Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika²

SSKJ²
ljúb -a -o stil. prid., ljúbši (ȗ ū)
1. do katerega ima kdo zelo pozitiven čustveni odnos: vsi otroci ji niso enako ljubi / na sliki je ljubi obraz njegove matere / prodati je moral najljubšega konja; slovo od ljubih krajev / v povedni rabi, z dajalnikom: vedno ljubši ji je bil; ta spomin je vsem ljub; domača hiša mu je bila ljuba; resnica nam je ljuba in draga / v nagovoru: srečno hodi, ljubi otrok, je rekla mati; ljuba mama; knjiž. ljuba duša, jaz ti ne morem pomagati; iron. ljubi fantje, tako pa ne bo šlo / v osmrtnicah zapustil me je moj ljubi mož
// ki ugaja, je všeč: žganci so njegova najljubša jed / glas ptic mu je ljub; vedno mi je bil ljub spremljevalec; to je njegova najljubša pesem
// ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: kdaj bo prišla ljuba pomlad; spet sije ljubo sonce / ves ljubi dan sedi; boj za ljubi kruhek; iron.: taka je naša ljuba mladina; za samo ljubo napoto si / v vzkliku ljubi bog, ali je to mogoče
2. knjiž. prijeten, prijazen2to je res ljub otrok; bila je ljuba in dobra / ljub pogled / ljubo šumenje potoka
● 
ekspr. zaradi ljubega miru sem mu dovolil, da gre da me ne bi več nadlegoval, prosil; ekspr. naredi to zaradi ljubega miru da ne bo prepira, nezadovoljstva; ekspr. molči, če ti je življenje ljubo če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega; preg. ljubo doma, kdor ga ima
    ljúbo tudi ljubó
    1. prislov od ljub: ljubo se nasmehniti; vetrič ljubo pihlja; ljubo ga je pogledala
    2. v povedni rabi, z dajalnikom izraža zadovoljstvo: ljubo mi bo, če me boste obiskali; ljubše mi je, če sem sam kot z njim; najljubše bi mu bilo, če bi smel oditi; ni ji bilo ljubo, da so se sprli / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju ljubo mi je
    ● 
    knjiž. če ti je ljubo, grem s teboj če hočeš, če ti je prav; knjiž. stavka ali – če je komu tako ljubše – prekinitev dela uvaja dodatno trditev, ki popušča sobesedniku; stori, kakor ti je ljubo kakor hočeš, želiš
    ljúbi -a -o sam.:
    izgubil je svoje ljube; rad je zapel svojo najljubšo; stori to meni na ljubo, zastar. za ljubo ker jaz želim; kot podkrepitev resnici na ljubo moram priznati, da ga nisem želel srečati; nar. starše za ljubo imeti rad; star. vzemite moj skromni dar za ljubo bodite prepričani, da sem ga dal z dobrim namenom; uničiti hoče vse, kar je ljubega njenemu srcu; 
prim. ljuba, ljubi
SSKJ²
luščíti in lúščiti -im nedov. (ī ú)
1. spravljati zrna iz luščine: luščiti fižol, grah; pren. preiskovalni sodnik že dve leti lušči resnico o umoru
// odstranjevati luščino: luščiti bučnice, sončnice / luščiti ječmen, riž / luščiti jajce lupiti
2. odstranjevati zrna s storža: luščiti koruzo
// v zvezi z iz spravljati manjši predmet iz snovi, v kateri je, tiči: luščiti kamenčke iz zidu; pren. luščiti bistvo iz celote; publ. resnica se lušči iz posvečenih krogov
 
ekspr. iz megle, mraka so se luščile hiše postajale vidne, se počasi prikazovale
3. odstranjevati v plasteh s površine: luščiti blato z zavore; z nožem je luščil skorjo z debla; barva avtomobila se lušči; s stene se lušči belež, omet
♦ 
les. s krožnim ali spiralnim tankim rezanjem hloda izdelovati furnir
    luščíti se in lúščiti se navadno v zvezi s koža
    izgubljati zgornje, zunanje plasti: koža se mu lušči / pog. hrbet se mu lušči koža na hrbtu
    luščèč -éča -e:
    luščeče se stene
    lúščen -a -o:
    luščeni furnir; luščeni oves
SSKJ²
maskírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. s prenarejanjem videza delati, da se resnica, prava podoba česa ne opazi, ne vidi; prikrivati, skrivati: maskirati jamo; vse delo je bilo treba maskirati pred agenti; ekspr. žalost maskirati s smehom / ekspr. reklama je maskirala pomanjkljivost izdelka
// voj. delati kaj podobno okolici in s tem neopazno: spretno je maskiral svojo strojnico; vojak se zna dobro maskirati / maskirati priprave za napad
2. s šminko in drugimi pripomočki vlogi primerno urejati igralčev obraz: navadil se je hitro in dobro maskirati
♦ 
šah. s figuro preprečiti napad na drugo lastno figuro
    maskírati se 
    z uporabo maske spreminjati svoj videz: maskira se za maškarado; maskirati se v huzarja / se boš za pusta kaj maskiral
    maskíran -a -o:
    maskiran bunker; igralci so že maskirani; razbojniki so bili maskirani; maskiran je v dimnikarja; svetohlinsko maskirana razuzdanost
SSKJ²
mórati -am nedov. (ọ̑)
1. z nedoločnikom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje
a) zaradi določenih okoliščin: na starost je moral beračiti; morali so delati, če so hoteli živeti; krivec se mora zagovarjati pred sodiščem / delavec mora dobiti izdatno hrano
b) zaradi lastne potrebe, dolžnosti: tega človeka moram še danes najti; moram jih videti / skrbeti mora za tri otroke / nav. ekspr.: moram priznati, da ste zelo pridni; ta časopis redno berem in moram reči, da mi je všeč
c) ker kdo tako zahteva: ob štirih moraš biti tukaj; danes moram odpotovati / silil jo je, da mora redno obiskovati razstave / oče se razjezi in reče: Moraš
// elipt., s prislovnim določilom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: moral je (iti) od doma; v Zidanem mostu mora z vlaka; moral je v bolnišnico / čim prej moraš stran / ta resnica mora na dan
2. z nedoločnikom izraža nujnost, potrebnost, da osebek
a) ima določeno lastnost, značilnost: zavora mora biti dobra; blago bi moralo biti drugačno; človek mora biti pošten / ti možje bi morali biti naš ponos
b) je v določenem stanju: za tako dejanje nas mora biti več; moral bi biti srečen po tolikem času / moramo si biti na jasnem, kaj hočemo
c) ima določeno obveznost: morate paziti na svoje zdravje; v podjetjih morajo imeti za to posebno službo / za to delo moram imeti poseben les potrebujem
3. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža verjetnost, da osebek
a) ima določeno lastnost: ta človek mora biti zelo dober; to mora biti velik lump, tepec; morata si biti velika prijatelja / ta s predpasnikom mora biti kuharica / to mora biti pomota
b) je v določenem stanju: profesor mora biti bolan; pijan mora biti, ker se tako smeje; kako srečen mora biti ta človek / rano ima, pasti je moral verjetno je padel / mora imeti okoli petdeset let
// s prislovnim določilom izraža verjetnost, da je osebek na mestu, kot ga nakazuje določilo: žena mora biti na njivi; keltske utrdbe so morale stati na tem hribu; tu so nekoč morala stati mestna vrata
4. ekspr., z nedoločnikom izraža podkrepitev trditve: povsod mora biti zadnji; pa ravno sedaj si moral priti / komu se mora plačati članarina
5. star. siliti, prisiljevati: birič ga je moral na tlako / mraz jih je moral, da so hitro delali
● 
ekspr. zato bi ga morali zato bi moral biti tepen, kaznovan; ekspr. moraš h knjigi moraš se začeti učiti, začeti študirati; ekspr. naj se zgodi, kar se mora izraža vdanost, sprijaznjenje s čim; ekspr. še to ga je moralo doleteti poleg drugih težav je doživel še to; ekspr. njegova mora veljati ne dovoli, da bi obveljalo drugo mnenje; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora (narediti); hočeš, nočeš, moraš izraža podkrepitev nujnosti
SSKJ²
