Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
zakládničar -ja m (ȃ) knjiž. zakladnik: zakladničar zaklepa vrata zakladnice / dvorni zakladničar
SSKJ
zakleníti -klénem dov. (ī ẹ́) dati mehanizem ključavnice v tak položaj
  1. a) da se kaj ne da odpreti: zaklenil je in spravil ključ; zakleniti s ključem; ključavnica se sama zaklene / dvakrat zakleniti / zakleniti lisice, vrata
  2. b) da kaj ne more več delovati: zakleniti kolo, volan
    // s takim dejanjem narediti
  3. a) da notranjost česa ni dostopna: zakleniti omaro, sobo / cerkev čez opoldne zaklenejo zaprejo; pren., ekspr. zakleniti svoje srce
  4. b) da tisto, kar je v čem, ni dostopno: zakleniti denar v blagajno; zakleniti slaščice v shrambo; pren., ekspr. zakleniti bolečino vase
  5. c) da se komu onemogoči dostop do česa: vino mu zmeraj zaklene / pred njim je treba vse zakleniti
  6. č) da kdo mora ostati, kjer je: zakleniti otroka v sobo / zaklenil jo je ven
    ●     z odgovorom zakleniti komu usta zapreti
    zakleníti se z zaklenitvijo vrat onemogočiti komu drugemu vstop v svoj prostor: ko pride domov, se zaklene; zakleniti se z otrokom v hišo, sobo
    zaklenívši zastar.: zaklenivši vhodna vrata, je odšel spat
    zaklénjen -a -o: zaklenjen avtomobil
SSKJ
zaklòp -ópa in -ôpa m (ȍ ọ́, ó) 
  1. 1. knjiž. del strelnega orožja za zapiranje, polnjenje strelne cevi; zaklep: zaklop poči, zaškrta; zaklop puške
  2. 2. star. loputa: odpreti, zapreti zaklop; zaklop na odprtini / zaklop pri svinjaku loputna vrata
    // pokrov: zaklop šatulje
  3. 3. fot. mehanizem v fotografskem aparatu za določanje trajanja osvetlitve filma: sprožiti zaklop / zavesni zaklop z navadno kovinskima zavesicama
SSKJ
zaklópen -pna -o prid. (ọ̑) knjiž. sklopen: zaklopna miza, postelja
● zastar. zaklopni nož zaklepni nož; star. zaklopna vrata pri svinjaku loputna vrata
♦ agr. zaklopno gnezdo gnezdo za kontrolo izvora znesenega jajca z vratci, ki se po prihodu kokoši zaprejo; tisk. zaklopni tiskarski stroj tiskarski stroj za tiskanje tiskovin manjšega formata, pri katerem se tiskalo in stavek zapreta
SSKJ
zaklópniti -em dov. (ọ́ ọ̑) 
  1. 1. star. zapreti: zaklopniti vrata / zaklopniti usta / zaklopniti knjigo
  2. 2. redko klopniti: past je zaklopnila
SSKJ
zakováti -kújem dov., zakovál (á ú) 
  1. 1. s kovanjem narediti
    1. a) da je kaj trdno spojeno: zakovati plošči / zakovati obroč, okov / zakovati spoj / zakovati vrata
      ♦       teh. zakovati kovico
    2. b) da je kaj trdno nameščeno: zakovati nože na pripravi
      // nekdaj vkovati, prikovati: zakovati ujetnike v verige / zakovati obsojenca v ječo
  2. 2. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kaj zaradi zamrznitve v položaj, ko se ne more premikati: mraz zakuje ladje v led / huda zima je zakovala reko reka je zamrznila
  3. 3. ekspr. začeti udarjati, tolči: na deblu je zakovala žolna / po njem je zakovala bolečina
  4. 4. z zabitjem žeblja v živi del kopita napačno podkovati: zakovati konja
    ●     ekspr. spanec mu zakuje oči trdno zapre; ekspr. žila na vratu mu zakuje močno zabije; ekspr. zakovati cene ustaliti jih na določeni višini; ekspr. zakovati najlepša leta v podkve, verige jih porabiti za kovanje podkev, verig
    zakován -a -o: konj šepa, ker je zakovan; v led zakovana reka
