejemne naprave; sprejemna postaja naprave, ki omogočajo sprejemanje sporočil z elektromagnetnimi valovi
♦ ptt sprejemni aparat telefonski ali telegrafski aparat za sprejemanje sporočil; sprejemna knjiga knjiga, v katero se vpisujejo vrednostne pošiljke; sprejemna pošta pošta, ki prevzame pošiljko; šol. sprejemni izpit izpit za sprejem na določeno šolo
SSKJ
sprejémnica -e ž (ẹ̑) prostor, urejen za sprejemanje gostov: stopiti v sprejemnico; lepo opremljena sprejemnica
♦ ptt listina, s katero pošta potrdi prevzem pošiljke
SSKJ
škàrt tudi škárt škárta m (ȁ á; ȃ) nav. ed.  
  1. 1. žarg. slabi, nekvalitetni izdelki, izmeček: prodajati škart po znižani ceni; odstotek škarta / ker je veliko pisal, je dosti škarta
  2. 2. star. naborniki, ki pri naboru niso potrjeni: na naboru je bilo malo škarta / dobri konji in škarti
    ●     ekspr. večina škarta je že ob polletju zapustila šolo slabih učencev
    ♦     ptt (poštni) škart rabljene poštne tiskovine, tudi z nalepljenimi znamkami, ki jih pošta izloči iz arhiva in proda; neskl. pril.: škart blago
SSKJ
telefón -a m (ọ̑) 
  1. 1. sredstvo za prenašanje govora z električnim tokom ali elektromagnetnimi valovi na daljavo: izumiti telefon; zgodovina telefona / pogovarjati se po telefonu; povezati kraje s telefonom / pošta, telegraf, telefon [ptt]
  2. 2. napeljava za tako prenašanje govora: napeljati telefon v hišo, vas / kopati jarek za telefon
  3. 3. električna naprava za tako prenašanje govora: izdelovati telefone; priključiti telefon na centralo; slušalka, vilice telefona / telefon zvoni, ekspr. poje; telefon ne dela, knjiž. je gluh, ekspr. mrtev; telefon je zaseden; zapreti telefon s položitvijo slušalke na vilice narediti, da se zveza prekine; zavrteti telefon številke številčnice te naprave z namenom vzpostaviti zvezo; pridi k telefonu, pog. na telefon; javiti se na telefon [tel.] 361 772; govoriti v telefon v slušalko te naprave; številka telefona klicna številka
    ●     pog. pridi, telefon te kliče nekdo te kliče po telefonu, želeč govoriti s teboj; pog. pridi, telefon imaš telefonski poziv; pog. podražiti telefon enoto telefonskega pogovora; telefonsko naročnino; priključitev telefona na javno telefonsko omrežje; hišni telefon telefonski sistem, omejen na hišo, stavbo; publ. rdeči telefon neposredna telekomunikacijska povezava med vladama Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze; ekspr. na drugi strani telefona se oglasi otroški glas telefonske zveze
    ♦     igr. igrati se telefon otroško igro, pri kateri zadnji naglas pove prej po vrsti šepetano besedo; ptt brezžični telefon; glavni telefon na centralo neposredno vezan telefon, preko katerega se veže stranski telefon; interni telefon priključen na zasebno telefonsko centralo; naročniški telefon telefon naročnika, priključen na javno telefonsko omrežje; stranski telefon priključen na telefonsko centralo preko glavnega telefona; voj. poljski telefon
SSKJ
telegráf -a m (ȃ) električna naprava za prenašanje dogovorjenih znakov na daljavo, brzojav: telegraf dela, ropota / sporočiti po telegrafu / brezžični telegraf
♦ elektr. Morsov telegraf in Morzejev telegraf pri katerem piše pisalnik, ki ga proži elektromagnet, na papirni trak dolge in kratke črte v ustreznih kombinacijah; navt. ladijski telegraf priprava za prenos povelj s poveljniškega mostu v strojnico
// urad za sprejemanje in oddajanje telegramov: vložiti zahtevo pri telegrafu, v telegrafu / pošta, telegraf, telefon [ptt]
SSKJ
tík prisl. (ȋ) v zvezi s prislovnim določilom  
  1. 1. izraža neposredno bližino: hišo so zgradili tik ob morju; izbrala sta mizo tik pri vratih; hoditi, peljati tik za kom; pošta je tik za oglom; tik zraven so imeli trgovino / ekspr. slediti komu tik za petami
  2. 2. izraža zelo majhno časovno oddaljenost: pogajanja so prekinili tik pred koncem; vrnila se je tik pred nočjo; tik preden je odšel, je še telefoniral
    ●     pog. vse ima tik pred nosom zelo blizu (stanovanja); pog. biti tik pred zdajci neposredno pred odločitvijo, začetkom; pog. tega ne delajte tik pred zdajci v zadnjem trenutku
SSKJ
uràd -áda m (ȁ á) 
  1. 1. organ državne oblasti za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: urad izdaja dovoljenja, potrdila; poslati pritožbo, prošnjo uradu; voditi urad; biti v službi na uradu, v uradu; dopis, žig urada; načelnik, predstojnik urada; oddelek, odsek, referat urada; pisarne, sedež urada / carinski urad carinarnica; v nekaterih državah cenzurni, cesarski, dvorni urad; davčni urad uprava za družbene prihodke; krajevni urad upravni organ občinske skupščine zunaj njenega sedeža; matični urad oddelek občinske skupščine za matične zadeve; okrožni urad v stari Avstriji organ državne oblasti, ki ga vodi predstojnik političnega okrožja; patentni urad; tiskovni urad v nekaterih državah organ vlade za stike z javnostjo; zvezni urad za cene zvezni zavod za cene