nàdčásen -sna -o prid. (ȁ-á)
knjiž. nadčasoven: nadčasne vrednote / nadčasna lepota, resnica brezčasna
SSKJ²
namàh tudi namáh in na màh tudi na máh prisl. (ȁ; ȃ)
1. v trenutku, v hipu: namah razumeti položaj, se strezniti, utihniti; prejšnji način je zavrgel, pa ne namah / kar namah se mu razkrije resnica
2. ekspr. hkrati: zavpila sta oba namah / gospodarske skrbi in toliko drugih opravkov, vse namah je navalilo nanj
SSKJ²
nèdognán -a -o prid. (ȅ-á)
ki ni dognan: nedognana resnica / to je še nedognana skrivnost / knjiž. jezikovno nedognano delo / star. nedognane kupčije
 
pravn. nedognana krivda
SSKJ²
nèdorečèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é)
ki ni dorečen, ni povedan do konca: nedorečena beseda, misel / pogovor je ostal nedorečen / knjiž. nedorečena resnica; sam.: v njenih besedah je ostalo marsikaj nedorečenega
SSKJ²
nèdvójben -a -o prid. (ȅ-ọ̑)
zastar. nedvomen: nedvojbena resnica
    nèdvójbeno člen.:
    to ga nedvojbeno ne bo prepričalo
SSKJ²
nèdvómen -mna -o prid. (ȅ-ọ̄)
ki ne vzbuja dvoma, pomislekov: nedvomen dokaz; nedvomni znaki bolezni; nedvomna resnica / ekspr. čaka ga nedvomen uspeh / knjiž. pisateljeve biografske poteze v tej črtici so nedvomne očitne, jasne
    nèdvómno 
    1. prislov od nedvomen: nedvomno dokazati
    2. v členkovni rabi gotovo: novi ukrep bo nedvomno pripomogel k izboljšanju razmer; to je nedvomno velika skrb
SSKJ²
nèizkrívljen -a -o prid. (ȅ-ȋ)
publ. nepopačen, neizmaličen: vse, kar je povedal, je bila neizkrivljena resnica / neizkrivljena podoba napredka
SSKJ²
nèizmalíčen in nèzmalíčen -a -o prid. (ȅ-ȋ)
ki ni izmaličen: kljub hudemu udarcu je ostal obraz neizmaličen / neizmaličena resnica; neizmaličeno poročilo
SSKJ²
nèizpodbíten -tna -o prid. (ȅ-ī)
ki se ne da izpodbiti: neizpodbitni dokazi; neizpodbitna resnica; ekspr. nanj se ne moremo zanesti, to je neizpodbitno dejstvo / ekspr. neizpodbitna pravica slovenskih študentov v svobodni slovenski državi do šolanja v lastnem jeziku
    nèizpodbítno prisl.:
    neizpodbitno dokazati
SSKJ²
nèolépšan -a -o prid. (ȅ-ẹ̑)
ki ni olepšan: neolepšana resnica
SSKJ²
nèoporekljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
star. neoporečen: neoporekljiv dokaz; neoporekljiva resnica / njegovo vedenje je neoporekljivo / neoporekljiv človek
    nèoporekljívo prisl.:
    neoporekljivo dokazati
SSKJ²
nèotipljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki se ne da otipati: zrak je neotipljiv / ekspr. otipljivi in neotipljivi svet / ekspr. neotipljivi dokaz; sam.: resnica je nekaj neotipljivega
SSKJ²
nèovrgljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í)
ki se ne da ovreči: to je neovrgljiv dokaz; neovrgljiva domneva, trditev; neovrgljivo dejstvo / neovrgljiva pravica; neovrgljiva resnica
// nav. ekspr. ki se ne da zanikati, zatajiti: njegov vpliv na kulturni razvoj je neovrgljiv
    nèovrgljívo prisl.:
    neovrgljivo dokazati, potrditi
SSKJ²
nèovŕžen2 -žna -o prid. (ȅ-ȓ)
star. neovrgljiv: neovržen dokaz; neovržna domneva / neovržna resnica
    nèovŕžno prisl.:
    neovržno dokazati
SSKJ²
nèpobíten -tna -o prid. (ȅ-ī)
knjiž. neovrgljiv, neizpodbiten: nepobiten dokaz; to je nepobitno dejstvo / nepobitna resnica nedvomna
    nèpobítno prisl.:
    nepobitno dokazati; napovedi so nepobitno držale / ekspr., v povedni rabi nepobitno je, da so doživeli neuspeh
SSKJ²
nèponarejèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é)
ki ni ponarejen: dokazali so, da je listina neponarejena / neponarejeni biseri
// nepopačen, neizmaličen: čista, neponarejena resnica; neponarejena dejstva
Število zadetkov: 244