    ●     v konico zakovan drog s kovanjem oblikovan
SSKJ
zakričáti -ím dov. (á í) 
  1. 1. spregovoriti z močnim, rezkim glasom: lažeš, je zakričal; jezno zakričati / zakričati komu v uho: Kam greš; zakričal je po stopnicah, naj pridejo gor / ekspr. zakričati na ves glas zelo
    // ekspr. zakričati krivico v svet
    // izraziti jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem: zakričati na koga; zakričati nad otrokom
  2. 2. dati neartikuliran, rezek glas: zakričati od bolečine, strahu; ob vsakem udarcu zakriči
    // ekspr. dati neprijeten, rezek glas: spet zakričijo vrata; nad vrati zakriči zvonec
  3. 3. ekspr. pojaviti se, pokazati se zelo viden zaradi kontrasta z okoljem: na oglu zakriči rdeč plakat
SSKJ
zakristíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na zakristijo: zakristijska vrata
● ekspr. zakristijska miselnost ozko cerkvena
SSKJ
zaletéti se -ím se dov., zalêtel se (ẹ́ í) 
  1. 1. hitro se premikajoč priti v sunkovit dotik s čim: v temi se zaleteti v zaboj; hote se zaleteti v koga / muha se zaleti v pajkovo mrežo
    // udariti s hitro vozečim vozilom ob kaj: zaleteti se z avtomobilom v drevo / zaletela sta se avtobus in tovornjak
  2. 2. začeti se hitro premikati z namenom dobiti zadostno hitrost, silo za določeno dejanje: zaletel se je in preskočil potok; zaletel se je, da bi razbil vrata
    // s prislovnim določilom hitro se premikajoč usmeriti se kam: bik se je zaletel proti nam; jezdeca se zaletita drug proti drugemu
    // s prislovnim določilom hitro se premikajoč priti kam: ne zaleti se med goste, v sobo kakor zadnjič / ščuka se včasih zaleti na vodno površino
  3. 3. ekspr. hitro, premalo premišljeno se lotiti česa, narediti kaj: priznam, da sem se glede tega zaletel / zaleteti se z gradnjo, odgovorom
  4. 4. ekspr., navadno v zvezi z v vznemirjeno, razburjeno izraziti pomisleke glede česa: zaleteti se v besedilo, program
  5. 5. priti kot tujek v grlo, sapnik in sprožiti kašelj: grižljaj se mu je zaletel; sapa, slina se mu je zaletela; brezoseb. zaletelo se mu je od smeha / ekspr. glas se mu je zaletel
    ●     zaleteti se z glavo skozi zid, v zid poskušati izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. nekam, v zid se zaleti izraža nejevoljo, nestrpno odklanjanje, zavračanje
    zaletèn -êna -o: zaleten avtomobil; zaletena sapa
SSKJ
zalôpniti -em dov. (ó ȏ) ekspr. zaloputniti: zalopniti vrata
SSKJ
zalopútniti -em dov. (ú ȗ) 
  1. 1. glasno zapreti, zlasti vrata: zaloputniti naoknice; jezno zaloputniti z vrati / zaloputniti pokrov klavirja
  2. 2. ekspr. dati močen, zamolkel glas: v vetru so zaloputnile naoknice
SSKJ
zalúskniti -em dov. (ú ȗ) zastar. zaloputniti: jezno je zalusknil vrata
SSKJ
zaménjati tudi zamenjáti -am, in zaménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) 
  1. 1. dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: zamenjati obleko za hrano; zamenjati enosobno stanovanje za dvosobno / s kom si zamenjal čevlje; zamenjala sta si naslove; med seboj sta si zamenjala oblačila / zamenjati denar v banki dati ali dobiti eno valuto za drugo; zamenjala sta vlogi kar je delal, bil eden, dela, je drugi; zamenjati dinarje v devize dati dinarje za enakovredno, ustrezno vsoto deviz
    // kot opozorilo v trgovini kupljenega blaga ne zamenjamo