    // navadno s prilastkom organ, služba ustanove, organizacije ali posameznika, zlasti funkcionarja, za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: informacijski, sprejemni, vpisni urad / škofijski, župnijski urad; v nekaterih državah urad kanclerja, komisarja; pri judih urad rabina / urad direktorja direktorjeva pisarna
    // knjiž., navadno s prilastkom enota, oddelek javne ustanove, javne službe za opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: brzojavni, telegrafski urad; poštni urad pošta
  2. 2. navadno s prilastkom vodstveni organ, služba mednarodne organizacije, združenja za urejanje določenih zadev, opravljanje določenih nalog, navadno povezanih s pisarniškimi opravili: združenje bo ustanovilo poseben urad / mednarodni urad za mere in uteži
  3. 3. navadno s prilastkom podjetje, ki opravlja posredniške posle; agencija: potovalni, turistični urad / obveščevalni, poročevalski urad ustanova, organizacija za zbiranje novic, informacij in njihovo posredovanje zlasti sredstvom javnega obveščanja
  4. 4. prostor, poslopje tega organa, službe, enote: urad je še zaprt; čakati pred uradom; vstopiti v urad; preurediti prostor v urad; trg pred uradom / urad je razmetan oprema tega prostora
    ●     ekspr. iti na matični urad poročiti se; urad za najdene predmete oddelek avtobusne, železniške postaje ali občinskega organa, ki hrani, vrača najdene predmete; urad za posredovanje v nekaterih deželah ustanova, podjetje, ki posreduje pri nakupu stanovanj, sklepanju zakonskih zvez, zaposlovanju
    ♦     polit. urad za narodnosti služba Izvršnega sveta Republike Slovenije za financiranje dvojezičnega poslovanja občinskih upravnih in pravosodnih organov na dvojezičnih področjih Slovenije; žel. prometni urad oddelek železniške postaje za urejanje prometa; prostor, iz katerega vlakovni odpravnik ureja promet, navadno na železniški postaji
SSKJ
uráden -dna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na urad ali uradovanje: uradni prostor; uradno poslopje / uradni dan dan, določen za uradovanje s strankami; uradni sluga nekdaj sluga na uradu, ki opravlja manj zahtevna uradna opravila
    // uradni stil
  2. 2. nanašajoč se na pristojni organ, pristojno osebo državne oblasti: uradni popis prebivalstva / uradni list list, v katerem se objavljajo sprejeti pravni predpisi, razglasi in objave; uradne mere / uradni pogovori; uradni sprejem; uradni stiki; uradno spremstvo / publ. uradna Francija na te trditve še ni odgovorila / uradni organ
    // nanašajoč se na pristojni organ, pristojno osebo sploh: uradni dopis; uradna listina; uradno vabilo / uradna pošta pošta, katere naslovnik ali odpošiljatelj je pristojni organ, pristojna oseba
    // uradni popravek; uradno dejanje / uradni znak, žig / uradni naslov, naziv / imeti uradne opravke / sklep, odločitev ima uradno veljavo / uradni trening trening, ki ga organizira, vodi organizator; publ. zmagati v uradni konkurenci v konkurenci, v kateri je mogoče dobiti uradno priznanje; uradna skrivnost
  3. 3. ki veljavno predstavlja, zastopa kak organ, organizacijo ali posameznika: uradni predstavnik, zastopnik; uradna oseba / uradni krogi / uradni govornik
  4. 4. ki ga priznavajo, razglašajo organi oblasti, organizacije: uradni nauk; uradna ideologija, zgodovina / uradna veroizpoved
  5. 5. določen z veljavnimi predpisi: uradni postopek; urediti kaj po uradni poti; uraden in privaten / uradni sedež podjetja; uradna oblika imena / ravnati po uradni dolžnosti
  6. 6. ekspr., navadno v povedni rabi ki ravna po predpisih, formalnostih in ne kaže osebnega odnosa: postati uraden; ne bodi tako uraden
    // ki izraža, kaže tako ravnanje, tak odnos: reči z uradnim glasom / njegov odnos je bil zelo uraden
    ♦     fin. uradni tečaj dinarja, dolarja; jur. uradni jezik jezik, ki je z zakonom določen za uradno poslovanje; uradni obisk obisk državnega funkcionarja ali delegacije na povabilo ustreznega državnega organa ali funkcionarja druge države zaradi uradnih stikov; šport. uradni rezultat rezultat, ki ga ugotovi in objavi pristojni sodnik ali druga uradna oseba
    urádno prisl.: danes sicer delamo, uradno pa smo na dopustu; govoriti uradno; uradno potrditi, prepovedati; uradno napovedan obisk; sam.: izvedeti kaj uradnega
Število zadetkov: 59