  2. 2. dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: zamenjati film v fotografskem aparatu; zamenjati kolo pri avtomobilu; zamenjati posteljnino, žarnico / država je zamenjala denar dala v obtok novo plačilno sredstvo
    // v stavku zamenjati prevzete besede z domačimi; ekspr. ko je zamenjal koso s kosilnico, je delal hitreje ko je začel namesto kose uporabljati kosilnico; publ. zamenjati samski stan z zakonskim poročiti se
    // narediti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je med tekmo zamenjal dva igralca / sklenil je, da bo zamenjal zdravnika se začel zdraviti pri drugem zdravniku
  3. 3. priti pri kakem opravilu, dejavnosti na mesto, položaj koga drugega: čez en mesec bo to skupino zamenjala nova; zamenjati koga na straži; zamenjal je delavca pri stroju; voznika sta se med potjo večkrat zamenjala / ne ve se, kdo ga bo med dopustom zamenjal nadomestil
  4. 4. narediti, da pride kaj na mesto česa drugega, to pa na njegovo mesto: zamenjati strani enačbe; zamenjati vrstni red besed / zamenjala sta mesti v vrsti; zamenjala sta sedeža presedla sta se
  5. 5. z oslabljenim pomenom izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugo: večkrat je zamenjal bivališče / zamenjati poklic začeti opravljati drug poklic; zamenjati službo iti v službo drugam
  6. 6. ekspr. priti glede na čas neposredno po čem drugem: otroške igre je kmalu zamenjalo učenje; noč je zamenjal jutranji mrak; tišino je zamenjal hrup / po nekaj kilometrih je asfaltirano cesto zamenjala gozdna pot
  7. 7. imeti koga za drugega, kot je v resnici: to ni on, zamenjal si ga / zamenjati koga za koga drugega, s kom drugim / v temi je zamenjal okna za vrata
    ●     ekspr. zamenjal sem že več avtomobilov, pa se mi zdi ta najboljši imel sem; v garderobi so mu zamenjali dežnik dali napačnega; posestvo je že večkrat zamenjalo lastnika postalo last drugega; pog. otrok je zamenjal dan za noč spi podnevi, ponoči je buden
    zaménjan -a -o: zamenjana posadka; zamenjano blago
SSKJ
zametáti -méčem dov., zamêči zamečíte; zamêtal (á ẹ́) z metanjem česa navadno drobnega zakriti, zadelati: zametati luknje na cestišču s peskom
// z metanjem česa narediti kaj neprehodno, nedostopno: vrata so zametali z deskami
    zametán -a -o: vhod je zametan s snegom
SSKJ
zamúdnica -e ž (ȗ) ženska oblika od zamudnik: odpreti vrata zamudnici; razredničarka je opozorila zamudnico
SSKJ
zanalàšč tudi zanálašč prisl. (ȁ; ȃ) 
  1. 1. izraža, da se dejanje zgodi zaradi kljubovanja: zanalašč bom šel z njimi, čeprav me ne marajo; to si zanalašč naredil / ekspr. ne bom odgovoril, zanalašč ne / ekspr. večkrat ga je iskal, pa ga takrat kot zanalašč ni bilo
  2. 2. izraža, da se dejanje zgodi zaradi določenega namena: zanalašč je pustila vrata odprta, da bi lahko prisluškovala; oprostite, nisem vas zanalašč udaril / zanalašč zate pripravljeno kosilo / ekspr.: taka glasba je kakor zanalašč za to priložnost; ta ženska je zate kot zanalašč
SSKJ
zapàh -áha m (ȁ á) priprava za zapiranje vrat, oken od znotraj s premikajočim se delom, ki se navadno v vodoravni smeri potisne v kaj: montirati zapah; zapirati vrata z zapahom; lesen, železen zapah; zapah na naoknicah / odmakniti, odriniti zapah / okna se zapirajo na zapah
● ekspr. spraviti koga za zapahe doseči, da ga zaprejo; ekspr. biti, sedeti za zapahi biti zaprt; ekspr. zavarovati se pred čim s sedmerimi zapahi zelo
SSKJ
zapahníti in zapáhniti -em, tudi zapáhniti -em dov. (ī á; á ā) 
  1. 1. dati zapah v tak položaj, da se kaj ne da odpreti: zapahnil je in zaklenil ter odšel; z notranje strani zapahniti; zapah se sam zapahne / zapahniti okno, vrata
    // s takim dejanjem narediti, da notranjost česa ni dostopna: zapahniti omaro, sobo
    // star. zamašiti, zadelati: zapahniti špranje, vrzeli; odvodni jaški so se zapahnili
  2. 2. star. z močnim sunkom vreči: segel je po sulici, da bi jo zapahnil v nasprotnika / zapahniti se v boj
  3. 3. nar. povzročiti pri kom občutek sitosti, da česa ne more, ne želi več uživati: ne jej potice, ker te bo zapahnila; brezoseb. zapahnilo se mu je
    ●     star. nenadoma se obema beseda zapahne oba umolkneta
    zapahníti se in zapáhniti se, tudi zapáhniti se z zaprtjem vrat z zapahom onemogočiti komu drugemu vstop v svoj prostor: zapahnila se je v sobo in zaspala
    zapáhnjen -a -o: tesno zapahnjene naoknice; zapahnjena okna, vrata
    ●     publ. vrata osrednjega gledališča so bila zanj zapahnjena niso ga sprejeli na delo v njem
SSKJ
zapahováti -újem nedov. (á ȗ) dajati zapah v tak položaj, da se kaj ne da odpreti: zapahoval je in zapahoval, pa ni mogel zapahniti; zapahovati vrata, okna
// s takim dejanjem delati, da notranjost česa ni dostopna: zapahovati sobo
    zapahováti se z zaprtjem vrat z zapahom onemogočati komu drugemu vstop v svoj prostor: zapahovala se je v sobo, da bi imela mir
    ●     star. plesalcem so se pljuča zapahovala težko so dihali, postajali so zasopli
SSKJ
zapíčiti -im dov. (í ȋ) s sunkom, potiskanjem narediti, da koničasti del predmeta pride v kaj: zapičiti konico šestila v list in narediti krog; zapičiti kol globoko v tla; zapičiti vilice v meso; pri šivanju si zapičiti iglo v prst / ekspr.: jezno mu je zapičila nohte v obraz zasadila; zapičila je prst v vzhajano testo; zapičiti biku sulico v tilnik zabosti
// s sunkom, potiskanjem narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: po šivanju zapičiti igle v blazinico; iti na njivo zapičit prekle
● ekspr. zapičiti oči, pogled v koga preiskujoče, ostro pogledati koga; nepremično začeti gledati koga; ekspr. zapičiti si kaj v glavo trdno se odločiti kaj doseči, narediti
    zapíčiti se 
    1. 1. s koničastim delom prodreti v kaj in tam ostati: kopje se je zapičilo v tla; trn se mu je zapičil v peto / vrženi nož se je zapičil v vrata zasadil; pren., ekspr. njene besede so se mu zapičile v srce; ta misel se mu je zapičila v glavo
    2. 2. ekspr., v zvezi z v vsestransko, natančno pregledati, proučiti: carinik se je zapičil v njegovo prtljago; v vsako stvar se zapiči; zapičil se je v nekatere formulacije v članku / zapičil se je vanj zaradi slabega izražanja
      // z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zapičiti se v raziskovalno delo / zapičil se je v poezijo; zapičiti se v kak problem
      ●       ekspr. ta stvar se mu je zapičila v oči jo je najprej, najbolj opazil; ekspr. to se mu je zapičilo v spomin si je zapomnil; ekspr. zapičil se je v nasproti vozeče vozilo trčil je; ekspr. zapiči se v vsako žensko jo vsiljivo ogovori
    zapíčen -a -o: v tla zapičen kol; v tnalo zapičena sekira
Število zadetkov: 620